Ko je eno življenje premalo…

Smrt je dokončna, nedvoumna. Brez dvoma najtežje dejanje našega življenja. Tisti, ki ostanejo, se oklepajo spominov, tisti, ki odidejo pa … Kaj? Kdo ve.

Za ta mesec imam dovolj nesreč, smrti, pogrebov, žalnih sej, vonja po vencih in solz v očeh. Odhajam v gore. Na planino, kjer sem kot otrok užil premnogo lepih trenutkov. Grem v preprostost višavja, daleč od ljudi, smoga, naglice in pokvarjenosti. Grem uživat v navdušenih Kristjanovih pripovedih in v nerazumljivem Tadejevem žlobudranju. Grem se sprehajat z ženo z roko v roki, poiskat harmonijo, napolnit baterije. Grem iz naše solzne doline, kjer smo v mesecu dni pokopali dva sinova. Dovolj imam.

V nedeljo se vrnem. In čakam novic - o Cimetu. Naj se že enkrat izliže, podgurc! Naj pride spet nazaj, da bom imel kolega pri požiranju čokolade, da bom imel s kom hrustati napolitanke. Naj se vrne, da skupaj posvetiva Sebastjanu, ki je najina slaba vest (kadar hrustava in požirava sladkarije). Naj pride, da bo spet zalepil miško in da se bomo skupaj krohotali, ko bo Gregor iskal napako v sistemu. Naj pride razkuštrat sodelavko, spotaknit se ob steber… Ko se bi vsaj že enkrat vrnil - njegova usta do ušes, iskrive oči in nagajiv pogled. Odraslo telo in duša otroka. Naš baby… Naj pride zamenjat tipke na tipkovnici, ugasnit klimo, naj naredi karkoli, samo naj se vrne. Prekleta nesreča!!!

Dovolj imam te solzne doline. Samo za nekaj dni moram drugam… Za nekaj dni. Megla je nad mojim rojstnim krajem, megla, ki pritiska k tlom. Moram nekam na višje, bliže sonca… In ko se vrnem vem, da me bodo čakale dobre novice. Vesele. Drži se Robi!

Tako. Naslednjič pa kaj več.

Lepo te je bilo poznati. Tvoj nalezljivi smeh in strasten cigaret. Lepo je bilo delati s teboj – v vsaki nesreči si videl tudi nekaj lepih iskric. Bil si nepoboljšljivi optimist in tvoje vedro čelo nas bo vedno spremljalo, ko se bomo ob tabornih ognjih pomenali o tebi. V nekem trenutku pa si se kar odločil in prekinil to pravljico. Tudi ti se nisi mogel upreti skušnjavi. Kljub opozorilom in prijateljskim nasvetom, podkrepljenim z nevemvečkaterim kozarcem pive ali rujnega vinca, nisi popustil. Odšel si za nami vsemi. Kar zdaj si ti, to bil sem jaz, kar zdaj sem jaz – to čaka tudi vas, oziroma tebe, moj prijatelj Aleš. Poroka!

Vem, nič takšnega, porečeš. Skupaj bova delila posteljo, zjutraj mi ne bo treba (kot 85 % slovenskih poročenih moških) vstat in oditi domov. Zajtrk me bo čakal na postelji… bla, bla, bla, bla… Zakon, moj dragi prijatelj, je borba, je krvavi boj, je fronta, če pa že ni pehotnega napada, pa sovražno topništvo od daleč obstreljuje tvoje položaje. Dobro si oglej svojo izbranko, kajti ko se boš prvo poročno noč zbudil, bo zdraven tebe druga oseba – živel boš le še od spominov.

Seveda mi ne verjameš. Saj mi ni noben. Pa jih vprašaj danes, nejeverne Tomaže, kaj si mislijo o mojih nasvetih. Prva stvar, kjer te bo udarilo, bo beseda na »s«. Da, govorim o sexu. Upam, da si povprečje telesnih zbližanj dovolj visoko dvignil, kajti po poroki bo povprečje padlo za polovico. In po prvem otroku bo ta polovica padla še za polovico. In po drugem otroku še ta nesrečna polovica polovice še za polovico. Si upaš imeti še tretjega otroka? Ugani za koliko bo padlo povprečje tvojih sexualnih dogodivščin po tretjem otroku?

Vem,da si urejaš gnezdece, kjer bosta z drago skupaj urejala svoj dom. Eeeeeeee! Napačno! Kjer bo ona urejala vajin dom. Ne? Kakšne barve prtičkov si želiš na nočni omarici, dragi? Kakšne barve bo najino stranišče? Kajne, da je dvojni lijak mnogo boljši od enojnega? Še avto bosta kupila nekako bolj po njenem okusu kot po tvojem. Koliko prostorov boš obdržal v hiši? Ne, garaža ni tvoj prostor. Če boš imel veeeeeeliko srečo boš morda na nekem skrivnem kotičku lahko obesil Playboyev koledar. Pa še to samo v primeru, da bo skladen z žaluzijami na oknih. Drugače pa: drvarnica, kurilnica – to bo tvoje kraljestvo. In kaj imajo ti prostori skupnega? Vsi so izven hiše!

A skupno življenje ima tudi lepe strani. Na primer…. Mislil sem reči…. Čakaj čakaj, kaj pa… Ne, ne, to ne…. Pa sem prepričan, da sem vedel vsaj en dober razlog…..

In potem po nekem čudežu (glede na pogostost sexa) pridejo otroci. Sladke male stvarce, ki kakajo in jokajo, jokajo in kakajo. Te sredi noči zbudijo…in spet…in spet. Sploh ko prideš nasekan zjutraj domov ti še s posebnim užitkom zapičijo prste v nos. Neskončna čakanja pri zdravnikih, naročanja, zobozdravniki… Življenje je res poezija!

Potem pa pridejo čarobni trenutki. Ko žena zvečer pospravlja še zadnje drobtine, ko otrok sladko dišeč po dojenčkih mirno spi. Strastno sesa palček in se v spanju smehlja, ter brunda kot mlad medvedek sredi zime. Zavališ se v fotelj, ljubezen tvoja pa se ti nežno namesti v naročje. Ko napraviš drugi krog z daljincem, te prime za roko in z očmi namigne proti spalnici. Noč se začne, čas pa ustavi. Ja, tudi takšni večeri so in za to se splača živeti!

Aleš naš dragi! Kakorkoli se bo že obrnilo, naj bo sovražno topništvo še tako ubijajoče in nenehni napadi pehote neusmiljeni – mi bomo vedno s teboj. V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, trezni in pijani! In da vaju bo spremljala sreča, vama poklanjamo nekaj začetnegaa kapitala. Saj ni, da bi obogatela, ni za delnice vzpenjajočega se podjetja, madona, še za slab avto ni. Je pa za nekaj brezskrbnih dni v dvoje, nekje daleč od prijateljev, toliko, da poizkusiš pred poroko nekoliko dvigniti povprečje. Saj veš…

Imejta se lepo, uživajta skupaj, danes in čez osemdeset let, ostanita mlada. In karkoli v življenju bosta že počela, počnita to s strastjo!

Glavo sem tiščal na šotorsko krilo, pred mojimi očmi so čisto od blizu lazile mravlje. Vpijal sem svež vonj po zemlji, ki se je mešal z vonjem vojaške opreme. Z desnico sem objemal zaklep svoje ljubezni, z levico pa sem na hrbtu z razprto dlanjo čakal. Končno koraki vojaških škornjev, poveljnik je pokleknil k meni. Ko je vstal in odšel do sovojaka, sem ostal s polnim okvirjem v roki. 30 nabojev 7,62 kalibra. Adrenalin je plal po žilah, srce je bilo v pospešenem ritmu. Streljal sem že z manevrskim strelivom, poznal sem obnašanje puške, bila je del mene. A poln nabojnik standardnih polnooplaščenih nabojev, ki s hitrostjo čez 700 m/s zapustijo puškino cev in s kruto natančostjo poletijo proti silhueti strojničnega gnezda 100 m stran, me je navdajal s čudnim občutkom moči. Samo tri sekunde bi bile potrebne v režimu »avtomatsko« in zaklep bi ostal v zadnjem položaju, jaz pa brez nabojev. Ko sem v glavi vse uredil, umiril dihanje in se skoncentriral na cilj, je rutina naredila svoje: pozabil sem na okolico. Oprt na komolce, desnica za zaklep, levica okvir v puško. Z levico primem za leseno oblogo cevi, z desnico repetiram. Regulator na »polavtomatsko«, orožje je pripravljeno. Kopito naslonim na ramo, vkleščim z rokami, cev na vrečo peska, poravnam merke in… Ratata, ratata, ratata…. Kratki pritisk na petelina je pognal po tri ali dva naboja skozi cev. Priznam, užival sem. V vonju po smodniku, v adrenalinu, v pokanju, v celi enchiladi.

Ne, ne – ne me narobe razumet. Nisem militarist, lahko bi se celo prišteval med pacifiste, ker mislim, da orožje ne rešuje problemov, temveč dela vedno nove tragedije. A orožje kot športni rekvizit me je vedno navduševalo. Strahotna moč, natančnost, hitrost… Nevarnost, dejstvo, da se ne vsak ukvarja s podobnimi športi – vse to me je od nekdaj privlačilo. Do te mere, da sem ustanovil klub praktičnega streljanja. S pištolami. Velikih kalibrov! Več o tem na IPSC strani ali SZPS strani, a na kratko vam lahko povem, da sem v rosnih dvajsetih streljal z večino znamk in oblik pištol. Od kanadskega Para-Ordnance do avstrijskega Glocka. Od ameriške klasike Smith & Wesson do Česke Zbrojovke. Vse je šlo čez moje roke. Tudi nekaj tekmovanj, nekaj lokalnih tekem pa do ljubiteljskega pokarjenja. Užival sem v razstavljanju in zlaganju rekvizitov, omislili smo si »reload« praznih »hilsen«, kupovali smo netilke, naboje smo vlivali v ročno orodje, ki smo ga naredili sami (smo strojniki ali ne?). Naboji niso bili točni a vsekakor cenejši od tovarniškega streliva. Vrhunec mojega udejstvovanja je vsekakor pomenilo svetovno prvenstvo v praktičnem streljanju v Cerovem Logu. Tam se je zbrala svetovna elita, tovarniški strelci, ki so na strelišče vsak dan prihajali s kanglami streliva. To so bili ljudje, ki so v tovarnah preizkuševali strelivo in orožje. Za njih naboj ni pomenil denarja, kot za nas, navadne smrtnike. Streljal sem z njimi in se po tem dogodku odločil: dovolj je. Odšel sem naprej. Pri tem sem spoznal sem nekaj odličnih ljudi: Rok Štupar, Boštjan Pavlič, Ludwig Dvojmoč, Janko Božič… strokovnjaki. Če sem nekatere izpustil, naj mi oprostijo – leta napravijo svoje. Naučil sem se discipline, varnega dela z orožjem, dovoljeno mi je bilo pokukati v čudoviti svet smodnika, pištol, frizirali smo vodila, vzmeti, ročaje… Bilo je noro a zame dovolj. Čakale so me še druge reči.

A ljubezen ostane. In globoko v meni je dremala strast. Dokler nisem dobil ponudbe. Sanjske. Nevsakdanje. Nore! Preizkusiti F2000!!! Kdo sem jaz, da se bi upiral? Seveda sem takoj potrdil termin, organiziral dopust, sporočil ženi, ki je nerada popustila. A strast je strast in prve ljubezni n pozabiš nikoli, mar ne? In kaj je ta znamenita F2000, zaradi katere so mi sline tekle ob kotu ustnic? FN F2000 je belgijska jurišna puška sistema bullpup. Trenutno najsodobnejša jurišna puška svoje vrste. Prvi stik z njo je bil nekaj posebnega. Posebna oblika, majhen kaliber (5,56 NATO), plastika, optika… Ojoj, ojoj skoraj stokal sem od sreče in občudovanja. Nato poln okvir v roke, vstavim nabojnik v zaklep, repetiram, regulator na »single« in gremo. Nič mehanskih merkov kot na mojem kalašniku. Rdeča pika v optiki, jo poravnam s centrom silhuete in vlečem… Počasi, da ne bi v preveliki vnemi zategnil, strel me mora presenetiti. Vlečem, stiskam puško v klešče in vleeče.. BUM! Mater, odsun pa ima! Nadaljujem… BUM! Gledam, če sem kaj zadel, pa ne vidim nič. Po strelišču se širi vonj po smodniku, ki me omamlja kot opij, vračam se v stare čase, merim in prožim. Živim! Adrenalin, nevarnost, moč! O fant! No, pa je zaklep ostal zadaj, okvir sem izpraznil. Puško sem predal kolegu in čakal na svojo vrsto. Noro in neponovljivo, vam povem. Kako noro točna je ta puška. Čudna oblika, za ruski blok čuden kaliber a rezultat neverjeten. Odlično balansirana, posebne obline… Zlahka se zaljubiš vanjo. Na žalost smo bili omejeni s časomin ostalo nam je le še nekaj časa za streljanje s pištolo. No, tukaj je pa spet rutina naredila svoje. Stari spomini, roki sta delali uigrano: nabojnik v ročaj, repetiranje, streljanje, nabojnik ven, repetiranje, »klik« v prazno… Kot krona vsega pa kolega zadane flomaster na 20 m, kar mu verjetno ne bo uspelo nikoli več. Bo pa to gotovo hvaležna tema pogovorov ob tabornih ognjih.

Odpeljal sem se domov. Mimo mene je hitela pomlad. Brundal sem si znan napev in bil preprosto srečen. Nikar me ne obsojajte zaradi moje strasti. Vsake toliko časa, ko je priložnost, pustim svojemu Mr Hyde – ju, da pride na površje. Saj ima vsak od nas neko svojo drugo stran, alter ego če hočete. Nekateri ga zatirajo, drugi skrivajo pred svetom. Sam priznam, da sirad privoščim kanonado tu in tam. Da mi srce spet bije, da se mi možgani očistijo. Da v nosnice potegnem smodnik in da mi ključnico pretresejo povratni sunki kopita. Tak sem. Take It Or Leave It…

Občutite metuljčke v želodcu? Vam kri hitreje cirkulira po, še od zime zamaščenih, žilah? Ste tudi letos prelomili obljubo in basali vase že od lanskega novembra vse kar je vsaj malo dišalo po prekajenem, ocvirkih ali žolci? So vse vaše majice s kratkimi rokavi dobile trebuh? Vam vzame sapo, ko si zavežete pentljo na čevljih?

Če ste vsaj na dva zgoraj našteta vprašanja odgovorili pozitivno, ste lahko gotovi: zime je konec – pomlad je globoko v deželi! Vem, vem, kmalu boste nekateri odjadrali v »lipu našu«, kjer bomo vsi skupaj z malo sreče uspeli preživeti dopust. Drugi boste iz principa leteli preko »lipe njihove« v Tunizijo, Grčijo ali karkoli pač že je tam spodaj na jugu. Svaka čast. Da ste tudi letos uspeli nagraspati kljub recesiji dinarčke, da se boste namakali v slani vodiki. Sam bom to (na grozo svoje žene) namakanje izvršil v (pa ne že spet) Crikvenici. Ne morem pomagati – tam me vleče srce. Nekako navadil sem se, sem pač dolgočasneš. Nikoli v trendu. Hribovec takorekoč. Capljam za modo in napredkom. Kako to vem?

Nasproti moje hiše že kakšnih tristo let raste cerkvica sv. Mihaela. In že kakšnih tristo let so se tam (in se še vedno) dogajale čudno čudne reči. Pred 50. leti sta na primer dva pobca z možnarji praznovala praznik dela in ob tem prepovedanem početju je enega ubilo, drugi pa je na eno oko oslepel. Čudni ljudje smo zbrani v tej vasi že od nekdaj! A v spomin na njiju smo postavili skromen spomenik. In okrog njega je fino včasih pokositi travo. Prejšnji teden sem se tako sam javil za to človekoljubno početje. In ko sem bil že pri delu, sem potegnil še špuro ali dve s samohodko okoli cerkve. Preventivno, da mi mulc ne zagrabi za iglo ali kaj podobnega, kaj pa veš. Pa še župnik mi bo mogoče dal popust pri katerem od zakramentov (čeprav se bojim, da sta mi ostala samo še sveto maziljenje in sveta spoved, ki sta oba bolj na koncu tuzemskega pohajkovanja). Ves preznojen, v modrih delavskih hlačah z naramnicami (ledvice lepo na toplem), v ozelenelih teniskah, sem zadovoljen z opravljenim delom počasi pujsal domov. Tam pa me preseneti kolega s predlogom, da gremo na furo s kolesi. Vsak s svojim sinom, ki sta sošolca v prvem razredu. Z žvižgom sem priklical svojega mulca, ki je v prekratki trenerki (kako pa ta fant raste!), nekoč zakmašnih čevljih, ki so lepo razkrivali luknjo na palcu nogavice in v motokros majčki, ki je edina še nekoliko bolj ohranjena, dirkal s kolesom po grivah okoli hiše. Sam sem se malo potolkel z roko, da sem s tavečjega odstranil kose trave, zajahal sem kolo… Midva sva bila pripravljena.

Seveda se je kolega muzal in njegov sin se je odkrito smejal, a meni ni bilo mar. Oprema, videz, meni ne pomeni nič. Še iz časov,ko smo smučali v kavbojkah in gojzarjih, ko je bil uspeh najti smučo,ki bi ustrezala številki tvojega čevlja – pa se ni nihče smejal tedaj. In se ne rabi nihče smejati danes. Dejanja štejejo, dragi moji, dejanja, ne pa videz in besede.

Odpeljali smo se. Najprej kolega s sinom. Oba v skladnih dresih: kolesarska majčka, hlače, rokavice, očala… Firma, ni da ni. Midva z mojim pa… Kaj bi tajil: kmečka fanta. In smo se komaj dobro začeli voziti, pa sta se že ustavila. Pitje, da ne bi dehidrirali. Midva sva pač gledala, ker nisva imela niti bidona niti ničesar. Ker midva voziva na muč, doma pa potem ožemeva pipo. Končno smo se odpeljali, pa spet zastoj… In tako celo pot. S Kristjanom sva se spogledovala in malo dolgočasila. Kjer sva midva navadno divjala kot vihar, smo se premikali po polžje. Na predelih, kjer sva stoje gonila, smo sedaj iz solidarnosti do najinih konfekcijskih bikerjev, potiskali kolesa. Dolgčas, tuga, žalost in kar je še podobnih izrazov, s katerimi bi označil ta fijasko. A smo nekako prišli do konca kalvarije.

Drug dan sva s Kristjanom sama ponovila podvig. A kako drugače je bilo tokrat: tekoča vožnja, brez postankov, veter v laseh (kolikor jih je še ostalo na moji ubogi glavi). A ko sva pritiskala pedala v breg, petje ptičev, gledanje krošenj dreves in moški pogovor. Me je vprašal moj fant,koliko imamo kaj denarja. Madona – moj fantič pa najde teme pogovora, da me včasih kar sezuje! Pa sem mu odvrnil, da lačen pač ne bo, da bi imeli pa ogromno denarja, ga pa nimamo. In je modro zaključil moj Kristjan:«A potem mi nimamo sreče, oči, ker nimamo denarja?«

Malo me je presenetil:«Kaj pa je zate sreča, Kristjan?«

Pa mi je odvrnil, da so se s kolegi pogovarjali, da je sreča v denarju. Jaz pa sem mu hitro odvrnil:«Sreča, moj fant, je to, da se midva danes skupaj voziva po tem pomladnem gozdu, da si vzameva čas en za drugega, da se pomenava, da sva zdrava. Sreča je, da vidiš pomlad s svojimi očmi, da slišiš ptice, da poganjaš kolo, da si oblečen in sit. Kajti fant moj, mnogi mnogi mnogi otroci tvojih let nimajo te sreče. In nekateri bi ves svoj denar dali za zdravje, pa jim ni dano. Srečo ceniš ravno tako kot zdravje, šele ko jo izgubiš. Zato uživaj v sreči, dokler traja in deli jo z drugimi, dokler lahko!«

Moj mali, koščeni fant je zamišljeno pritiskal pedala in mrščil svoje drobno čelo. Zasmilil se mi je, ker mu uničujem njegov svet vitezov in princes s kruto realnostjo. Vem, da ne razume še, a morda se mu bodo nekoč moje besede prikradle iz podzavesti, morda ravno takrat, ko jih bo potreboval. Pot se je prevesila v dolino:«Kdo bo prej do lipe?!« In sva zdrvela kot vihar proti cilju.

Prvi deževen popoldan sva odšla v športno trgovino. Kupil sem mu hlačke, kolesarsko majčko, čelado in rokavice pa ima že od prej. Tudi zase sem kupil nekaj podobnega, da mu ne delam sramote pred sošolci. Sedaj čakava na sonce, da preizkusiva opremo. Saj nisem spet tako zahojen veste. Ampak želim, da si najprej zasluži karkoli pač, nato šele dobi. In naj se navadi skromnosti, da bo znal spoštovati prave vrednote ne pa blišča zunanjosti. Kajti če mu uspe, kot je dejal Mali Princ »…gledati s srcem…«, se mu bo odprl čisto nov svet, ki z bliščem materialnega bogastva nima nič, je pa to svet ljubezni ne sovraštva, dajanja namesto jemanja, prijateljstva namesto sovraštva. In če bi na svetu več ljudi gledalo s srcem, bi bil svet gotovo lepši kraj za bivanje, mar ne?

Človek je bitje ritualov.
Tako je od pradavnine do večnosti. Obstaja vedenjski vzorec, ki ga ponavljamo
vsa obdobja svojega življenja. Nekateri recimo zjutraj joggajo. Se potijo.
Drugi obvezno zamujajo. Tretji izkoristijo kratke jutranje minute za slasten petelinji
zajtrk (yeah, wright!). Smo pa ljudje, ki radi prižgemo luč na delovnem mestu,
zvarimo capuccino in čakamo sodelavce. Nekateri pridejo spočiti in nasmejani,
drugi (srečneži) utrujeni in nasmejani, je pa še tretja sorta ljudi: utrujeni
in namrščeni – ti gredo kmalu domov, ker so v večini primerov bolni.

Danes nisem dolgo užival
v družbi sodelavcev. Služba je zahtevala svoje in kmalu sem bil na poti.

Videl sem ga. Še vedno je
modro in globoko kakor pogled nežnih oči, rahlo vzvalovano kakor kodri, ki ji
koketno padajo na čelo in skrivnostno kakor njene misli. In v tem času prekleto
mrzlo, kakor ženine noge zvečer pod odejo. Ja, uganili ste. O morju govorim. Če
poslušaš njegovo šumenje, ti postane jasno, zakaj mornarje vleče znova in znova
nazaj, zakaj ga primerjajo z žensko. Zapeljuje in te vabi… Obljublja nove in
nove avanture…

In morje mi vedno vzbudi
spomine. Na mladost (madona, leta minevajo), na prostost in svobodo J. Peljali smo se po Josephini, se pomenali o
Louisiani in se strinjali, da je pametneje poimenovati ceste po ženskah. Kako
se vam bi zdelo, da napišem, kako sem se vozil po Jožefu ali Francu? Za crknit
smešno!

Posel smo opravili in se
vso pot učili. Modrost starejših je vedno pametno nadgraditi z naučenim
znanjem, z dosedanjimi izkušnjami – rezultat ne more izostati. A povsod
zgodovina: gradovi, podrte hiše, morje in plaže… Isto morje že stoletja. Še ko
je Napoleon osvajal Ilirske province, ko je korakal tod mimo, so ga
pozdravljali isti valovi. Ja, to sem hotel deliti z vami: bral sem knjigo o
svilarjevi hčerki, o Desiree.

To je bilo prvo dekle, ki
jo je Napoleon hotel oženiti. Namesto nje si je izbral Josephino, ona pa generala
Bernardota. Josephina je končala kot ločena gospa, Napoleon na otoku sv.
Helena, Desiree in Bernardote pa kot kraljica in kralj Švedske! Ste kdaj zares
premišljali, kako se bi vaša življenjska pot obrnila, če ne bi bilo naključij?
Če bi zamudili avtobus ali prispeli prezgodaj? Noro, vam povem. Danes ste morda
nihče, jutri pa postanete kraljevi zet… Danes šivate za trakom, jutri se
sončite na jahti pred Monte Carlom… Kako čudovito nepredvidljivo je življenje.
In ravno ta nepredvidljivost daje šarm in čar, Jeu de Vivre če hočete.
Vendar se moramo zavedati, da ravno tako, kot drugi nastopajo v naših poglavjih
knjige življenja, tudi mi nastopamo v drugih knjigah. In knjiga je lahko
romantična komedija, drama, triller ali ep. Z našimi dejanji krojimo zgodbe v
svoji kakor tudi v drugih knjigah. Potrudimo se torej za božjo voljo, da bo
vsaj tisto poglavje, v katerem nastopamo, komedija (ali vsaj romantična
komedija).

Aja, mešano na žaru je
bilo super, pogled na morje ravno tako. Burja je nosila drobne kristalčke soli
po zraku in čutil sem pomlad. Začutite jo tudi vi (pomlad namreč)! Veselite se
življenja, počnite, kar vas veseli in vsekakor pazite na to, da boste to počeli
s strastjo!

Lahen spomladanski vetrič mi je pihal v obraz in sproti sušil potne srage, ki so polzele po mojem razgretem licu. Pokrajina je polzela mimo mene, občasni kamenčki, ki so kot projektili zleteli izpod kolesa, so plašili prve pikapolonice v travi. Prva topla nedelja še ne pomeni pomladi. In Dušan na kolesu še ne pomeni zdravega življenja. Kaj se je torej zgodilo, da so ljudje zmajevali z glavami, ko sem odbogaril mimo njih na ta topel, po ljubezni dišeč, dan?

Kaj bi vam govoril – tisti, ki ste poročeni ali kako drugače zvezani, že veste, ostali mi pa – sveže zaljubljeni – tako ali tako ne boste verjeli. Da se vaša mucica, punčica vašega očesa, sladkorček, vijolica, ljubezen vaša, lahko po nekaj letih spremeni v čisto kompletno drugo osebo, ki je tudi z vsem modernim orodjem (Wikipedija, slovarji tujk, SSKJ ipd navlaka) nikakor ne morete razumeti. Pride tu in tam kakšen trenutek in moj trenutek je prišel v nedeljo. Nekaj časa sem se še trudil, nato pa besno zaloputnil vseh šestnajst vrat (nekatera pač dva ali trikrat, ker nisem dobil želenega zvočnega efekta že prvič), zajahal kolo in pognal po hribu navzdol.

Hribi so hecne zadeve: najprej gre navzdol. A kjer gre navzdol, pride kmalu tudi klanec. Nekaj prvih klancev sem premagal z jezo, seveda. Škrtal sem z zobmi, iz svinčenih zalivk se je kresalo, zobni kamen je odpadal, mišice (ja, sem jih našel nekje med salom in kitami – ne boste verjel!) so delale kot jedrska v Krškem: s 102,4 % moči. A klanec se je vlekel… in vlekel… in vlekel… Sem omenil, da se je klanec vlekel? Moja jeza nad preljubo polovico se je rahlo umirjala. Potreboval sem vso pomoč možganov, da sem se silil pritiskati na ta prekleta pedala! Pa nič. Vse skupaj mukotrpno in počasi… Klanec se je pa še kar vlekel… Jezen sem postajal sam nase: namesto, da bi zavil v prvo gostilo, se napil in razgrajal, kot vsak normalen moški… ne, jaz grem na kolo. S polnim želodcem, ki je ravno v tem trenutku začel zavračati odlično govejo juhico, pire krompir s špinačo in ocvrtimi šampioni. Sam Bog ve, kakšna škoda bi bila, da posejem na pol predelano kosilo po preljubi mi rodni grudi, zato sem malo umiril tempo. Premikal sem se ravno še toliko hitro, da sem s skrajnimi atomi močmi prehitel dedija, ki je babico pod eno roko in z berglo pod drugo, občudoval pomlad. Nemogoče, kako hitro tečejo današnji upokojenci na sprehodu, mar ne?

Nekje po desetem kilometru sem se začel spraševati, kaj za boga milega sploh počnem na kolesu, pet kilometrov pred domom pa sem si želel samo nečesa.

Doma so se preljuba mi družina zleknili po posteljah, kar je bilo ravno prav za moj načrt. Ob hiši raste brajda in pod njo je kamnitna miza, stara generacije. V hiši imamo klet, kjer visijo salame in cisterne ob steni, v katerih je vino. Prinesel sem torej na mizo salamo, kruh, glavico česna, pol litrčka od zida, položil utrujene noge na klop in rezal… Srce mi je pelo, z vsakim požirkom, vsakim grižljajem se je življenje vračalo vame! Ptički so začeli prepevati, veter se je umiril, jeza me je minila…

Aja – tudi doma sem imel tisti dan mir. Ko sem na ženina vprašanja odgovarjal, mi je menda tako kadilo iz ust (česen je sveta stvar!), da je raje nehala poizvedovati in prestavila pogovor na drugič! Ja, šport je pa res v redu stvar!

vódja -e in -a m (ọ̑) 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja izleta 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine ◊ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove

Tako pravi SSKJ in Toporišič menda ve kaj piše. Čeprav najdemo v SSKJ tudi geslo »drkati«, ki menda pomeni isto kot včasih izraz »drsati«. In če se je včasih reklo »drsajva skupaj v Tivoliju«, se sedaj ista stvar sliši nekako takole: » drkajva skupaj v Tivoliju«… Toliko o kredibilnosti SSKJ. Jemati ga je treba pač tako kot vsako sveto pismo: če si ga prav razlagaš, je čisto v redu čtivo. A vrnimo se k vodji in voditeljstvu…

Nekateri ljudje se rodijo z ambicijo po vodenju. V vsakem tropu mladičev najdemo alfa samčka, ki je rojen, da poveljuje ostalim. Enako je tudi pri otrocih – nekateri izstopajo že v vrtcu, drugi dobijo ambicije v osnovni šoli. Nekateri nesrečneži morajo živeti sanje svojih staršev – ti se lotijo vloge voditelja s strahom in navadno se njihovo vodenje konča s frustracijami in neslavno propade. So pa tudi ljudje, ki uživajo v opoziciji: sekirajo alfa samčke, jih izzivajo in preizkušajo njihovo potrpežljivost. A človek z določeno stopnjo izobrazbe v urejenem podjetju prej ali slej naleti na nalogo vodje. In se spopade z ljudmi, ki jih vodi. Njihovi strahovi in težave postanejo njegove, njihovi uspehi pa ostajajo njihovi osebni uspehi. V svoji delovni dobi sem se srečal že z veliko vodji, šefi, direktorji ali kakorkoli se naj bi že imenovali.

Spoznal sem različne tipe vodij: nekateri so peljali po liniji najmanjšega odpora in gnali konja, ki je najbolj vlekel… Drugi so opravljali delo za pol oddelka, deloholiki in se nato spraševali, čemu potrebujejo toliko ljudi, če pa vse sami storijo… Seveda sem delal tudi pod šefom, ki mi je zaupal, mi pustil proste roke, veliko avtonomije in ki je 90% (pa dejmo rečt 75%) mojih dejanj podprl in zagovarjal pred »big bossom«. In smo lepo peljali. A nikoli jim nisem zavidal, šefom, nikoli. Veste, vi greste na dopust, bolniško, peljete taščo v toplice, imate obletnico prvega zmenka, morda morate na grob pradedka ženine sestrične, kjer se jubilejno zbira vaša družina,… Vi MORATE biti tam. Vaš šef pa ostane brez delovne sile. Delo pa mora biti narejeno. In potem se mora znajti. Lepo je, če je firma velika in si s sosednim vodjem posojata ljudi, a če je vodja bolj ali manj sam…mora sam tudi zavihati rokave. Kar ni najhujše – hudo je to, da cel kup analiz, poročil, tabel, razpredelnic, grafov in ostalih analitičnih pripomočkov, ki jih »bog« zahteva od njega, ne bo narejenih. In bo naslednji dan mirno stal pred »bogom«, ki ga bo veselo šamponiral. In iz pisarne bo šel vaš šef čisto čisto majhen in bogi in slabe volje. Ki jo bo, kot dober šef, prenesel na vas. Rad delam z ljudmi a da bi bil vodja, niso bile nikoli moje sanje.

Pa je prišel dan, ko je nič hudega sluteča čredica ovčic prišla v moje varstvo. In kar naenkrat nisem več jagenjček znotraj tropa, temveč ovca vodnica z vsemi dolžnostmi a seveda tudi kompetencami. Nikoli ne zahtevam od ovčic, da bi mulile travo tam in takrat, kjer in ko tega ne določa pravilnik. Tudi ne zahtevam od njih ničesar, če tega najprej sam ne opravim: pa naj gre za skok čez prepad ali plavanje čez lužo. Kar zmorem jaz, lahko storijo tudi oni in če ni jasno, bom razložil dvakrat, petkrat, stokrat… A ko je stvar jasna in predpisana, postanem pa neprijeten… Če ni narejeno, če ne gre, če so izgovori. Ker sam opravljam delo natančno, pravočasno in odgovorno, enako zahtevam od drugih. In mislim, da z zgledom to lepo pokažem. Zato mi je bilo v vojski všeč: poveljnik prvi in mi za njim. In na žalost sodelavcev in srečo nadrejenih (ali če hočete: podjetja), vedno vodim svojo skupino nekako v tem duhu: jaz nosim zastavo, ostali mi krijejo hrbet. In je vse narejeno. Vedno. Kvalitetno in pravočasno.

Vedno delam z najboljšimi ljudmi. In se zanje tudi potrudim. Vedno. Njihove težave so vedno tudi moje. Skupaj jih rešimo hitreje, v obojestransko zadovoljstvo. Tako je tudi tokrat. Do njih sem neizprosen, diham jim za ovratnik, postavljam neprijetna vprašanja, ko se malo naslonijo na regal, stojim za njimi in gledam, kaj počnejo. Želim, da delajo več in bolje, da zaloge »štimajo« in da je hiša pospravljena. Želim, da si pomagamo med seboj, da vlada timski duh. In vedno jih branim pred drugimi in se zanje postavim, ker so moji. In najboljši.

Tako je to z mojim vodenjem. Na koncu čisto vsakega dneva sem utrujen. Zaradi kilometrov, ki jih naredim po podjetju fizično in zaradi vseh neskladij, drobnih prepirov, zaradi usklajevanj in prepričevanj pa psihično. Zato se po sireni vedno malo usedem, poravnam listke in zapiske, ki kot vojaki po bitki ležijo razmetani po pisalni mizi. Zberem misli, sam pri sebi ocenim dan, premislim, kje bi šlo bolje in kje sem ga »usral«, se neham tresti in zadovoljen odidem domov. Vsak dan znova nam uspe: oskrbeti proizvodnjo, shraniti vse gotove izdelke na dogovorjeno mesto, odpremiti nekaj iz podjetja in prevzeti in lansirati vhodne materiale. Nihče nas ne čaka, vse je narejeno. Skupaj nam je uspelo in ponosen sem na svoje sodelavce in vesel, da lahko delam z njimi.

Zjutraj spet prvi pridem v našo pisarno, pripravim krop, zvarim capuccino za vse in jih pričakam. Vsakega posebej. Nasmejemo se, posedimo in… Ob sireni se začne nova bitka, novi juriši. Kje kakšno bitko tudi izgubimo včasih, veste. A v vojni vedno zmagamo. To drži kot pribito (pardon: privijačeno)!

Danes je sicer sobota in navzven spet sijem od sreče. Vendar globoko v sebi jočem, saj sem bil v sredo kruto odstavljen od svojega organa, ki mi je dolgo in dobro služil. Naj se tudi vaše dobre želje združijo z mojo otožno pesmijo, ki sem jo zložil samo njemu v spomin…

Ostanki zoba bodo na ogled samo še danes in jutri pri meni – za vse, ki bi želeli reči par besed o njem v spomin. Potem pa bom zob pospravil k ostalim družinskim dragocenostim v trezor.

Slava mu!

ODA O ZOBU

(iz zbirke pesmi avtorja Dušana: SAKRETNA POEZIJA)

O zob, ti moja si nesrečna žrtev

kako lepo bi danes nama b`lo!

Tako pa si že tud` uradno mrtev,

zaradi tebe v čeljusti kljuva mi močno.

Še preden si iz dlesni ven pokukal

naznanil z bolečino si prihod.

Kaj morem, sam si se tako zafuk….

podpisal dr. Mrzlikar je tvoj odhod.

Hreščanje tvoje sem poslušal vedno,

kako drobil si, kot mogočen mlin!

Meso ali kosti – pod tabo so končali bedno.

Sedaj vse to je samo lep spomin.

Tako je zobek moj: vse enkrat mine!

Bilo lepo je, ko sem tebe `mel.

Ohranil nate lepe bom spomine,

Prijateljem o tebi bom balade pel.

Enajst dopoldne med zimskimi počitnicami na Veliki planini. Ko sem stopil iz planšarske koče, mi je mrzel zrak rezal sapnik vse do pljuč, medtem ko sem se umival s sveže zapadlim snegom. Bil je drugi dan smuke, prejšnji dan je bil meglen in turoben. A danes so se nebesa usmilila in naredila pokrajino noro privlačno. Modro nebo brez oblačka, novozapadli beli sneg in dobra družba so obetali nepozabno smuko. Zapel sem čevlje, vezi, pognal sem se po smučišču in že sem vijugal proti dolini. Proga je bila na novo steptana, sonce je bodlo v oči, mladost me je ščemela in dan je bil popoln. Do trenutka, ko sva z Zupankovo Metko užgala paralelni slalom in sva se v vsakem zavoju približevala drug drugemu. Trk je bil neizogiben, posledice pa dokončne. S pestjo sem Metki iztisnil zrak z udarcem v pleksus, njena palica pod mojim kolenom pa je botrovala »frakturi golenične kosti tik pod kolenčnim sklepom desne noge«, kot je pisalo v zdravniškem izvidu. Avantura se je nadaljevala z vožnjo z ratrakom do zgornje postaje gondole, z gondolo v dolino, kjer je čakal rešilec. V Kliničnem sem bil točno ob dvanajsti uri – prvi pacient na urgenci. Mavec do jajc, brez pete, šest tednov. Bergle in bolečina. A v šoli sočutni pogledi sošolk in zavist sošolcev. Takrat sem hodil v sedmi razred osnovne šole in moja smučarska kariera se je zaključila.

Kristjan je pri svojih šestih letih izjavil tisto, česar sem se bal od njegovega rojstva. On bi namreč smučal. In ker nihče na svetu ne smuča več v vaški dolini za bajto, mora na smučišče. Ki je na srečo blizu. A sam ne more smučat in tukaj stopam na sceno jaz, Dušan, z imenom Kamikaze. Kupim si rabljeno opremo in se psihično pripravim na sneg. Žena je izjavila, da si njeni sodelavci kupijo za ceno moje kompletne opreme samo bundo a jaz na smučišču ne bom šminkiral, temveč se bom trudil preživet. In za preživetje je tudi second hand oprema dobra – vsaj preizkušena je! In sva šla z mulcem poiskat učitelja smučanja zanj.

Telefonski glas v slušalki mi je obljubil, da naju bo nekdo čakal ob treh tam in tam in da se bo pouk začel. Midva s Kristjanom sva bila na kraju zločina ob dogovorjeni uri. Spet je bil prekrasen dan. Sonce se je skoraj že poslavljalo ob treh popoldne, mesec je bil pa že v vsej svoji velikosti in polnosti na ledeno jasnem nebu. Nakar me v tem občudovanju narave zmoti dekliški glas. Menda je učiteljica mojega Kristjana in bi želela, da kar začneta. Saj je še kar govorila a je nisem zbrano poslušal: jekleno sive oči, nežno obrobljene, zavihan nosek, rdeča lica, po pet uhanov v ušesih, ki so ji uhajala izpod čepice. Pegice so podobo še polepšale in ni hudič, da me ni spominjala na… Takrat, ko sem z našo amatersko gledališko skupino gostoval v Škofji Loki in Predosljah na Gorenjskem, takrat sem spoznal punco na las podobno in se nesmrtno zaljubil vanjo. Brezupno in dokončno…No, pa me je zaneslo. Naša učiteljica je bila s Kristjanom že na vlečnici, zanj se je začel pouk smučanja, zame pa ura spominov. Vijugala sta po smučišču in mulc ji je seveda sledil kot vdani psiček.. Madona, ko bi vsaj mene kdaj tako ubogal… Ure je bilo hitro konec, dogovoril sem se za vikend paket izobraževanje, zakupil našo učiteljico in se od nje poslovil.

Nato pa smučke po 20. letih zopet na nogo. Čuden občutek… A nekako je šlo. In užival sem ob Kristjanovem čebljanju, svežem zraku, belem snegu in ob spominih, ki so mi narisali nasmešek na obraz.

No, Kristjan jo ima, svojo prvo…učiteljico smučanja. Kaj še bo? Učiteljica tenisa? Morda jahanja? Pa prosto plezanje? Atletika? Kdo ve. A danes je bil s svojo prvo učiteljico prvič na snegu. In pravijo, da prve učiteljice ne pozabiš nikoli. Bolj ko so se pegice vrtele pred mojimi očmi, bolj sem se zavedal, da sem v smučanju zarjavel. Da se je tehnika spremenila, da sem okoren in neizkušen, skratka da potrebujem učitelja. Nekoga, ki ga že poznam, s katerim že sodelujem, katerega delo že sedaj spremljam. Ja, v nedeljo se bom dogovoril za termin. In najbolje kar z njo, s Kristjanovo učiteljico. Menda mi jo bo posodil za kakšno uro, mulc! Najino pegasto dekle…

Vsako novo leto nekaj da in nekaj vzame, nekaj se začne in nekaj konča. Ravno leto mineva, kar sem začel zapisovati svoje misli, občutke, opazovanja in mnenja v blog in vse skupaj razkriti vesoljnemu občestvu globalne vasice, imenovane WWW. Če listam stare zapiske, se nasmehnem utopičnim željam ob lanskem novem letu, ki so ob današnjem dogodku tako mikronsko nepomembne. Lansko leto si bom zapomnil po menjavi podjetja. Po prijateljih, ki sem jih pustil na cedilu in s katerimi gotovo ne bom mogel obdržati stikov (z vsemi gotovo ne). Še vedno jih pogrešam vse in vsakogar… Je pa res, da sem v novem kolektivu našel nove prijatelje, s katerimi se smejem in gradim življenje naprej. Življenje torej daje in jemlje… In letošnje leto si bom očitno zapomnil po tem zadnjem – po jemanju!

Danes se je rodilo čudovito jutro. Popolno: z jutranjo zarjo, z drobnimi kristalčki leda v zraku, ki so razpršili sončne žarke v mavrične barve in s svežim,ledeno mrzlim zrakom, ki je zarezal do kosti a osvežil zaležano glavo in razbistril misli. S Kristjanom sva naložila smučke in se odpeljala do Črmošnjic, do Bele ali po domače: na Gače. Sonce, sneg, razigran otrok, množica veselih ljudi: kako bi bil človek žalosten. A življenje teče najhitreje, ko je najlepše in ura kosila se je približala. Skok v avto, play in skupaj sva krulila priljubljeno melodijo. Nato pa telefonski klic in vse je ugasnilo v meni. Moj sosed, birmanski boter, človek, ki mi je bil včasih bližje kot oče, je v bolnici umrl.

Cel december je bolehal v hiši, samo 100m od mene. Pa nisem imel nikoli časa za obisk: služba, pa novoletni nakupi, obiski Božička, dedka Mraza, Miklavža,… Nikoli pravi čas. Slučajno sem ga srečal, ko so ga pred dvema dnevoma peljali v bolnico. Veste kaj mi je rekel? »Ne bojte se zame. Če me ni danes ponoči pobralo, bom verjetno živel večno!«. Še nasmehnil se mi je in že so ga odpeljali… Za vedno.

Ves čas je bil pri nas: ko se je zidala hiša, ko smo vlekli kamenje iz njive, ko smo delali karkoli, vedno je bil pri roki. In ko sem potreboval botra, je bil logična izbira. Zložil je mojo prvo »štirko«, naučil me je, kaj je »L« bat in kaj »cilinder 60«. Od njega sem slišal najbolj sočne kletvice, a tudi najbolj življenjske nauke. Naučil me je ceniti domače mesnine, ljubezen do odojčka sem gotovo nasledil po njem. Vedno nasmejan, vedno poln idej in novic. Vsaka hiša ga je bila vesela in popoldan z njim se je hitro prevesil v pozno noč. In danes ga ni več. Ne bo več njegovega smeha, njegovih dovtipov, njegove tolažbe. Ne bo ga več za moj god, nikoli več ne bom stisnil njegove roke, nikoli več mi ne bo zamahnil, naj se vendar oglasim na kozarček in košček prekajene šunke. Takšno je življenje, tako prekleto dokončno!

Menda sem že v tistih letih, ko odhajajo ljudje, ki mi pomenijo največ. Svojega starega očeta sem ljubil kot zmore to osnovnošolski otrok, pomagal sem ga naložiti na nosila in ko mi je zadnjič pogledal v oči, je v njih pisalo, da bo vse še dobro… Bratranec je odšel v dveh mesecih a živel svoje skopo odmerjeno življenje tako, kot da bi vedel, da ima samo trideset let časa. Na koncu nas je tolažil, da bo vse še dobro… Tast mi je še nekaj ur pred smrtjo stisnil roko in dejal, da sedaj bo pa menda res kmalu vse v redu… Z jutrom je ugasnil kot sveča… In sedaj še moj boter.

Samo veliki ljudje zmorejo toliko hrabrosti in poguma pred koncem. In srečo imam, da jih poznam. Da sem z njimi živel obdobje, ki so mi ga podarili, da sem se od njih učil, vpijal njihovo modrost. Življenje teče dalje. Vsakdanjik me bo posrkal vase, vem. Kot že tolikokrat se bom pregrešil, morda storil tudi kakšno dobro dejanje, kdo ve. A ko ugasnejo luči, se spominjam vseh oseb, ki so nastopali v moji knjigi življenja: nekateri so že na drugem svetu, drugi v drugih mestih, drugih službah, z nekaterimi se srečujem vsakodnevno, nekatere vidim redko. A naj bo direktor ali berač, čistilka ali župan – vsak je pustil svoj pečat, vsakega se spominjam. In na nek način vsi živijo z mano, v mojih dejanjih, besedah in spominih. Tako kot bom morda nekoč (ali pa že jutri) tudi sam živel v spominih nekoga…

Odkar sem dobil sestrico in je na isto noč umrl star ate (po mamini strani), hodim na pokopališče, prižigat svečko. Včasih bolj pogosto, včasih manj – a grem. In od vedno je prvi ali drugi spomenik pri stari mrliški vežici tisti, kjer se najprej ustavim. Ne vem, čigav grob je, ne poznam ljudi a napis na nagrobniku je preroški:

»Ko h grobu prideš,

tu postoj.

Ni treba se jokati,

ne za mano žalovati.

Kar zdaj si ti, to bil sem jaz.

Kar zdaj sem jaz,

to čaka tudi vas!«