Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.ednevnik.si/uploads/r/regrat/52965.jpg

Ni lepšega kot po obilnem kosilu sesti pod brajdo, za kamnito mizo in uživati svoj mir! Otroka spita, starša imata raje klimatizirane prostore, žena se ne pusti motiti pri počitku. Pomivalni stroj, pralni stroj – vse dela zanjo, ona pa ima čas zase. In prav je tako. Vsak naj počiva po svoje.

A jaz svoje sence ne menjam za najjačo Panasonic klimo, pa še za masažni stol ne! Sedim na hrastovem deblu, iz mize veje prijeten hlad, rosa ne in ne izgine iz kozarca. Včasih smo sedeli skupaj, sosedje, družina, sedaj pa sem ostal nekako sam. Razgubili so se ljudje, postarali, druge stvari so jim važnejše. Jaz pa ob prijetnem vetriču obujam spomine na četrtek…

Jutro kot vsako – zbudil sem se z dvema majhnima prstkoma v nosu. Potreboval sem nekaj ušivih stotink, da sem se zavedel, da me niso ugrabili Marsovci, ki me ravnokar secirajo in mi skozi nosnici na plano vlečejo možgane, temveč da mi moj preljubi sinček samo želi dobro jutro. Starejši je seveda stal v pripravljenosti in čakal, da pomaga pri jutranji budnici. Pa ni bilo potrebe – začuda sem se zbudil!

Pri nas smo fantje zelo samostojni: napravimo si zajtrk, spijemo kakav in se odpravimo v kopalnico. Ko se vrnemo v kuhinjo, je slika v kopalnici primerna samo za ljudi z res močnimi živci. Samo za predstavo: pokrajina, ki jo opustoši tsunami še kar dobro izgleda v primerjavi z našo kopalnico, ko jo fantje zapustimo. Moja žena je že ena takšnih oseb, ki jo živci ne pustijo na cedilu. Se je jezila nekaj na začetku a se je to kar kmalu končalo. Odkar so ji kirurško odstranili žolč, dosti laže prenaša naše divjanje. Vsekakor pa jo v zahvalo za strpnost do drugačemislečih (to smo mi) na mizi vsako jutro čaka cappuccino – z veliko sladkorja, kot ga ima rada. V tišini smo se gledali to jutro in se v hipu odločili: napadamo Crikvenico! V torbe smo zmetali nekaj cunj, sam sem pripravil šest sendvičev ala šef Dušan (dva kosa dva dni starega kruha, kar zakrijemo s tankim slojem margarine in debelo plastjo domače, suhe salame), v hladilno torbo smo zmetali še nekaj pijače in smo šli. Že ob pol desetih! smo prečkali našo lepo Kolpo in se po lepi njihovi vozili proti morju. Dve leti in še kak dan povrhu, vsko jutro nagovarjam sodelavce, s katerimi se vozimo na šiht, da bi na Vahti obrnili in se zapeljali dol, na morje. Pa ne in ne. Evo, zdaj sem šel pa sam, z družino. Pot se ni niti najmanj vlekla, saj sem moral uporabiti vse svoje znanje, da sem odgovarjal na nenavadna vprašanja radovednega sina. Hopla, smo bili že na izvozu in na lokalni cestici. Na prvem divjem počivališču sem ustavil, da malo pretegnemo noge in opravimo malo potrebo. Pa nas je po prvem pogledu vse minilo: lepa njihova niti ni več tako silno lepa… Vsesortni ostanki, prebavljeni, na pol prebavljeni ali pa nazaj vrženi so lepo pred mano in Kristjanom ležali v neokrnjeni naravi. CSI divizija bi verjetno iz teh ostankov napisala disertacijo o populaciji vzhodnih in centralno evropskih ljudstev, o vzrokih in posledicah njihovih migracij in o prehranjevalnih navadah, sploh pa o vplivu večurne vožnje na želodce in prebavila omenjenih narodov.Naju pa ta tema nekako ni najbolj privlačila.  Kristjan se je na hitro polulal, pa smo kar šli!

Plaža, sonce, morje… Ni da ni! Folk se kopa, čofota, jaz sem pa doma pustil… Saj veste… Mislim, da sem eden redkih osebkov (pa tudi jaz že izumiram), ki gre konec junija na morja in s seboj zavestno ne vzame kopalk, ker se ne bo kopal. Na morju. Ne in pika! Ker sem bil z družino sem si kot zgleden očka kupil kopalke za 50 kun (da, neverjetna kakovost za neverjetno ceno). Če bi bil sam, bi vrgel gate z riti in se nemudoma vrgel z najvišjega pomola kot živa bomba v osvežujočo vodo. Pa nisem bil sam in pustimo to dejanje za drugo priložnost…

Smo se kopali, ja… Čofotali, sončili (jaz ne!), oprezali za bejbami (Kristjan) in za novo linijo ženskih kopalk (Sonja). Najmlajši član družine pa je srečno objemal svojo stekleničko (tatin sine) mleka in blažen v vozičku počival. Če ni ravno sejal groze in straha med vrstniki, ko jim je trgal igrače iz rok in metal kamenje v vodo…

Sendviče smo pojeli kot bi mignil, spili smo vse in sonce se je počasi začelo potapljati v morje. Razumel sem namig – oditi bo treba. Zagrabil sem, kar se je pisalo Kofalt, prijel blazine, brisače, vozičke, lopatke…in vse skupaj nagazil nazaj v avto. Še pomahali smo in čao Croatia! Spet domov…

Lepo je bilo. Razturali smo obalo, fantje so bili ustrezno utrujeni, pometal sem jih v kad in spral sledi soli in komunalnih odplak (sam hecam se, no – voda je bila čista). Zaspala sta kot dva angelčka in tudi midva z ženkico sva se potopila v krepčilni spanec. Hitra akcija, hiter dan, vse se je dogajalo na brž. Nobene panike, nobenih skrbi, še navadil se bi človek na vse to.

Saj vem, moj izlet ni bil nič posebnega. Ljudje se potikajo po Gardskem jezeru, po Avstriji, nekateri skočijo do Munchna ali še dlje. Vzamejo avtodom, jih ni…

A meni je všeč doma (zapečkar). Pod brajdo, za kamnito mizo. Ko pridejo prijatelji, sosedi, ko narežemo salame, ko se v kozarcu iskri hladna pijača. Ko rečemo kakšno moško, se nasmejemo od srca. Ko obiščem slaščičarja, ki je že drugo generacijo pri nas.  In si naročim isto kot že trideset let: kepico čokolade in vanilije. In mi to z nasmeškom nameče, zvrhano porcijo, kar tako, za srečo. In se smejiva en drugemu. Takrat vem, da sem srečen, da mi je lepo. Doma.

Vir: http://nephesh.files.wordpress.com

Ogenj je ena izmed elementarnih prvin, s katerim se moški zelo radi igramo. Strast izvira še iz časov pradavnine, ko so bili moški še dedci! Zjutraj se je vstal na medvedji koži in najvažnejše opravilo je bilo zanetiti ogenj. Nato je žena zbirala drva in pazila nanj, dokler ni njen mačo iz gozda na hrbtu prinesel vsaj mamuta ali dva. Ki sta ga veselo razkosala in na palicah nad ognjem obračala gromozanske kremenateljce (ločevalna dieta je bila huda reč že takrat). Nato je počasi padel mrak, z žensko sta se na tistem medvedjem kožuhu še strastno ljubila in nato objeta zaspala.

Do današnjih dni se ni ohranilo veliko starih, dobrih navad. Vsa ženska poslušnost in ubogljivost je umrla med emancipacijo, mamuti so adijo že kar nekaj let, medvedje kože ljubitelji narave špricajo s sprayem kjerkoli to že lahko počnejo! Moška mačo scena ugaša, prihaja era copatarjev. A nekaj malega nam je pa le ostalo. Čisto naša, moška stvar. Elementarna prvina: ogenj! Ja, tega pa še niso ubili v nas! Kjerkoli že vidimo šop suhe trave, koščke dračja ali star časopis – je v naših mislih ogenj. V naši dolini je še zelo prisotno požigalništvo. Kar pomeni, da področja, ki nam jih ne uspe pokositi, na spomlad kratko malo požgemo. Ta prelepi običaj na žalost počasi izpodriva ovčjereja, vendar še vedno tu in tam požgemo kakšen travnik in nato pride (če s le da) do pobega ognja, ki ga nato naši vrli gasilci lovijo po gori in okoli vikendov – pa imamo show in vsi nekaj od tega.

Včeraj je bil lep popoldan. Fanta sta bila začuda pridna, da se pa ne bi v naslednji sekundi pobila, sem starejšega vpeljal v delo, mlajši je pa opazoval in se učil. Najprej sva s Kristjanom začela kopati mlad krompirček. Moja starša sta ga namreč posadila, kot da moramo prehraniti pol vasi z vso pripadajočo živino vred. In ker ga je mnogo preveč, mi pa mladega zelo radi papcamo, ga kopljemo že kar sedaj. Je odličen, veste. Ampak pozabil sem, da je zemlja zelo (milo rečeno) mokra od nenehnega deževja. Motika je bila blatna, zemlja cmok, krompir pa v kepah blata zvito zakamufliran. A s Kristjanom sva rila po vrstah in zvrtala še tako majhen primerek krompirčka. Tadej naju je zvesto posnemal in čez pol ure je bil rezultat sledeč: polno vedro blatne zmesi, kjer naj bi bil krompir; oči umazan do kolen, blaten kot pujs; Kristjan blaten do pasu, Tadej blaten ves. Bili smo srečni (in blatni). Ker takšnega krompirja ne more našamami uporabljati, smo se odločili za gasilsko akcijo: krompir v gajbico in z vodo nadenj! Razvili smo vrtnarsko cev in škropili ubogi krompir. Seveda s premočnim curkom, da smo ga lovili po celem dvorišču, kar je moja fanta neznansko zabavalo. Kristjan me je poškropil (po nesreči seveda), ker je menil, da mi je dolžan še od včerajšnjega kopanja (vam napišem kdaj drugič). Nato sem si priboril cev in zalil mulca do vratu! Žar borbe nas je tako prevzel, da smo skoraj pozabili na krompir. Podpisali smo premirje, se preoblekli in blatne cunje potisnili gloooooboko na dno koša za perilo. Kako bo mami presenečena! Zdaj pride pa ogenj!

Večkrat grillamo pri kolegih. Vsi imajo neke hi-tec žare: plinske, takšne, drugačne – ognja skoraj več ni! Sam pa (kot pravi moški) obožujem vonj po dimu in ožganih laseh! Je pa le malce drugače, če zagrizneš v kos mesa začinjen s pepelom in z vonjem po dimu in ožganem kot pa če z nožkom rezljaš natanko na identične kockice narezano sterilno kuretno brez osebnosti. Kakorkoli že, fantoma sem želel predstavit čar žara. Pripravili smo trske, papir, vse skupaj po taborniško zložili in prižgali. Seveda časopis več ni tisto, kar je bil pred leti. Sploh ne gori več! Pa sem majčken pihljal s te strani, fanta pa z druge. Ampak onadva sta narobe razumela in sta kar pljuvala in škropila njune bacile po mojem obrazu. Sam sem pa že ves zaripel poizkušal rešiti deviške plamenčke, ki so se pojavili nekje na trskah. Pa smo pihali in oddajali dimne signale! Smrdeli po dimu kot prekajeni lososi, oči rdeče od dima, kašljali smo okoli ognja in pljuvali. A ne zaman: ogenj se je prijel! Zaplesali smo obredni ples, da smo se zahvalili enemu od božanstev, ker nam je naklonil takšno srečo! Nato smo seveda zmetali gor oglje, mrežo in kose mesa. Božansko! In če je človek prijetno utrujen, ga ni lepšega kot dobra tekma nogometa (po TV seveda, da ne bo pomote). Res lep večer. Če se bi pa z ženo še celo noč strastno ljubila (saj se nisva, ne se bat!), bi bilo pa vse skupaj prav kičasto!

Zdaj pa povejte: je ogenj fajn zadeva al kaj!?

Vir: http://yourjobfit.com

Jezen sem bil. V službi. Bolj ko razlagaš, manj te razumejo. Pokroviteljsko te trepljajo po rami češ, saj bo, Dušan. Malo potrpi, pa bo. Hja, vsak od njih mi reče, naj malo potrpim. Ampak meni se tega nabere, veste. Saj vsak od njih ima samo en problem, meni se jih nabere pa deset. In me kar nočejo poslušati. Prosim za pomoč, razlagam, jezim se, trudim se rešiti težave, rdečim, popizdujem… Vsi se hahljajo:«Saj bo, samo še malo potrpi…«. Nato pa utihnem. Nič več bogarjenja, nič več sekiranja. Tisti, ki me poznajo, vedo da je to nevaren trenutek. Kajti dokler sem glasen, se jezim in vpijem, se trudim, me gane. Ko pa utihnem… Me ne gane nič več. Takrat je pa nevarno. Takrat se pa oziram okrog.

In tako je bilo tudi zadnji mesec. Oziral sem se okrog po naši ljubi deželi, če se lahko sekiram tudi za več denarja. Ker delamo pa vsi za denar, veste. Pa naj zavijamo delo v še tako lep celofan, lahko se tolažimo, da hočemo rešiti svet, lahko da nam je delo izziv, možno da v kolektivu uživamo a če vse skupaj lahko dobimo za več denarja, kaj hitro pospravimo mizo in gremo.

V službi nisem tako hudičevo neuspešen. In tisti, ki so včasih delali z menoj, si me včasih želijo. In ravno, ko sem bil v dilemi, kako naprej, pride lepa lepa ponudba. Hja, kdo sem jaz, da se bi upiral. Pa sem šel.

A ni lahko. Odpoved. Me je na predvečer dogodka črvičilo, zvijalo, iskal sem besede. Ker moj šef ni star, zariban bedak – to bi bilo lepo. Vrgel mu bi papirje na mizo, mu pokazal rit in šel. Ampak ne, moj šef je čisto v redu fant, večkrat mi gre na roko, razume moje težave, odobri mi dopust, ko ga potrebujem. In zdaj pridem tam in ga pustim na cedilu. Ampak on je močan fant – se je že pobral. In sedaj teče mesec, v katerem moram dokončati vse. Me kar ožemajo spet. Vsi bi radi, da samo še nekaj naredim za njih. Ja bemubožiča! Al ne morem vsega in kar sprijazniti se bo treba.

Ljudje pa ostajajo. Prijatelji, sodelavci. S katerimi smo skupaj marsikatero šalo razdrli, marsikaj skupaj zakuhali. Se skupaj smejali in krohotali. Delili skrivnosti. To bo še hudičevo težko. Zato o tem težko pišem. Pa v vsaki službi povem, da si želim do konca delati v istem kolektivu. Ker me menjave ubijajo! Ker se mi zdi, da pustim v službi tudi delček sebe. In teh delčkov imam razmetanih po naši ljubi pokrajini toliko, da bo počasi že težko delati, saj me je zelo malo ostalo v enem kosu! Težka bo…

Ampak odojček se bo pa vrtel! In na koncu koncev tudi to ni tako slabo. In harmonika bo igrala in domači kruh iz krušne peči se bo smejal na krožniku poleg belokranjske pogače. In zbrani bomo vsi, ki smo se borili teh nekaj let »rame uz rame«. In skorjica bo hrestala, mast se bo cedila, vino bo diskretno v kozarčkih. Tako je to – slovo.

Vir: http://www.dkimages.com

Včeraj je bil pa spet poseben dan (kater pa ni?). In spet se je odvijal na več nivojih. Imel je v sebi tudi nekaj Cankarjevih prvin, malo šolstva, malo nostalgije… A pojdimo lepo počasi! Naj se dramska predstava začne.

Moja prav posebna prijateljica je včeraj praznovala. In naju s prav posebno prijateljico povabila na čaj (kjer smo seveda pili kavo!). Vam povem, da sem dobil toooooooooolikšno šalico kofeta, da jo bi doma čisto lahko uporabljal za učenje plavanja (itak veste, da Belokranjci plavamo v krogu tudi na morju – ker se naučimo prvih zamahov v vodnjakih…). Ja, tista kahla opojno črne, z dodatkom likerčka legirane (sem pač strojnik) in s spenjenim mlekom pokrite življenjske tekočine, mi še danes ne gre z glave. Kako sem užival v njej! Seveda je bila tudi družba izbrana in prijetna, kar je pogoj za užitek! Vsekakor HVALA punci!

Izbiro darila sem povsem prepustil prijateljici, ker se ženski itak čutita med seboj. V simpatičnih skodelicah polno zrelih, svežih jagod… Naju bi kmalu slavljenjka pojedla z jagodami vred (kar zalogaj, ne?) tako je bila vesela… Skromnost in prijateljstvo – redki vrlini v današnjem pohlepnem in zahrbtnem svetu.

Konec prvega dejanja.

Doma me je čakala ena večjih nalog: z ženo in Kristjanom smo morali na spoznavanje šole in učiteljic. Kdo je čigav, kdo bo priden in kateri je baraba! Otroke smo zaprli v eno učilnico, starši pa smo lepo pridno okupirali drugo učilnico. Potem pa informacije: devetletka, učbeniki, delovni zvezki, Mladinska knjiga, Državna založba, konkurenca, prevozi, varstvo otrok, jutranje varstvo, popoldansko varstvo, tuji jeziki, bla,bla,bla… Gore in gore informacij – vam povem, da se mi je milo storilo. Al moj Kristjan ima šele pet rosnih let, spi s pleničko v drobni rokici in pestuje plišasto raco! Al on je še otrok – pustimo mu še malo čarobnega sveta. Naj vsaj še malo verjame v vile in škrate, v Miklavža in parklje, Dedka Mraz, če hočete… Vem, da sem preveč zaščitniški a on je moj prvorojenec. Ki stopa v veliki pokvarjen svet. Kjer mu ob šolskih vratih potiskajo v roko marsikaj: žvečilne, čokolado, travico, tabletko, reklamo nevemvečkatere zavarovalnice… Ali bo znal ločiti med zrnjem in plevelom? In če ne, ali bo dovolj pogumen, da bo mene vprašal za nasvet?

Vem paranoičen sem. A preveč otrok vidim na cesti z odsotnim pogledom v očeh…

Konec drugega dejanja

Po obveznem sladoledu (se mi je zdel primeren trenutek za proslavljanje), smo se triumfalno vrnili domov. Kjer nas je čakalo praznovanje obletnice poroke. Sedem let! Seveda sem last minut izbral v zlatarni sedemkrat dražjo zadevo kot sem hotel na začetku a mi je padla v oko: ogrlica s cirkoni in uhančki… Pregrešno drago. A mami je bila na operaciji, komaj preživela in za sedem let s takšnim bumbarjem tudi zasluži nekaj malega pozornosti. Nakar ji s fanti podarimo vse skupaj. Pa ni šlo… Mami je zapravila trenutek. Se spomnite prijateljice iz prvega dejanja in njene sreče ob jagodah? Ko bi bilo veselje vsaj približno takšno. Je pa mami izdavila samo :«o, sem mislila, da bo bolj športno. Lepo je«. Ja ljuba duša! Čutite malo Cankarja tukaj? In njegovo skodelico kave? Ode trenutek… Saj je bilo potem vse v redu in ni panike… A trenutka ni več in čarobnost je izginila. Malo sem celo napregel svoj nos in se delal rahlo užaljenega. Kompliciral skratka, ker smo ljudje komplicirana bitja. A grem naprej, ker se je škoda ubadati z malenkostmi. Dajmo gledat »big picture«.

Konec tretjega dejanja.

Noč kot vsaka, malo pri ženi, malo pri Kristjanu, Tadej je pa itak fasal vročino! Bemti antibiotike in vso kemijo! Smo že vsi prepojeni s hudičem in nič več ne prime. Spet bo treba v ambulanto, zmajevanje z glavo in odkimavanje. Groza! In še ko sem mu dal sirup za zbijanje vročine (sem se streniral, da samo z dlanjo zmerim vročino pri mojih fantih na desetinko stopinje natančno +0.05 /-0.1), sem itak to nagravžno sladko in lepljivo snov polil po čisto svežem pregrinjalu. Sem pa kar hudo preklinjal potem ampak čisto po tihem, da ne bi cicibana zbudil (tam nekje za deset očenašev in kakšen rožni venec za povrhu na pokori). Morda bi moral predlagati, da se otroški sirupi uporabijo v tapetništvu kot lepilo: gotovo bolje lepijo, kot pa zbijajo vročino J .

Konec četrtega dejanja.

In še veliki finale:

Ob štirih zjutraj je narava čudno tiha. Nato se počasi, kot iz sanj prebujajo prvi ptiči. Kmalu je buden cel simfoničen orkester ptičkov, pojejo, se napenjajo in šopirijo. Plešejo po rosni travi, ki je kmet še ni pokosil in trgajo pajkove mreže, na katerih se bolj kot Swarovski kristalčki lesketajo kapljice rose. Umivajo se in pripravljajo na nov dan. Zarja rdeči na vzhodu, napoveduje prihod njegovega veličanstva. Narava se zopet umiri, ptičja uvertura je končana. Ušesa počivajo, začne se predstava za oči: barve od temno vijolične pa čez cel spekter rdeče, v oranžno se počasi prelivajo in skorj v rumeno, dokler izza hriba ne pokuka Sonce. Ki se veča, dokler se ne razkrije v vsej svoji gracioznosti in glamurju. Nežno na začetku a čez dan strahovito močno. Usodno, če tako hoče. Zaenkrat prihaja še vsak dan. Nežno pozdravi deželo in nov dan se tudi uradno začne. Ptiči nažigajo naprej, čarobnosti je konec. In tudi sam moram nadaljevati z rutino. Ni več skrivnostne noči, ki v temi odpušča, ni več šepeta Lune, ni več zaljubljenih mačjih glasov. Čisto pravi dan je, svetel in realen, definiran in konkreten. Poln presenečenj, razočaranj, velikih zmag ali tihih porazov. A jutri zjutraj začnemo znova. Pa pejmo!

Zastor.

Vir: http://images.allmoviephoto.com

Vedno sem rad sprejemal izzive. Ti dvigne raven adrenalina (morda še kaj), če ti uspe, se počutiš fino, če ti pa ne uspe, si pa vsaj poizkusil. In se potem čez triinosemdeset let na smrtni postelji ne ubadaš z vprašanji, kot je recimo:«Kaj neki bi bilo danes z mano, če…« Tam nekje pa izdihneš.

V pisarni smo dobra klapa, lahko bi celo trdil mednarodna. Kaj potrebujete za dobro vzdušje? Evo recept: vzemite enega Belokranjca, ni nujno, da je rosno svež in ga posedite h Podgurcu. Nato ju obdajte z mešanico ljudi iz okolice Senovega, vmes vtaknite kakšnega Trebanjca in vse skupaj pazljivo mešajte. Po potrebi dodajte golobradega študenta za kratek čas, če hočete začutiti raznolikost okusov. Ko je zmes pripravljena, vas njen rezultat preseneča iz dneva v dan.

Vsekakor vedno kakšno zakuhamo. A zadnja je bila najjača. Vas kej firbec? Al bom povedal, bom. Kar lepo počasi…

Tih, dolgočasen dan. Gledam po EnaA.com, iščem nevemžetočnokaj (kot po navadi) in naletim na nagradni (zelo pomembno) natečaj. Hja, tle smo pa takoj poleg. Kakšna nagradica se nam bi prav prilegla. Berem naprej…Erotična zgodba…No, ja, z malo domišljije…Ščepec pretiravanja,…pomoč prijateljev… Odločitev je padla. Po noči ali dveh sem jo napisal. Zgodbo. Erotično. Pa ravno jaz – če me poznate, veste, da sem tako daleč od erotike, kot je malinovec daleč od predikatov! ZELO! Ampak beseda je beseda – zgodbo sem poslal na natečaj. In glej ti čudo božje: glasovi so se kopičili, nastala je tekma. Glasovali smo za našo zgodbo, spremljali rezultate in držali pesti. Čeprav me je pa že postalo strah, da na koncu še res dobim nagrado. Kaj pa pol?

Seveda so mi iz uredništva sporočili, da sem dobil četrto nagrado in prosijo za naslov, kamor naj mi nagrado dostavijo. To sploh ne bi bil problem, če ne bi moški spet nekaj zakomplicirali. Ko smo med zadnjo akcijo naročali Hawaiian tropic koledar za v pisarno, sem posodil svoj domač naslov, da je koledar prispel. Seveda se je žena muzala in hihljala, kakšni hudi dedci smo, da moramo imeti obešene te na pol nage kosti v pisarni…Naslednja njena domislica je bilo vprašanje, če sploh res delam v pisarni ali v resnici v delavnici šraufam. Ker v garažah navadno visijo takšni koledarji… In podobne duhovite. Zato sem tokrat zahteval, da še kak kolega preizkusi lepote družinskega zbadanja. In res – Boštjan je posodil svoj naslov. Ker pa je hudo zvit ta moj prijatelj, je paket prispel k njegovi mami. Je mislil, da se je rešil a preberite zagato. Na paketu je bilo moje ime in njegovo. Se pravi: Dušan pošilja Boštjanu (kao). V paketu pa reklamna majčka, erotično masažno olje in dva paketka erotičnega lubrikanta! Mama kliče Boštjana, da mu en fant pošilja neke »cotice«, naj si pride iskat… Kaj bi šele bilo, da mama po nesreči odpre paket, notri pa maziva in stimulansi?! Kaj neki bi gospa mislila? V kakšne vode je njen sinko zaplul?! Joj prejoj… Smo se režali še cel šiht, ko nam je Boštjan razkril skrivnost…

Darilo sem pospravil v predal a sem ga že takoj rabil. Pa ne lubrikanta, da ne bo pomote. Majčko sem se oblekel, ker sem po nerodnosti po sebi razlil dva deci vode, ki jo navadno celo uro srebam za mizo. Mazivo imamo pa shranjeno za vsak slučaj. In kadar moraš k šefu na zagovor, vzameš paketek s seboj, da se mu čim laže in neboleče »uguziš«. Ja pa saj ne moreš biti resen ob takšnih sodelavcih!

Dobra ekipa smo. Delamo, ko je to potrebno in hecamo se, ko je čas za to. Težko jih bo nekoč zapustiti. A ta trenutek je še daleč!

Res?

Vir: http://images.jupiterimages.com

Evo mene spet. Ura je še jako zgodnja, za nekatere nečloveška. Ob pol petih zjutraj sem lepo sveže stuširan s sirovko v eni in skodelico mleka v drugi roki. Občasno vse skupaj spustim na mizo in besno udriham po tipkovnici. Dolgo je že od moje zadnje objave a, kot za vsako stvar, imam tudi za to dobro opravičilo. Zgodba ni kratka, zato si natočite kavo, sok ali kar pač konzumirate ob branju. Lahko začnem?

V življenju sem se malo ukvarjal tudi z dramatiko, igro če hočete. V rosnih letih sem igral Kekca, ki premaga trapasto Pehto in Bedanca, nato sem prevzel vlogo predsednika pionirske organizacije, kar je bila tudi velika vloga. A mi nekako ni šla od rok, ker sem pri vsaki predaji kurirčkove torbice pozabil geslo in so bili malo v zadregi ali mi dajo tisti ruzak ali sem sovražni element. Z odhodom Titota v hišo cvetja, se je tudi moja vloga zaključila. V najstniških letih sem se kar veliko potikal po odrskih deskah in na tisti čas imam kar nekaj lepih spominov povezanih predvsem z zakulisjem. Veste, v dvoranah je med vajami navadno polmrak, ker se varčuje z lučmi. Tema, vlaga in toplota pa niso ugodne samo za razvoj glivic, temveč so s tem vzpostavljeni idealni pogoji za pestro najstniško ljubezensko življenje. A o teh žgečkljivih temah morda kdaj drugič. Nato sem igral vlogo velikega brata in pridno ustrahoval sestrine oboževalce (pure pleasure). Nato pa moja življenjska vloga: mož (family man).

A prejšnji teden se je odvilo kar nekaj dejanj, kjer sem glumil samohranilca. Najtežja vloga do sedaj – vam rečem. Saj sem bil že sam doma brez žene a tokrat sem imel ob sebi še dva fanta. Pa pojdimo lepo po vrsti. Naša mami je imela težave z žolčem. In slabine, pa bruhanja in kar je še teh simptomov. Po skrbnem pregledu so se že pred dvema letoma odločili za odstranitev presnete reči. Datum operacije je bil postavljen, še zadnji odvzem krvi par dni prej in… »Hja, gospa, vi ste pa noseči,« je dahnila sestra v laboratoriju. Kaj vse človek zve o sebi pri zdravniku! Seveda smo počakali, da se je Tadej blagovolil roditi in nato ponovili proceduro in pripravo na operacijo. Malo me je bilo strah, da se morda izvidi ne ponovijo, ker se mi je začelo počasi nabirati otrok in resnično ne bi želel, da se zaradi operacije žolča rodi preveč otrok… A vse se je lepo odvilo in mami je odšla v bolnišnico.

Fantje pa doma. Sonja nam je pripravila vse: nogavice za vsak dan posebej, vse oprala, nafilala hladilnik, skratka njo je skrbelo vse drugo, samo operacija ne. Meni pa še mar ni bilo za vse drugo, ker me je skrbela operacija. Kako se čudovito dopolnjujeva, mar ne? Zakaj me je skrbelo, kljub temu, da gre za rutinsko laproskopijo (sem prav črkoval?)? Zato, ker kadar je moja žena v bolnišnici, ni nikoli nič enostavno! Prvo nosečnost smo imeli kar apartma rezerviran tam: slabosti, dehidracija, prezgodnji krči, Kristjan je osmi mesec prenehal rasti, umazana plodovna voda…Ni da ni, kot v medicinskem učbeniku v poglavju »Možni zapleti v nosečnosti«. Skoraj vse smo imeli. Saj se je srečno končalo in Kristjan je danes pravi mladenič a takrat me je skrbelo. Potem druga nosečnost. Ko je že vse kazalo, da bo vse normalno, je mami dva dni pred porodom dobila vodene koze. V hudi obliki. Tako, malo za popestritev, da ne bi bilo vse normalno. Hvala babici Metki, da se je vse srečno končalo a vam povem, da sem že z belim gledal. Pa še je bilo obiskov pri ljudeh v belem in prav noben ni potekal rutinsko.

Seveda je žena alergična na cel kup zdravil (ste uganili, da dela v farmaciji?) in seveda se je to pred operacijo pokazalo v obliki izpuščajev, srbenja… Potem je tu še nekakšno popuščanje mitralne zaklopke (samo kot dodatek). Menda so imeli zdravniki cel kup dela z njo in potem nekako ni dobila pravih painkillerjev, ker so se bali, kakšno presenečenje jim bo to drobno telesce pripravilo… Cela štala, vam povem.

No, medtem nam je pa v baznem taboru že začelo primanjkovati svežih nogavic, v hišo si lahko vstopil le po predhodnem razmikanju igrač, posodo smo še nekako obvladali (hvala za pomivalni stroj) a perilo se je nabiralo. Pralni stroj je zame uganka, misterij… Pa nisem glup, veste. Sem svoje čase konstruiral sterilizatorje in tudi kakšen avtoklavček, ki ima veliko funkcij in zapletene cevovode. A pralni stroj razumejo menda samo ženske. Pa smo se vseeno znašli. Nato novica, da mami prihaja domov. Za silo smo pospravili to štalo, se pražnje oblekli in v nedeljo odšli po njo. Vsi trije, njeni fantje.

Čakala nas je na hodniku, vsa bleda in koščena, malo sključena od bolečin. Se ti mora zasmiliti v dno duše. Moja razbojnika jo bi kmalu porušila, še dobro, da sem jo podprl. Odpeljali smo jo domov, v našo oskrbo. Nekako na pol živo a kljub vsemu. Jo bomo že poredili. Moja mama je obljubila dietno kuhinjo za Sonjo in menda sem tudi jaz v tej skupini (da mi ne bo škodilo, če bom shujšal! In to trdi moja lastna mati… Kaj se je zgodilo z ljubeznijo do sina in podobnimi čustvi?). Otroka bosta natepavala salamo, jaz pa iz solidarnosti do žene, posneto juhico brez maščobe in podobne zvarke… Oh joy! Zakaj moram vedno tudi jaz trpeti, ne glede na to, kateri član družine je bolan? Vsekakor bomo odgovore na to in še na mnoga druga zanimiva vprašanja poiskali v enem od nadaljevanj zgodbic na blogu.

Tako. Moja vloga samohranilca se je končala, zastor je padel. Občinstvo ni ravno navdušeno a bo že. Žena je doma in spet smo družina. Do naslednjega incidenta pa – imejte se radi!

 
http://www.album-art.net/ 

Najraje imam takšne nedelje. Počasne, neobvezujoče, ko se nam nikamor ne mudi in je svet v drugem planu. Ravnokar smo pojedli: puranje zrezke, gobova omaka s smetano, mlad motovilček z obilo česna, koruza iz konzerve, ker so to redki vitamini, ki jih najstarejši sin konzumira. Ob kosilu pa kozarček domačega vina. Količine so bile zopet skrajno preobilne (zame vsekakor) a sem zmogel – nisem se dal – požrl sem vse! Menda imajo koščenosuhi ljudje kot je moja žena kar nekakšen kompleks, da hočejo vse okoli sebe zrediti do nepojmljivih razsežnosti. Zaenkrat ji dobro uspeva.

Najmlajši je kinkal že za mizo, starejši je po kosilu pojedel še obvezno količino kemije v obliki čipsa, medvedkov in kot krona: košček čokolade. Nato se je tudi on zavalil v brlog. Ženo sem vrgel na sonce, in sicer na blazine za na plažo. Ob tem sem odkril dragoceno zanimivost: ker sem lani v jeseni temeljito opral blazine in jih nisem čisto čisto do konca posušil, se je v spužvi čez zimo čudovito razbohotila plemenita plesen in prekrila platno. Na vseh treh blazinah. Še dobro da je mami sploh hotela še ležati na njih. Toliko o temeljitosti in natančnosti, ki me bo stala okrog 50€ (če bom imel srečo). Ostal sem sam. Ven ne morem, ker se mi ne da! Priznam. Pa tudi nekdo mora pazit na otroka, ki smrčita vsak v svojem brlogu. Spat nočem – izguba časa. Odprem računalnik, se vsedem za mizo. Na levi kahla bele kave, na desni pol litrčka čistega veselja (na žalost Union a v sili tudi vrag muhe žre). Pa gremo!

Vsak malo boljši filmski prepir se začne s stavkom:«I have confession to make…«. Če sem spustil kakšno črko, jo seveda dodajte po lastnem okusu a povedati sem vam želel tole: včeraj sem bil na Cvičkariji!

Požirek pirčka in gremo naprej.

Da, čistokrvni, zavedni Belokranjec na paradi Cvička. Pa kaj! Lepo je bilo. Vleteli smo ravno na Prifarske muzukante. Tamburice, violine, obvezna harmonika in domača pesem. Ni kaj, lepo. Nato Saša kot napovedovalec. Vam nekaj povem? Saša je CAR! Spontano, refleksno koketira z občinstvom, vzpodbuja sodelujoče, improvizira, prisrčen… Noro dober voditelj, če komu moje mnenje kaj pomeni! Sem se muzal ob njegovih domislicah, da je čas kar mineval. In nato: mažoretke. Joj, joj, joj. To pa ni zame. So hodile mimo v tistih (kako se že pravi krajšemu krilu od mini?) mini mini krilcih, bedra so se bliskala, lasje skriti pod čepicami, gol vrat, ki izziva:«saj si ne upaš, tralala…« Veste, kje sem prvič videl mažoretke?

Celo jutro smo stali v »na mestu oooooodmooooor!« in čakali. Sonce je močneje posijalo, pot je začel siliti na čelo. Mesec čakanja bo vendarle poplačan. Nagradni vikend je bil pred nami. Starši, punca, ob kateri se bom prepričal ali barabe iz poveljstva res mešajo brom v čaj ali samo nisem primerno stimuliran. Pred stavbo tretje čete smo stali zadnji, četrti vod. Dvajset golobradcev, ki smo služili slovensko vojsko. Čakali smo na svečano zaprisego in na nagrado, ki bo prišla doma, zvečer. A svečanost se ni in ni hotela pričeti, dokler pa niso nazadnje le začele hoditi mimo nas…mažoretke! Cel mesec nismo videli ženske, potem pa mimo nas, pol metra od nosu korakajo mlade, na pol nage punce! Ste že videli psa, ki strada cel mesec, potem mu pa s kostjo mahate pred nosom? Napenjali smo se v zboru, škrtali z zobmi, mencali na mestu… Leeeepe, lepe so bile takrat. Krilca so plapolala v vetru in prisežem, da sem zavohal parfum vsake posebej. Noro lepo je bilo takrat.

Tokrat ni bilo tako napeto v mojih hlačah ob pogledu na mažoretke. Sem pač srečno poročen in najdražja le poskrbi, da ne stradam preveč. Tako, da sem se lahko posvetil opazovanju množice in programu, ki so ga mažoretke prikazale. Za njimi (ali mogoče pred?) pa so nastopili nadebudni mladci, z imenom Electric…nekaj. So žagali po instrumentih, da bi lahko delali na gozdnem, brez vsakih drugih referenc. Hja, kljub vsemu sem se postaral in pašem nekam drugam, v nek drug čas. In iz tistega časa sem srečal precej znancev. Nekateri me niso videli, drugi ne spoznali… Sošolec, ki je služil s ponarejenjem kart za avtobus je v ponetani jakni kraljeval skupini bikerjev, znanec iz paralelke, ki te je nabutal kar tako, za zajtrk, je sedaj ljubeče vodil za roko nežno, svetlolaso bitjece, ki je bilo verjetno njegova hčerkica…Sama ljubezen vse naokrog! Največji štos pa ta, da srečam gospo, s katero sva se prvič v življenju srečala poslovno prejšnji teden, na cvičkariji pa je ravno ona bila tista, v katero sem najprej trčil!Lahko verjamete? Noro! Nekaj bivših sodelavcev (bok Marijan!), skratka pestro. Seveda brez incidenta ni šlo. Tadejčka sem ves čas lovil med ljudmi, nakar se mi zaleti v lušno, mlado punco, in sicer seveda direktno v rit. Jaz sem tekal za njim in ko se je bejba ozrla, je seveda zagledala za svojo (zelo lušno mimogrede) zadnjico, starega pohotneža s sinom. Na srečo je nekako na pol verjela mojemu opravičevanju in izgovarjanju. Še sreča. Najlepše, da me obsodijo kar na licu mesta kakšnega nadlegovanja…Hvala sine! Pravi biser!

Doma smo kar popadali v postelje. In izlet v Crikvenico prestavili. Se vam je kdaj zdelo, da vam nekaj ni usojeno? V ta »kraj nesrečnega imena« (Prešeren), se odpravljam že celo leto, pa mi ni usojeno. A se ne obremenjujem s tem: upam, da vsaj zgoraj vedo, kaj delajo.

Tako danes dremam. Delam samo z 20% moči. Če bi bil jedrska, me bi že ustavili! Pa mi je lepo, veste. In naj kar tako ostane. Zunaj so poplave, požari, suša, bolezni, Joras je lačen, Podobnik se sekira za znoret, policaji prežijo nate na vsakem koraku, na Dobu kaznjenec kampira na strehi, diesel je dražji kot bencin, riža ni, borza je v kurcu (menda), v službah je kriza, vrtci so dragi, ljudje se ločujejo, otroci prihajajo po štiridesetih letih iz kleti, polarni kapi se topita, Benetke počasi zapirajo, stolp v Pisi se ravna in kmalu ne bo več nič posebnega, kave mi je zmanjkalo in tudi pir gre h koncu…

A veste kaj? Vedno se najde rešitev, samo potruditi se moramo. In veste kaj bom sedaj, v tem brezizhodnem položaju naredil? Ne, ne bom se zjokal, tudi ne bom položil roke nase, ne bom tečen in tudi kregal ne bom nikogar. Težavo, ki me trenutno najbolj pesti, bom rešil na kar najbolj enostaven način: vstal bom,napravil korak do hladilnika, ga previdno odprl… In veste kaj me čaka na srednji polički na vratih? Pol litrčka Uniona, ki bo stekel po grlu ko madona in se prilegel… Zrezkom in gobicam… Toooooo je lušno…

Vidite, iz še tako nemogočega položaja se lahko rešite. In rešitev je ponavadi pred nosom, samo pogledati je treba!

Ostanite v cvetju in ljubite se med seboj a pozor! Karkoli boste že počeli, počnite to varno! In strastno! Z veliko ljubezni…

Vir: http://cache.viewimages.com

Zdravo. Za vse, ki me ne poznate – sem poklicni nategnjenec! Vsak dan znova se potrdi ta trditev. Saj ne, da bi bilo hudo. Se da živeti, ko enkrat dejstvo sprejmeš. Svet se v grobem deli na nategovalce in na tiste, ki jih nategujejo. In jaz sem v drugi skupini. Zakaj?

Danes je bila spet ena tistih noči, ko si prav želim malo nežnosti z ženo (sex ni nujen, je pa opcija) zvečer.A če hočem ustvariti malo zasebnosti, moram najprej z najmlajšim diktatorjem spat. To še nekako gre, ker posesa steklenico mleka, prav po moško podre kupček, če imam srečo še na spodnji izpust spusti konkretno zalogo plina, ki zaradi pleničke lepo počasi in neskončno dolgo nekontrolirano uhaja izpod odeje. Vonj po kislem mleku in na pol predelanem sadju bi me moral držati pokonci a po drugi strani deluje name kot bojni strup in učke mi kar same lezejo skupaj. Če sem še priseben, ko začne dihati globoko, ritmično in umirjeno, se lahko odstranim in si pripišem zmago. Spi na hrbtu, kot kak velikanski hrošč, na obrazu nasmešek, in rahlo smrčanje. Gremo naprej – one out, one to go!

Pri starejšem je pa druga taktika. On je tekač na dolge proge in ko jaz končam s pravljico, začne pa on z vprašanji, pripovedkami, zgodbicami… Meni pa veke postajajo težke in težke in … Ko se zdramim, je ura ena ali dve zjutraj, seveda cela hiša smrči, jaz pa popolnoma buden in pripravljen za nov dan. Super ne, samo kaj ko je vsaj pet ur prezgodaj! In tako strmim v strop in se počutim nategnjenega. Hja, tako je to. Potem pa lutam kot dobri duh iz sobe v sobo, pokrivam speče otročke z mami vred, menjam steklenice mleka, gledam svojo družinico, poslušam tišino in gledam temo. Urejam misli, delam načrte. Bi temu lahko rekli meditacija? Ne vem a meni je fajn, da zaključim določene zadeve in načrtujem nove. Ti analitični um ti! Verjemite, ta trenutek se precej dogaja, celo nekaj zelo pomembnih odločitev je pred mano, zato mi bi bister um pomagal.

Med razmišljanjem sem se spomnil, kako sem se nasmejal popoldne. V naši vasi imamo namreč balirko in ovijalko za seno! Tako je, velika pridobitev za našo vas, majhna reč za državo. Kar nekaj se nas je zbralo ob stroju in modrovalo. Fantiček na traktorju se je pa mučil, da bi balo vrglo iz balirke, pa menda že ni pritisnil pravega gumba. Mi pa s pristno vaško faušijo delili nasvete, pametne, da se je fantič že kar tresel v kabini. Še dobro, da je zvočno izolirana, da nismo slišali njegovih odgovorov. Se je pa marsikaj razločno prebralo iz ustnic. Besede kot so imena spolnih organov, svetniki z Marijo in Jožefom vred, kombinacija obeh tipov besed in podobno so kar bruhale iz njega. Nato smo se starejši odmaknili, pristopili pa so njegovi vrstniki. In oni so bili že spet polni idej! Ker smo se možaki vračali mimo naše hiše, sem obvezno natočil liter rujnega in ker je bila pač pri roki, narezal še salamo (hvala Dejan – izvrstne so!). Modrovali smo še kar pol drugega litra in idej so kar padale: o vinogradu, košnji, mladini, aferah, rdeča nit pa so bila prešuštva in ogovarjanje sosedov, ki jih ravno ni bilo poleg. A to so bile nedolžne reči, z nasmeškom. Ker se mi je malo mudilo, sem jih kar zapustil z novim litrom. Takrat je stopil sosed z mano in me prosil za uslugo. Kar resna stvar, pomembna in hudo diskretna. Evo – sprejeli so me v naslednjo stopnjo v vaški skupnosti. Nisem več golobradec, sedaj sem nekako v vladajočem in izvršnem sloju. Naslednja stopnja je, ko si star ate, dober samo še za izdelavo gugalnic za vnuke in paziti na njih, dokler se neznanokdaj njihovi starši vrnejo iz velepomembnih služb. Je pa še ena stopnja, ko ne delaš nič več in samo podžigaš in kuriš z idejami a te itak nihče več ne posluša, ker si pred jamo. Ja, tako gre hierarhija pri nas.

Lepo je pri nas. Malo so sicer službe napete a če znaš to napetost pustiti za zidovi podjetja, se imaš lahko prav lepo. Največkrat.

Vir: http://www.layercake.net

Uuuuu, danes sem vam pa hotel naložit! Za konec praznikov. Nekaj hudo pomembnega, političnega: o odnosih med Slovenijo in Hrvaško, nekaj o Jorasu, malo o brači Podobnik… Hude teme, zatežene. In sem se tudi zares spravil k temu opravilu. Mami je bila v kopalnici, Kristjan pri starih starših, Tadej pa naj bi spal. Jaz pa na blog.

Prazniki so bili čisto drugačni kot sem planiral. Tadej je že v torek zvečer fasal vročino, ki se je samo stopnjevala. Obsojeni smo bili na dom in posteljo – v trenutku. Čajčki, toplomerji (čeprav mu izmerim telesno temperaturo kar z dlanjo, ki kaže samo dve stopnji: vročina je ali vročine ni), smrklji povsod, zamašen nosek, mokre očke… Nakar se je položaj slabšal in sem obiskal kar dežurnega. Dobili smo regularno dozo antibiotikov (oh joy!) in inhalacijo 2x dnevno. No, to je bilo nekaj novega. Sem se bal, da bo cicibanček tulil, ko sem mu masko tiščal na usta. A on je z užitkom gledal, kako se kadi skozi nosnici, lovil je dim z rokama in se sploh zabaval. No, krasno. Se bojim, da bo postal še odvisnež!

Vse se je torej vrtelo okoli našega malega bolnika. A današnji večer je bil špica. Seveda Tadej niti slučajno ni spal ob devetih zvečer in tudi Kristjan je veselo odklanjal spanec. Trudil sem se dajati videz strogega in nepopustljivega očeta, malo sem kričal in čisto nežno bogaril (druga do tretja stopnja jakosti). Potem sem se pa v stotinki premislil. Zakaj jeza? Čemu razburjenje? Na eni strani suhoparno delo, na drugi pa moja sinova, ki v meni gledata Boga. Za koga se bi pa vi odločili?

Dvignil sem ju v naročje, vsakega na eno koleno in poiskal po datotekah. Pa smo začeli z Mladimi Dolenjci. Navili do konca, igrali harmoniko po rebercih Kristjana in kitaro po Tadejevem trebuščku. Smo se tako smejali, krohotali, da je mami vsa v strahu na pol naga pridrvela v kuhinjo. Pa smo se še njej režali, da ni mogla drugače kot da je prasnila v smeh. Vrnila se je nazaj, mi pa smo nadaljevali z nedeljskim poslušanjem polk in valčkov. Smo se vživeli, da je stol pod nami pokal. Veliko smeha, sreče in ljubezni… Noro v redu je bilo. Noro.

A kljub vsemu je ura tekla že v rdečem območju, Tadej si je na skrivaj mencal očke in vedel sem, da se moram kot najstarejši (a ne nujno tudi najpametnejši) odločiti, da gremo spat. Pa smo šli v sobo, skrbno sem ju pokril in se še malo pocerkljal pri njiju. Gledal sem v strop, kjer so se svetile nalepljene zvezdice, poslušal Tadejevo smrčanje (tatin sine!) in nežno Kristjanovo dihanje. Lepo mi je.

Mami me je čakala pred obvezno TV. Nič nimam proti temu, da gleda BB a zame je to popolna bedarija, zato sem šel kar spat. Me bo že zbudila, če so zvezde prave. Ja, sreča je v majhnih stvareh.

Vir: http://allsaintsgazette.files.wordpress.com

Dolgo nisem pisal, vem. A zakaj pisati o vsakdanu, če poteka gladko (smooth je izraz, ki mi je prirasel k srcu). Lepo, brez panike. O.K. Ne čisto brez povzdigovanja glasu in tudi mulca sem nekajkrat okregal a drugače: harmonija. Nakar se zgodi. Dogodek, ki me razjezi. Spravi k razmišljanju. Vas zanima?

Ne, ni bila žena. Se imava rada ko strela! Čisto tretja oseba je bila. In srečal sem jo v knjižnici. Kristjan me je prosil, če bi lahko izjemoma vzel DVD z risankami, ko je ravno deževen popoldan. Pa še knjigico za lahko noč, ker sedanjo zna že na pamet. Z veseljem sem mu ustregel – ta dan je bil res vzorno priden. V knjižnici me je pozdravil vonj po knjigah, malo sem klepetal s knjižničarko in brskal po policah. Vstopila je. Vključila se je v najino debato o vzgoji otrok, pasteh, ki prežijo na mladino, beseda je nanesla tudi na droge. Knjižničarka je imela delo, pomenala sva se samo še z žensko, ki je slučajno profesorica. Droge gor, droge dol in na koncu:«Vsega so starši krivi!«

Halo?! Krivi? Kdo je kaj kriv? Vidite, v vseh mojih 34 letih življenja me pa ravno iskanje krivde moti najbolj! Pa kakšna krivda lepo te prosim! Briga me, kdo je kriv, položaj se mora rešit! Kaj ti pomaga, če imaš krivca. Krasno, mi bo morda vrnil moje noči brez sna? Bo zavrtel leta nazaj? Bedarija! Pa koga to briga? Bo potem boljše? Mi se pa utrujamo z detektivskimi zgodbami! Kdo je kriv? Pa kaj je to važno nekomu, ki je v prometni nesreči izgubil življenje? Bo sedaj laže kramljal s sv.Petrom in čakal na avdienco pri vsemogočnem? Bo ugotovitev krivde koga vrnila nazaj? Norci! Starši so krivi! Prosim te lepo! Koliko pa vidim svoja otroka? Zjutraj ju predam vzgojiteljici. Po devetih urah ju stari starši pazijo urico ali dve, da prideva z ženo iz šihta, nato ju pa štiri ure kurcam in kregam (odvisno, kakšen dan imam v službi), dokler ne zaspita. Kdo potem nekako najbolj vpliva nanju? Vem, karikiram, pretiravam. Ampak to prelaganje odgovornosti, iskanje krivcev in podobni triki mi kar parajo možgane. Ste gledali Mela Gibsona: Once we were soldier? Do zadnjega z njimi, do komolcev v krvi, blatu, znoju in dreku. Prvi na sceno in zadnji iz odra. Pa da ne boste mislili-film je bil posnet po resničnih dogodkih! Kaj bi dal, da bi me nekoč vzgojiteljica ali učiteljica ali profesorica presenetila in rekla:«Vaš fant je slab, nazaduje. Morda snovi ne dojema. Dajmo se vi doma in jaz med uro še bolj potrudit, pa nam bo uspelo!« Ne rečem, če moti pouk, zabušava, tedaj zopet stopimo skupaj in ga naučimo discipline.

Ključna beseda tukaj je »skupaj«. Nihče ni na svetu sam in nihče ni vseved. Nihče ne dela ničesar sam. Smo ljudje, pogovorimo se. Če si delimo zasluge, si dajmo še poraze, neuspehe. In za božjo voljo, nikar ne iščimo krivca. Ker je to jalovo delo! Verjemite mi. Te ne osreči.

V stari službi sem imel študenta, ki je premetal kose na stroju. Morda sem ga precenil, na hitro sem mu razložil delo in odšel na teren. Popoldne sem se vrnil. Direktor naju je poklical v pisarno, pokazal na kose, ki so bili spakirani v kotu in vprašal:« Vsi današnji kosi so izmet, niso dobri!« Nato je zarjovel:«Kdo je kriv?« Kose je res vstavljal študent a ker sem bil njegov šef, je bil moja odgovornost. Zato sem ga poslal iz pisarne, direktorju pa povedal, da sem kriv samo jaz, kajti študent je bil pač samo dodaten par rok. Tudi direktor je bil človek, veste. Razumel je, da lahko dobi dva delavca, ki sta jezna naj ali pa nama pardonira napako, odpusti, vsi skupaj zagrabimo in popravimo napako. In tako je tudi bilo! Skupaj smo rešili zadevo. Vedno skupaj.

Delavci in šefi, starši in učitelji, otroci in starši… Vse se lahko pogovorimo. Vsi delamo napake, vsi smo zmotljivi. Zato znamo tudi vsi odpuščati. Koliko lepše je človeku odpustiti in ga nato gledati, kako si prizadeva vse skupaj popraviti! Mnogo lepše, kot pa kaznovati krivca in si nakopati nergača. Seveda smo ljudje različni. Nekateri dobroto izkoriščajo. A na dolgi rok se splača.

Sigurno. Se mora!