Ko je eno življenje premalo…

http://www.silverbearcafe.com/private/images/aniCandle.gif

So rutine v življenju človeka, ki tudi če jih opustimo, nekoč pokukajo na plano. Privrejo na površje, priplavajo na gladino. Naj opišem samo eno: včasih sem imel evropski delovni čas in sem ob jutrih tekal po belokranjskih steljnikih. Plašil zajce na jutranji paši, motil srnjad med pripravami na dnevni počitek. Nabil sem se z energijo in paral živce vsem s svojo nalezljivo veselostjo in zagnanostjo ob uri, ko so drugi umivali zaspančke iz oči. Če zaradi dežja ali spremembe urnika nisem tekel, mi je nekaj grozno manjkalo. Ni bilo rituala, ni bilo energije, nekaj je manjkalo. Seveda sem z menjavo službe menjal tudi jutranje navade in občutek, da nekaj manjka je zbledel. Telo ne pogreša več teka, trebuh je dobil stare, zavidljive dimenzije, samo možgani vedo, da brez gibanja ni uspehov. A prelagam na jesen, pa na spomlad – saj bo, vem da bo.

Sedaj pa vsi, ki vas religiozna tematika ne zanima, rajši končajte branje, da ne boste trpeli. Ostali pa… Gremo naprej.

S Cerkvijo sem bil povezan že zaradi bližine našega stanovanja in cerkve. Ločila nas je samo cesta. In odkar pomnim zase, sem ob nedeljskih jutrih občudoval množico, ki je klepetala, nato pa pobožno izginila v veliko kupolo. Čez dolgo časa je čez stranska vrata stopil mož s culo na dolgi palici in odšel čez druga vrata nazaj. In čez dolgo časa so se ljudje usuli na dvorišče, klepetali in se smejali. Skrivnostno vse skupaj. Zato me je nekoč stara mama vzela s seboj, da sem prisostvoval skrivnosti. Pa ni bilo bog ve kaj. Tečne ženske so me stisnile medse, vidno polje so mi zožale na zimski plašč tete pred mano, levo in desno pa na zajetne postave mojih sosed, ki so nenehno nekaj žebrale, da nisem nič slišal. Groza! Vse skupaj je lepše kazalo, ko nisem vedel, zakaj gre in sem skrivnosti prisostvoval od zunaj.

Nato sem dopolnil sedem let, začel s šolo in veroukom. Z rednim obiskom maš, pri katerih smo počeli marsikaj. Ko sem bil Kristjanove starosti, sem med mašo tako silno težko zadrževal smeh, da sem bil višnjevo rdeč v obraz. Menda sem se župniku zasmilil, saj je ustavil obred, me poslal na zrak in nadaljeval zamaknjen s sveto skrivnostjo. Mogoče je mislil, da mi je slabo a sam sem prekipeval od mladostne razigranosti. Pa sveto obhajilo, kjer sem dobil obvezno ročno uro in sem slikan s prisukanim desnim rokavom obleke, da je darilo, vso novo, svetilo na plan. Pa spet nekaj let drila, nato pa birma. Pet vaščanov je prejelo zakrament v isti (ne enaki) obleki in tisto leto je bila vrsta na meni. Za darilo stara »štirka« in z njo avtonomija – svoboda! Še nekaj let verouka po osmem razredu, prva spogledovanja in skrivnostni dotiki v polmraku cerkvene ladje. Raziskovanje farovških kleti in obrambnega rova iz srednjega veka. Potem sem zaključil s farovško kariero.

Kar nekaj let kasneje spet sedim v skoraj praznin cerkvi, v poltemi. Diham znan, zatohlo – mrzel zrak, gledam v plamene sveč, ki zaradi vdora mrzlega zraka skozi špranje, valovijo. Zavest, da nisem dosegljiv za zunanji svet, mi nariše nasmešek na ustnice. Znana platna na stenah cerkve, freske na stropu, podpisi na leseni klopi… Vse to me vrne v čas brezskrbnosti, mladosti, ko je bila največja skrb umivanje zob in frnikulanje za slikice životinjskog carstva.

Nakar stopi župnik iz zakristije, zvonček zazvoni, za njim se prikaže moj Kristjan. Zapleta se v ministrantski obleki, negotovo stopa in skriva se za hrbtom župnika. A sam se je odločil, da gre ministrirat. Pa naj poizkusi. Ni vse tako lahko kot je videti pa čeprav gre samo za sedenje, klečanje in prinašanje ter odnašanje različnih kelihov ob ravno pravem času. A njemu je očitno zanimivo, nekaj novega. In tudi meni ustreza, da uredim misli medtem ko sem nedosegljiv.

Kristjan resno zre proti meni, zarotniško mu pomežiknem. A on se obvlada in se niti ne nasmeji.

Resno jemlje svojo nalogo. Kot sem sam vzel resno njegovo prošnjo, ko me je prosil:« Če bom ministriral, boš prišel navijat zame?«

http://www.etno-muzej.si/files/images/F0000186.preview.jpg

Trmasto so gazili v stopinje predhodnika. Nežno šelestenje listja pod njihovimi nogami je zamenjalo rahlo škripanje novozapadlega snega. Namenjeni so bili proti Otočcu, kjer so zaman čakali na brodnika, ki jih bi prepeljal čez Krko. Pomoč ljudem iz Krškega polja, ki so jih preseljevali, bo pač malo počakala. Oni pa so se vračali v nežen objem belokranjskih gozdov, ki bo varno skril 30 mladeničev pred radovednimi pogledi. A pot je bila dolga, snega vedno več. Pred očmi se je vedno bolj risala toplota domačega ognjišča, noge so bile težke. V vasici sredi gozda so se počutili dovolj varne, da so v hišah zaspali. Neizkušeni, brez straž, brez varovanja. Za sabo pa so pustili izdajajočo gaz. Senca se je odlepila od hiš, ko so zaspali. Pripeljala je može in vsak je preko cevi gledal svojo žrtev. V minuti je bilo vse končano. Trideset družin je ostalo brez sina, brata, očeta, strica. Vse mladostne sanje, načrti, upanja in ljubezni so se zaključili takrat, davnega leta 1941 in tam, na Gornjih Lazah. V vojni ni zmagovalca – vsi nekaj izgubijo.

Pol stoletja in še kakšno leto kasneje a vendar na isti dan, 31. oktober. Nisem bil peš, vozil sem avto. Bil je dan, okrog poldneva drvel sem proti Novemu mestu. Nisem imel težav pri prečkanju Krke. A preživel sem ravno tako nekaj ur strahu, dvomov in lajšanja bolečin. Proti večeru je bilo vse končano, zapustil sem svojo mlado družino in se vrnil domov z novico, da sem dobil sina. Preden sem se poslovil od utrujene žene in mlade kepice v postelji, sem stal, ga gledal in razmišljal: morda bo imel lahko življenje, morda se bo naučil živeti na težak način. Morda bo študiral, strokovnjak, lahko da bo mizar ali kmet. Tako prisrčno si mane oči, a že čez nekaj let mi bo zastavljal vprašanja, ob katerih bom rdečel. Sem sploh zrel, da bom vzgajal, ko pa se še sam počutim otroka? Pa sem se vrnil domov, v Belo krajino, ki me je ljubeznivo skrila pred pogledi, ker sem potreboval mir.

Natanko sedem let kasneje, včeraj, smo zopet stopali v stopinje predhodnika. Kolona se je vila na Smuk in naprej proti Gornjim Lazam, junakom v spomin. Bilo nas je čez osemdeset, dan je bil krasen, jesen se je v vsej svoji lepoti razbohotila, barve so se v prijetnem soncu lesketale. Prepozno, da bi jih uživali borci prve Belokranjske čete a dovolj zgodaj, da nas narava opomni, naj uživamo v vsakem trenutku. Med sopihanjem sem s pogledom božal svojo rodno vas in razmišljal o življenju in pazil, da nisem pohodil Kristjana, ki je kot gorska koza drobencljal pred mano. Tadej je še premajhen in je pomagal mamici pripravljat torto za večjega brata. Zato sva šla sama, jaz in Kristjan. Naj spoštuje tradicijo, naj se nauči, kaj je to čast in da dana beseda velja kot pogodba zapisana na papirju. Naj ve, da so bili včasih drugačni časi, da svoboda ni sama po sebi umevna in da je bilo včasih kruto in težko. Da je življenje eno in edino in da v vojni lahko ugasne kot plamen sveče v vetru. Naj ceni domačo grudo in razgled na domačo vas s pobočja hriba. Kajti naj ga pot zanese kamorkoli že, naj živi na kateremkoli že kontinentu, vedno bo v srcu nosil domač razgled. In vedno bo vedel, naj se zgodi karkoli, domača vas, hiša, družina in prijatelji ga bodo sprejeli kakor takrat, ko sem ga kot majhno kepico pripeljal čez Gorjance v objem Bele krajine.

Otrokom moramo dati krila in korenine…

http://www.childwoodproducts.com/images/cradle2large.jpg

Evo - dobre štiri ure, pa ga mam! Program za jutrinamreč.Pa ne, da ga binapisal enmesec, deset dni ali vsaj dva dni prej. Ne! Zadnjo noč!!! Čeprav imam pa poznoponoči najboljše ideje!

Nekaj je, nekaj bom improviziral (pikico) - vam povem, kaj sebo izcimilo.Držite pesti jutri ob 18.00!

Hvala

Dober dan in lepo pozdravljeni v Semiču. Danes je vaš dan, 15. Okt – svetovni dan kmetic že od leta 1995, ko so ga v Pekingu na konferenci ZN razglasili z željo poudariti vlogo žensk na kmetijah.

Evo – pa sem napravil domačo nalogo. Vem, da bomo danes še veliko govorili o vlogi žensk na kmetiji. In verjetno kdo, ki temo bolje pozna kot jaz. Lahko vam samo svetujem: prišli ste od daleč, zelo daleč in od zelo zelo zelo daleč. Sprostite se, oddahnite si. Smo v leto starem kulturnem centru z udobnimi stoli in prijetno atmosfero. Utišajte svoje telefone (vsaj enega). Dobra novica vas bo razveselila tudi po koncu programa, slaba bo pa počakala do konca. Pomislite, da sedite v dvorani enako misleče ženske, s katerimi boste poklepetale po koncu proslave. Dovolite, da vas v uvodu pozdravimo /jo vsi , ki imajo kaj s tem, da ste danes tukaj, potem pa začnemo zares!

PREDSEDNICA DRUŠTVA KMEČKIH ŽENSK

PREDSEDNICA ZVEZE KMETIC SLOVENIJE

ŽUPAN OBČINE

Kmečko življenje je bilo večkrat trdo kot romantično in večkrat lačno kot polnih ust. Semiške ljudske pevke, Šokice, bodo sicer prepevale o rožicah, ljubezni in gledanju v luno a realnost je bila takrat drugačna. Kakšna, izvemo ko se vrnem nazaj.

LJUDSKE PEVKE IZ SEMIČA

- ENO ROŽCO LJUBIM

- MATI ZAKLIČE

- ŠE NOCOJ MI LUNCA MILA

Otroštvo je morda potekalo podobno za dečke in deklice. Vsaj dokler so oboji nosili simpatične »kiklce«. Sčasoma pa so fantje od starejših bratov podedovali hlače. Tu se je naša pot razšla. Fantje so imeli svoje naloge in dela, deklice pa svoja. Srečevali so se le na paši, ob nedeljah pri maši in na vaških sejmih. Fantje so se zgledovali po starejših moških, hoteli posnemati moško robatost, deklice pa so ostale nežne. Kljub temu, da so vlekle vodo v vedrih iz potoka, v ledeno mrzli studenčnici prale perilo, prenašale moške muhe, še vedno so romantično sanjale o…

Pevke ljudskih pesmi »KUD JANEZ ČUK« , VUČJA VAS Pomurje

- PERICE - LJUDSKA

- HANDLAR - LJUDSKA V NAREČJU

- SNOČKAJ JE ENA PRAV LUŠNA NOČ BILA - LJUDSKA

… še vedno so romantično sanjale o…

princu iz sanj. O fantu, ki ga bi ljubile, o moškem, s katerim si bi ustvarila življenje. Bile so Janez in Meta iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, Iztok in Irena iz Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja. A bile so mlade in ko so čakale, da jih ljubezen najde, so si prepevale…

Ljudske pevke društva »KAJER« iz Bučečovec, KRIŽEVCI Pomurje

- KO LUNCA PRISVETLI - LJUDSKA

- KAJ NE BILA BI VESELA - LJUDSKA

- OJ ZEMLJA ŠIRNA – LJUDSKA

Dnevi na kmetiji so potekali rutinsko. Skrb za živino, delo na njivah, vrtovih in travnikih. Če so moški že ob dveh ali treh zjutraj kosili, so ženske pripravile zajtrk in ga na glavi odnesle utrujenim koscem. Ali pa v gozd ali na njivo. Si predstavljate: brez telefonov, brez avtomobilov, brez navigacije – pa so se kljub temu znašle. Ob pravem trenutku so bile na pravem mestu s pogačo, šunko ali pač samo z litrom vina in kozarcem. Umetnost, čarovnija ali sposobnost prisluhniti ljudem, ki jih imaš rad?

Ljudske pevke » KRESNICE », Društvo kmečkih žensk ADLEŠIČI Bela krajina

- DOLETELA TIČICA - LJUDSKA

- ROŽE JE NA VRTU PLELA - LJUDSKA

- PRELJUBA KUMA NAŠA – LJUDSKA

Naša deklica je stara 14, 15 let. Zagorele polti od dela na soncu, močnih udov in hitrega koraka. Ne prekumrna in ne preokrogla, vešča kuhanja in všečnih dejanj. Prišel je čas. Čas, da oča skoplje puško izpod kozolca, da psu podaljša verigo. Prišle so noči brez spanca in fantovsko petje pod oknom. Čas za majhne sladkosti življenja pred katerimi svari župnik iz pridižence, čas, ko je punca samo za en prst odprla nebeška vrata in pogledala s srcem, kako bi bilo, če bi…

Ljudske pevke » VESELE GORENJKE«, Društvo kmečkih žena KRANJ

- NIČ NISVA IMEVA - SKEČ

- NA PLANINI - SKEČ

- ZAŽARELE SO PLANINE - LJUDSKA

Pa ni bilo nič tako, kot bi hotele one, da bi bilo. Zakonska sreča kmetic se je sklepala v zidanicah, med starši. Tu ni bilo prostora za romantiko, govorila je dota in ugled. Vzemi ga vzemi, bi rekla moja babica, ljubezen že pol pride! A joj prejoj, če ljubezni predolgo ni bilo…

Ljudske pevke » BRŠLJANKE«, Društvo kmetic MISLINJSKE DOLINE

- KOT OPOMIN - PODRTI DOM

- OJ TAKO

- KMEČKA MATI

Še danes je težko priti za snaho. V neznan kraj, med tuje ljudi. Naj te sprejmejo še tako lepo, mame ne more zamenjati nihče. Ko pade mrak, ko mož že neznansko smrči, ko se narava umiri in nežno rosenje poneha… je še tako trdna mlada nevesta pomislila na …

SONJA ŠTRAUS - POGREŠAM TE MAMI

SONJA ŠTRAUS - POGREŠAM TE MAMI

Pa so se navadile, kako se ne bi. In tudi ljubezen je prišla. Kmetica je držala tri vogale pri gruntu, pa še moškega, ki je podpiral četrti vogal, je morala paziti, da ji ni delal sramote. Z možem sta bila mlada, če je bila sreča mila, razposajena. In vonj poletne otave, druge košnje ali pa zlatorumeno sonce, ujeto v grozdne jagode, tudi ne pusti človeka ravno mirnega. Srce bije močneje, kri teče hitreje, oči pa iščejo primeren kotiček, ravno prav odmaknjen za…

Ljudske pevke » VESELE RIBNČANKE », Društvo podeželskih žena RIBNICA
- GRABLJICE
- DEKLE NA VRTIČU ROŽCE SADI
- STOJI NA BREGU DEKLE

ravno prav odmaknjen za… seveda! Čisto vsi ste pravilno uganili. Za tisto opojno slast, omamno dišečo strast, »kako mi zadiši, ko v krču sapo zadrži, da užitek čas ustavi…«. Seveda, gospe in gospodje: čas je bil za kavo.

SONJA ŠTRAUS - KAVICA

SONJA ŠTRAUS - KAVICA

Vem, da že dolgo več ne gledate risank a sam sem oboževal Smrkce. Sploh začetek, ko nam prijazen glas predstavi smrčjo vas: »Ti dam ti dam ti dam, ti dam ti dam ti dam…« Potem pa zagrmi in zasliši se grozen glas:« In potem je bil Gargamel!!!«

Ravno tako pravim jaz:« In potem je bil prijatelj!« Vsaka družina ga ima, prijatelja. In obstajajo prijatelji in prijatelji…

Ljudske pevke iz Društva žena VRTOJBA

- VENČEK NARODNIH

- ENA PTIČKA PRILETELA

- PRIJATELJ

Sam mislim, da brez prijateljev ne gre. Nekateri so srečni, če imajo veliko hišo, drugi si želijo hiter avto, gliser… Vem, ne boste mi verjeli a sam sem zadovoljen s svežo žemljo zjutraj in da, s skodelico kave. Nekateri se počutijo nesrečni, ker ne zadanejo na lotu, a jaz se imam za srečneža – ne, ne igram lota. Imam pa prijatelja. Enega ali dva, taprava. Ne vidimo se prav pogosto a vem, da so tam, če jih potrebujem. Samo zame. Moj prijatelj.

JOŽICA KAPELE - PRIJATELJ,

JOŽICA KAPELE - PRIJATELJ,

Naša snaha je že kar nekaj časa pri hiši. Sosedje jo vedno bolj vsiljivo gledajo pod pas, hišni ata viha brke v skrbi, da morda sinu ni vse jasno, kar mu bi moralo bit jasno. Mati vijejo roke in prosijo Zveličarja, ki ne ostane hladen.

Kar naenkrat se naša tamlada sprehaja s skrivnostnim nasmeškom na ustih po izbi. V sebi je namreč začutila čudovito skrivnost…

Ljudske pevke » ŽITNI KLAS«, Društvo kmečkih žena ŽUŽEMBERK

- KAJ NE BILA BI VESELA

- TEČE VODA, TEČE

- O MOJ PRELJUBI DRAGI DOM

Zanosila je. Končno. Pri hiši bo otroški jok in smeh, smrkavi nosovi in bosopete nogice. Bodo skrbi in sreča, veselje in upanje. Upanje, da se rod ne bo zatrl. Da bo grunt rasel naprej, da bo življenje boljše. Da bo imel večjo srečo kot starši in lažje življenje. Nešteto upov in pričakovanj…

JOŽICA KAPELE - SPOMINI

SONJA ŠTRAUS - KROMPIR

JOŽICA KAPELE - SPOMINI

SONJA ŠTRAUS - KROMPIR

Snaha je odprla skrinjo z balo, poiskala stvari za dojenčka, v deževnih dnevih malo posanjarila o velikem dogodku, neizkušena, kot je bila. Seveda so bile tukaj izkušene ženske s petimi, šestimi in več otroci. Nekatere so jo mirile, druge plašile. Kaj naj si ubogo dekle sploh misli? Pa je šla na njivo, v peso, krompir in

Ljudske pevke» VESELE KMETICE », Društvo kmetic MEŽIŠKE DOLINE

- KOROŠKA VASICA
- VESEL KMETIČ
- LE TJA, KJER JE TRATA ZELENA

Čas se je bližal. Kmetica je delala do zadnjega, oziroma do prvega popadka. Ja, to pa jaz že vem, sem bil poleg pri porodu obeh sinov in še enemu teličku sem enkrat pomagal na svet. Kaj več se pa z ginekologijo še nisem uspel ukvarjati. Razen seveda spočetja samega – ta tema me pa neznansko zanima.

Pa je pripravila kmetica pogačo, kruh za morebitne goste, vse počistila in preoblekla, potem se je pa mož izkazal s pomembno in častno nalogo. Kar najhitreje je moral steči po babico. In tukaj nekje se je njegovo poslanstvo tudi končalo. A sreča spremlja hrabre in vsak je svoje sreče kovač!

JOŽICA KAPELE - KOVAČI SREČE

JOŽICA KAPELE - KOVAČI SREČE

Mož je sedel v prvi hiši in živčno vrtel klobuk po rokah. Pa šel pogledat v hlev, pa naložil v peč. Pa prisluhnil zvokom v drugi hiši, pa spet nič. Dokler ni zaslišal odrešilnega joka in dobil zavoj sreče v naročje. Če je bilo še z ženo vse v redu, je bila sreča popolna!

Ljudske pevke Društva kmetic ZARJA, Slovenske Konjice,

- SOBOTNI VEČER

- POD NEBOM PLUL OBLAK

- VESEL SEM JAZ KMETIČ

Ste opazili, da smo spet na začetku? Krog se je sklenil. Družina se je povečala za punčko ali fantka. In o punčkah danes govorimo. Otroka so sprejeli v toplo ozračje družine, pridružil se je bratcem in sestricam, postal je član družine. Kaj vse bo moral preživeti in se naučiti, da bo lahko prišel do vasovanja, ki ga bodo prikazali…

FOLKLORNA SKUPINA »SEMIŠKA OHCET« IZ SEMIČA

- SPLET VASOVANJE. 10 MIN.

ZAKLJUČEK IN POVABILO NASTOPAJOČIH NA POGOSTITEV

Si predstavljate staro, nizko hiško, ki stoji tam od kar pomnite zase? S sobo, kjer sta spala oče in mati, kjer so se otroci rojevali in ostareli umirali? Kjer so ležali na parah in drugo noč že s kartami tolkli po pokrovu krste? In v isti sobi se je takoj po pogrebu odvila sedmina in pojedina v spomin na umrlega. V isti sobi se je odvijala ohcet. Torej si se rodil, oženil, rojeval in umrl v isti sobi. Vsi cikli življenja so bili vedno prisotni. In ves čas otroci pod nogami. Cela vas je skupaj ličkala, predla, prala ob potoku… Tako malo je potrebno za življenje: streha nad glavo in nekdo, ki ga imaš rad. Ne nekdo, s katerim gledata kmetijo po TV, s katerim se kregata zaradi otrok, s katerim ne govorite, ker si mislite, da si misli, kar si vi mislite, da si ne bi smel misliti. Ne – nekdo, ki ga imaš rad.

Zato imam rad stare kmečke običaje, zato imam rad ljudi, ki skrbijo, da stari obredi ne utonejo v spomin. Zato je lepo, da se kmečke ženske dobite skupaj in poklepetate. Da vidite, kako smo si v resnici podobni, čeprav živimo daleč narazen: Bela krajina, Dolenjska, Primorska, Gorenjska, Prekmurje,… delo na kmetiji je vedno potegnilo iz človeka tisto najboljše. Mislim, da smo z današnjim večerom, druženjem in pesmijo to tudi dokazali. Pri vašem delu vam želim še veliko uspeha, zadovoljstva in vztrajnosti. Za nastopajoče so gostiteljice, društvo kmečkih žensk iz Semiča pripravile majhno pogostitev, vsi ostali pa vabljeni na neskončen klepet: o snahah, sinovih, vnukih, hčerkah. O tem, kako ni nič več tako kot je bilo in o tem, kako je bilo, ko smo bili mi mladi.

A ni važna starost, ni važna embalaža, važno je srce! Pazite nanj. Sam se vam za vse lepo v svojem imenu in v imenu DKŽ Semič najlepše zahvaljujem. Uživajte v drobnih trenutkih, predvsem pa karkoli že boste počele v življenju, počnite to s strastjo!

Zadnje leto delam v logistiki. Zato moji dnevi potekajo nekako tako, kot se je odvil včerajšnji dan: ob pol petih zjutraj vstajanje, še v snu poberem nekaj reklamnega materiala in se zaprem na WC, kjer se v miru prebudim do konca in dopustim peristaltiki, naj opravi svoje. Nato doza čistega, kofeina polnega, črnega opoja direktno v želodec. Prijetna toplota se nato iz želodca (ki je mimogrede moj največji organ, priznam) širi po telesu, zaspani udje se začnejo premikati, povezava med možgani, živčevjem in mišičevjem je zopet vzpostavljena in organizem je pripravljen za opravljanje določenih osnovnih, elementarnih funkcij. Sem spadajo:umivanje zobovja, pranje obraza z mrzlo vodo, kadar imam dober dan še britje. Dobre pol ure po vstajanju sem že operativen. Še obvezen kos kruha v želodček, malo toplega mleka in življenje ne more biti lepše.

Ob šestih služba. Hiter pregled opravljenega in nalog, ki še čakajo, da jih bo nekdo opravil. Zmeraj znova me preseneti, kako moraš nekomu s prstom pokazati vsako smet posebej, da jo pomete. Sedaj razumem staro mamo, ki je raje nosila tri nadstropja daleč naročje drv, kot pa da se bi z mano prerekala, naj jih grem iskat. Tudi sam bi najraje prijel metlo, pa bi bilo trikrat hitreje vse skupaj opravljeno… Ob devetih izobraževanje. Tega je vedno premalo. Občudujem predavatelje, ki stoično prenašajo zehanje, telefoniranje, pošiljanje SMS, odhajanje na WC, klepetanje in kar je še podobnih motečih dejavnikov pri poslušalcih. Predavanje se je končalo ob 16. 30 uri in ravno prav časa sem imel, da sem prispel na prvi roditeljski sestanek v osnovno šolo. Rahlo zaudarjajoč po znoju (je pa le že 12 ur minilo od zadnjega tuširanja) sem prisluhnil ravnateljici in nato še razredničarki v razredu. Vse skupaj se je zaključilo ob sedmih zvečer. Ne, ni bila še ura za domov. Sledilo je predavanje o pripravi na trgatev in negi mladih vin ob pol osmih zvečer. Obisk je bil nad pričakovanji, okrog šestdeset do sedemdeset ljudi so zanimale novosti, ki jih je gospod predavatelj korektno predstavil. Zadnji trenutek sem se spomnil na Božota, ki je vse skupaj poslikal, posnel izjave in še pred polnočjo vse skupaj obesil na spletno stran radia Krka. Pa naj še kdo reče, da so Belokranjci zaspanci! Vse skupaj je trajalo ravno do desetih zvečer in prijetno utrujen sem se odpravil domov.

Mlačen tuš mi je spet povrnil moči, žena me je čakala, zvezde so bile prave, luna je sijala… In otroka še nista spala. Spet. Pa sem vzel Tadeja na zofo, Kristjana zaupal mamici… In čez šest ur smo že pokonci!

Roditeljski sestanek me je presenetil. Mimogrede smo omenili sadje, ki bi po novem prišlo na 14 dni zjutraj na jedilnik otrok, gratis. Novica se mi je zdela v redu – ne pa vsem. Ne boste verjeli, največja težava je v načinu pridelave in kvaliteti jabolke, ki jo bodo otroci pojedli enkrat na 14 dni… In naslednje pol ure se je 50 ali več staršev ukvarjalo s sadjarstvom, integrirano pridelavo sadja, fitofarmacevtskimi sredstvi, bio kmetijami, prehranjevalnimi navadami različnih starostnih skupin po določenih demografskih pokrajinah… V mojem kraju se je očitno nekaj dogajalo zadnjih 10 let, ko sem jaz služil denar v različnih podjetjih. Očitno je velika večina mojih nekdanjih osnovnošolskih sošolcev diplomiralo, magistriralo in kar je še podobnih nazivov, iz različnih področij. Glavna tema: vzgoja otroka in zdravo prehranjevanje. Počutil sem se čisto majhnega in nebogljenega med strokovnjaki, totalni bizgec. Sam sem si štel za uspeh, ker Kristjan ljubi pečenko, pa tudi janjetina mu diši. Na jesen gloda jabolke in hruške, grozdje in podobno, včasih zajtrkuje hrenovko, drugič domačo salamo s kruhom in putrom. Jajca na oko mu zabelim z ocvirki, v mleko vržem žlico Benkota. Do sedaj sem bil prepričan, da je vsaj glede hrane vse v redu, včeraj sem pa izvedel, da sem totalen idijot in zajček! Očitno v svoji naivnosti z vso to hrano zastrupljam otroka. Tako.

Nekaj nanosekund pred spanjem sem napravil sklep. Premislil sem temo o prehranjevanju od vegetarijanstva in solatarstva do kanibalizma. In se odločil, da smo nekje vmes. Paradižnik mi tekne z narezkom, zelena solata ob nedeljski govedini. Zelenjavne enolončnice mi teknejo sploh pozimi, ko je zunaj strupen mraz, korenček včasih zagriznem kot cigaro. Všeč mi je slastno – pekoč občutek v ustih in všeč mi je, ko se počutim kot Buggs Bunny. In tako vzgajam tudi svoja dva. Sem zelo liberalen in dopuščam, da drugi počnejo po svojih nazorih. Jaz pa po svojih. Zato bo Kristjan še vedno jedel vse.

Zadnjič sva bila s Kristjanom, mojo sestro in še nekaj mladimi atki in mamicami na Neci Falk in njeni Muci maci. Po koncu smo odvili v kavarno na ledeno kavo in sladoled za otroke. Različni otroci so si naročili različne okuse. Moj prvorojeni sin pa je izjavil nekaj, zaradi česar ubogi slaščičar še danes ne spi, tuhta in razmišlja, kako bi prišel do česa takšnega. Moj ponos in dika si je namreč zaželel:«… jaz bi pa kepico sladoleda z okusom odojčka, če imate, prosim…«

Nekoč je eden mojih sodelavcev (moj mentor na rezkalnem stroju) dejal:«Pride tu in tam kakšno leto, ko se ti čisto nič ne da…«. In z mukotrpnim vzdihom sedel na oblazinjen stol in zaprl utrujene oči. Dejstvo, da je bilo okoli martinovega in da sva prejšnji večer skupaj podpirala šank do zgodnjih jutranjih ur, je morda pomagalo k tej modri izjavi, vredni Bude, Kristusa ali katerega velikih voditeljev pač. Tudi sam sem imel letos poleti premor, kot ste nekateri gotovo opazili, drugi pa spet ne. Kakorkoli že, poletje je bilo aktivno in jesen sem začel s kupom novih obveznosti.

Velika planina je bila uspeh! Štiri dni narave, nasmejanih obrazov, mastnega mleka in mrzlega piva. Dež je vsaj trikrat na dan zamenjalo sonce in prav idilično je bilo gledati, kako se nad mokrimi hrbti dviga para kakor iz hrbtov partizanskih mul. Higiena na minimumu, voda pitna samo prekuhana. Pa smo se zadovoljili samo s pranjem zob. Čeprav bi po mojem mnenju karies umrl že zaradi stika s stekleničko kačje sline, v kateri so izdatno namočeni gozdni sadeži čakali na izpolnjenje življenjskega poslanstva: napad na ustno votlino, žganje grla in spopad s trebušno slinavko! Otroka sta minimizacijo higiene pozdravila z obema rokama. Mleko, žganci, celo puding na jedilniku so ju nabili z energijo – kot da sta jo potrebovala. Vsakodneven pohod na planšarijo je bil tako za njiju otroški sprehod. Lepo je tam gor in ker gondola ni delala, smo imeli še večji mir. Pivo je bilo res ledeno, zato sem prosil mično gospodično natakarico, naj jo raje prinese iz kleti, da ne bo ravno iz hladilnika. Pa je rekla, da lahko ampak v kleti so vse piksne zamrznile… Noro! Kdo še potrebuje skrinjo?!

Ko smo se vrnili domov, smo se najprej temeljito umili in celo otrokoma je dobro dela kopel. Nato pa smo se v naši družini odločili, da boš Kristjan začel jezditi konja. Vedno so se mu svetile oči ob pogledu na jezdece, zakaj mu torej ne bi želje uresničil. Češče vas ni tako daleč, časa poleti na pretek, pa sva šla. Na konju pa vaje za ravnotežje, za dobro držo, nekaj tudi rahlega kasa in poskakovanja na Luni. Haflingerka je stoično prenašala premike Kristjana in si mislila svoje. Sedaj pa zaplet: po gledanju svojega prvorojenca, se mi je zdelo smešno, da tudi sam ne poskusim ježe. Človek nikoli ne ve, kdaj ga povabijo na katerega angleških dvorcev na lov na lisice… Ali pa na partijo pola z azijskimi šejki in novodobnimi tajkuni… Danes moraš biti pripravljen na vse. Samo Winston, moj ubogi konj, ni bil pripravljen na 100 kg žive mase, ki se je nerodno pozibavala v sedlu na njegovem hrbtu. Gledati ježo ali pa jezditi je dvoje, sem opazil. Gracioznost gibov in premiki mojega telesa so bili na začetku na takšni ravni, da smo treninge raje prestavili na zgodnje (zelo zgodnje) jutranje ure. In napredujemo. Počasi. Ampak vztrajno!

Ker pa so moji dragi sovaščani opazili, da se le preveč posvečam otrokom v prostem času, so me izvolili za predsednika društva vinogradnikov! Težko žabo v kal naterat, bi dejala moja stara mama, ki jih bo decembra za Miklavža dopolnila 87! Kot prvo nalogo v mandatu sem kot dober predsednik odšel na dvodnevni obisk k sosednjim društvom, v Prekmurje. Da pa ne bi bilo sumljivo, sem vzel s seboj še cel avtobus nadebudnih vinogradnikov in seveda prvo damo. Izletu smo nadeli ime strokovna ekskurzija, med obiski vinskih kleti vrinili še ogled Plečnikove cerkve in Slovenskih konjic, pa je bila koza cela in volk sit. Tri generacije ljudi smo bili na avtobusu, pa smo bili složni kot to redko vidiš. In vsaj dva dni druženja potrebuješ, da spoznaš ljudi, s katerimi delaš, da se stkejo vezi in zaupanje. Žena, ki ni v 30. letih pila vina, se je navdušila nad njimi, vendar samo če imajo več kot 40 g/l nepovretega sladkorja. Potem se pa smeje in hahlja in še jaz sem v njenih očeh lepši, predvsem pa vitkejši… Pa naj še kdo reče, da vino ni zdravilo!

V zidanici »šmi«. Mošt vre. Količina ni pretirana, računam pa na kvaliteto. Pa saj bo to pokazalo ocenjevanje vin, ki bo konec oktobra. Kar veliko časa vzame organizacija dogodka, verjemite mi.

Šola se je začela, rojstni dnevi in praznovanja. Kristjanova sošolka je dobila bratca, pa smo bili povabljeni na Blatnik, kjer stoji velik pod, ob podu pa peč za odojčke. Tadej je fasal škrlatinko (saj ne, da se on kaj sekira glede tega), tako da sva se s Kristjanom kar sama udeležila prireditve. On se je podil za slavljenko, meni pa s je kar milo storilo ob pogledu na janca in odojčka, ki sta se vrtela na ražnju. Ljuba Marija – skoraj tri mesece abstinence, sedaj pa kar obe zvrsti moje priljubljene hrane! Komu ne bi solza kanila po licu, heroji?! Napokal sem se odojčka, pa porcijo janca, torto sem preskočil in nadaljeval mešano po pladnju, kakor so pač prihajali na mizo. To je bila moja družba, vsi moški kakšnih 10 pa več kg pretežki a veselega duha in mastni okrog ust. Nobenega spakovanja o dietah, nobenih pogovorov o zdravju in večnem življenju. Samo surovo hreščanje med zobmi in lomljenje skorjice. Nebesa, vam povem! Hvala ti Kristjan za takšne sošolke in njihove starše.

Večer je vse prehitro padel na zemljo. Kristjana sem odpeljal domov, sam pa sem imel še eno protokolarno obveznost: sosed je rodil sina! V njegovi zidanici smo se dobili in pojedli (pa saj ne boste verjeli) jagenjčka. Ne pravijo zaman Beli krajini dežela, »kjer jagenjčki definitivno obmolknejo!«

Nisem več mogel in okrog desetih sem se odpeljal domov. Preslišal sem dovtipe o hudi ženi in copatah, šel sem domov. Malo me je skrbela škrlatinka pri Tadeju, malo sem pogrešal ženo, malo sem bil pa tudi utrujen in predvsem prijetno poln življenjskih radosti. Zakaj bi vse skupaj pokvaril? Umetnost je oditi pravi trenutek, ko je najlepše. In vsekakor ni lahko a mislim, da sem nekako poštudiral zadevo in mi kar gre.

Doma seveda vse v najlepšem redu, Tadej smrčal kot oči, Kristjan stiskal zajčka v naročju, mami pod odejo v klopčiču. Antibiotiki so pregnali bolezen, dobra hrana pa slabo voljo. In življenje teče dalje…

Smrt je dokončna, nedvoumna. Brez dvoma najtežje dejanje našega življenja. Tisti, ki ostanejo, se oklepajo spominov, tisti, ki odidejo pa … Kaj? Kdo ve.

Za ta mesec imam dovolj nesreč, smrti, pogrebov, žalnih sej, vonja po vencih in solz v očeh. Odhajam v gore. Na planino, kjer sem kot otrok užil premnogo lepih trenutkov. Grem v preprostost višavja, daleč od ljudi, smoga, naglice in pokvarjenosti. Grem uživat v navdušenih Kristjanovih pripovedih in v nerazumljivem Tadejevem žlobudranju. Grem se sprehajat z ženo z roko v roki, poiskat harmonijo, napolnit baterije. Grem iz naše solzne doline, kjer smo v mesecu dni pokopali dva sinova. Dovolj imam.

V nedeljo se vrnem. In čakam novic - o Cimetu. Naj se že enkrat izliže, podgurc! Naj pride spet nazaj, da bom imel kolega pri požiranju čokolade, da bom imel s kom hrustati napolitanke. Naj se vrne, da skupaj posvetiva Sebastjanu, ki je najina slaba vest (kadar hrustava in požirava sladkarije). Naj pride, da bo spet zalepil miško in da se bomo skupaj krohotali, ko bo Gregor iskal napako v sistemu. Naj pride razkuštrat sodelavko, spotaknit se ob steber… Ko se bi vsaj že enkrat vrnil - njegova usta do ušes, iskrive oči in nagajiv pogled. Odraslo telo in duša otroka. Naš baby… Naj pride zamenjat tipke na tipkovnici, ugasnit klimo, naj naredi karkoli, samo naj se vrne. Prekleta nesreča!!!

Dovolj imam te solzne doline. Samo za nekaj dni moram drugam… Za nekaj dni. Megla je nad mojim rojstnim krajem, megla, ki pritiska k tlom. Moram nekam na višje, bliže sonca… In ko se vrnem vem, da me bodo čakale dobre novice. Vesele. Drži se Robi!

Tako. Naslednjič pa kaj več.

Lepo te je bilo poznati. Tvoj nalezljivi smeh in strasten cigaret. Lepo je bilo delati s teboj – v vsaki nesreči si videl tudi nekaj lepih iskric. Bil si nepoboljšljivi optimist in tvoje vedro čelo nas bo vedno spremljalo, ko se bomo ob tabornih ognjih pomenali o tebi. V nekem trenutku pa si se kar odločil in prekinil to pravljico. Tudi ti se nisi mogel upreti skušnjavi. Kljub opozorilom in prijateljskim nasvetom, podkrepljenim z nevemvečkaterim kozarcem pive ali rujnega vinca, nisi popustil. Odšel si za nami vsemi. Kar zdaj si ti, to bil sem jaz, kar zdaj sem jaz – to čaka tudi vas, oziroma tebe, moj prijatelj Aleš. Poroka!

Vem, nič takšnega, porečeš. Skupaj bova delila posteljo, zjutraj mi ne bo treba (kot 85 % slovenskih poročenih moških) vstat in oditi domov. Zajtrk me bo čakal na postelji… bla, bla, bla, bla… Zakon, moj dragi prijatelj, je borba, je krvavi boj, je fronta, če pa že ni pehotnega napada, pa sovražno topništvo od daleč obstreljuje tvoje položaje. Dobro si oglej svojo izbranko, kajti ko se boš prvo poročno noč zbudil, bo zdraven tebe druga oseba – živel boš le še od spominov.

Seveda mi ne verjameš. Saj mi ni noben. Pa jih vprašaj danes, nejeverne Tomaže, kaj si mislijo o mojih nasvetih. Prva stvar, kjer te bo udarilo, bo beseda na »s«. Da, govorim o sexu. Upam, da si povprečje telesnih zbližanj dovolj visoko dvignil, kajti po poroki bo povprečje padlo za polovico. In po prvem otroku bo ta polovica padla še za polovico. In po drugem otroku še ta nesrečna polovica polovice še za polovico. Si upaš imeti še tretjega otroka? Ugani za koliko bo padlo povprečje tvojih sexualnih dogodivščin po tretjem otroku?

Vem,da si urejaš gnezdece, kjer bosta z drago skupaj urejala svoj dom. Eeeeeeee! Napačno! Kjer bo ona urejala vajin dom. Ne? Kakšne barve prtičkov si želiš na nočni omarici, dragi? Kakšne barve bo najino stranišče? Kajne, da je dvojni lijak mnogo boljši od enojnega? Še avto bosta kupila nekako bolj po njenem okusu kot po tvojem. Koliko prostorov boš obdržal v hiši? Ne, garaža ni tvoj prostor. Če boš imel veeeeeeliko srečo boš morda na nekem skrivnem kotičku lahko obesil Playboyev koledar. Pa še to samo v primeru, da bo skladen z žaluzijami na oknih. Drugače pa: drvarnica, kurilnica – to bo tvoje kraljestvo. In kaj imajo ti prostori skupnega? Vsi so izven hiše!

A skupno življenje ima tudi lepe strani. Na primer…. Mislil sem reči…. Čakaj čakaj, kaj pa… Ne, ne, to ne…. Pa sem prepričan, da sem vedel vsaj en dober razlog…..

In potem po nekem čudežu (glede na pogostost sexa) pridejo otroci. Sladke male stvarce, ki kakajo in jokajo, jokajo in kakajo. Te sredi noči zbudijo…in spet…in spet. Sploh ko prideš nasekan zjutraj domov ti še s posebnim užitkom zapičijo prste v nos. Neskončna čakanja pri zdravnikih, naročanja, zobozdravniki… Življenje je res poezija!

Potem pa pridejo čarobni trenutki. Ko žena zvečer pospravlja še zadnje drobtine, ko otrok sladko dišeč po dojenčkih mirno spi. Strastno sesa palček in se v spanju smehlja, ter brunda kot mlad medvedek sredi zime. Zavališ se v fotelj, ljubezen tvoja pa se ti nežno namesti v naročje. Ko napraviš drugi krog z daljincem, te prime za roko in z očmi namigne proti spalnici. Noč se začne, čas pa ustavi. Ja, tudi takšni večeri so in za to se splača živeti!

Aleš naš dragi! Kakorkoli se bo že obrnilo, naj bo sovražno topništvo še tako ubijajoče in nenehni napadi pehote neusmiljeni – mi bomo vedno s teboj. V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, trezni in pijani! In da vaju bo spremljala sreča, vama poklanjamo nekaj začetnegaa kapitala. Saj ni, da bi obogatela, ni za delnice vzpenjajočega se podjetja, madona, še za slab avto ni. Je pa za nekaj brezskrbnih dni v dvoje, nekje daleč od prijateljev, toliko, da poizkusiš pred poroko nekoliko dvigniti povprečje. Saj veš…

Imejta se lepo, uživajta skupaj, danes in čez osemdeset let, ostanita mlada. In karkoli v življenju bosta že počela, počnita to s strastjo!

Glavo sem tiščal na šotorsko krilo, pred mojimi očmi so čisto od blizu lazile mravlje. Vpijal sem svež vonj po zemlji, ki se je mešal z vonjem vojaške opreme. Z desnico sem objemal zaklep svoje ljubezni, z levico pa sem na hrbtu z razprto dlanjo čakal. Končno koraki vojaških škornjev, poveljnik je pokleknil k meni. Ko je vstal in odšel do sovojaka, sem ostal s polnim okvirjem v roki. 30 nabojev 7,62 kalibra. Adrenalin je plal po žilah, srce je bilo v pospešenem ritmu. Streljal sem že z manevrskim strelivom, poznal sem obnašanje puške, bila je del mene. A poln nabojnik standardnih polnooplaščenih nabojev, ki s hitrostjo čez 700 m/s zapustijo puškino cev in s kruto natančostjo poletijo proti silhueti strojničnega gnezda 100 m stran, me je navdajal s čudnim občutkom moči. Samo tri sekunde bi bile potrebne v režimu »avtomatsko« in zaklep bi ostal v zadnjem položaju, jaz pa brez nabojev. Ko sem v glavi vse uredil, umiril dihanje in se skoncentriral na cilj, je rutina naredila svoje: pozabil sem na okolico. Oprt na komolce, desnica za zaklep, levica okvir v puško. Z levico primem za leseno oblogo cevi, z desnico repetiram. Regulator na »polavtomatsko«, orožje je pripravljeno. Kopito naslonim na ramo, vkleščim z rokami, cev na vrečo peska, poravnam merke in… Ratata, ratata, ratata…. Kratki pritisk na petelina je pognal po tri ali dva naboja skozi cev. Priznam, užival sem. V vonju po smodniku, v adrenalinu, v pokanju, v celi enchiladi.

Ne, ne – ne me narobe razumet. Nisem militarist, lahko bi se celo prišteval med pacifiste, ker mislim, da orožje ne rešuje problemov, temveč dela vedno nove tragedije. A orožje kot športni rekvizit me je vedno navduševalo. Strahotna moč, natančnost, hitrost… Nevarnost, dejstvo, da se ne vsak ukvarja s podobnimi športi – vse to me je od nekdaj privlačilo. Do te mere, da sem ustanovil klub praktičnega streljanja. S pištolami. Velikih kalibrov! Več o tem na IPSC strani ali SZPS strani, a na kratko vam lahko povem, da sem v rosnih dvajsetih streljal z večino znamk in oblik pištol. Od kanadskega Para-Ordnance do avstrijskega Glocka. Od ameriške klasike Smith & Wesson do Česke Zbrojovke. Vse je šlo čez moje roke. Tudi nekaj tekmovanj, nekaj lokalnih tekem pa do ljubiteljskega pokarjenja. Užival sem v razstavljanju in zlaganju rekvizitov, omislili smo si »reload« praznih »hilsen«, kupovali smo netilke, naboje smo vlivali v ročno orodje, ki smo ga naredili sami (smo strojniki ali ne?). Naboji niso bili točni a vsekakor cenejši od tovarniškega streliva. Vrhunec mojega udejstvovanja je vsekakor pomenilo svetovno prvenstvo v praktičnem streljanju v Cerovem Logu. Tam se je zbrala svetovna elita, tovarniški strelci, ki so na strelišče vsak dan prihajali s kanglami streliva. To so bili ljudje, ki so v tovarnah preizkuševali strelivo in orožje. Za njih naboj ni pomenil denarja, kot za nas, navadne smrtnike. Streljal sem z njimi in se po tem dogodku odločil: dovolj je. Odšel sem naprej. Pri tem sem spoznal sem nekaj odličnih ljudi: Rok Štupar, Boštjan Pavlič, Ludwig Dvojmoč, Janko Božič… strokovnjaki. Če sem nekatere izpustil, naj mi oprostijo – leta napravijo svoje. Naučil sem se discipline, varnega dela z orožjem, dovoljeno mi je bilo pokukati v čudoviti svet smodnika, pištol, frizirali smo vodila, vzmeti, ročaje… Bilo je noro a zame dovolj. Čakale so me še druge reči.

A ljubezen ostane. In globoko v meni je dremala strast. Dokler nisem dobil ponudbe. Sanjske. Nevsakdanje. Nore! Preizkusiti F2000!!! Kdo sem jaz, da se bi upiral? Seveda sem takoj potrdil termin, organiziral dopust, sporočil ženi, ki je nerada popustila. A strast je strast in prve ljubezni n pozabiš nikoli, mar ne? In kaj je ta znamenita F2000, zaradi katere so mi sline tekle ob kotu ustnic? FN F2000 je belgijska jurišna puška sistema bullpup. Trenutno najsodobnejša jurišna puška svoje vrste. Prvi stik z njo je bil nekaj posebnega. Posebna oblika, majhen kaliber (5,56 NATO), plastika, optika… Ojoj, ojoj skoraj stokal sem od sreče in občudovanja. Nato poln okvir v roke, vstavim nabojnik v zaklep, repetiram, regulator na »single« in gremo. Nič mehanskih merkov kot na mojem kalašniku. Rdeča pika v optiki, jo poravnam s centrom silhuete in vlečem… Počasi, da ne bi v preveliki vnemi zategnil, strel me mora presenetiti. Vlečem, stiskam puško v klešče in vleeče.. BUM! Mater, odsun pa ima! Nadaljujem… BUM! Gledam, če sem kaj zadel, pa ne vidim nič. Po strelišču se širi vonj po smodniku, ki me omamlja kot opij, vračam se v stare čase, merim in prožim. Živim! Adrenalin, nevarnost, moč! O fant! No, pa je zaklep ostal zadaj, okvir sem izpraznil. Puško sem predal kolegu in čakal na svojo vrsto. Noro in neponovljivo, vam povem. Kako noro točna je ta puška. Čudna oblika, za ruski blok čuden kaliber a rezultat neverjeten. Odlično balansirana, posebne obline… Zlahka se zaljubiš vanjo. Na žalost smo bili omejeni s časomin ostalo nam je le še nekaj časa za streljanje s pištolo. No, tukaj je pa spet rutina naredila svoje. Stari spomini, roki sta delali uigrano: nabojnik v ročaj, repetiranje, streljanje, nabojnik ven, repetiranje, »klik« v prazno… Kot krona vsega pa kolega zadane flomaster na 20 m, kar mu verjetno ne bo uspelo nikoli več. Bo pa to gotovo hvaležna tema pogovorov ob tabornih ognjih.

Odpeljal sem se domov. Mimo mene je hitela pomlad. Brundal sem si znan napev in bil preprosto srečen. Nikar me ne obsojajte zaradi moje strasti. Vsake toliko časa, ko je priložnost, pustim svojemu Mr Hyde – ju, da pride na površje. Saj ima vsak od nas neko svojo drugo stran, alter ego če hočete. Nekateri ga zatirajo, drugi skrivajo pred svetom. Sam priznam, da sirad privoščim kanonado tu in tam. Da mi srce spet bije, da se mi možgani očistijo. Da v nosnice potegnem smodnik in da mi ključnico pretresejo povratni sunki kopita. Tak sem. Take It Or Leave It…

Občutite metuljčke v želodcu? Vam kri hitreje cirkulira po, še od zime zamaščenih, žilah? Ste tudi letos prelomili obljubo in basali vase že od lanskega novembra vse kar je vsaj malo dišalo po prekajenem, ocvirkih ali žolci? So vse vaše majice s kratkimi rokavi dobile trebuh? Vam vzame sapo, ko si zavežete pentljo na čevljih?

Če ste vsaj na dva zgoraj našteta vprašanja odgovorili pozitivno, ste lahko gotovi: zime je konec – pomlad je globoko v deželi! Vem, vem, kmalu boste nekateri odjadrali v »lipu našu«, kjer bomo vsi skupaj z malo sreče uspeli preživeti dopust. Drugi boste iz principa leteli preko »lipe njihove« v Tunizijo, Grčijo ali karkoli pač že je tam spodaj na jugu. Svaka čast. Da ste tudi letos uspeli nagraspati kljub recesiji dinarčke, da se boste namakali v slani vodiki. Sam bom to (na grozo svoje žene) namakanje izvršil v (pa ne že spet) Crikvenici. Ne morem pomagati – tam me vleče srce. Nekako navadil sem se, sem pač dolgočasneš. Nikoli v trendu. Hribovec takorekoč. Capljam za modo in napredkom. Kako to vem?

Nasproti moje hiše že kakšnih tristo let raste cerkvica sv. Mihaela. In že kakšnih tristo let so se tam (in se še vedno) dogajale čudno čudne reči. Pred 50. leti sta na primer dva pobca z možnarji praznovala praznik dela in ob tem prepovedanem početju je enega ubilo, drugi pa je na eno oko oslepel. Čudni ljudje smo zbrani v tej vasi že od nekdaj! A v spomin na njiju smo postavili skromen spomenik. In okrog njega je fino včasih pokositi travo. Prejšnji teden sem se tako sam javil za to človekoljubno početje. In ko sem bil že pri delu, sem potegnil še špuro ali dve s samohodko okoli cerkve. Preventivno, da mi mulc ne zagrabi za iglo ali kaj podobnega, kaj pa veš. Pa še župnik mi bo mogoče dal popust pri katerem od zakramentov (čeprav se bojim, da sta mi ostala samo še sveto maziljenje in sveta spoved, ki sta oba bolj na koncu tuzemskega pohajkovanja). Ves preznojen, v modrih delavskih hlačah z naramnicami (ledvice lepo na toplem), v ozelenelih teniskah, sem zadovoljen z opravljenim delom počasi pujsal domov. Tam pa me preseneti kolega s predlogom, da gremo na furo s kolesi. Vsak s svojim sinom, ki sta sošolca v prvem razredu. Z žvižgom sem priklical svojega mulca, ki je v prekratki trenerki (kako pa ta fant raste!), nekoč zakmašnih čevljih, ki so lepo razkrivali luknjo na palcu nogavice in v motokros majčki, ki je edina še nekoliko bolj ohranjena, dirkal s kolesom po grivah okoli hiše. Sam sem se malo potolkel z roko, da sem s tavečjega odstranil kose trave, zajahal sem kolo… Midva sva bila pripravljena.

Seveda se je kolega muzal in njegov sin se je odkrito smejal, a meni ni bilo mar. Oprema, videz, meni ne pomeni nič. Še iz časov,ko smo smučali v kavbojkah in gojzarjih, ko je bil uspeh najti smučo,ki bi ustrezala številki tvojega čevlja – pa se ni nihče smejal tedaj. In se ne rabi nihče smejati danes. Dejanja štejejo, dragi moji, dejanja, ne pa videz in besede.

Odpeljali smo se. Najprej kolega s sinom. Oba v skladnih dresih: kolesarska majčka, hlače, rokavice, očala… Firma, ni da ni. Midva z mojim pa… Kaj bi tajil: kmečka fanta. In smo se komaj dobro začeli voziti, pa sta se že ustavila. Pitje, da ne bi dehidrirali. Midva sva pač gledala, ker nisva imela niti bidona niti ničesar. Ker midva voziva na muč, doma pa potem ožemeva pipo. Končno smo se odpeljali, pa spet zastoj… In tako celo pot. S Kristjanom sva se spogledovala in malo dolgočasila. Kjer sva midva navadno divjala kot vihar, smo se premikali po polžje. Na predelih, kjer sva stoje gonila, smo sedaj iz solidarnosti do najinih konfekcijskih bikerjev, potiskali kolesa. Dolgčas, tuga, žalost in kar je še podobnih izrazov, s katerimi bi označil ta fijasko. A smo nekako prišli do konca kalvarije.

Drug dan sva s Kristjanom sama ponovila podvig. A kako drugače je bilo tokrat: tekoča vožnja, brez postankov, veter v laseh (kolikor jih je še ostalo na moji ubogi glavi). A ko sva pritiskala pedala v breg, petje ptičev, gledanje krošenj dreves in moški pogovor. Me je vprašal moj fant,koliko imamo kaj denarja. Madona – moj fantič pa najde teme pogovora, da me včasih kar sezuje! Pa sem mu odvrnil, da lačen pač ne bo, da bi imeli pa ogromno denarja, ga pa nimamo. In je modro zaključil moj Kristjan:«A potem mi nimamo sreče, oči, ker nimamo denarja?«

Malo me je presenetil:«Kaj pa je zate sreča, Kristjan?«

Pa mi je odvrnil, da so se s kolegi pogovarjali, da je sreča v denarju. Jaz pa sem mu hitro odvrnil:«Sreča, moj fant, je to, da se midva danes skupaj voziva po tem pomladnem gozdu, da si vzameva čas en za drugega, da se pomenava, da sva zdrava. Sreča je, da vidiš pomlad s svojimi očmi, da slišiš ptice, da poganjaš kolo, da si oblečen in sit. Kajti fant moj, mnogi mnogi mnogi otroci tvojih let nimajo te sreče. In nekateri bi ves svoj denar dali za zdravje, pa jim ni dano. Srečo ceniš ravno tako kot zdravje, šele ko jo izgubiš. Zato uživaj v sreči, dokler traja in deli jo z drugimi, dokler lahko!«

Moj mali, koščeni fant je zamišljeno pritiskal pedala in mrščil svoje drobno čelo. Zasmilil se mi je, ker mu uničujem njegov svet vitezov in princes s kruto realnostjo. Vem, da ne razume še, a morda se mu bodo nekoč moje besede prikradle iz podzavesti, morda ravno takrat, ko jih bo potreboval. Pot se je prevesila v dolino:«Kdo bo prej do lipe?!« In sva zdrvela kot vihar proti cilju.

Prvi deževen popoldan sva odšla v športno trgovino. Kupil sem mu hlačke, kolesarsko majčko, čelado in rokavice pa ima že od prej. Tudi zase sem kupil nekaj podobnega, da mu ne delam sramote pred sošolci. Sedaj čakava na sonce, da preizkusiva opremo. Saj nisem spet tako zahojen veste. Ampak želim, da si najprej zasluži karkoli pač, nato šele dobi. In naj se navadi skromnosti, da bo znal spoštovati prave vrednote ne pa blišča zunanjosti. Kajti če mu uspe, kot je dejal Mali Princ »…gledati s srcem…«, se mu bo odprl čisto nov svet, ki z bliščem materialnega bogastva nima nič, je pa to svet ljubezni ne sovraštva, dajanja namesto jemanja, prijateljstva namesto sovraštva. In če bi na svetu več ljudi gledalo s srcem, bi bil svet gotovo lepši kraj za bivanje, mar ne?

Picture above: Beach at night by Carlo Ferroni

Človek je bitje ritualov.
Tako je od pradavnine do večnosti. Obstaja vedenjski vzorec, ki ga ponavljamo
vsa obdobja svojega življenja. Nekateri recimo zjutraj joggajo. Se potijo.
Drugi obvezno zamujajo. Tretji izkoristijo kratke jutranje minute za slasten petelinji
zajtrk (yeah, wright!). Smo pa ljudje, ki radi prižgemo luč na delovnem mestu,
zvarimo capuccino in čakamo sodelavce. Nekateri pridejo spočiti in nasmejani,
drugi (srečneži) utrujeni in nasmejani, je pa še tretja sorta ljudi: utrujeni
in namrščeni – ti gredo kmalu domov, ker so v večini primerov bolni.

Danes nisem dolgo užival
v družbi sodelavcev. Služba je zahtevala svoje in kmalu sem bil na poti.

Videl sem ga. Še vedno je
modro in globoko kakor pogled nežnih oči, rahlo vzvalovano kakor kodri, ki ji
koketno padajo na čelo in skrivnostno kakor njene misli. In v tem času prekleto
mrzlo, kakor ženine noge zvečer pod odejo. Ja, uganili ste. O morju govorim. Če
poslušaš njegovo šumenje, ti postane jasno, zakaj mornarje vleče znova in znova
nazaj, zakaj ga primerjajo z žensko. Zapeljuje in te vabi… Obljublja nove in
nove avanture…

In morje mi vedno vzbudi
spomine. Na mladost (madona, leta minevajo), na prostost in svobodo J. Peljali smo se po Josephini, se pomenali o
Louisiani in se strinjali, da je pametneje poimenovati ceste po ženskah. Kako
se vam bi zdelo, da napišem, kako sem se vozil po Jožefu ali Francu? Za crknit
smešno!

Posel smo opravili in se
vso pot učili. Modrost starejših je vedno pametno nadgraditi z naučenim
znanjem, z dosedanjimi izkušnjami – rezultat ne more izostati. A povsod
zgodovina: gradovi, podrte hiše, morje in plaže… Isto morje že stoletja. Še ko
je Napoleon osvajal Ilirske province, ko je korakal tod mimo, so ga
pozdravljali isti valovi. Ja, to sem hotel deliti z vami: bral sem knjigo o
svilarjevi hčerki, o Desiree.

To je bilo prvo dekle, ki
jo je Napoleon hotel oženiti. Namesto nje si je izbral Josephino, ona pa generala
Bernardota. Josephina je končala kot ločena gospa, Napoleon na otoku sv.
Helena, Desiree in Bernardote pa kot kraljica in kralj Švedske! Ste kdaj zares
premišljali, kako se bi vaša življenjska pot obrnila, če ne bi bilo naključij?
Če bi zamudili avtobus ali prispeli prezgodaj? Noro, vam povem. Danes ste morda
nihče, jutri pa postanete kraljevi zet… Danes šivate za trakom, jutri se
sončite na jahti pred Monte Carlom… Kako čudovito nepredvidljivo je življenje.
In ravno ta nepredvidljivost daje šarm in čar, Jeu de Vivre če hočete.
Vendar se moramo zavedati, da ravno tako, kot drugi nastopajo v naših poglavjih
knjige življenja, tudi mi nastopamo v drugih knjigah. In knjiga je lahko
romantična komedija, drama, triller ali ep. Z našimi dejanji krojimo zgodbe v
svoji kakor tudi v drugih knjigah. Potrudimo se torej za božjo voljo, da bo
vsaj tisto poglavje, v katerem nastopamo, komedija (ali vsaj romantična
komedija).

Aja, mešano na žaru je
bilo super, pogled na morje ravno tako. Burja je nosila drobne kristalčke soli
po zraku in čutil sem pomlad. Začutite jo tudi vi (pomlad namreč)! Veselite se
življenja, počnite, kar vas veseli in vsekakor pazite na to, da boste to počeli
s strastjo!