ZAPEČKAR
28 06 2008

Vir: http://www.ednevnik.si/uploads/r/regrat/52965.jpg
Ni lepšega kot po obilnem kosilu sesti pod brajdo, za kamnito mizo in uživati svoj mir! Otroka spita, starša imata raje klimatizirane prostore, žena se ne pusti motiti pri počitku. Pomivalni stroj, pralni stroj – vse dela zanjo, ona pa ima čas zase. In prav je tako. Vsak naj počiva po svoje.
A jaz svoje sence ne menjam za najjačo Panasonic klimo, pa še za masažni stol ne! Sedim na hrastovem deblu, iz mize veje prijeten hlad, rosa ne in ne izgine iz kozarca. Včasih smo sedeli skupaj, sosedje, družina, sedaj pa sem ostal nekako sam. Razgubili so se ljudje, postarali, druge stvari so jim važnejše. Jaz pa ob prijetnem vetriču obujam spomine na četrtek…
Jutro kot vsako – zbudil sem se z dvema majhnima prstkoma v nosu. Potreboval sem nekaj ušivih stotink, da sem se zavedel, da me niso ugrabili Marsovci, ki me ravnokar secirajo in mi skozi nosnici na plano vlečejo možgane, temveč da mi moj preljubi sinček samo želi dobro jutro. Starejši je seveda stal v pripravljenosti in čakal, da pomaga pri jutranji budnici. Pa ni bilo potrebe – začuda sem se zbudil!
Pri nas smo fantje zelo samostojni: napravimo si zajtrk, spijemo kakav in se odpravimo v kopalnico. Ko se vrnemo v kuhinjo, je slika v kopalnici primerna samo za ljudi z res močnimi živci. Samo za predstavo: pokrajina, ki jo opustoši tsunami še kar dobro izgleda v primerjavi z našo kopalnico, ko jo fantje zapustimo. Moja žena je že ena takšnih oseb, ki jo živci ne pustijo na cedilu. Se je jezila nekaj na začetku a se je to kar kmalu končalo. Odkar so ji kirurško odstranili žolč, dosti laže prenaša naše divjanje. Vsekakor pa jo v zahvalo za strpnost do drugačemislečih (to smo mi) na mizi vsako jutro čaka cappuccino – z veliko sladkorja, kot ga ima rada. V tišini smo se gledali to jutro in se v hipu odločili: napadamo Crikvenico! V torbe smo zmetali nekaj cunj, sam sem pripravil šest sendvičev ala šef Dušan (dva kosa dva dni starega kruha, kar zakrijemo s tankim slojem margarine in debelo plastjo domače, suhe salame), v hladilno torbo smo zmetali še nekaj pijače in smo šli. Že ob pol desetih! smo prečkali našo lepo Kolpo in se po lepi njihovi vozili proti morju. Dve leti in še kak dan povrhu, vsko jutro nagovarjam sodelavce, s katerimi se vozimo na šiht, da bi na Vahti obrnili in se zapeljali dol, na morje. Pa ne in ne. Evo, zdaj sem šel pa sam, z družino. Pot se ni niti najmanj vlekla, saj sem moral uporabiti vse svoje znanje, da sem odgovarjal na nenavadna vprašanja radovednega sina. Hopla, smo bili že na izvozu in na lokalni cestici. Na prvem divjem počivališču sem ustavil, da malo pretegnemo noge in opravimo malo potrebo. Pa nas je po prvem pogledu vse minilo: lepa njihova niti ni več tako silno lepa… Vsesortni ostanki, prebavljeni, na pol prebavljeni ali pa nazaj vrženi so lepo pred mano in Kristjanom ležali v neokrnjeni naravi. CSI divizija bi verjetno iz teh ostankov napisala disertacijo o populaciji vzhodnih in centralno evropskih ljudstev, o vzrokih in posledicah njihovih migracij in o prehranjevalnih navadah, sploh pa o vplivu večurne vožnje na želodce in prebavila omenjenih narodov.Naju pa ta tema nekako ni najbolj privlačila. Kristjan se je na hitro polulal, pa smo kar šli!
Plaža, sonce, morje… Ni da ni! Folk se kopa, čofota, jaz sem pa doma pustil… Saj veste… Mislim, da sem eden redkih osebkov (pa tudi jaz že izumiram), ki gre konec junija na morja in s seboj zavestno ne vzame kopalk, ker se ne bo kopal. Na morju. Ne in pika! Ker sem bil z družino sem si kot zgleden očka kupil kopalke za 50 kun (da, neverjetna kakovost za neverjetno ceno). Če bi bil sam, bi vrgel gate z riti in se nemudoma vrgel z najvišjega pomola kot živa bomba v osvežujočo vodo. Pa nisem bil sam in pustimo to dejanje za drugo priložnost…
Smo se kopali, ja… Čofotali, sončili (jaz ne!), oprezali za bejbami (Kristjan) in za novo linijo ženskih kopalk (Sonja). Najmlajši član družine pa je srečno objemal svojo stekleničko (tatin sine) mleka in blažen v vozičku počival. Če ni ravno sejal groze in straha med vrstniki, ko jim je trgal igrače iz rok in metal kamenje v vodo…
Sendviče smo pojeli kot bi mignil, spili smo vse in sonce se je počasi začelo potapljati v morje. Razumel sem namig – oditi bo treba. Zagrabil sem, kar se je pisalo Kofalt, prijel blazine, brisače, vozičke, lopatke…in vse skupaj nagazil nazaj v avto. Še pomahali smo in čao Croatia! Spet domov…
Lepo je bilo. Razturali smo obalo, fantje so bili ustrezno utrujeni, pometal sem jih v kad in spral sledi soli in komunalnih odplak (sam hecam se, no – voda je bila čista). Zaspala sta kot dva angelčka in tudi midva z ženkico sva se potopila v krepčilni spanec. Hitra akcija, hiter dan, vse se je dogajalo na brž. Nobene panike, nobenih skrbi, še navadil se bi človek na vse to.
Saj vem, moj izlet ni bil nič posebnega. Ljudje se potikajo po Gardskem jezeru, po Avstriji, nekateri skočijo do Munchna ali še dlje. Vzamejo avtodom, jih ni…
A meni je všeč doma (zapečkar). Pod brajdo, za kamnito mizo. Ko pridejo prijatelji, sosedi, ko narežemo salame, ko se v kozarcu iskri hladna pijača. Ko rečemo kakšno moško, se nasmejemo od srca. Ko obiščem slaščičarja, ki je že drugo generacijo pri nas. In si naročim isto kot že trideset let: kepico čokolade in vanilije. In mi to z nasmeškom nameče, zvrhano porcijo, kar tako, za srečo. In se smejiva en drugemu. Takrat vem, da sem srečen, da mi je lepo. Doma.
Kategorije : miks








Zadnji komentarji