Wild wild west

24 11 2017

Na divjem zahodu so bile stvari jasne. Za časa Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, Billyja the Kida in ostalih posebnežev je bilo življenje vredno ravno toliko, kolikor hitro si lahko potegnil revolver. Pravica se je krojila po svoje in nič čudnega ni bilo, če si bil danes gangster in jutri že zaveden branitelj Pravice s šerifovo značko na prsih. Rahlo zmedeni časi, malo kaotični a peščica posebnežev se je znašla in v tem kaosu našla svoja pravila, ki so jih s pridom izkoriščali.
Podobno je bilo še kakšno stoletje prej, ko so po Atlantskem oceanu in po Rokavskem prelivu jadrali pirati in prežali na težko otovorjene galeje iz Novega sveta. Včasih v imenu Krone, drugič v svojem imenu so debelili mošnjiček. Pravila in strani so si izbirali sproti.
V vsakem obdobju, ki ga opisujem, so živeli tudi pridni ljudje. Takšni, ki so obdelovali polja, se borili za svoj kruh, se potili in krvaveli za cesarja in boga, dajali desetine, pravice prve noči, obdelovali tuja polja in bili zadovoljni in pokorni v svojem svetu. Na pridnih ljudeh stoji kmetijstvo, gospodarstvo, skratka ekonomija države, kraljevine, fevda.
Vzgajali so me v bogaboječega in državi pokornega državljana. Uspešno. Še pri svojih tridesetih sem v službi pokorno gledal v tla, ko so pljuvali po meni in me večkrat po krivem obdolžili. Pogoltnil sem nateg v trgovini, kjer sem plačeval dražje, mirno prenašal nategovanje tega ali onega mojstra obrtnika. Končno sem se osamosvojil in zbral pogum, da sranju rečem sranje, tudi ko vsi aplaudirajo. Da se postavim zase in za svoje vrednote. Končno!
In potem je tukaj država. Ki mi je pobrala otroške doklade, ker sem se poročil. Še vrnil sem jim za en mesec in bil vesel, da me niso kazensko preganjali za tajenje spremembe podatkov. Medtem, ko se polovica ljudi, ki jih poznam, ne poroči, matere so samohranilke in stalni naslov bivanja imata partnerja sto kilometrov narazen – zaradi potnih stroškov seveda. V šoli moja otroka nimata štipendije, v osnovni šoli edini plačujem malico, ostali imajo regresirano prehrano, tudi zato kruh namočen v čaj pristane na zidu jedilnice. Vse okrog mene zasebniki, obrtniki, vsi v novih hišah, enonadstropnih avtih, vsi z vikendi na morju, kamor maja odvlečejo svoje jahte, kjer preživljajo dolgo, vroče poletje. In jaz še vedno učim svoja otroka kot sem bil učen sam: pokorno, pridno, sive miške, saj bo boljše. Kaj ima moje pisanje skupnega z izobčenci iz začetka bloga? V kaj vzgajam svoja otroka? V boga in oblast boječa državljana, ki ju bo vsak prostituiral za drobiž, ki mu rečejo plača?
Nikoli! Naj živita svobodno, po pravilih, ki jih bosta pisala sama. Naj jezdita po širnih prerijah Novega sveta ali pa plenita galeje na svetovnih morjih. Nebo jima bodi meja in živita naj danes. Rajši vidim, da končata v spopadu pri OK Corralu ali v pomorski bitki z nasmehom na ustih, kakor da nastavljata sklonjene hrbte valptu, da jih biča.
V osnovni šoli nam je učiteljica slovenščine vbijala v pubertetniško glavo verz iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.”
Nikoli nisem razumel, zakaj na svetu si bi moral to zapomniti. Danes vem.

  • Share/Bookmark


Pošta Slovenije

31 08 2017

Jutranja novica … Rodila se je deklica, s filmskim imenom. Zamujala je dober teden. Dušan je rekel, da če bo fante pustila tako dolgo čakati, bo marsikateremu zmešala glavo. Seveda, poslati je potrebno telegram. Odbrzim na najbližjo pošto, sobota je, torej upam, da so odprti do 12. Povem uslužbenki, da bi rada poslala telegram, pokaže mi ponudbo, spesnim lepo dolgo čestitko s Pavčkovim verzom. Že ko pišem čestitko, se mi zdi, da bi znala malo zagreniti življenje uslužbenki srednjih petdesetih let, ko bo to pretipkavala. Nisem se zmotila. Enoprstično je udarjala po tipkovnici in izpod očal iskala črke. Gledala sem ji pod prste, bala sem se za vejice, tiskarske škratke. Tako pač je, iz kože slovenistke ne morem. Vse skupaj že preizkuša meje moje potrpežljivosti, ko je med že tako skromno ponudbo iskala čestitko in darilce, ki sem ga izbrala. Gospa mi med tem prijazno omeni, da bi lahko telegram oddala tudi preko spleta ali telefona. Jaz pa čisto oldschoolsko tečem na pošto. Končno nama uspe, mastno plačam (dobrih 13 evrov) in zadovoljna odidem iz poslovalnice … Potem pa – temne misli v glavi – kje je novopečena mami napenjala moči celo noč? Je bila to res Ljubljana? Preženem misli. Šele pozno popoldne, ko obiščeva novopečenega dedka in babico, naglas izrečem, kje je rodila. Lahko bi si mislila – rodila je v Kranju. Kaj pa moj telegram? Hitro vtipkam v google, kličem še hitreje. Komaj zrecitiram, da sem zamenjala porodnišnico, ko me prijazen glas prekine, da oni nimajo veze s Pošto Slovenije. Da so TelegramMedo. Začudim se, se hitro opravičim in kličem naprej. Končno prikličem pravo Pošto Slovenije, razložim situacijo. Zaenkrat še prijazna gospa mi pove, da bo preverila, kaj se da storiti in da me bo obvestila. Vidno olajšana grem nazaj nazdravljat na malo princesko. Gospa je kmalu poklicala in me obvestila, da lahko dostavijo telegram šele v torek. Ker je poslovalnica pošte v Kranju med prazniki zaprta. Vmes so bili namreč prvomajski prazniki. Nič mi ni jasno, zbiram misli, se prijazno zahvalim za obvestilo in povem, da bom poklicala nazaj. Hitreje kot sem premlevala, bolj mi je bilo jasno, da bo v torek deklica že doma. Kaj naj? Seveda, v življenju res ni naključij. Kličem nazaj TelegramMedo, ki jim že na spletni strani na veliko utripa napis, da dostavljajo telegrame tudi v nedeljo in med prazniki. Prijazna gospa, ki se mi je oglasila, je rekla, da bodo takoj dostavili telegram. Zrecitiram čestitko, izberem, katero pozornost želim poleg (Ponudba je ogromna!), zaključili sva res hitro. Povedala sem še nekaj osebnih podatkov, da mi bodo lahko poslali položnico in stvar je bila rešena, jaz pa pomirjena. Še en klic, da obvestim gospo na Pošti Slovenija, in se lahko veselim naprej. Z gospo sva že skoraj na ti, ko mi »prijazno« pove, da bo potrebno napisati dobropis, da moram v poslovalnico, kjer sem oddala telegram in da mi bodo vrnili samo kupnino za pozornost, ki sem jo izbrala poleg čestitke. Sprijaznjena z usodo se vdam, da že mora biti tako in da me od 10 € ne bo pobralo. V torek se odpravim na poslovalnico, z napisanim dobropisom, skopiranim računom. Pojasnim, kaj se je zgodilo, predložim papirje. Neverjetno – uslužbenka na pošti ve, za kaj se gre. O vsem je obveščena, povedala mi je, da bom dobila nekaj denarja nazaj. A ni mi dalo miru – morala sem ji povedati, da sem tako neskončno razočarana nad storitvami pošte. Ko sem decembra oddala (oz. jih je Dušan) voščilnice, so hodile iz Semiča v Črnomelj s takšno zamudo, da sem klicala na pošto, če so jih mogoče izgubili. Najprej sem seveda nakurila Dušana, da jih je zagotovo kje založil in sploh ne oddal. Pojasnili so mi, da imajo izredno gnečo. A bejž? Res? Decembra? Iz Semiča v Črnomelj – 7 km? Peš bi jih prej prinesla! Povedala sem, da sem pred kratkim naročila darilni bon v Dolenjskih Toplicah in je prišel po pošti v Semič čez 4 dni . V soboto sem ga potem prevzela v bližnji poslovalnici, ker sem ga nujno potrebovala. Gospa uslužbenka pa mi je prijazno hitela razlagat, da se telegram dostavlja le, če je poslovalnica pošte v tistem kraju tisti dan odprta. A ni point telegrama, da ga dostavijo takoj in kamorkoli? Ne glede na praznik, vikend … No, vsaj tako jaz razumem telegram. In glede na mastno ceno, ki jo zaračunajo, bi to res morali storiti. Vem, gospa na drugi strani okenca s tem nima bolj kot ne nič. A res sem bila razočarana, saj bi lahko poslala voščilnico z »navadno« pošto in privarčevala 12,5 evra. In malo prej sem z res grenkim priokusom v spletni knjigarni naročila knjige za mojega nečaka, ki jih dostavlja Pošta Slovenije. Potrebujem jih do nedelje. Sporočim, če pridejo pravočasno.

P. s.: Enkrat vmes (danes, torek) me je klicala telefonska uslužbenka iz Ljubljane in mi povedala, da so ugotovili, da dedek rojene deklice dela na pošti in da lahko dostavijo telegram njemu. Resno? Ni to poseg v ne vem kakšno osebno varstvo podatkov? Dostavili bi mu telegram, ki sem ga preklicala že v soboto. Ne razumem. Včasih res česa ne razumem. Najbrž tudi ni namen, da bi.

  • Share/Bookmark


Skok na Kolpo

30 08 2017

V ponedeljek po pouku (ja, učiteljica sem in v šolo hodim že vso življenje) sem sedla v razgret avto. Komaj sem pritovorila torbo, pa še eno, v kateri je bil prenosnik. V glavi sem (verjetno mi bo sedaj prikimala vsaka ženska) hitro sestavila listek opravil, ki me čakajo za popoldne. Majica se mi je lepila na sedež avtomobila, komaj sem dihala – v glavi pa – operi, ker med vikendom nisem utegnila (več o vikendu v naslednji objavi), zlikaj, kar je ostalo še od prejšnjega tedna, posadi kumare, skuhaj kosilo. To je bil plan. Na poti do doma sem pobrala prvega – saj ne vem, kako mu naj rečem – nadobudneža, ki slučajno živi na istem naslovu kot jaz. Usedel se je v avtu, podobno sopihal kot jaz. Komaj sva vso prtljago znosila v hiško, ki je bila sicer malo hladnejša od avta. Nekaj časa sva se pogledovala, potem pa oba sklenila, da očita nahecava, da greva midva na Kolpo. Prsti hitrejši od misli, sms poslan, nama pa se je ideja, ko sva jo še zapisala, zdela vse boljša. Hitro sva spakirala najnujnejše (beri: on ničesar, jaz pa sončno kremo, brisačo, kopalke, armafleks), malo se je že mudilo, ker je bilo potrebno uloviti mlajšega nadobudneža na šolskem postajališču, da nama ne uide na avtobus. Uspelo nama je, videla sva ga, mali priteče v avto in ko zagleda prtljago, komentira: »Za koliko dni pa gremo na morje?« Car! Sva ga potolažila, da gremo samo do Kolpe, hitro se je preobul v japonke in smo že drveli. Seveda smo bili na kopališču sami, kuharja v gostilni še ni bilo, dela samo med vikendom, sladoled so pa imeli. Nič hudega, bomo pa sladico najprej, pa potem kosilo. Oba otroka sta imela naslednji dan ocenjevanje v šoli, a občutek, da diši po poletju in svobodi, jima je pomenil več. Počakali smo še očija, ki je pospešeno pridrvel iz službe, se v sosednjo gostilno odpeljali na kosilo in nazaj na Kolpo. Fanta sta se vse bolj spogledovala z idejo, da bi skočila v reko. In sta – v gatkah, vsak s svojim belim teleščkom. Pogumna! Voda je imela le kakšnih 19 stopinj. A splačalo se je – za ponos, za osvežitev, za to, da lahko rečeta, da sta se kopala 6. junija. Ustrezno sva poskrbela za njiju, da ne bo kdo rekel, kako neodgovorna sva – brzinsko brisanje, preoblačenje in že sta se martinčkala na soncu. Pozno popoldne smo odpeketali domov. In si morete misliti – uspelo mi je še oprati 2 stroja, zlikati ohohoh majic (ostalo mi je samo 6 kavbojk – ampak – kdo pa poleti sploh nosi kavbojke?), pripravila sem večerjo. Seznam opravil, ki sem ga sestavila v glavi, mi je uspelo obkljukati, dan pa je bil popoln – zame in za fante. No, pustimo to, da bi bilo potrebno pokositi še okoli hiše …

  • Share/Bookmark


Office

24 08 2017

Vsak dan hodim v službo. Pridno. Že dobrih dvajset let. Preživel sem nekaj zanimivih faz, različnih služb, mnogo delovnih sredin, takšnih in drugačnih okolij. Delal sem različna dela in ustvarjal v, milo rečeno, čudnih razmerah. A pisarne po svojem okusu še nisem srečal nikjer.
V moji Iskri, kjer sem začel kot proizvodnji delavec, da sem lahko vračal v Ljubljani zapravljeno štipendijo, nisem imel niti garderobne omarice. Delovno haljo sem imel obešeno kar na nekem vijaku, ki je priročno štrlel iz stroja, s katerim sva se vsak dan po osem ur družila. Svojo obleko sem pač puščal, kjer je bila prosta polica. Še kar hecno. Nato sem prišel do skladišča. Skladiščniki so carji! Tam sem imel garderobno omaro, pisarno, ki sem jo delil še s tremi možakarji, stene tapicirane s playboyevimi koledarji. Zasilna pločevinasta pisarna je imela odlično akustiko. To pa vem zato, ker me je največkrat med šesto in sedmo uro zjutraj, ko sem poizkušal prinesti še kakšnih petnajst minut spanca v prekratek nočni počitek, zbudil doneč zvok delavskega čevlja, s katerim je sodelavec prijazno in na vso moč butnil v steno. Ko si zaziban v jutranji dremež je to slišati približno tako, kot da bi bil v Hirošimi, nad tabo bi pa ravnokar razneslo atomsko bombo. Ja, kaj bi človek brez sodelavcev. V naslednji službi kreativni nered in vse mize moje. Na vsaki kup odprtih fasciklov in projektov. Multitasking je v tem podjetju dobil čisto nove razsežnosti. Najrajši pa sem se zadrževal v novem objektu pri novem stroju. Gretja ni bilo, prostor se je sčasoma ogrel zaradi delovanja stroja. Tako da sem bil zelo motiviran, da je stroj delal non – stop. Klimo sem dobil, ko je hidravlično olje v stroju postalo premalo viskozno zaradi visoke temperature v prostoru in je varnostni sistem stroj ugasnil. Potem smo prostor klimatizirali, pa je spet šlo. Na računalniku sem programiral v bombažnih rokavicah, ki sem jim odrezal kapice. Oblečen sem bil v debelo bundo, da sem se premikal okorno kot severni medved. Vse skupaj je bilo še kar smešno. V naslednji službi se v pisarni nisem veliko zadrževal, saj sem bil ves čas ob CNC jih. V delavnici ni bilo stolov, zato sem se natikal po delovnih mizah ali paletah. Zanimiva izkušnja, ni kaj. V Novem mestu, kamor sem se vsak dan vozil v naslednjo službo, sem delil pisarno z dvajsetimi kolegi. To je bilo še najbolj podobno šolskemu razredu, pa tudi obnašali smo se približno tako. Metanje papirčkov v soseda, nobene zasebnosti, nobenega miru. Res izziv za koncentracijo.
Nato sem se preselil sem, kjer sem še danes. Začel sem s poškodovano keramično ploščico na kolenih, ki mi je služila za mizico, kamor sem položil svoj domači prenosni računalnik. Mobilna pisarna, bi rekli temu. Po nekaj mesecih sem dobil dovoljenje, da si iz škart robe sestavim pisarno. To je bila čisto moja pisarna a na žalost prekmalu premajhna in nabuhana s papirji. Preglasna in prepolna. Tukaj sem še danes.
Imel bom svojo pisarno, kjer bom produktiven, kamor se bom rad vračal, kjer se bodo rojevale ideje in rastli projekti. Opremljeno po mojem okusu. Urban vintage slog sem ga poimenoval. Preproste linije, preproste rešitve, starinsko mešano z novimi arhitekturami. Umazan slog ulice, grafiti, najljubši modeli avtomobilov, ladjic, globus starega sveta, kompasi, daljnogledi. Miza plank na kobilah, stol nesramno udoben in arogantno mehak. Veselje bo vsako jutro stopiti v pisarno in nadaljevati z delom, kjer sem ostal prejšnji dan. Jutranji pregled novic, dogodkov po svetu, pregled mailov in opravljenega dela. Sestanek s kolegi, pregled opravljenega dela in plan za tekoči dan, nato se zatopimo vsak v svoje delo. Kratka usklajevanja v parih ali največ v trojicah, odgovarjanje na maile, izdelava produktov, iskanje kupcev, dogovori z dobavitelji. Na koncu dneva kratek rezime, globok vdih in odhod domov. Jutri me bo zopet pričakala. Moja pisarna.

  • Share/Bookmark


Jaz pa jašem v Colorado spet domov …

23 08 2017

Na morju sem preživel deset dni. Vem, kdo jih pa ni, porečete. Vsi smo migrirali vsaj za nekaj dni nekam na obalo. Nekateri na slovensko, drugi v Istro, Dalmacijo, morda še južnije, nekateri na jadranske otoke, drugi v sanjske dežele, kamor zaidem samo s prstom po zemljevidu. Še vedno se kot otrok razveselim, ko se prikaže v vsej svoji veličini, mogočnosti in razsežnosti: morje. Moja otroka ga ne doživljata tako. Tam pač je, kmalu bomo na obali, veliko igrišče, v katerem plavaš, nabiraš školjke, se potapljaš, žogaš. Zame pa je veliko več. Je hrepenenje majhnega dečka, ki ni nikoli vedel zagotovo ali bo morje videl ali ne. So skrite želje ob večernih sprehodih med kramarji, so odmevi žive glasbe iz teras hotelov, kamor sem lahko samo pokukal, za kaj več pa ni bilo denarja. Morje je zame cijazenje v avtu velikem kot flamingo, na katerem se sončijo mične gospodične letos, samo da se nas je pet stiskalo v vozilu. Morje so pobalinske akcije v campih in vojne s čistilkami WC jev. Vse to in še več je morje zame. Vrnem se malo v času nazaj, zato me vsak izlet na morje malo tudi pomladi – vsaj v duši. Nariše mi tisti pobalinski nasmešek na obraz in oči dobijo drugačen sijaj. Ja, to je morje zame.
Kot vedno, je tudi morja enkrat konec. Takrat vsak sede v svojo pločevinasto kočijo in se odpelje domov. In tukaj se moja zgodba pravzaprav začne. Rad potujem ob neobičajnih urah, da srečam kar najmanj ljudi. Letos pa me je gospod sosed pošteno preplašil z napovedjo orkanske burje, silnih vetrov, z naravno katastrofo neznanskih razsežnosti. Čeprav na telefonu AcuWeather ni nič vedel o tem in tudi lokalne novice niso pričakovale petih jezdecev Apokalipse, sem nagonsko zaupal sosedu. On že ve, on ima apartma na morju. Družinica se je z rekordno hitrostjo spakirala, pojedli smo nezdrave zadeve iz listnatega testa polnjene z zametki evrokrema, pri Tončiju spili poslovilni capuccino in okoli enajstih odjadrali iz Privlake. V nedeljo. Ko so izmenjave v apartmajih. Na polovici avgusta. Okoli enajstih …
Mahali smo morju v pozdrav, sonce je sijalo kot vsak dan, kot da se požvižga na sosedove vremenske prognoze. Iz vasice smo nekako prišli, nato pa na lepem zastoj in kolona. Hmmmm. Nekaj me je rahlo začrvičilo in takrat sem prvič (kasneje po poti pa še mnogokrat) podvomil v soseda. Šele začeli smo naše potovanje, pa že zastoji. Smo imeli pa lepo priložnost opazovati letala, ki so v morju zajemala vodo in gasila enega od požarov. Pa je mineval čas, mi pa smo bili že čisto blizu križišča, ki je povzročilo zastoje. Zavijanje v levo zna biti duhamorna zadeva, če se pred tabo odvija gost promet. Počutil sem se kot v računalniški igrici, samo da sem imel na voljo manj življenj in samo en avto. Vratolomen podvig mi je uspel in počasi smo napredovali do avtoceste. Počasi je šlo, res počasi. O vetru nobene sledi, cesta do Sv. Roka se je vila pred nami, šteli smo vse serpentine in ugibali, kdaj pridemo do predora. Na cesti pa, prijatelji moji, vsega. Zmahani avti vlečejo zmahane prikolice, bahave jahte so priklopljene na najnovejše izdelke iz Ingolstadta ali iz bavarske prestolnice, po cesti se ljudje vozijo v avtomobilih, ki stanejo toliko, kot manjša vas v naši lepi Beli krajini. In na drugi strani so modeli avtomobilov, ki so bili izdelani pred mojim rojstvom, pa štejem konkretnih štirideset let in drobiž. A to so samo prevozna sredstva. Šoferji, ki jih upravljajo, ti so šele poglavje zase. Nekateri vozijo obvezno po prehitevalnem pasu. Po moje iz dveh razlogov: ali so doma v kakšni od svetovnih metropol in mislijo, da sta nekje še kakšen pas ali dva za vožnjo ali pa so iz dežel, kjer vozijo po levi in se počutijo tako domače. Je pa zelo moteče, če njihova hitrost ne preseže 80 km/h na prehitevalnem pasu, ker potem vsi ostali vozniki prehitevajo po desni in se res vse skupaj zakomplicira. Potem imaš modele, ki se s super novim, de luxe avtom vozijo kot hudič in blendajo vsem pred sabo, da se jim vsi umikajo in skoraj bežijo pred njimi. Če se ne umakneš dovolj hitro, se živčni gospodje ustavijo tik za vašo ritjo, da v vzratnem ogledalu lahko bereš iz ustnic lepo domačo jeb** ti mater – in to kljub temu, da je registrska tablica iz Nemčije, Avstrije ali katere severnih dežel. Nekateri sovozniki sončijo svoje noge na armaturni plošči, kar je načeloma v redu, če so noge last mlade sovoznice, ne pa kakšne tetke v penziji. V nekaterih avtih se vozijo tudi živali. Dobesedno mislim. Različne pasme psov. Poizkušam si predstavljati, kako razložiš nemškemu ovčarju, naj zdrži še malo z veliko potrebo, saj bo kmalu konec kolone … Takrat ne bi bil rad v tistem avtu, res ne.
Mi smo stoično prenašali gnečo, se ustavljali po potrebi, prepevali zimzelene pesmi in se režali. Mislili smo na pizzo v Vinici in podoživljali dogodke na morju. Vse se je lepo končalo in na mejnem prehodu smo srečali avte, ki so na cesti švignili mimo nas kot bi jih gonil Lucifer. Na koncu se vsi dobimo v isti gostilni, mar ne?
Vsa zadeva me je spominjala na karavane, ki so v novem svetu osvajale divji zahod. Različni ljudje na različnih kočijah, različni temperamenti, različni nameni. Ceste in karavane spajajo svetove. Zanimivo, kako malo se je spremenilo v stoletjih. Samo konje v vpregi so zamenjali konji pod avtomobilskim pokrovom in to je vse. Človekova nrav pa je ostala ista. Čudaki na cesti so bili, so in bodo. In mi, ki se jim čudimo tudi.
P.S.: Vetra ni bilo. Samo toliko, v informacijo.

  • Share/Bookmark


Oj, lenoba, lenoba!

22 08 2017

Zadnje čase sem lena. Ja, prav ste prebrali. Lena. Če človek reče, da ne pozna lenobe, laže. Vsi vemo, kako je biti len. Mene spremlja ta zanimiva »bolezen« že nekaj časa. Po moje se je začela tam nekje okoli 6. razreda. Ni se mi dalo učiti, ni se mi dalo pospravljati sobe, pomagati mami … V srednji šoli se je le stopnjevala. Da o faksu ne govorim. Na faksu je bila lenoba moje drugo ime. Presedela sem lahko cele dneve v kuhinji apartmaja, kjer sem živela, in se smilila sama sebi, kako zelo lena sem. Potem sem prišla v službo, preselila sem se na svoje, dobila takšno posrečeno družinico. In ta beseda se naj bi po kriterijih družbe zbrisala iz moje glave. Dolgo sem se borila s tem. S tem, da »ne smem« biti lena. Da se spodobi za 29-letnico, da je na polnih obratih, da vedno deluje 200 % in da le, če deluje 200 %, deluje dobro. Dokler nisem ugotovila, da mi brez lenobe živeti ni. Da me vso delo, namenjeno meni, počaka, da – če se igram lenobo − kdo celo naredi kaj tudi namesto mene. Da sem po »delanju« lenobe boljše volje. Da mi ni potrebno 25 ur na dan načrtovati, delati planov, razmišljati, kakšen bo moj naslednji projekt, kaj vse moram še postoriti. Da se je lepo včasih odklopiti. Si dovoliti kakšen teden in delati NIČ. Tudi to se je potrebno naučiti. Lenariti brez slabe vesti. Ležati, se valiti po postelji, cel dan postopati v pižami, se premetavati po sedežni. Ker v tem hitrem tempu človek ne zmore zbrati misli, ker se vse dogaja prehitro. In so vse misli le na pol. Vse kar »zasveti« v glavi, prehitro pozabimo. Nimamo se časa pogovarjati sami s sabo, ne poslušamo se. In ko človek malo lenari, se mu veliko uredi v glavi, misli se postavijo na svoje mesto, dobijo neko zaokroženo podobo. In vam povem, kako se človek potem počuti? Božansko. Puzzle se začnejo sestavljati. In ni ga boljšega občutka kot ta! Da vam ne govorim, kako zelo so veseli moji učenci, ker imajo učiteljico, ki razume, kako je, ko je človek len. Ko učiteljica cele počitnice ne pogleda torbe, ker so počitnice namenjene počivanju. Kako prav je, da si človek zna napolniti baterije za nove izzive.
In tudi danes zvečer sem bila lena, da bi povlekla ven računalnik in kaj napisala. A je bil glas v meni glasnejši. Odprla sem računalnik, saj sem v bistvu hotela zapisati, kako dolgo sem verjela, da sem človek brez talentov. Da ne znam igrati na noben instrument, sem popolnoma brez posluha (to potrdijo vsi meni bližnji), nisem športnica, nisem spretna, ne znam risati. A rada imam besede, v glavi se mi dnevno zvrsti toliko zgodb, ki jih bi bilo vredno zapisati. In res je škoda, da zaradi zgoraj omenjene lenobe, tega ne storim večkrat. In čeprav je včasih prav lenariti, sem vesela, da sem se danes odločila, da nekaj zapišem. Tako. Zase. Za boljše počutje. Kako malo včasih človek potrebuje za srečo!

  • Share/Bookmark


TV

21 08 2017

Televizija. Nujno zlo. Če vprašate mene, stvar, v kateri ne vidim niti najmanjšega smisla. Da te zabava? Da izveš kaj novega? Polna informacij? Ne. Res ne. Poneumljanje ljudi, s programom, z reklamami. Če bi lahko, bi komodo s televizijo zamenjala z družabnimi igrami. Veliko več ti dajo.
Ko smo belili hiško, smo se odločili, da bomo televizijo pritrdili na steno. Zakaj pa ne? Vsaj na komodi mi ne bo potrebno več brisati prahu. In seveda – strokovni prijemi Dušana, majstrov, zgleda še kar kul, a televizija ne dela. Žal. Ali zame – na srečo. Po nekaj Dušanovih poskusih vklapljanja in izklapljanja kablovja se je vendarle odločil, da bo poklical na siol. Tam mu niso znali pomagati in naslednji dan je nekje sredi dopoldneva prišel avto. Bila sem doma, izgledala sem kot fata čistačica (ja, beljenje za vsako gospodinjo pomeni ful dela, čeprav ne beli). Gospod suvereno zakoraka, pokažem mu box, modem, televizijo. Gleda, tipka, vtika kable. In po 3 minutah tuhtanja ugotovi, da en kabel ni bil vklopljen. Počutila sem se – hm, nenavadno, skoraj sem se mu opravičila, vprašala bi ga najraje, koliko sem dolžna za pot. Samo neumno sem izjavila: »A zdaj dela?« Rekel je: »Kot vidite!« In ker itak ne maram televizije in je bila zame čisto prenaglas, sem jo hotela ugasniti. Mislite, da sem znala? Kakšna blamaža. Gospod je prijel daljinca in mi pojasnil, da moram pritisniti na tipko box, ne na rdeč gumb. Potem pa je ugotovil še, da imamo na televiziji črte, ki so nastale, ko sem televizijo enkrat brisala, ko je bila prižgana. Žal mi noben ni povedal, da se praha s televizije ne briše, ko je še topla. Gospod se je vihravo obrnil, se mi zahvalil za sodelovanje in odšel. Se mi zdi, da bo imel materiala za pogovor danes pri malici: o ženskah, o blond ženskah in ženskah, ki ne marajo televizije in je ne znajo v letu 2016 izklopiti.

  • Share/Bookmark


Biti starš

20 08 2017

Po facebooku je te dni zaokrožil ta zapis, ki ga pridno delijo vse novopečene mamice:
Prihajamo do točke v življenju, ko “zabava” niso več nočni klubi, alkohol, zunaj do 4-ih zjutraj, nismo več sami sebi na prvem mestu. Zdaj so zabava Disney filmi in risanke, družinska večerja, pravljica pred spanjem, dolgo objemanje in pššššštttttkanje, razmetani dom, v posteljo ob 10-ih zvečer in majhen glasek, ki pravi: “Rad te imam”. Postati starš nas ne spremeni, ampak se spremeni to, da malo bitje potrebuje najboljše kar zmoremo. Kopiraj in prenesi, če si ponosen starš!
Hkrati pa je Jennifer Aniston v neki reviji objavila zapis, da so ženske popolne s partnerjem ali brez, z otrokom ali brez otroka.
Vse to je botrovalo k razmišljanju.
Nekaj let nazaj me je veliko ljudi spraševalo, kdaj se bom poročila in kdaj bom imela otroke. Ker sta mi vprašanji totalno mimo, sem vedno odgovorila, da sta to tako čudovita dogodka, da si ju »šparam« za malo pozneje. Ko je kdo res močno drezal, sem ga postavila na realna tla s vprašanjem: »Kaj pa če se trudim in ne morem zanositi?«
Zadnji teden pa se mi po glavi mota vprašanje: »Ali je res največ, kar lahko dosežemo v življenju, poroka in otrok? Ali ni mogoče še nekaj več?« Odgovor je preprost in na dlani – seveda je. Kakšen smisel ima življenje, ko se pri 25. poročimo, pri 26. imamo otroka, hodimo v službo in pademo v rutino? Dolgčas. Po 10 letih zakona pa ugotovimo, da partnerja sploh ne poznamo in nimamo z njim kaj početi. Nas res do polnosti osreči samo otrok? Žal mi je, če bom razbila kakšen stereotip, a najprej moramo znati osrečiti sami sebe, s podobo, ki jo vsak dan vidimo v ogledalu. Ne pa si prigovarjati, da nas osreči otrok. Otroka dobimo samo za nekaj časa na »posojo«, potem ima on zarisano svojo pot, po kateri bo hodil. In kakšna smola – takrat bomo pa jezni na njega, ker nas bo hotel zapustiti.
Želim si, da je moje življenje razburkano morje, pa četudi to pomeni, da se nikoli ne poročim in nimam otrok. Moje življenje bo popolno, ko bom v celoti čutila, česa si želim, kaj hočem, kdo sem, kako se počutim, kaj mi narekuje srce. Ko bom imela jasno vizijo mojega poslanstva, ko bom vedela, zakaj me ene stvari prizadenejo, druge pa osrečijo.
Lagala bi, če bi rekla, da si ne želim poroke, prej obratno, zelo si želim poroke − zame je to poseben obred, ko jasno, na glas, pri polni zavesti, s čistim srcem obljubiš zvestobo in podporo srčnemu partnerju. To, da imam rada rože, krasne obleke nevest in čudovite frizure ter izvirne dekoracije ne rabim posebej omenjati. Ja, nekoč bo prišel tudi zame ta dan. Do takrat pa bom raziskovala globine svoje duše in se spoprijateljila z vsemi občutki, ki me navdajajo.

  • Share/Bookmark


Mame

16 08 2017

Res ogromno mam poznam. Tiste, ki prihajajo po otroke v podaljšano bivanje, tiste, ki prihajajo na govorilne ure, sodelavke so mame, prijateljice so mame, sestra je mama, tudi svojo mamo poznam.
Mame so res zanimive. Svojim otrokom želijo najboljše, a jim hkrati povzročajo toliko travm, da je včasih kar težko gledati. Mama za otroka vedno najde izgovor, mama bi, da je njen otrok najboljši, mama se opravičuje, da otroku ne zna pomagati, mama vidi v svojem otroku le zgolj in samo najboljše, mame primerjajo svoje otroke s sorojenci, mame dajejo otrokom potuho in jih zavijajo v vato, upoštevajo vsako otrokovo željo, ga tu pa tam kdaj tudi prebutajo (iz ljubezni, kakopak).
Poznam tudi veliko otrok. Tistih v podaljšanjem bivanju, tistih v razredu, tiste, ki sem jih že učila, tiste, ki jih vidim na hodniku … Vsak je res poseben. A skoraj vsakemu lahko preberem v očeh, kako nanj vpliva njegova mama. Od pretirane ljubezni, do pretirane skrbi, od pretiranega poniževanja, od premalo ljubezni, do premalo skrbi in tako v nedogled.
In katera mama je prava? Katero navodilo za uporabo otroka je pravo? Ga ni. Vsaka mama je po svoje najboljša mama za svojega otroka. Včasih si res želim, da bi posegla v kakšno zgodbo, a ne smem, ni prav. Gre za izkušnjo tega otroka. Ki se bo mogel rešiti svoje mame. Najmočnejše vezi. Mama je lahko leta mrtva, leta, mesece je lahko ne vidimo, lahko sploh ne vemo, kdo je naša mama – a mislimo na njo, jo pogrešamo, si domišljamo, kaj počne, kako je z njo. In zato je težko. Težko je preseči ta vzorec. Največkrat se čez noč spremenimo v svoje mame. In nismo si všeč, a drugače ne znamo. Ne znamo, kako naj to presekamo.
Sama nisem mama, čeprav živim z dvema mladostnikoma. Točno vem, kdaj pogrešata mamo. Točno vem, kako težko bosta presekala z njuno mamo. Ker ju bo s krivdo vedno vezala nase. Ker drugače tudi ona ne zna. Ker tudi njo njena mama tako veže nase. Velikokrat mi očitajo: »Boš že videla, kako je, ko boš ti mama!« Zaboli me. Seveda bom videla, a vem, da imam zelo veliko vedenja na tem področju, da bom točno vedela, kdaj bom presegla mejo svobodne volje otroka. In prav zato še nisem mama – ker moram najprej začutiti sebe, ne iskati nadomestka ljubezni v otroku, ampak moram najprej brezpogojno ljubiti sebe, se zavedati svoje poti in se zavedati moči, da lahko v svojem življenjem počnem prav tisto, ob čemer mi srce poskoči hitreje. Samo tako bom lahko svojega otroka napotila po poti, ki si jo bo izbral zase. In še nekaj vem – ob mojem otroku bo še nekdo. Ko bom jaz utrujena, ko ne bom mogla, ko bom pretiravala s čimerkoli – njegov čudovit oče. In moj otrok bo zagotovo imel najboljšega očeta!

  • Share/Bookmark


Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom
(fotografija vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom)

Bog ve, da imam rad dobro hrano. Moja teža bi dosegla neslutene razsežnosti, če bi pojedel kar bi si želel. Zato sem se nekako prisilil, da ne jem več kolikor zmore želodec, pozornost posvečam kvaliteti. Na srečo moje želje po kvaliteti sovpadajo s trenutnim trendom gostiln: manj je več. Nihče ni več zadovoljen s kilo pečenke, kajlo kruha in litrom vina in vode. Za svoj denar hočeš zgodbo, hočeš paket doživetij, hočeš malo cerkljanja. Predvsem pa hočeš spoznati lokalno.
Zato sem ženo povabil na Okuse Bele krajine. Da imava zmenek ob dobri hrani in pijači, da vidiva, kaj zmorejo domači gostinci, da poizkusiva domačo hrano v drugi obliki, na drugačen način. Tako sem si zadevo tolmačil glede na napovednik Okusov Bele krajine.
Že dopoldan sem rezerviral mizo za dva, da se izognem nerodnemu mencanju ob zasedeni gostilni. Žena je bila vesela povabila, večer se je bližal, vse kot mora biti. Odpeljala sva se do gostilne, stopila na teraso in pozdravila mladenko, ki je izpolnjevala želje gostov. Prijazno sem pozdravil, povedal, da sem rezerviral mizo za dva in prosil, če se lahko vsedeva kar na teraso. Mladenka me ni razumela in me je vprašala, za kdaj bi rezerviral mizo. Sem ji poizkusil razložiti, da sem že rezerviral, sedaj sem pa kar prišel, kot je bilo dogovorjeno. Je le razumela. Posedla naju je in vprašala, kaj bova naročila. Sem rekel, da sva prišla na meni okusov Bele krajine. “Ajaaaaa, seveda, takoj bom prinesla meni”, je mislila, da je končno razumela. Ampak ni menija, ker imate natanko en meni za okuse Bele krajine! Kar obupal sem in prepustil ženi, da je lepo počasi po šolsko še enkrat razložila punci, kdo sva, zakaj sva prišla in kaj bi rada. Ljubi Jezus! Pa sam` jest sem hotu (bi rekel pokojni Humar).
Mene je že rahlo minevalo a večer je kljub vsemu obetal. Sicer je vse skupaj res zgledalo bolj orto – plehena miza na terasi, nič posebnega, nič drugačnega. Sem dal pa priložnost okusom. Najprej pozdravček iz kuhinje. Ki se je izkazal za velik pozdrav, saj sem dobil poln krožnik okisane govedine. Spopadel sem se z zadevo, se boril s tu in tam kakšnim kitastim koščkom a na koncu zmagal in rahlo zaudarjajoč po čebuli končal s pozdravi. Hja, že po pozdravčku sem bil sit. Preveč, moja draga gostiteljica, preveč. Toliko, da začutim govedino s čebulo, nežno, mehko, sočno, ne razkuhano a ravno prav čvrsto, da imajo tudi zobje nekaj od tega … Takšen bi moral biti pozdravček. Bo pa drugič menda boljše, kajne? Drugi hod štrukljeva juhica, ki je bila okusna in količinsko primerna, saj sem bil še od pozdravčka iz kuhinje totalno napihnjen.Glavna jed, krona gostije: jagenjček, žlinkrofi in solata. Njamsi, komaj sem čakal. Najprej klasičen krožnik mešane solate pride pred mano. OK. Nato plitek krožnik s čebulo in paradižnikom. OK. Kaj se pripravlja? Meni je že pribora začelo zmanjkovat. Nato pa v vsej svoji slavi: jagenjček. Dobesedno, skoraj cel. Ni čisto res, malo se hecam a na krožniku sem imel resnično dva ogromna kosa janca, ogromen žlinkrof in dve porciji solate. A dejte no, to me je pa malo razočaralo. Saj ne grem v gozd po drva, samo okuse sem prišel poizkusit in seveda se v štirih hodih človek tudi naje. Pa saj ne moreš toliko zmetat vase. In katere solate se naj lotim? Ojoj, ojoj! Žalostno vse skupaj. Ob pogledu na vedno bolj polne krožnike so nama iz gostilne svetovali, naj pijeva rajši vino, saj ob vodi res ne moreva veliko pojesti. Pa si bi želel poizkusiti vino, ki mi ga bi sommelier predlagal – pa ni bilo niti sommelierja niti predlogov. Tako sem ostal ob vodi in vrnil skoraj nedotaknjen krožnik nazaj. Končno še sladica: dva kosa proste povtice in šato. No ja, jaz sem bil preveč sit, malo razočaran, grand finale se ni razvil kot sem si predstavljal …Grenek priokus.
Jedel sem v kar nekaj znanih restavracijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Pohvalim lahko nivo znanja strežnega osebja, kuharjev, kvaliteto in način postrežbe. A v moji ljubi Beli krajini za belokranjca mora biti pa vse dobro. Ko imaš priložnost, da se pokažeš v vsej svoji lepoti, znanju, kreativnosti, se ti zadovoljiš s klasiko. Mene na žalost okusi v tej restavraciji niso prepričali. Nisem strog. Samo opeharili so me. Obljubili so mi zgodbo, nekaj posebnega, čarobnega, drugačnega, dobil pa sem skoraj samo in zgolj malico. Nočem, da se vsi zmrdujete in pišete, kaj se grem, saj je bilo OK, saj si se najedel, kaj bi še rad?! Pa bi rad še nekaj več, nekaj, kar me bo sezulo, česar ne doživim drugje, rad bi, da me cerkljajo, razvajajo, da natakar odmakne stol moji ženi, da nam prižge svečko, da nas čaka rezervirana miza samo za naju, da se mi priporoči vino ob hrani, da se mi razloži, kaj jem, kako so to jedli včasih in kako so se v kuhinji potrudili zame. Zakaj je to tako težko? Tako malo nam manjka do odličnosti, pa se nam ne zdi vredno potruditi? Sam delam v službi tako dobro kot le znam, ves čas se izobražujem, rad bi bil boljši pa še vedno sem okaran tu in tam, čeprav dam 110% od sebe. Za svoj denar firma hoče tebe celega in še več kot 100%. Tako smo navajeni. Zato hočem jaz za svoj denar na napovedan in promoviran dogodek 110% od osebja, hočem zgodbo, hočem pravljico! Zato sem bil razočaran in to tudi povem. Če je osebje vložilo ure in ure truda v realizacijjo večera se jim opravičujem – trdo delo ni rodilo sadov. Potruditi se bo potrebno drugače. Če pa niso preveč razmišljali o zadevi in so bili zdraven, ker se to pričakuje od njih, pa škoda njihovega časa. Odšel sem razočaran. Sit kot boben a prazen v duši. Škoda.

  • Share/Bookmark