Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.nexternal.com

Dobili smo rezultate testa tečaja angleščine.

Predstavljajte si maratonca v vrhunski formi, ki leto ali dve ne trenira ravno vsak dan. Nato se odloči sodelovati na domačem turnirju, kar tako, za šalo. Da vidi, kako fit je še. Nakar v tekmi z amaterji omaga, vse bolj zaostaja in upehan prisopiha na cilj kot zadnji!

Ali pa upokojenega konstruktorja, ki se udeleži natečaja za najboljšo konstrukcijo avtomobila na alternativno energijo. Malo za šalo, malo pa za svojo dušo. On privleče ves ponosen iz garaže remek delo, ponos svojega raziskovanja, nekaj, za kar misli, da je daleč nad standardi. A poleg karbonsko aluminijaste stvoritve 3D modeliranja vrhunskih CNC strojev nadebudnih puhastobradih konstruktorjev, je njegov produkt samo še okoren mastodont – zaprašen spomin na neke davne čase.

Pravilno ste uganili. Maratonec brez kondicije, konstruktor v penziji – to sem jaz. Moja naloga pa temu primeren izdelek… Slab. Najslabši. Ja pa ravno v knjigo bom moral zariti nos, da bo kakšen rezultat. Ironija je v tem, da s kvantiteto nimam težav. Vem, kaj hočem povedati, z besednim zakladom ni težav in zgodba je vedno smiselna. Tudi napišem marsikaj brez težav. A ko pride do nalog tipa: »Vstavi glagol v pravilnem času,…« in podobne scene, mi pa v glavi naredi »KLICK«, releji se izklopijo in možgani so naenkrat v temi. Pišem pač nekaj na črte, kar nima nobene povezavo s pravili o tvorbi časov. Komaj komaj priplezam do 50 % (če je moj srečen dan). Kvaliteta je težava. Nadomeščam jo s kvantiteto v razmerju 80:20. Če mi uspe dvigniti kvaliteto vsaj za 10 odstotkov, bo rezultat odličen!

Se mi zdi sramotno veste, da se grem tako blamirat. Če bi bil sam svoja tovršica, bi lenega mulca kar s šibo po nagi riti! Pa kaj se to pravi, prosim lepo! Malo premakni svojo leno rit in se nehaj smiliti sam sebi. Tri, štiri čase se nadudlaj, pa bo 100% boljši rezultat.

Izvirni greh mojega neznanja se skriva v mojih začetkih učenja angleščine. Pri njej, njeni dolgi kiti in nagajivih očeh. Ko je bil tuj jezik nuja, da sva se sporazumevala. In kar niso povedale besede, so prenesle roke, oči… In takrat slovnica ni bila ravno na prvem mestu. Dolga leta guljenja nemščine tudi niso doprinesla k razumevanju angleške slovnice in tako še danes ostajam naturšček, kar se pa slovnice tiče, pa navaden nagec!

Vedno me je malo sram, kadar zavozim nekaj, za kar je kristalno jasno, da bi lahko znal. Je pa prav, da me moje neznanje spet postavi na realna tla.

»Ni je smrti brez življenja,

ni svobode brez trpljenja!«,

je zapisal Kajuh že pred davnimi leti. Malo truda bo potrebno vložiti, da bo rezultat in da bom rešil moje uboge poslušalce trpljenja ob mrcvarjenju angleščine. Al bo, sej bo! Rezultat bo, kakor tudi Vinska vigred. In ko se v Metliki srečamo za šankom, s kozarcem šampiona v eni in s kosom belokranjske pogače v drugi roki, me vprašajte po slovnici. Ni hudir, da bom pravi glagol v pravilni obliki vstavil na ustrezno mesto!

Kakor tudi pogača in vino vedno sedeta na pravilno mesto. A to je že druga zgodba…

Vir: http://hystudio.files.wordpress.com/

Popolni dnevi so redki in največkrat se jih zavemo, ko so že daleč nekje v preteklosti, prašni in pozabljeni. A ni vedno tako. Moj zadnji popolni dan je bil sobota. In kot večina popolnih dni, se je pričel že večer prej. Vsekakor ni kazalo, da bo sobota popolna, nasprotno, vsi indikatorji so se nagibali k temu, da bo popoln fiasko. Zakaj? Vam povem kasneje. Sedaj stopite do hladilnika po mleko (za božjo voljo ne pijte ga s kartona) – natočite si kozarec! Pograbite še skrito zalogo piškotov (ne lagat, vem da je nekje zaloga za hude čase!) in se udobno namestite. Ste? Lahko začnemo?

Petek zvečer je bil prijeten. Sestrin mož je praznoval rojstni dan in sestra je spekla toliko dobrot in sladkarij, da bi leta 1942 z lahkoto nahranila partizansko brigado, pa še bi ostalo za zajtrk. Z vso to količino hrane se nas je spopadlo pet ali šest odraslih oseb! Kar je treba, ni težko – pa smo mlatili. Med zalogajčki sem stikal otroka iz zavese, drugega sem rešil pred pošastjo, ki ga je v obliki našega Kristjana lovila po sobi. Nato sem okregal predal, ker je z vso močjo uščipnil Tadeja… Pestro a nič pretresljivega. Hrup v sobi je komaj dosegel 125 decibelov, tako da smo se pomenali med seboj s huronskim vpitjem – prav zabavno! In naša Babi nas nekje pri 110 decibelih šele dobro sliši… Vse skupaj pa je prekinil telefonski vibro. Odmaknil sem se v spalnico, in se oglasil. Ženin brat si me je želel, posadil bi nekaj trtic, jutri zgodaj zjutraj, O.K., pridem, živjo, živjo in sem odložil.

Nato je na dan privrela moja surovo vulgarna stran. Potihem sem preklinjal, klical vse svetnike z vso njihovo žlahto in bogaril sam v sebi. Ne maram te svoje mračne strani a mi pomaga, da bes izpustim iz telesa in mi ne udari na notranje organe. Je pa to lepa zapuščina in spomin na srečne čase, ko sem še delal v orodjarni. Vrnil sem se k družbi, pozabil na incident in obljubo in se zabaval naprej.

Sobota. Zbudil sem se, ker sem sanjal, da so me ugrabili Marsovci in da nekaj šarijo in eksperimentirajo po mojih možganih. Ves prepoten sem se prebudil in pred očmi zagledal moja mulčka, ki sta resnično rinila svoje krempeljčke v moj nos! Menda se jima zdi super zabavno, ko gledata, kako moj ubogi obraz spreminja barvo do vijolične, če mi zamašita nos! Ali pa sta mi hotela narediti lobotomijo, pa kar čez nosno votlino… Groza! Hja, moral sem se pripraviti za delovno akcijo: zgodaj zjutraj je bilo mišljeno ob devetih (včasih so na kmetijah prej vstajali), nekaj trtic je bilo 50 trt in veliko ljudi - poleg mene še ena sama duša. Oh joy! Razmetal sem mulca po sobi, spil kavico in odpujsal novim zmagam naproti.

Trudil sem se držati jezno in tečno! Začel sem kopati preklete luknje, pa me je zaneslo v debato. O življenju, otrocih, ženskah… Jame sva pa kopala, vedno laže je šlo in ni hudič – zalotil sem se, da uživam! Moj prijatelj, ki preverja srčni utrip s Polarjem, bi rekel, da sem držal pulz na 80%, lepo stiha kopal, sicer malo bolj globoko dihal a vseeno slišal ptičke peti, čmrlja, ki je še v transu letal okrog kot težak bombnik B52. Odkopal sem majskega hrošča, ki je še sladko spančkal in ga kot nacionalni zaklad premaknil drugam (v svoji mladosti sem pa tisoče kebrov zmetal v kokošnjak in gledal, kako so se kokoši mastile z njimi. Tisoče!). Na, namesto da se bi jezno pizdakal, sem lepo pridno delal pa še užival v vsem skupaj. Zvon nas je opomnil, da je ura poldan. Odvili smo pakete in zavitke, ki jih je tašča skrbno pripravila za nas: domači kruh, kolbice, svinjska reberca, suhi šinek (letošnji), salama, kumare,…Še celo kava ni manjkala in sedaj vas vprašam:« Kako naj bo človek jezen?« Lep dan je bil. Jame sva skopala, po kosilu pa v vsako nekaj gnoja, zemlje, trto z ljubeznijo v zemljo, razporedil sem korenine in počasi, skrbno zagrnil ljubo rastlinico. Za vsako sem našel prijazno besedo, ni hudič, da ne bi ratalo. Kar naj rodijo, bomo že spili! Sorazmerno s popito količino vina (naj mi oprosti ampak vino ima pa čisto zanič!), sem postajal boljše volje. Pa tudi delo je šlo h koncu. Zlomili smo samo eno lopato (pa še ta je bila moja), ostalo delo pa je potekalo brez delovnih nezgod. In bližal se je čas, ko bo vrhunec dneva šele prišel. Naš Tinček je namreč diplomiral in v ta namen sta se žrtvovala godrnjač in jagenjček. Samo še večer je moral priti.

Iz Podgurja, kjer sem sadil, sem se lepo srečen in rahlo popipsan (prijetno utrujen + 0,4 promila alko) vrnil domov. Ravno toliko časa sem imel, da sem skočil pod tuš in se malček očedil. Še pod tušem so me klicali prijatelji, ki so se že spuščali proti Štrekljevcu, kjer se je zgodovinski dogodek odvijal. Kot zvesti prijatelji smo se kakšno uro prej dobili v lokalni gostilni, da smo zavili darilo in pa da nismo žejni vleteli na fešto. Lepo počasi smo pljuckali vsak svoj špricar in z očmi požirali mlado natakarico. Malo me je spominjala na… Male pegice, črne oči, malo privihan nosek… Joj, joj…Pa druga runda, pa tretja runda,… Skoraj bi pozabili kam smo namenjeni!

V vasi je gasilski dom kraj, kjer se vse odvija: od praznovanja jeseni, zabav za krst, birmo, fantovščino, sedmino, veselico…Vse življenje se vrti tam okrog. Napadli smo objekt, notri naš Tinček, na steni pa plakat s fotografijami, kakšen je naš fantek bil, ko je bil še majhen. S podnapisi seveda! Na mizi pa kifeljčki, ampak ne navadni! Taki polnjeni s sirom in salamo, s ščepcem ljubezni in rahlo zapečeni. Kdo sem jaz, da se jim bi upiral?! Na juriš! In moji kolegi niso zaostajali za mano. Vmes pa harmonike, bambus (je bil že kar zmešan v cisterni!), pa cisterna belokranjca, pa kanister same črnine, … Mislim, da tudi v nebesih ni takšne izbire! Kar naj majo svoj med in mleko, mi zase že poskrbimo! In okrog enajstih, krona večera – pečenka! S spoštovanjem sem se zagrizel vanjo in brezkompromisno goltal in požiral kose. Vmes sem še lepo zaplesal, da se je vino razkadilo… Lepo, lepo. Veliko smeha, sreče in alkohola. A zaslužil je, diplomiraš ne vsak dan.

Če se je popoln dan začel že v petek zvečer, se je končal v nedeljo zjutraj. Okrog dveh je prišel moj čas. Poslovil sem se od družbe in se popolnoma trezen odpeljal domov. Parkiral sem in poklical domačega čuvaja, da ni lajal. V tišini pomladne noči sem strmel v zvezde, vonjal močan vonj hijacint in narcis in se spominjal vseh podobnih noči moje mladosti, ko sem ravno tako ob jutrih gledal v zvezde in iskal odgovore. Nekaj odgovorov sem našel, druge še bom. A trenutno sem srečen. V hiši so vsi spali. Kristjan spet z ritjo v zraku, Tadej čez celo posteljo, mami čisto na robu. Pokril sem jih, pobožal. Ni se mi spalo. Zavil sem se v odejo, stopil na balkon in spet pogledal v nebo.

Smehljalo se mi je. Nasmehnil sem se nazaj…

Vir: http://www.clphotographics.com/

Knjižnica je bila zame vedno čaroben kraj. Z duhom po starih knjigah, škripajočim parketom in svečano tišino, ki je vladala med policami. Podobno kot v svetišču, kamor hodiš po duševno hrano, tudi v knjižnici občutim globoko spoštovanje do avtorjev in njihovih del.

In vsaj nekaj teh občutkov bi rad prenesel na Kristjana. Naša mami je realna ženska, sam se pa večkrat zatečem h knjigam. Torej je bilo samoumevno, da uvajanje otrok v čudoviti domišljijski svet izvedem kar sam. Fant je star pet let in do sedaj ga nisem rinil v knjižnico, kakor tudi v cerkev ne. A letos je prelomno leto in vpisala sva se v knjižnico.

Vsak torek ali petek popoldne greva s posebno torbo in izkaznico v Semič. Tako tudi včeraj. Sine se je malo zmrdoval, ker sva šla kar peš. Večer je bil čaroben, opran, po celodnevnem deževju je zapihal jug, narcise, hijacinte in tisti rumeni grm, ki se mu po bogu milemu ne morem zapomnit imena, so dišali, da so se življenjski sokovi pospešeno pretakali po žilah… V zraku je poleg vonja po pomladi in cvetnega prahu še obljuba po novem, drugem krogu, drugi priložnosti. Po ljubezni, strasti, spogledovanju, strahu in sladki skrivnosti (tudi z ženo imata lahko skrivnosti). In vse to bi zamudila, če se bi z rohnečim avtom zapeljala 683 metrov daleč, do knjižnice. Oddala sva vsak svojo knjigo, nato pa čarobni del knjižnice. Kristjan je z gospo izbiral in debatiral knjigo zase. Sam pa sem odšel v drugo sobo, kjer so spravljene knjige za odrasle.

Sam sem bil v sobi. Sprehajal sem se brez konkretnega cilja in bral naslove. Nekatere znane, druge ne, tretjih nisem videl še nikoli. Sem bralec brez mej, predelam, kar mi pride pod roko. In rad imam širino: od ruskih književnikov, do obveznega opusa Karla Maya. Od Prešernovih Poezij, do Župančičevih Mehurčkov. Kot zaveden krajan še dela Lojzeta Krakarja. Pa seveda zgodovino: Pompeji, Rim, stari Grki, gladiatorji ali omiški gusarji, ni važno! Od Hessejeve kontroverzne Razrušite Pariz, do pohoda IVX. divizije. Pod svobodnim soncem, Bobri, pa do Portnoyeve tožbe in težav najstnika med odraščanjem. Od Sibirskega pečata, do Glasa srca. Od Viharnega vrha od Brontejeve, do Zimske vrtnice. Emil Zola in njegovi Nesrečniki ali pa Grof Monte Christo… Obvezen kvartet Kovič, Menart, Zlobec, Pavček. Spremljal sem Marca Pola na njegovem pohodu po svileni poti. Včasih berem knjige, ki jih komaj razumem, drugič požiram jokavo solzavo najstniško limonado, komaj primerno za na smrt zaljubljeno najstnico. Včasih knjige podkrepljene z zgodovinskimi dokazi, drugič spet čtivo, ki komaj sodi v roke realnega strojnika. Gledal sem po policah in bil nekako zamaknjen. Primem knjigo, pa drugo, ju vrnem nazaj, prebiram odstavke, premišljujem. Imam čas. Ne maram, da me kdo preganja po knjižnici. Zato imam rad našo malo knjižnico, kjer ni ljudi – vsaj ne takrat, ko sem jaz v njej. In jo imam samo zase, celo! Pritajeno sinovo šepetanje se je slišalo iz drugega oddelka in očitno tudi on še ni končal z izborom. Tedaj mi pod roke pride Katarina Velika. Carica. Mogočna ženska z neskončno močjo, ki je vladala brezkompromisno. Sem se v hipu odločil – za teh štirinajst dni bo to to. Bo ona v mojih mislih. Menda si zasluži.

Kristjan si je med čakanjem omislil še izposojo risank na CD ju. Izposodil pa si je lepo ilustrirano knjigo Lepotica in zver. Ja, v mnogo zvezah je tako, da je nekdo lepotica, drug pa zver. Ni nujno, da sodimo samo po zunanjosti, veliko zakonov poznam, kjer je bil on simpatičen, lep, pa je žena prihajala s črnavkami v službo. Ali pa žena, ki je tako obračala moža, da smo se čisto vsi zgražali, samo on ni nič vedel… A to bo Kristjan že še spoznal, še prehitro.

Ta večer je dala mami spat malo zverinico, midva s Kristjanom pa sva kar za mizo, med večerjo prebrala pravljico (v varni oddaljenosti od čokolina) in se še v postelji pogovarjala o gradovih, lepoticah, zakletih kraljevičih, pošastih in srečnih koncih… Hiša je zaspala.

Ciciban je z rdečimi lički, obvezno razkrit, ležal točno pravokotno čez celo zakonsko posteljo in rahlo smrčal.  V sanjah se je smejal (najbrž je spet sanjal, da me je ugriznil!) in mirno spal. Mami se je stiskala na petnajstih centimetrih prostega prostora in bila videti presneto ranljiva in nebogljena. Lepo sem jo pokril in pokukal še h Kristjanu, ki vedno spi z ritjo v zraku (po moje zaradi prezračevanja!). Lepo sem ga polegel, pokril in počakal, da se je umiril. Vse je bilo mirno. Natočil sem kozarec vode, se usedel za mizo in prijel v roke knjigo. Prišel je moj čas. In njen. Razkrila mi bo svoje skrivnosti, potopil se bom v drug čas, druge kraje, spoprijateljil se bom z drugimi ljudmi, ki so že stoletja pod rušo. A njihov duh je ostal in njihova življenja, čutenja, hrepenenja, so v mojih rokah. Samo prebrati jih moram.

Pa sem začel: Katarina Velika je….

 
Vir: http://www.floridaforest.org

Vsak se veseli prihoda svojega otroka. Med nosečnostjo sem se večkrat spravil v »zen stanje« (kot rada pravi prijateljica) in razmišljal o dojenčku. Kako ga bom vzgajal, mu razlagal skrivnosti sveta, ga z besedami usmerjal, da bo v življenju laže uspeval. Priznam, vsake toliko pa me je bilo tudi strah. Neznanega. Kajti nisem se počutil zrelega za nalogo, ki sem si jo zadal.

Vzgoja otrok je zanimiva stvar. Veliko knjig je napisanih o tem. Učeni ljudje so jih pisali in lepi nasveti so v njih. A realnost je čisto majčkeno drugačna od pravljic. In iz predstave o nežnem očku, kateremu bo otrok zaplaval v objem, se včasih transformiram v Godzilo, ki uničuje svet. Bogari , tuli, maha z rokami in se peni okrog ust. Ampak tudi sinček ni slika pridnega, srečnega otročka, ki se s teboj razumno pogovarja. O ne! Ko sem jaz Godzila, je on zakrknjen kriminalec, ki tuli, grize, brca… Solze mu frkajo iz oči in s surovo silo si hoče priboriti želeno. Zdaj pa vzgajaj hudiča. In ti vse knjige ne pomagajo absolutno nič.

A vedno večkrat rešiva najine spore moško, s pogovorom. Tako je bilo tudi zadnjič. Zvečer sva se napokala salame in z nasmeškom na ustih odpujsala spat. Okrog enih zjutraj pa slišim stokanje in pokašljevanje. Skočim v sobo pogledat kaj se dogaja. Kristjan se je zvijal po postelji in stokal. Je rekel, da bo najbrž bruhal. Ja, nič. Pa sva odšla na WC, objel sem ga, da se je počutil varnega in začelo se je čakanje, da se peristaltika odloči, po kateri poti bo zlatko izločil salamo. Medtem mu je odleglo in začela sva se pogovarjati. Školjko sva si ogledovala zelo od blizu. Krasna stvar, od Gorenja, podobna masa kot kerrock. V takratnih časih sem plačal več kot 100 jurjev za njo. Sem omenil Kristjanu, kak smešen občutek za denar imamo, ko se vsak dan vsaj enkrat nekdo iz naše družine poserje na 100 jurjev! Toliko o našem odnosu do denarja, ki se izraža tudi na stanju našega žiro računa. A Kristjanu se je zdelo zabavno, da kaka na 100 jurjev. Je izjavil, da nihče v vrtcu ne dela ničesar podobnega in da bo to novica za jutranji krog v njegovi skupini. No, tudi prav, če nimaš nobene, bolj udarne novice, bo tudi debata o sakretu menda dobra… Nato sva obdelala higieno in moško lulanje mimo školjke. Zelo pomembno je, da natančno meriš, ker je čistoča v bližini školjke zelo pomembna v podobnih trenutkih. Močan, intenziven vonj po postanih izločkih je večkrat odločilnega pomena za želodec, ki se v trenutku obrne in strese vsebino po isti poti kot jo je prejel. Kar pa zna biti zelo moteče. Zato se mora okolica školjke svetiti, da bi lahko pečeno jajce pojedel iz ploščic. Se je kar strinjal z mano in mi priznal, da ima z merjenjem kar velike težave. Skupaj sva se nekako odločila, da bova trenirala v naravi, izbrala rožico in jo skušala kar najbolj natančno polulati. Dokler ne bova natrenirala streljanja bo pa menda najboljše, če na domači školjki kar sede opravlja malo potrebo. Krasno – sama sloga naju je bila. Nato sem mu razložil še, kako dolgočasne so noči, če jih preživljaš na WC školjki. Da se to večkrat dogaja najstnikom, ko se vrnejo domov iz fešte. In da bi mene zelo žalostilo, če bi on, moj sin, večkrat takole visel v kopalnici. Ker on tudi mene ni videl, da bi izvajal kozlarije na WCju, pa bi bilo lepo, če se bi tudi on vzdržal tovrstnega početja. Ker sem sam poizkusil samo dvakrat ali trikrat, pa ni neka huda fora. Kristjan se je odločil, da bi bila tudi to novica za jutranji krog, da je oči samo dvakrat ali trikrat bruhal ponoči. Sem ga poizkušal pregovoriti a sem uspel šele s podkupnino. Lisjak je ob dveh zjutraj zaslužil ribano jabolko za molčečnost. Groza!

Malo sva se pomenala o življenju nasploh, o njegovi novi punci, kaj punca sploh pomeni in podobne življenjske resnice. Skoraj bi pozabila, čemu sva v tako smešnem ambientu sredi noči. Trebuh se je odločil, da se bo pomiril in fanta sem skrbno pokril v postelji. Naj počiva in upam, da ne bo sanjal česa groznega…

Včeraj smo noreli po hiši. Pa sem rekel, da ne. Da se bo enemu ali drugemu kaj zgodilo. Ne mene poslušat, ne. Kaj pa jaz vem. No, pa se je zgodilo. Kaj hitro je Kristjan v solzah prijavil novo prasko na kolenu. Pa kar jokal bi – praske pa skoraj ni bilo opaziti. Strokovno sem pristopil k težavi. Tulil sem kot rešilec in ga odpeljal (odnesel) v operacijsko sobo (kuhinja) na operacijsko mizo (jedilna miza). Dal sem mu narkozo (kozarec soka) in ga pripravil na operacijo. Z ruto sem mu zavezal oči, da ni revež gledal, nato pa s flomastrom zarisal šive čez rano. Slikico sem zaključil z elegantno pentljo. Ko je bilo delo zaključeno, sem mu pokazal izdelek: profesionalno zašito rano. Pacient se je strinjal z mano, da sva rano res lepo oskrbela, pacientova mami pa se ni najbolj strinjala z nama. Ampak šivi so držali itak samo do večernega kopanja, tako da razloga za razburjanje ni bilo. Pa smo rešili še en problem!

Toliko o vzgajanju otrok in o navodilih v knjigah. Drugič pa naprej. Sedaj moram graditi avtocesto in testirati, če njegov avto lepše prenese lupinge kot moj. Bomo videli. Vam javim kasneje.

 
Vir: http://fc01.deviantart.com

 Za vse ljudi na svetu je 8. marec dan žena. Njihovega boja in emancipacije.Za vse ljudi. Čisto jasno. Zame drage gospe, gospodje pa je osmi marec prelomnica. Med preteklostjo in prihodnostjo. Med zgodovino in bodočnostjo, med sanjami in realnostjo. Med otrokom in možem. Med parazitom, ki sesa starše in se skriva za očetovim hrbtom in med persono, ki je sposobna stati za svojimi dejanji in jih kadarkoli argumentirati! In kaj je sprožilo usodni tok dogodkov?

Kakor v vseh boljših filmih, je bil kriv pismonoša. In njegova priporočena pošiljka naslovljena name. Iz ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Država si me je želela, in sicer z datumom… Oko mi je begalo po tekstu in se ustavilo na številki: 8. marec. Osmi marec torej! Dan, ko bom uradno postal pripadnik oboroženih sil Republike Slovenije, vojak, ki bo prisegel, da bo branil domovino do smrti in naprej! Kraj služenja: Cerklje, 210 učni center.

To je bil naslednji logičen korak pri mojem padanju. In verjemite mi, bilo je boleče. Nevajen porazov, so se zadnji dve leti kar vrstili in dna še zdaleč ni bilo videti. Jaz pa sem kar padal in padal, se postavil na noge, pa me je zopet prevrnilo. Življenje mi je bilo naklonjeno 20 let in ker sem jemal srečo lahkomiselno, se je obrnila proti meni. In me spodsekala v kolenih. Imel sem le še en izhod – odslužiti domovini svoj dolg in pustiti vojski, da me spravi v red. Pa zavrtimo boben časa še malo nazaj.

Osnovno šolo in srednjo sem zdeloval z lahkoto. Sploh v srednji šoli sem imel ogromno časa za najstniške norosti in brezsmrtne ljubezni, pa sem še vedno zdeloval s štiricami. Šele strah pred maturo me je motiviral, da sem vsaj na koncu četrtega letnika dvignil rit in zmagal z odličnim! Trije meseci počitnic, dopusta, brez skrbi in težav. Potikal sem se po domačem kraju, domov prihajal z jutranjo zarjo in vstajal z opoldanskim soncem. Do večernega mraka sem se pred soncem skrival za žaluzijami a ko je padel mrak, sem oživel. Povsod me je bilo polno, samozavest se mi je dvignila že do arogantnih višav in prepričan sem bil, da sem Bog osebno. Ali pa vsaj njegov tesni sodelavec. Bil sem pretrgan, zagorel mulc. Kopališča ob Kolpi so me bila polna in punca, ki je zabredla v osvežujočo vodo je bila pred mano varna kakor nedolžna ovčka pred krokodilom iz Nila. Scenariji so bili različni a navadno sva bila še pred večerom prijatelja. Velika. Zelo! Domov sem se vrnil z jutranjo zarjo, lačen in z groznim pomanjkanjem beljakovin (ni nujno, da vse verjamete…). Tisto poletje sem bil zmagovalec, Tito na Neretvi, Napoleon pred Moskvo, Hanibal pred Alpami, Cezar v Rimu. Nič in nihče ni skalilo moje sreče. A črni oblaki so se nabirali.

Prva ploha me je namočila pri sprejemnih izpitih za na faks. A nekako za rep sem ujel komaj zadostno število točk in samozavestnejši kot kadarkoli sem se posvetil staremu načinu življenja. A vsega lepega je enkrat konec in tudi moj amulet je izgubil čar. Oktober me je postavil na noge.

Študenta sem dobil na koncu Ljubljane, daleč od ljudi in od Boga. Dajalo me je domotožje, hotel sem domov. Želel sem gledati gozdove v ozadju, imeti rjuhe postlane s skrbno mamino roko, poln hladilnik, očkovo zavetje… Pri devetnajstih sem bil dojenček, pa se tega sploh nisem zavedal. Ne otrok, ampak dojenček odvisen od materinega mleka. Na faksu pa čudež sveta: matematika – nerazumljiva, fizika – kot da so predavanja v mandarinščini. Strokovni predmeti – čudo božje. Profesorji nedostopni na piedestalih, asistenti skoraj ljudje, vendar brez čustev. Cimer zaspanec, družba dvomljivega slovesa. Potegnilo me je v svet pohajkovanja po Ljubljani in ogledovanja vedno istih obrazov na vogalih Čopove. Prvi kolokvij 35%, drugi 20%, izpit 15%! Panika!!! Zakopal sem se v knjige, kolokvij pa drug pa tretji: nič od nič! Več sem se učil, manj sem znal, želel sem domov, doma pa radovedni pogledi in vprašanja, na katera nisem imel pravilnih odgovorov. Sčasoma so nad menoj obupali. Niso me marali več, zaigral sem zaupanje. In pri nas doma je to vrednota, ki jo lahko zelo hitro izgubiš a zelo zelo težko pridobiš nazaj. Molk doma, štiri stene v Ljubljani, vmes pa vlak in trole in hrepenenje. In molitve ob tabli z rezultati a moje ime je bilo na dnu. Vedno. Smeh je izginil, postal sem zagrenjen. Stavil sem vse in vse pognal! Ostal sem sam, brez imena. Doma so s prstom kazali za mano in me dajali za primer svojim otrokom: »Glej ga, odličnjaka, kako je zabredel! Le glej, da ne boš kot on!« A najbolj me je bolel molk doma. Izprosil sem si še pol leta, stanovanje privat, na pol zastonj pri ostarelem župniku, ki me je poznal še kot otroka. Kosila plačana z blokci kupljenimi na črni borzi in kila kruha, margarina in domača, slivova marmelada za zjutraj in zvečer. Pa vseeno ni šlo. Kljub preklinjanju, molitvam, učenju. Ne pa ne! Prav. Pa sem šel v vojsko.

Nikoli ne bom pozabil tiste nedelje na Bajerju. Vonja zvončkov, toplega sonca, ki je božal najino kožo, ko sva se poslavljala. V torek sem odšel.

Vojska (taborniki) je bila zame. A očitno sreči še ni bilo dovolj. V vojski je prišla do izraza moja bolezen v vsej svoji lepoti in gracioznosti. Na koži se mi namreč delajo mehurji ob draženju. In vojaški škornji so mojo kožo na nogah še kako dražili. Koža na stopalih je bila vsa v mehurjih, odstopala je. Krvavel sem, kri se je oprijela nogavic in ko sem se zvečer sezul, sem odtrgal cele plasti kože. Ponoči so mi noge zatekle, rjuhe so bile vedno vse okrvavljene. Zbrati sem moral ves pogum, da sem iz zgornjega pograda skočil na tla. Neznosna bolečina! Vsak teden sem tri do štiri dni preležal v ambulanti. Mehurje mi je nesojeni medicinec surovo predrl in s tresočo roko obrezal odmrlo kožo. Nato je pogledal v učbenik in noge razkužil z jodom! Kakšna bolečina ljudje! Kot da mi nogo pod členkom z žarečim kosom železa režejo od telesa! Solze so mi frkale iz oči, šmrklji iz nosa, bil sem slika luzerja! Pokoril sem se za brezskrbno mladost, za ponočevanja, brezdelnost, varanje, laganje, prevzetnost, nečimrnost in še za katerega od sedmih naglavnih grehov. Bolečina me je spravila na dno. Nižje ni šlo! Ponoči nisem spal zaradi vročine, ki je narasla od bolečin. Podnevi sem se vlekel za svojo četo. Menda bi šlo lažje po kolenih. Trdno sem sklenil, če me ne bo pobralo zaradi sepse, bom vzel življenje v svoje roke. Vmes pa bolečina. Pekoča, neznosna, vedno prisotna! Drobila je moje telo in duha. Vsak dan znova, vsako minuto, vsako sekundo. Vsak korak je bil muka. Moje misli so bile namenjene samo naslednjemu koraku. Iz minute v minuto, iz dneva v dan…

Preživel sem. Vrnil sem se domov. Ponižno se zaposlil v firmi v domačem kraju. Delal v skladišču, v orodjarni, poslušal dovtipe na svoj račun in bil tarča posmeha. A postajal sem del njih, del družbe. Član družine. Ko smo pili, smo vsi pili, ko smo jedli, smo jedli skupaj. Ko smo bili veseli, smo bili vsi veseli. Ob težavah smo stopili skupaj.

Leta so minevala, sreča se je previdno vrnila. Zamenjal sem kolektive, družbo, prijatelje. Poštenost je vrlina, ki jo najbolj cenim. Pomoč nesrečnikom je naloga, ki jo vedno izpolnjujem. Kajti jaz sem bil tam, v peklu. In nazaj mi niso pomagali magistri in ljudje z diplomami ampak preprosti ljudje s preprostimi potrebami. In od tedaj spoštujem človeka po njegovih dejanjih, nikoli po diplomah.

In vse to mi roji po glavi vsak osmi marec. Kako je bil takrat, ko sem vstopil v vojsko in mislil, da je težav konec. V resnici pa so se šele dobro začele… A spopadel sem se z njimi in sklenil premirje. Do nadaljnjega. Do naslednjega osmega. Marca.