Ko je eno življenje premalo…

 
Vir: http://fc01.deviantart.com

 Za vse ljudi na svetu je 8. marec dan žena. Njihovega boja in emancipacije.Za vse ljudi. Čisto jasno. Zame drage gospe, gospodje pa je osmi marec prelomnica. Med preteklostjo in prihodnostjo. Med zgodovino in bodočnostjo, med sanjami in realnostjo. Med otrokom in možem. Med parazitom, ki sesa starše in se skriva za očetovim hrbtom in med persono, ki je sposobna stati za svojimi dejanji in jih kadarkoli argumentirati! In kaj je sprožilo usodni tok dogodkov?

Kakor v vseh boljših filmih, je bil kriv pismonoša. In njegova priporočena pošiljka naslovljena name. Iz ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Država si me je želela, in sicer z datumom… Oko mi je begalo po tekstu in se ustavilo na številki: 8. marec. Osmi marec torej! Dan, ko bom uradno postal pripadnik oboroženih sil Republike Slovenije, vojak, ki bo prisegel, da bo branil domovino do smrti in naprej! Kraj služenja: Cerklje, 210 učni center.

To je bil naslednji logičen korak pri mojem padanju. In verjemite mi, bilo je boleče. Nevajen porazov, so se zadnji dve leti kar vrstili in dna še zdaleč ni bilo videti. Jaz pa sem kar padal in padal, se postavil na noge, pa me je zopet prevrnilo. Življenje mi je bilo naklonjeno 20 let in ker sem jemal srečo lahkomiselno, se je obrnila proti meni. In me spodsekala v kolenih. Imel sem le še en izhod – odslužiti domovini svoj dolg in pustiti vojski, da me spravi v red. Pa zavrtimo boben časa še malo nazaj.

Osnovno šolo in srednjo sem zdeloval z lahkoto. Sploh v srednji šoli sem imel ogromno časa za najstniške norosti in brezsmrtne ljubezni, pa sem še vedno zdeloval s štiricami. Šele strah pred maturo me je motiviral, da sem vsaj na koncu četrtega letnika dvignil rit in zmagal z odličnim! Trije meseci počitnic, dopusta, brez skrbi in težav. Potikal sem se po domačem kraju, domov prihajal z jutranjo zarjo in vstajal z opoldanskim soncem. Do večernega mraka sem se pred soncem skrival za žaluzijami a ko je padel mrak, sem oživel. Povsod me je bilo polno, samozavest se mi je dvignila že do arogantnih višav in prepričan sem bil, da sem Bog osebno. Ali pa vsaj njegov tesni sodelavec. Bil sem pretrgan, zagorel mulc. Kopališča ob Kolpi so me bila polna in punca, ki je zabredla v osvežujočo vodo je bila pred mano varna kakor nedolžna ovčka pred krokodilom iz Nila. Scenariji so bili različni a navadno sva bila še pred večerom prijatelja. Velika. Zelo! Domov sem se vrnil z jutranjo zarjo, lačen in z groznim pomanjkanjem beljakovin (ni nujno, da vse verjamete…). Tisto poletje sem bil zmagovalec, Tito na Neretvi, Napoleon pred Moskvo, Hanibal pred Alpami, Cezar v Rimu. Nič in nihče ni skalilo moje sreče. A črni oblaki so se nabirali.

Prva ploha me je namočila pri sprejemnih izpitih za na faks. A nekako za rep sem ujel komaj zadostno število točk in samozavestnejši kot kadarkoli sem se posvetil staremu načinu življenja. A vsega lepega je enkrat konec in tudi moj amulet je izgubil čar. Oktober me je postavil na noge.

Študenta sem dobil na koncu Ljubljane, daleč od ljudi in od Boga. Dajalo me je domotožje, hotel sem domov. Želel sem gledati gozdove v ozadju, imeti rjuhe postlane s skrbno mamino roko, poln hladilnik, očkovo zavetje… Pri devetnajstih sem bil dojenček, pa se tega sploh nisem zavedal. Ne otrok, ampak dojenček odvisen od materinega mleka. Na faksu pa čudež sveta: matematika – nerazumljiva, fizika – kot da so predavanja v mandarinščini. Strokovni predmeti – čudo božje. Profesorji nedostopni na piedestalih, asistenti skoraj ljudje, vendar brez čustev. Cimer zaspanec, družba dvomljivega slovesa. Potegnilo me je v svet pohajkovanja po Ljubljani in ogledovanja vedno istih obrazov na vogalih Čopove. Prvi kolokvij 35%, drugi 20%, izpit 15%! Panika!!! Zakopal sem se v knjige, kolokvij pa drug pa tretji: nič od nič! Več sem se učil, manj sem znal, želel sem domov, doma pa radovedni pogledi in vprašanja, na katera nisem imel pravilnih odgovorov. Sčasoma so nad menoj obupali. Niso me marali več, zaigral sem zaupanje. In pri nas doma je to vrednota, ki jo lahko zelo hitro izgubiš a zelo zelo težko pridobiš nazaj. Molk doma, štiri stene v Ljubljani, vmes pa vlak in trole in hrepenenje. In molitve ob tabli z rezultati a moje ime je bilo na dnu. Vedno. Smeh je izginil, postal sem zagrenjen. Stavil sem vse in vse pognal! Ostal sem sam, brez imena. Doma so s prstom kazali za mano in me dajali za primer svojim otrokom: »Glej ga, odličnjaka, kako je zabredel! Le glej, da ne boš kot on!« A najbolj me je bolel molk doma. Izprosil sem si še pol leta, stanovanje privat, na pol zastonj pri ostarelem župniku, ki me je poznal še kot otroka. Kosila plačana z blokci kupljenimi na črni borzi in kila kruha, margarina in domača, slivova marmelada za zjutraj in zvečer. Pa vseeno ni šlo. Kljub preklinjanju, molitvam, učenju. Ne pa ne! Prav. Pa sem šel v vojsko.

Nikoli ne bom pozabil tiste nedelje na Bajerju. Vonja zvončkov, toplega sonca, ki je božal najino kožo, ko sva se poslavljala. V torek sem odšel.

Vojska (taborniki) je bila zame. A očitno sreči še ni bilo dovolj. V vojski je prišla do izraza moja bolezen v vsej svoji lepoti in gracioznosti. Na koži se mi namreč delajo mehurji ob draženju. In vojaški škornji so mojo kožo na nogah še kako dražili. Koža na stopalih je bila vsa v mehurjih, odstopala je. Krvavel sem, kri se je oprijela nogavic in ko sem se zvečer sezul, sem odtrgal cele plasti kože. Ponoči so mi noge zatekle, rjuhe so bile vedno vse okrvavljene. Zbrati sem moral ves pogum, da sem iz zgornjega pograda skočil na tla. Neznosna bolečina! Vsak teden sem tri do štiri dni preležal v ambulanti. Mehurje mi je nesojeni medicinec surovo predrl in s tresočo roko obrezal odmrlo kožo. Nato je pogledal v učbenik in noge razkužil z jodom! Kakšna bolečina ljudje! Kot da mi nogo pod členkom z žarečim kosom železa režejo od telesa! Solze so mi frkale iz oči, šmrklji iz nosa, bil sem slika luzerja! Pokoril sem se za brezskrbno mladost, za ponočevanja, brezdelnost, varanje, laganje, prevzetnost, nečimrnost in še za katerega od sedmih naglavnih grehov. Bolečina me je spravila na dno. Nižje ni šlo! Ponoči nisem spal zaradi vročine, ki je narasla od bolečin. Podnevi sem se vlekel za svojo četo. Menda bi šlo lažje po kolenih. Trdno sem sklenil, če me ne bo pobralo zaradi sepse, bom vzel življenje v svoje roke. Vmes pa bolečina. Pekoča, neznosna, vedno prisotna! Drobila je moje telo in duha. Vsak dan znova, vsako minuto, vsako sekundo. Vsak korak je bil muka. Moje misli so bile namenjene samo naslednjemu koraku. Iz minute v minuto, iz dneva v dan…

Preživel sem. Vrnil sem se domov. Ponižno se zaposlil v firmi v domačem kraju. Delal v skladišču, v orodjarni, poslušal dovtipe na svoj račun in bil tarča posmeha. A postajal sem del njih, del družbe. Član družine. Ko smo pili, smo vsi pili, ko smo jedli, smo jedli skupaj. Ko smo bili veseli, smo bili vsi veseli. Ob težavah smo stopili skupaj.

Leta so minevala, sreča se je previdno vrnila. Zamenjal sem kolektive, družbo, prijatelje. Poštenost je vrlina, ki jo najbolj cenim. Pomoč nesrečnikom je naloga, ki jo vedno izpolnjujem. Kajti jaz sem bil tam, v peklu. In nazaj mi niso pomagali magistri in ljudje z diplomami ampak preprosti ljudje s preprostimi potrebami. In od tedaj spoštujem človeka po njegovih dejanjih, nikoli po diplomah.

In vse to mi roji po glavi vsak osmi marec. Kako je bil takrat, ko sem vstopil v vojsko in mislil, da je težav konec. V resnici pa so se šele dobro začele… A spopadel sem se z njimi in sklenil premirje. Do nadaljnjega. Do naslednjega osmega. Marca.