Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://allsaintsgazette.files.wordpress.com

Dolgo nisem pisal, vem. A zakaj pisati o vsakdanu, če poteka gladko (smooth je izraz, ki mi je prirasel k srcu). Lepo, brez panike. O.K. Ne čisto brez povzdigovanja glasu in tudi mulca sem nekajkrat okregal a drugače: harmonija. Nakar se zgodi. Dogodek, ki me razjezi. Spravi k razmišljanju. Vas zanima?

Ne, ni bila žena. Se imava rada ko strela! Čisto tretja oseba je bila. In srečal sem jo v knjižnici. Kristjan me je prosil, če bi lahko izjemoma vzel DVD z risankami, ko je ravno deževen popoldan. Pa še knjigico za lahko noč, ker sedanjo zna že na pamet. Z veseljem sem mu ustregel – ta dan je bil res vzorno priden. V knjižnici me je pozdravil vonj po knjigah, malo sem klepetal s knjižničarko in brskal po policah. Vstopila je. Vključila se je v najino debato o vzgoji otrok, pasteh, ki prežijo na mladino, beseda je nanesla tudi na droge. Knjižničarka je imela delo, pomenala sva se samo še z žensko, ki je slučajno profesorica. Droge gor, droge dol in na koncu:«Vsega so starši krivi!«

Halo?! Krivi? Kdo je kaj kriv? Vidite, v vseh mojih 34 letih življenja me pa ravno iskanje krivde moti najbolj! Pa kakšna krivda lepo te prosim! Briga me, kdo je kriv, položaj se mora rešit! Kaj ti pomaga, če imaš krivca. Krasno, mi bo morda vrnil moje noči brez sna? Bo zavrtel leta nazaj? Bedarija! Pa koga to briga? Bo potem boljše? Mi se pa utrujamo z detektivskimi zgodbami! Kdo je kriv? Pa kaj je to važno nekomu, ki je v prometni nesreči izgubil življenje? Bo sedaj laže kramljal s sv.Petrom in čakal na avdienco pri vsemogočnem? Bo ugotovitev krivde koga vrnila nazaj? Norci! Starši so krivi! Prosim te lepo! Koliko pa vidim svoja otroka? Zjutraj ju predam vzgojiteljici. Po devetih urah ju stari starši pazijo urico ali dve, da prideva z ženo iz šihta, nato ju pa štiri ure kurcam in kregam (odvisno, kakšen dan imam v službi), dokler ne zaspita. Kdo potem nekako najbolj vpliva nanju? Vem, karikiram, pretiravam. Ampak to prelaganje odgovornosti, iskanje krivcev in podobni triki mi kar parajo možgane. Ste gledali Mela Gibsona: Once we were soldier? Do zadnjega z njimi, do komolcev v krvi, blatu, znoju in dreku. Prvi na sceno in zadnji iz odra. Pa da ne boste mislili-film je bil posnet po resničnih dogodkih! Kaj bi dal, da bi me nekoč vzgojiteljica ali učiteljica ali profesorica presenetila in rekla:«Vaš fant je slab, nazaduje. Morda snovi ne dojema. Dajmo se vi doma in jaz med uro še bolj potrudit, pa nam bo uspelo!« Ne rečem, če moti pouk, zabušava, tedaj zopet stopimo skupaj in ga naučimo discipline.

Ključna beseda tukaj je »skupaj«. Nihče ni na svetu sam in nihče ni vseved. Nihče ne dela ničesar sam. Smo ljudje, pogovorimo se. Če si delimo zasluge, si dajmo še poraze, neuspehe. In za božjo voljo, nikar ne iščimo krivca. Ker je to jalovo delo! Verjemite mi. Te ne osreči.

V stari službi sem imel študenta, ki je premetal kose na stroju. Morda sem ga precenil, na hitro sem mu razložil delo in odšel na teren. Popoldne sem se vrnil. Direktor naju je poklical v pisarno, pokazal na kose, ki so bili spakirani v kotu in vprašal:« Vsi današnji kosi so izmet, niso dobri!« Nato je zarjovel:«Kdo je kriv?« Kose je res vstavljal študent a ker sem bil njegov šef, je bil moja odgovornost. Zato sem ga poslal iz pisarne, direktorju pa povedal, da sem kriv samo jaz, kajti študent je bil pač samo dodaten par rok. Tudi direktor je bil človek, veste. Razumel je, da lahko dobi dva delavca, ki sta jezna naj ali pa nama pardonira napako, odpusti, vsi skupaj zagrabimo in popravimo napako. In tako je tudi bilo! Skupaj smo rešili zadevo. Vedno skupaj.

Delavci in šefi, starši in učitelji, otroci in starši… Vse se lahko pogovorimo. Vsi delamo napake, vsi smo zmotljivi. Zato znamo tudi vsi odpuščati. Koliko lepše je človeku odpustiti in ga nato gledati, kako si prizadeva vse skupaj popraviti! Mnogo lepše, kot pa kaznovati krivca in si nakopati nergača. Seveda smo ljudje različni. Nekateri dobroto izkoriščajo. A na dolgi rok se splača.

Sigurno. Se mora!

Vir: http://www.mindhacks.org

Že kar nekaj časa živim na istem mestu. Za mano vinske gorice z zidanicami, pred mano cerkvica, ki tam stoji že tristo let in še kak dan več. Pogled mi seže do Kolpe, ki jo le slutim po gosti črti vrb, ki rastejo ob njej. In to je to. Moj dom. Tukaj so moje korenine.

Veliko sosedov ima brate ali sestre nekje drugje. Ker je bil košček zemlje premajhen, ker so mislili, da je drugje boljše. Pa niso šli s trebuhom za kruhom – kruha je bilo dovolj za vse. A mislili so, da se drugje cedita med in mleko. Včasih pridejo na dopust. Z digitronom v roki preračunavajo in se čudijo našim visokim cenam, stiskajo dolarje in se mastijo z odojčki. Svetovljani so, saj živijo v obljubljeni deželi Ameriki ali Avstraliji a ko pogovor nanese na njihovo življenje, obmolknejo. Njihova Amerika je delo od osmih zjutraj do šestih zvečer, zaklepanje v hišo in strah pred sosedi. Imajo svojo službo, drug drugega in spomine na domovino. Tudi moji predniki so delali čez lužo. Pradedek je odšel v rudnike, poklical za sabo ženo in v tujini sta si ustvarila družino. Pa sta prišla nazaj. Nato je pradedek še enkrat odšel za nekaj let nazaj, da je zaslužil še nekaj denarja in se zopet vrnil domov. Njuni otroci so zopet odšli v Ameriko, ko so bili dovolj stari a moj dedek je ostal. Sam, brez družine, z očetom in materjo. Pa se je vse lepo odvilo in lepše je živel kot njegovi bratje in sestre. Ravno tako si je ustvaril družino in vsi smo pri kruhu.

Včeraj sem se sprehajal po vasi. Od desetih avtomobilov, ki sem jih srečal, sem jih devet poznal. Pri vsaki hiši so me ogovorili, saj me poznajo že od mojega rojstva. In jaz poznam njih. Dojenčki, ki sem jih pestoval, imajo sedaj že svoje dojenčke in vse sem že pomešal med sabo. Počasi prihajam v fazo, ko lahko že rečem: Ko sem bil pa jaz mlad… In se mi fino zdi! Nekateri me celo poslušajo, ne moreš verjet! To je moj dom. Zelena brajda in kamnitna miza pod njo. Kjer se nareže salama in spije kozarček. Kjer se resno pomenimo ali pa kar v tri dni možujemo. Kjer me trgovka za pultom povpraša o zdravju in hoče zvedeti vse o mojem nočnem življenju. Kjer me soseda z druge strani pogreša, če imam dva dni dopust, ker ne vidi več avta vsako jutro. Naša mala vas, kjer vsi vse vemo in ti gre to že na živce. A je včasih prijetno, ker si člen velike družine, ker pripadaš sem. In tega v širnem svetu ni.

Otrokom naj bi dali krila in korenine, ko jih vzgajamo. Krila, da se zavedajo svojih zmožnosti, da poletijo visoko pod nebo, dosežejo svoj vrh! In korenine, da vedo, kje so doma, od kod prihajajo in kdo jih tam vedno čaka. Tako je to!

Image via Wikipedia

Hvala Bogu za prijatelje! Kaj se bi drugače dogajalo z mano?! Tehnologija me bi pojedla, prežvečila in na koncu bi ostal velik kupček vezja in nekaj neuporabnih elektronk od mene.

Zakaj to pišem, se vprašujete? Računalnik, PC ali kakorkoli mu že pravite, je pripujsal v moje življenje kot nekaj, kar moram obvezno raziskat. Ker je bila stvar pregrešno draga in na voljo le v popoldanskem času v šoli, smo namesto v gostilnah po pouku viseli v kabinetu in ne - nismo igrali Second life, trenirali smo eno prvih verzij AutoCAD in se čudili sami sebi! In sedaj pride stavek, na katerega sem dolgo čakal: Ko sem bil jaz mlad…

Nato sem nekaj časa komaj šepal za razvojem in pristal tukaj, kjer sem sedaj. Ko je prijatelj odhajal iz firme (prodana duša!), je odprl blog, kjer smo se še vedno “videvali”. Vsekakor je bilo to moje prvo srečanje z blogom. Kasneje smo morali zaradi neugodnih političnih odzivov v ilegalo. Poglejte me danes: imam svoj blog. Ni sicer revolucionaren,a šljaka. In včeraj mi moj kopilot pošlje link do Zemante. Glej ga zlomka, inštaliram zadevo in deluje! Hvala Aleš! Ne se smejat - v veliki večini primerov mi stvari NE delujejo. Evo, nisem še za v staro šaro. Se ne slepim, mladičkom, ki so se rodili z laptopom ne sežem do kolen a čisto za v zgodovino še nisem.

In to je lepo vedeti. Uživajte!

 
Vir: http://farm1.static.flickr.com

Gotovo so ljudje, ki so te pričakovali bolj nestrpno kakor jaz. In gotovo so bolj skrbno spremljali tvojo rast in razvoj, se bolj veselili prvih korakov in zlogov. S teboj so se bali, ko si odhajala v šolo in delili s teboj srečo in žalost. Nekateri so te ljubili bolj strastno, si te želeli in zaspali v tvojem objemu. Določeni so bili bolj potrebni tvojih nasvetov, nekateri so te prosili za pomoč. In nekateri so pomoč tudi dobili. Veliko ljudi je bilo vpletenih v tvojo življenjsko zgodbo do sedaj. A na celem širnem svetu, med več kot šestimi milijardami ljudmi, je samo ena oseba, čigar DNK se samo v neznatno majhni molekuli razlikuje od tvojega genskega zapisa. Ta oseba je tvoj brat in tvoj brat sem jaz!

Je čas za sejanje in čas za žetev, čas za smeh in čas za jok, čas za praznovanje in čas za žalovanje… Vsaka stvar na tem svetu ima svoj čas. In danes je primeren čas, da se ozreš nazaj. Prva leta tvojega življenja sva se slabo razumela. Meni so obljubili fanta, nogometaša, da bo z mano norel in divjal. Dobil sem pa sestrico, ki me je neznansko občudovala in ljubila kot starejšega brata a si s tem nisem mogel veliko pomagati. Pa je minila osnovna šola in srednja. Prve ljubezni, drobne skrivnosti, ki jih je najlaže zaupati ravno sestri. Ki povrhu vsega še razume nasprotni spol! Živi učbenik. Staršev nisva veliko potrebovala, težave sva reševala skupaj in si pomagala. In ostalo je tako.

Namesto da bi igral vlogo velikega brata, h kateremu tečeš po pomoč, ko si v težavah, mi vedno ti nastaviš ramo, ko me cel svet zaničuje. Ne odobravaš vedno mojih dejanj a jih toleriraš, saj sem vendar tvoj edini brat. In jaz se trudim uslugo vrniti, če je le priložnost. Vsak od naju ima svojo družino, lepo nama je. Življenje naju je obvarovalo hudih preizkušenj. Morda še pridejo a morda bo najina življenjska pot tekla mirno. Karkoli so v nebesih začrtali, kakorkoli naju bo premetavalo in karkoli se bo zgodilo, vedno bova brat in sestra, ptička iz istega gnezda.

Se spomniš darila, ki si mi ga prinesla iz Australije? Koščka papirja, na katerem je pisalo:

Brother, you are the best!

There are years lost behind us,

full of words we never spoke.

But in my heart I have always felt

the love we have,

and neither distance nor time

can take away the bond we forged as children…

Perhaps words are not always

necessary, but today

I want to remind you how much I really care.

Youre the best brother I could ever ask for…

I love you!

(Erin N Himelrick)

Ga nosim varno spravljenega vedno s seboj. In enako pravim danes jaz tebi! Sister you are the best!

Marsikaj si ustvarila v življenju in ponosen sem, ko me vprašajo, če si res učiteljica. In da učiš njihove otroke in da te imajo radi. Tudi bratje smo lahko ponosni, veš. In ko vidim, da si srečna v zakonu, da Lara pridno raste, da je babi srečna, mi to zelo veliko pomeni. Ker je tvoja sreča tudi moja in tvoja bolečina boli tudi mene.

Vsekakor sem marsikaj preizkusil pred teboj. Sem pač štiri leta starejši. In kjer si ti danes, sem jaz že bil. Verjemi mi, v resnici ni nič posebnega. Kajti staranje je stanje telesa, življenje pa stanje duha in duh je lahko mlad, čeprav je telo staro osemdeset let!

Danes ti želim zdravja, sreče in veliko časa: za moža, družino in prijatelje. Da bi vedno delala le kar te veseli. Da bi uživala v službi in imela dober kolektiv. Da bi znala ceniti drobne trenutke sreče, da bi slišala peti murenčke in da bi uživala v razcveteli pomladi. Da se bi večkrat dobila na kavici z menoj in poklepetala. Da se bi razumela kakor doslej za vedno.

Dobrodošla v tridesetih!

Tvoj brat

Vir: http://www.shaganappi.com

Včeraj se ob petih popoldne peljem proti banki na bankomat, da bi dvignil ubogih 40 €, ki sem jih potreboval za plačilo neke malenkosti. Naš kraj je ob popoldnevih mrtev. Vsake pol ure avto, kakšen kolesar in to je to. Praznina, vaška lenobnost, blažen mir. Brezskrbno se lepo v drugi prestavi vozim tistih nekaj sto metrov in si ogledujem naravo: lipe ob gasilskem domu poganjajo liste, trava je že visoka, umiti asfalt dehti čisto posebej, pomlad je v zraku. Naenkrat pritegneta mojo pozornost osebi, ki se sklanjata en nad drugim v križišču. Pomislil sem na pijančka, ki se opotekata. Bližje ko sem se peljal, jasnejša je bila slika. Nista bila ubogi pari, bila je oblast v modri uniformi, ki me je gledala skozi objektiv radarja hitrosti! Hiter pogled na števec mi je povedal, da sem na varni strani zakona, onadva pa sta še kar naprej ciljala vame s prekleto rečjo in čakala na mojo napako. Sedaj pa vem, kako se počuti pilot lovca, ko mu inštrumenti povedo, da ga ima sovražno letalo na merku! Prav slab občutek, vam povem. Elegantno sem se odpeljal mimo njiju in pogledal razočarana obraza. Drugič fanta, več (ne)sreče prihodnjič! Ob bankomatu sem se spomnil, da bi moral dvigniti veliko večjo vsoto, če ju bi hotel zadovoljiti – sploh, če je nova zakonodaja že veljavna!

Sedaj pa moje vprašanje: »Kaj pa zjutraj ob sedmih?« Se vam ne zdi, možje postave, da bi vaš nastop deloval bolj preventivno na udeležence v prometu, če bi patruljirali takrat, ko je cesta polna prvošolčkov in avtov, ki se jim mudi v službo? Še nikoli nisem videl, da bi policaj pomagal otrokom čez cesto, se pokazal v lepi luči in ne samo kot šiba božja. Zakaj ne bi dobili državljani občutka, da ste resnično v službi državljanov in da pomagate mlademu rodu preživeti v jutranjih urah? Zakaj izterjave popoldan, ko ni žive duše nikjer? In tudi če pripelje 10 km/h hitreje, ni voznik nevaren za drugega kakor morda za kakšno izgubljeno žabo ali deževnika s samomorilnimi idejami. Zjutraj ali ob dveh, je pa druga pesem. Ampak takrat itak ni nikogar, ki bi s svojo prisotnostjo vzbujal občutek za red. Takrat velja zakon močnejšega in predvsem hitrejšega.

Vsaka služba je menda ravno toliko zanimiva, kolikor jo znaš z veseljem opravljati. So slabi in lepi trenutki. A če hoče Policija, da jo vzamemo za svojo, bo potrebno več kot le izterjava glob in zatikanje listkov za brisalce. Priznam, da del innalog Policije ne poznam dovolj dobro. Pišem pač tako, kot stvari vidim. In tako jih vidi več kot 90 % naše vasi. Bom pa vesel vašega komentarja (sploh če ste policaj), če mi boste razložili, čemu so stvari takšne kot so. Pridite malo bliže navadnemu človeku, spustite se na tla in bodite tudi človek. Kaznujte me, če grešim, če divjam, če ogrožam. Ne pa prežati na malenkostne napake, kjer bi pomagalo že dobronamerno opozorilo.

Ups, še opomba: pri nadzoru državne meje na Vahti (ja, tam bo kmalu državna meja J ) me je ob jutranji kontroli policist opozoril, da mi ne sveti desna luč. Verjetno mi je umrla med vožnjo. Policist me je opozoril na pomanjkljivost in mi naročil, naj jo odpravim. Zahvalil sem se za opozorilo, se odpeljal v službo, kjer sem dal avto na servis. Čez urico je imel moj Focus že popravljene oči. Bolj sem si k srcu vzel opozorilo kot pa kazen. Takšni smo ljudje. Hvala policist.