Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.mindhacks.org

Že kar nekaj časa živim na istem mestu. Za mano vinske gorice z zidanicami, pred mano cerkvica, ki tam stoji že tristo let in še kak dan več. Pogled mi seže do Kolpe, ki jo le slutim po gosti črti vrb, ki rastejo ob njej. In to je to. Moj dom. Tukaj so moje korenine.

Veliko sosedov ima brate ali sestre nekje drugje. Ker je bil košček zemlje premajhen, ker so mislili, da je drugje boljše. Pa niso šli s trebuhom za kruhom – kruha je bilo dovolj za vse. A mislili so, da se drugje cedita med in mleko. Včasih pridejo na dopust. Z digitronom v roki preračunavajo in se čudijo našim visokim cenam, stiskajo dolarje in se mastijo z odojčki. Svetovljani so, saj živijo v obljubljeni deželi Ameriki ali Avstraliji a ko pogovor nanese na njihovo življenje, obmolknejo. Njihova Amerika je delo od osmih zjutraj do šestih zvečer, zaklepanje v hišo in strah pred sosedi. Imajo svojo službo, drug drugega in spomine na domovino. Tudi moji predniki so delali čez lužo. Pradedek je odšel v rudnike, poklical za sabo ženo in v tujini sta si ustvarila družino. Pa sta prišla nazaj. Nato je pradedek še enkrat odšel za nekaj let nazaj, da je zaslužil še nekaj denarja in se zopet vrnil domov. Njuni otroci so zopet odšli v Ameriko, ko so bili dovolj stari a moj dedek je ostal. Sam, brez družine, z očetom in materjo. Pa se je vse lepo odvilo in lepše je živel kot njegovi bratje in sestre. Ravno tako si je ustvaril družino in vsi smo pri kruhu.

Včeraj sem se sprehajal po vasi. Od desetih avtomobilov, ki sem jih srečal, sem jih devet poznal. Pri vsaki hiši so me ogovorili, saj me poznajo že od mojega rojstva. In jaz poznam njih. Dojenčki, ki sem jih pestoval, imajo sedaj že svoje dojenčke in vse sem že pomešal med sabo. Počasi prihajam v fazo, ko lahko že rečem: Ko sem bil pa jaz mlad… In se mi fino zdi! Nekateri me celo poslušajo, ne moreš verjet! To je moj dom. Zelena brajda in kamnitna miza pod njo. Kjer se nareže salama in spije kozarček. Kjer se resno pomenimo ali pa kar v tri dni možujemo. Kjer me trgovka za pultom povpraša o zdravju in hoče zvedeti vse o mojem nočnem življenju. Kjer me soseda z druge strani pogreša, če imam dva dni dopust, ker ne vidi več avta vsako jutro. Naša mala vas, kjer vsi vse vemo in ti gre to že na živce. A je včasih prijetno, ker si člen velike družine, ker pripadaš sem. In tega v širnem svetu ni.

Otrokom naj bi dali krila in korenine, ko jih vzgajamo. Krila, da se zavedajo svojih zmožnosti, da poletijo visoko pod nebo, dosežejo svoj vrh! In korenine, da vedo, kje so doma, od kod prihajajo in kdo jih tam vedno čaka. Tako je to!