Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://allsaintsgazette.files.wordpress.com

Dolgo nisem pisal, vem. A zakaj pisati o vsakdanu, če poteka gladko (smooth je izraz, ki mi je prirasel k srcu). Lepo, brez panike. O.K. Ne čisto brez povzdigovanja glasu in tudi mulca sem nekajkrat okregal a drugače: harmonija. Nakar se zgodi. Dogodek, ki me razjezi. Spravi k razmišljanju. Vas zanima?

Ne, ni bila žena. Se imava rada ko strela! Čisto tretja oseba je bila. In srečal sem jo v knjižnici. Kristjan me je prosil, če bi lahko izjemoma vzel DVD z risankami, ko je ravno deževen popoldan. Pa še knjigico za lahko noč, ker sedanjo zna že na pamet. Z veseljem sem mu ustregel – ta dan je bil res vzorno priden. V knjižnici me je pozdravil vonj po knjigah, malo sem klepetal s knjižničarko in brskal po policah. Vstopila je. Vključila se je v najino debato o vzgoji otrok, pasteh, ki prežijo na mladino, beseda je nanesla tudi na droge. Knjižničarka je imela delo, pomenala sva se samo še z žensko, ki je slučajno profesorica. Droge gor, droge dol in na koncu:«Vsega so starši krivi!«

Halo?! Krivi? Kdo je kaj kriv? Vidite, v vseh mojih 34 letih življenja me pa ravno iskanje krivde moti najbolj! Pa kakšna krivda lepo te prosim! Briga me, kdo je kriv, položaj se mora rešit! Kaj ti pomaga, če imaš krivca. Krasno, mi bo morda vrnil moje noči brez sna? Bo zavrtel leta nazaj? Bedarija! Pa koga to briga? Bo potem boljše? Mi se pa utrujamo z detektivskimi zgodbami! Kdo je kriv? Pa kaj je to važno nekomu, ki je v prometni nesreči izgubil življenje? Bo sedaj laže kramljal s sv.Petrom in čakal na avdienco pri vsemogočnem? Bo ugotovitev krivde koga vrnila nazaj? Norci! Starši so krivi! Prosim te lepo! Koliko pa vidim svoja otroka? Zjutraj ju predam vzgojiteljici. Po devetih urah ju stari starši pazijo urico ali dve, da prideva z ženo iz šihta, nato ju pa štiri ure kurcam in kregam (odvisno, kakšen dan imam v službi), dokler ne zaspita. Kdo potem nekako najbolj vpliva nanju? Vem, karikiram, pretiravam. Ampak to prelaganje odgovornosti, iskanje krivcev in podobni triki mi kar parajo možgane. Ste gledali Mela Gibsona: Once we were soldier? Do zadnjega z njimi, do komolcev v krvi, blatu, znoju in dreku. Prvi na sceno in zadnji iz odra. Pa da ne boste mislili-film je bil posnet po resničnih dogodkih! Kaj bi dal, da bi me nekoč vzgojiteljica ali učiteljica ali profesorica presenetila in rekla:«Vaš fant je slab, nazaduje. Morda snovi ne dojema. Dajmo se vi doma in jaz med uro še bolj potrudit, pa nam bo uspelo!« Ne rečem, če moti pouk, zabušava, tedaj zopet stopimo skupaj in ga naučimo discipline.

Ključna beseda tukaj je »skupaj«. Nihče ni na svetu sam in nihče ni vseved. Nihče ne dela ničesar sam. Smo ljudje, pogovorimo se. Če si delimo zasluge, si dajmo še poraze, neuspehe. In za božjo voljo, nikar ne iščimo krivca. Ker je to jalovo delo! Verjemite mi. Te ne osreči.

V stari službi sem imel študenta, ki je premetal kose na stroju. Morda sem ga precenil, na hitro sem mu razložil delo in odšel na teren. Popoldne sem se vrnil. Direktor naju je poklical v pisarno, pokazal na kose, ki so bili spakirani v kotu in vprašal:« Vsi današnji kosi so izmet, niso dobri!« Nato je zarjovel:«Kdo je kriv?« Kose je res vstavljal študent a ker sem bil njegov šef, je bil moja odgovornost. Zato sem ga poslal iz pisarne, direktorju pa povedal, da sem kriv samo jaz, kajti študent je bil pač samo dodaten par rok. Tudi direktor je bil človek, veste. Razumel je, da lahko dobi dva delavca, ki sta jezna naj ali pa nama pardonira napako, odpusti, vsi skupaj zagrabimo in popravimo napako. In tako je tudi bilo! Skupaj smo rešili zadevo. Vedno skupaj.

Delavci in šefi, starši in učitelji, otroci in starši… Vse se lahko pogovorimo. Vsi delamo napake, vsi smo zmotljivi. Zato znamo tudi vsi odpuščati. Koliko lepše je človeku odpustiti in ga nato gledati, kako si prizadeva vse skupaj popraviti! Mnogo lepše, kot pa kaznovati krivca in si nakopati nergača. Seveda smo ljudje različni. Nekateri dobroto izkoriščajo. A na dolgi rok se splača.

Sigurno. Se mora!