Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.dkimages.com

Včeraj je bil pa spet poseben dan (kater pa ni?). In spet se je odvijal na več nivojih. Imel je v sebi tudi nekaj Cankarjevih prvin, malo šolstva, malo nostalgije… A pojdimo lepo počasi! Naj se dramska predstava začne.

Moja prav posebna prijateljica je včeraj praznovala. In naju s prav posebno prijateljico povabila na čaj (kjer smo seveda pili kavo!). Vam povem, da sem dobil toooooooooolikšno šalico kofeta, da jo bi doma čisto lahko uporabljal za učenje plavanja (itak veste, da Belokranjci plavamo v krogu tudi na morju – ker se naučimo prvih zamahov v vodnjakih…). Ja, tista kahla opojno črne, z dodatkom likerčka legirane (sem pač strojnik) in s spenjenim mlekom pokrite življenjske tekočine, mi še danes ne gre z glave. Kako sem užival v njej! Seveda je bila tudi družba izbrana in prijetna, kar je pogoj za užitek! Vsekakor HVALA punci!

Izbiro darila sem povsem prepustil prijateljici, ker se ženski itak čutita med seboj. V simpatičnih skodelicah polno zrelih, svežih jagod… Naju bi kmalu slavljenjka pojedla z jagodami vred (kar zalogaj, ne?) tako je bila vesela… Skromnost in prijateljstvo – redki vrlini v današnjem pohlepnem in zahrbtnem svetu.

Konec prvega dejanja.

Doma me je čakala ena večjih nalog: z ženo in Kristjanom smo morali na spoznavanje šole in učiteljic. Kdo je čigav, kdo bo priden in kateri je baraba! Otroke smo zaprli v eno učilnico, starši pa smo lepo pridno okupirali drugo učilnico. Potem pa informacije: devetletka, učbeniki, delovni zvezki, Mladinska knjiga, Državna založba, konkurenca, prevozi, varstvo otrok, jutranje varstvo, popoldansko varstvo, tuji jeziki, bla,bla,bla… Gore in gore informacij – vam povem, da se mi je milo storilo. Al moj Kristjan ima šele pet rosnih let, spi s pleničko v drobni rokici in pestuje plišasto raco! Al on je še otrok – pustimo mu še malo čarobnega sveta. Naj vsaj še malo verjame v vile in škrate, v Miklavža in parklje, Dedka Mraz, če hočete… Vem, da sem preveč zaščitniški a on je moj prvorojenec. Ki stopa v veliki pokvarjen svet. Kjer mu ob šolskih vratih potiskajo v roko marsikaj: žvečilne, čokolado, travico, tabletko, reklamo nevemvečkatere zavarovalnice… Ali bo znal ločiti med zrnjem in plevelom? In če ne, ali bo dovolj pogumen, da bo mene vprašal za nasvet?

Vem paranoičen sem. A preveč otrok vidim na cesti z odsotnim pogledom v očeh…

Konec drugega dejanja

Po obveznem sladoledu (se mi je zdel primeren trenutek za proslavljanje), smo se triumfalno vrnili domov. Kjer nas je čakalo praznovanje obletnice poroke. Sedem let! Seveda sem last minut izbral v zlatarni sedemkrat dražjo zadevo kot sem hotel na začetku a mi je padla v oko: ogrlica s cirkoni in uhančki… Pregrešno drago. A mami je bila na operaciji, komaj preživela in za sedem let s takšnim bumbarjem tudi zasluži nekaj malega pozornosti. Nakar ji s fanti podarimo vse skupaj. Pa ni šlo… Mami je zapravila trenutek. Se spomnite prijateljice iz prvega dejanja in njene sreče ob jagodah? Ko bi bilo veselje vsaj približno takšno. Je pa mami izdavila samo :«o, sem mislila, da bo bolj športno. Lepo je«. Ja ljuba duša! Čutite malo Cankarja tukaj? In njegovo skodelico kave? Ode trenutek… Saj je bilo potem vse v redu in ni panike… A trenutka ni več in čarobnost je izginila. Malo sem celo napregel svoj nos in se delal rahlo užaljenega. Kompliciral skratka, ker smo ljudje komplicirana bitja. A grem naprej, ker se je škoda ubadati z malenkostmi. Dajmo gledat »big picture«.

Konec tretjega dejanja.

Noč kot vsaka, malo pri ženi, malo pri Kristjanu, Tadej je pa itak fasal vročino! Bemti antibiotike in vso kemijo! Smo že vsi prepojeni s hudičem in nič več ne prime. Spet bo treba v ambulanto, zmajevanje z glavo in odkimavanje. Groza! In še ko sem mu dal sirup za zbijanje vročine (sem se streniral, da samo z dlanjo zmerim vročino pri mojih fantih na desetinko stopinje natančno +0.05 /-0.1), sem itak to nagravžno sladko in lepljivo snov polil po čisto svežem pregrinjalu. Sem pa kar hudo preklinjal potem ampak čisto po tihem, da ne bi cicibana zbudil (tam nekje za deset očenašev in kakšen rožni venec za povrhu na pokori). Morda bi moral predlagati, da se otroški sirupi uporabijo v tapetništvu kot lepilo: gotovo bolje lepijo, kot pa zbijajo vročino J .

Konec četrtega dejanja.

In še veliki finale:

Ob štirih zjutraj je narava čudno tiha. Nato se počasi, kot iz sanj prebujajo prvi ptiči. Kmalu je buden cel simfoničen orkester ptičkov, pojejo, se napenjajo in šopirijo. Plešejo po rosni travi, ki je kmet še ni pokosil in trgajo pajkove mreže, na katerih se bolj kot Swarovski kristalčki lesketajo kapljice rose. Umivajo se in pripravljajo na nov dan. Zarja rdeči na vzhodu, napoveduje prihod njegovega veličanstva. Narava se zopet umiri, ptičja uvertura je končana. Ušesa počivajo, začne se predstava za oči: barve od temno vijolične pa čez cel spekter rdeče, v oranžno se počasi prelivajo in skorj v rumeno, dokler izza hriba ne pokuka Sonce. Ki se veča, dokler se ne razkrije v vsej svoji gracioznosti in glamurju. Nežno na začetku a čez dan strahovito močno. Usodno, če tako hoče. Zaenkrat prihaja še vsak dan. Nežno pozdravi deželo in nov dan se tudi uradno začne. Ptiči nažigajo naprej, čarobnosti je konec. In tudi sam moram nadaljevati z rutino. Ni več skrivnostne noči, ki v temi odpušča, ni več šepeta Lune, ni več zaljubljenih mačjih glasov. Čisto pravi dan je, svetel in realen, definiran in konkreten. Poln presenečenj, razočaranj, velikih zmag ali tihih porazov. A jutri zjutraj začnemo znova. Pa pejmo!

Zastor.

Vir: http://images.allmoviephoto.com

Vedno sem rad sprejemal izzive. Ti dvigne raven adrenalina (morda še kaj), če ti uspe, se počutiš fino, če ti pa ne uspe, si pa vsaj poizkusil. In se potem čez triinosemdeset let na smrtni postelji ne ubadaš z vprašanji, kot je recimo:«Kaj neki bi bilo danes z mano, če…« Tam nekje pa izdihneš.

V pisarni smo dobra klapa, lahko bi celo trdil mednarodna. Kaj potrebujete za dobro vzdušje? Evo recept: vzemite enega Belokranjca, ni nujno, da je rosno svež in ga posedite h Podgurcu. Nato ju obdajte z mešanico ljudi iz okolice Senovega, vmes vtaknite kakšnega Trebanjca in vse skupaj pazljivo mešajte. Po potrebi dodajte golobradega študenta za kratek čas, če hočete začutiti raznolikost okusov. Ko je zmes pripravljena, vas njen rezultat preseneča iz dneva v dan.

Vsekakor vedno kakšno zakuhamo. A zadnja je bila najjača. Vas kej firbec? Al bom povedal, bom. Kar lepo počasi…

Tih, dolgočasen dan. Gledam po EnaA.com, iščem nevemžetočnokaj (kot po navadi) in naletim na nagradni (zelo pomembno) natečaj. Hja, tle smo pa takoj poleg. Kakšna nagradica se nam bi prav prilegla. Berem naprej…Erotična zgodba…No, ja, z malo domišljije…Ščepec pretiravanja,…pomoč prijateljev… Odločitev je padla. Po noči ali dveh sem jo napisal. Zgodbo. Erotično. Pa ravno jaz – če me poznate, veste, da sem tako daleč od erotike, kot je malinovec daleč od predikatov! ZELO! Ampak beseda je beseda – zgodbo sem poslal na natečaj. In glej ti čudo božje: glasovi so se kopičili, nastala je tekma. Glasovali smo za našo zgodbo, spremljali rezultate in držali pesti. Čeprav me je pa že postalo strah, da na koncu še res dobim nagrado. Kaj pa pol?

Seveda so mi iz uredništva sporočili, da sem dobil četrto nagrado in prosijo za naslov, kamor naj mi nagrado dostavijo. To sploh ne bi bil problem, če ne bi moški spet nekaj zakomplicirali. Ko smo med zadnjo akcijo naročali Hawaiian tropic koledar za v pisarno, sem posodil svoj domač naslov, da je koledar prispel. Seveda se je žena muzala in hihljala, kakšni hudi dedci smo, da moramo imeti obešene te na pol nage kosti v pisarni…Naslednja njena domislica je bilo vprašanje, če sploh res delam v pisarni ali v resnici v delavnici šraufam. Ker v garažah navadno visijo takšni koledarji… In podobne duhovite. Zato sem tokrat zahteval, da še kak kolega preizkusi lepote družinskega zbadanja. In res – Boštjan je posodil svoj naslov. Ker pa je hudo zvit ta moj prijatelj, je paket prispel k njegovi mami. Je mislil, da se je rešil a preberite zagato. Na paketu je bilo moje ime in njegovo. Se pravi: Dušan pošilja Boštjanu (kao). V paketu pa reklamna majčka, erotično masažno olje in dva paketka erotičnega lubrikanta! Mama kliče Boštjana, da mu en fant pošilja neke »cotice«, naj si pride iskat… Kaj bi šele bilo, da mama po nesreči odpre paket, notri pa maziva in stimulansi?! Kaj neki bi gospa mislila? V kakšne vode je njen sinko zaplul?! Joj prejoj… Smo se režali še cel šiht, ko nam je Boštjan razkril skrivnost…

Darilo sem pospravil v predal a sem ga že takoj rabil. Pa ne lubrikanta, da ne bo pomote. Majčko sem se oblekel, ker sem po nerodnosti po sebi razlil dva deci vode, ki jo navadno celo uro srebam za mizo. Mazivo imamo pa shranjeno za vsak slučaj. In kadar moraš k šefu na zagovor, vzameš paketek s seboj, da se mu čim laže in neboleče »uguziš«. Ja pa saj ne moreš biti resen ob takšnih sodelavcih!

Dobra ekipa smo. Delamo, ko je to potrebno in hecamo se, ko je čas za to. Težko jih bo nekoč zapustiti. A ta trenutek je še daleč!

Res?

Vir: http://images.jupiterimages.com

Evo mene spet. Ura je še jako zgodnja, za nekatere nečloveška. Ob pol petih zjutraj sem lepo sveže stuširan s sirovko v eni in skodelico mleka v drugi roki. Občasno vse skupaj spustim na mizo in besno udriham po tipkovnici. Dolgo je že od moje zadnje objave a, kot za vsako stvar, imam tudi za to dobro opravičilo. Zgodba ni kratka, zato si natočite kavo, sok ali kar pač konzumirate ob branju. Lahko začnem?

V življenju sem se malo ukvarjal tudi z dramatiko, igro če hočete. V rosnih letih sem igral Kekca, ki premaga trapasto Pehto in Bedanca, nato sem prevzel vlogo predsednika pionirske organizacije, kar je bila tudi velika vloga. A mi nekako ni šla od rok, ker sem pri vsaki predaji kurirčkove torbice pozabil geslo in so bili malo v zadregi ali mi dajo tisti ruzak ali sem sovražni element. Z odhodom Titota v hišo cvetja, se je tudi moja vloga zaključila. V najstniških letih sem se kar veliko potikal po odrskih deskah in na tisti čas imam kar nekaj lepih spominov povezanih predvsem z zakulisjem. Veste, v dvoranah je med vajami navadno polmrak, ker se varčuje z lučmi. Tema, vlaga in toplota pa niso ugodne samo za razvoj glivic, temveč so s tem vzpostavljeni idealni pogoji za pestro najstniško ljubezensko življenje. A o teh žgečkljivih temah morda kdaj drugič. Nato sem igral vlogo velikega brata in pridno ustrahoval sestrine oboževalce (pure pleasure). Nato pa moja življenjska vloga: mož (family man).

A prejšnji teden se je odvilo kar nekaj dejanj, kjer sem glumil samohranilca. Najtežja vloga do sedaj – vam rečem. Saj sem bil že sam doma brez žene a tokrat sem imel ob sebi še dva fanta. Pa pojdimo lepo po vrsti. Naša mami je imela težave z žolčem. In slabine, pa bruhanja in kar je še teh simptomov. Po skrbnem pregledu so se že pred dvema letoma odločili za odstranitev presnete reči. Datum operacije je bil postavljen, še zadnji odvzem krvi par dni prej in… »Hja, gospa, vi ste pa noseči,« je dahnila sestra v laboratoriju. Kaj vse človek zve o sebi pri zdravniku! Seveda smo počakali, da se je Tadej blagovolil roditi in nato ponovili proceduro in pripravo na operacijo. Malo me je bilo strah, da se morda izvidi ne ponovijo, ker se mi je začelo počasi nabirati otrok in resnično ne bi želel, da se zaradi operacije žolča rodi preveč otrok… A vse se je lepo odvilo in mami je odšla v bolnišnico.

Fantje pa doma. Sonja nam je pripravila vse: nogavice za vsak dan posebej, vse oprala, nafilala hladilnik, skratka njo je skrbelo vse drugo, samo operacija ne. Meni pa še mar ni bilo za vse drugo, ker me je skrbela operacija. Kako se čudovito dopolnjujeva, mar ne? Zakaj me je skrbelo, kljub temu, da gre za rutinsko laproskopijo (sem prav črkoval?)? Zato, ker kadar je moja žena v bolnišnici, ni nikoli nič enostavno! Prvo nosečnost smo imeli kar apartma rezerviran tam: slabosti, dehidracija, prezgodnji krči, Kristjan je osmi mesec prenehal rasti, umazana plodovna voda…Ni da ni, kot v medicinskem učbeniku v poglavju »Možni zapleti v nosečnosti«. Skoraj vse smo imeli. Saj se je srečno končalo in Kristjan je danes pravi mladenič a takrat me je skrbelo. Potem druga nosečnost. Ko je že vse kazalo, da bo vse normalno, je mami dva dni pred porodom dobila vodene koze. V hudi obliki. Tako, malo za popestritev, da ne bi bilo vse normalno. Hvala babici Metki, da se je vse srečno končalo a vam povem, da sem že z belim gledal. Pa še je bilo obiskov pri ljudeh v belem in prav noben ni potekal rutinsko.

Seveda je žena alergična na cel kup zdravil (ste uganili, da dela v farmaciji?) in seveda se je to pred operacijo pokazalo v obliki izpuščajev, srbenja… Potem je tu še nekakšno popuščanje mitralne zaklopke (samo kot dodatek). Menda so imeli zdravniki cel kup dela z njo in potem nekako ni dobila pravih painkillerjev, ker so se bali, kakšno presenečenje jim bo to drobno telesce pripravilo… Cela štala, vam povem.

No, medtem nam je pa v baznem taboru že začelo primanjkovati svežih nogavic, v hišo si lahko vstopil le po predhodnem razmikanju igrač, posodo smo še nekako obvladali (hvala za pomivalni stroj) a perilo se je nabiralo. Pralni stroj je zame uganka, misterij… Pa nisem glup, veste. Sem svoje čase konstruiral sterilizatorje in tudi kakšen avtoklavček, ki ima veliko funkcij in zapletene cevovode. A pralni stroj razumejo menda samo ženske. Pa smo se vseeno znašli. Nato novica, da mami prihaja domov. Za silo smo pospravili to štalo, se pražnje oblekli in v nedeljo odšli po njo. Vsi trije, njeni fantje.

Čakala nas je na hodniku, vsa bleda in koščena, malo sključena od bolečin. Se ti mora zasmiliti v dno duše. Moja razbojnika jo bi kmalu porušila, še dobro, da sem jo podprl. Odpeljali smo jo domov, v našo oskrbo. Nekako na pol živo a kljub vsemu. Jo bomo že poredili. Moja mama je obljubila dietno kuhinjo za Sonjo in menda sem tudi jaz v tej skupini (da mi ne bo škodilo, če bom shujšal! In to trdi moja lastna mati… Kaj se je zgodilo z ljubeznijo do sina in podobnimi čustvi?). Otroka bosta natepavala salamo, jaz pa iz solidarnosti do žene, posneto juhico brez maščobe in podobne zvarke… Oh joy! Zakaj moram vedno tudi jaz trpeti, ne glede na to, kateri član družine je bolan? Vsekakor bomo odgovore na to in še na mnoga druga zanimiva vprašanja poiskali v enem od nadaljevanj zgodbic na blogu.

Tako. Moja vloga samohranilca se je končala, zastor je padel. Občinstvo ni ravno navdušeno a bo že. Žena je doma in spet smo družina. Do naslednjega incidenta pa – imejte se radi!

 
http://www.album-art.net/ 

Najraje imam takšne nedelje. Počasne, neobvezujoče, ko se nam nikamor ne mudi in je svet v drugem planu. Ravnokar smo pojedli: puranje zrezke, gobova omaka s smetano, mlad motovilček z obilo česna, koruza iz konzerve, ker so to redki vitamini, ki jih najstarejši sin konzumira. Ob kosilu pa kozarček domačega vina. Količine so bile zopet skrajno preobilne (zame vsekakor) a sem zmogel – nisem se dal – požrl sem vse! Menda imajo koščenosuhi ljudje kot je moja žena kar nekakšen kompleks, da hočejo vse okoli sebe zrediti do nepojmljivih razsežnosti. Zaenkrat ji dobro uspeva.

Najmlajši je kinkal že za mizo, starejši je po kosilu pojedel še obvezno količino kemije v obliki čipsa, medvedkov in kot krona: košček čokolade. Nato se je tudi on zavalil v brlog. Ženo sem vrgel na sonce, in sicer na blazine za na plažo. Ob tem sem odkril dragoceno zanimivost: ker sem lani v jeseni temeljito opral blazine in jih nisem čisto čisto do konca posušil, se je v spužvi čez zimo čudovito razbohotila plemenita plesen in prekrila platno. Na vseh treh blazinah. Še dobro da je mami sploh hotela še ležati na njih. Toliko o temeljitosti in natančnosti, ki me bo stala okrog 50€ (če bom imel srečo). Ostal sem sam. Ven ne morem, ker se mi ne da! Priznam. Pa tudi nekdo mora pazit na otroka, ki smrčita vsak v svojem brlogu. Spat nočem – izguba časa. Odprem računalnik, se vsedem za mizo. Na levi kahla bele kave, na desni pol litrčka čistega veselja (na žalost Union a v sili tudi vrag muhe žre). Pa gremo!

Vsak malo boljši filmski prepir se začne s stavkom:«I have confession to make…«. Če sem spustil kakšno črko, jo seveda dodajte po lastnem okusu a povedati sem vam želel tole: včeraj sem bil na Cvičkariji!

Požirek pirčka in gremo naprej.

Da, čistokrvni, zavedni Belokranjec na paradi Cvička. Pa kaj! Lepo je bilo. Vleteli smo ravno na Prifarske muzukante. Tamburice, violine, obvezna harmonika in domača pesem. Ni kaj, lepo. Nato Saša kot napovedovalec. Vam nekaj povem? Saša je CAR! Spontano, refleksno koketira z občinstvom, vzpodbuja sodelujoče, improvizira, prisrčen… Noro dober voditelj, če komu moje mnenje kaj pomeni! Sem se muzal ob njegovih domislicah, da je čas kar mineval. In nato: mažoretke. Joj, joj, joj. To pa ni zame. So hodile mimo v tistih (kako se že pravi krajšemu krilu od mini?) mini mini krilcih, bedra so se bliskala, lasje skriti pod čepicami, gol vrat, ki izziva:«saj si ne upaš, tralala…« Veste, kje sem prvič videl mažoretke?

Celo jutro smo stali v »na mestu oooooodmooooor!« in čakali. Sonce je močneje posijalo, pot je začel siliti na čelo. Mesec čakanja bo vendarle poplačan. Nagradni vikend je bil pred nami. Starši, punca, ob kateri se bom prepričal ali barabe iz poveljstva res mešajo brom v čaj ali samo nisem primerno stimuliran. Pred stavbo tretje čete smo stali zadnji, četrti vod. Dvajset golobradcev, ki smo služili slovensko vojsko. Čakali smo na svečano zaprisego in na nagrado, ki bo prišla doma, zvečer. A svečanost se ni in ni hotela pričeti, dokler pa niso nazadnje le začele hoditi mimo nas…mažoretke! Cel mesec nismo videli ženske, potem pa mimo nas, pol metra od nosu korakajo mlade, na pol nage punce! Ste že videli psa, ki strada cel mesec, potem mu pa s kostjo mahate pred nosom? Napenjali smo se v zboru, škrtali z zobmi, mencali na mestu… Leeeepe, lepe so bile takrat. Krilca so plapolala v vetru in prisežem, da sem zavohal parfum vsake posebej. Noro lepo je bilo takrat.

Tokrat ni bilo tako napeto v mojih hlačah ob pogledu na mažoretke. Sem pač srečno poročen in najdražja le poskrbi, da ne stradam preveč. Tako, da sem se lahko posvetil opazovanju množice in programu, ki so ga mažoretke prikazale. Za njimi (ali mogoče pred?) pa so nastopili nadebudni mladci, z imenom Electric…nekaj. So žagali po instrumentih, da bi lahko delali na gozdnem, brez vsakih drugih referenc. Hja, kljub vsemu sem se postaral in pašem nekam drugam, v nek drug čas. In iz tistega časa sem srečal precej znancev. Nekateri me niso videli, drugi ne spoznali… Sošolec, ki je služil s ponarejenjem kart za avtobus je v ponetani jakni kraljeval skupini bikerjev, znanec iz paralelke, ki te je nabutal kar tako, za zajtrk, je sedaj ljubeče vodil za roko nežno, svetlolaso bitjece, ki je bilo verjetno njegova hčerkica…Sama ljubezen vse naokrog! Največji štos pa ta, da srečam gospo, s katero sva se prvič v življenju srečala poslovno prejšnji teden, na cvičkariji pa je ravno ona bila tista, v katero sem najprej trčil!Lahko verjamete? Noro! Nekaj bivših sodelavcev (bok Marijan!), skratka pestro. Seveda brez incidenta ni šlo. Tadejčka sem ves čas lovil med ljudmi, nakar se mi zaleti v lušno, mlado punco, in sicer seveda direktno v rit. Jaz sem tekal za njim in ko se je bejba ozrla, je seveda zagledala za svojo (zelo lušno mimogrede) zadnjico, starega pohotneža s sinom. Na srečo je nekako na pol verjela mojemu opravičevanju in izgovarjanju. Še sreča. Najlepše, da me obsodijo kar na licu mesta kakšnega nadlegovanja…Hvala sine! Pravi biser!

Doma smo kar popadali v postelje. In izlet v Crikvenico prestavili. Se vam je kdaj zdelo, da vam nekaj ni usojeno? V ta »kraj nesrečnega imena« (Prešeren), se odpravljam že celo leto, pa mi ni usojeno. A se ne obremenjujem s tem: upam, da vsaj zgoraj vedo, kaj delajo.

Tako danes dremam. Delam samo z 20% moči. Če bi bil jedrska, me bi že ustavili! Pa mi je lepo, veste. In naj kar tako ostane. Zunaj so poplave, požari, suša, bolezni, Joras je lačen, Podobnik se sekira za znoret, policaji prežijo nate na vsakem koraku, na Dobu kaznjenec kampira na strehi, diesel je dražji kot bencin, riža ni, borza je v kurcu (menda), v službah je kriza, vrtci so dragi, ljudje se ločujejo, otroci prihajajo po štiridesetih letih iz kleti, polarni kapi se topita, Benetke počasi zapirajo, stolp v Pisi se ravna in kmalu ne bo več nič posebnega, kave mi je zmanjkalo in tudi pir gre h koncu…

A veste kaj? Vedno se najde rešitev, samo potruditi se moramo. In veste kaj bom sedaj, v tem brezizhodnem položaju naredil? Ne, ne bom se zjokal, tudi ne bom položil roke nase, ne bom tečen in tudi kregal ne bom nikogar. Težavo, ki me trenutno najbolj pesti, bom rešil na kar najbolj enostaven način: vstal bom,napravil korak do hladilnika, ga previdno odprl… In veste kaj me čaka na srednji polički na vratih? Pol litrčka Uniona, ki bo stekel po grlu ko madona in se prilegel… Zrezkom in gobicam… Toooooo je lušno…

Vidite, iz še tako nemogočega položaja se lahko rešite. In rešitev je ponavadi pred nosom, samo pogledati je treba!

Ostanite v cvetju in ljubite se med seboj a pozor! Karkoli boste že počeli, počnite to varno! In strastno! Z veliko ljubezni…

Vir: http://cache.viewimages.com

Zdravo. Za vse, ki me ne poznate – sem poklicni nategnjenec! Vsak dan znova se potrdi ta trditev. Saj ne, da bi bilo hudo. Se da živeti, ko enkrat dejstvo sprejmeš. Svet se v grobem deli na nategovalce in na tiste, ki jih nategujejo. In jaz sem v drugi skupini. Zakaj?

Danes je bila spet ena tistih noči, ko si prav želim malo nežnosti z ženo (sex ni nujen, je pa opcija) zvečer.A če hočem ustvariti malo zasebnosti, moram najprej z najmlajšim diktatorjem spat. To še nekako gre, ker posesa steklenico mleka, prav po moško podre kupček, če imam srečo še na spodnji izpust spusti konkretno zalogo plina, ki zaradi pleničke lepo počasi in neskončno dolgo nekontrolirano uhaja izpod odeje. Vonj po kislem mleku in na pol predelanem sadju bi me moral držati pokonci a po drugi strani deluje name kot bojni strup in učke mi kar same lezejo skupaj. Če sem še priseben, ko začne dihati globoko, ritmično in umirjeno, se lahko odstranim in si pripišem zmago. Spi na hrbtu, kot kak velikanski hrošč, na obrazu nasmešek, in rahlo smrčanje. Gremo naprej – one out, one to go!

Pri starejšem je pa druga taktika. On je tekač na dolge proge in ko jaz končam s pravljico, začne pa on z vprašanji, pripovedkami, zgodbicami… Meni pa veke postajajo težke in težke in … Ko se zdramim, je ura ena ali dve zjutraj, seveda cela hiša smrči, jaz pa popolnoma buden in pripravljen za nov dan. Super ne, samo kaj ko je vsaj pet ur prezgodaj! In tako strmim v strop in se počutim nategnjenega. Hja, tako je to. Potem pa lutam kot dobri duh iz sobe v sobo, pokrivam speče otročke z mami vred, menjam steklenice mleka, gledam svojo družinico, poslušam tišino in gledam temo. Urejam misli, delam načrte. Bi temu lahko rekli meditacija? Ne vem a meni je fajn, da zaključim določene zadeve in načrtujem nove. Ti analitični um ti! Verjemite, ta trenutek se precej dogaja, celo nekaj zelo pomembnih odločitev je pred mano, zato mi bi bister um pomagal.

Med razmišljanjem sem se spomnil, kako sem se nasmejal popoldne. V naši vasi imamo namreč balirko in ovijalko za seno! Tako je, velika pridobitev za našo vas, majhna reč za državo. Kar nekaj se nas je zbralo ob stroju in modrovalo. Fantiček na traktorju se je pa mučil, da bi balo vrglo iz balirke, pa menda že ni pritisnil pravega gumba. Mi pa s pristno vaško faušijo delili nasvete, pametne, da se je fantič že kar tresel v kabini. Še dobro, da je zvočno izolirana, da nismo slišali njegovih odgovorov. Se je pa marsikaj razločno prebralo iz ustnic. Besede kot so imena spolnih organov, svetniki z Marijo in Jožefom vred, kombinacija obeh tipov besed in podobno so kar bruhale iz njega. Nato smo se starejši odmaknili, pristopili pa so njegovi vrstniki. In oni so bili že spet polni idej! Ker smo se možaki vračali mimo naše hiše, sem obvezno natočil liter rujnega in ker je bila pač pri roki, narezal še salamo (hvala Dejan – izvrstne so!). Modrovali smo še kar pol drugega litra in idej so kar padale: o vinogradu, košnji, mladini, aferah, rdeča nit pa so bila prešuštva in ogovarjanje sosedov, ki jih ravno ni bilo poleg. A to so bile nedolžne reči, z nasmeškom. Ker se mi je malo mudilo, sem jih kar zapustil z novim litrom. Takrat je stopil sosed z mano in me prosil za uslugo. Kar resna stvar, pomembna in hudo diskretna. Evo – sprejeli so me v naslednjo stopnjo v vaški skupnosti. Nisem več golobradec, sedaj sem nekako v vladajočem in izvršnem sloju. Naslednja stopnja je, ko si star ate, dober samo še za izdelavo gugalnic za vnuke in paziti na njih, dokler se neznanokdaj njihovi starši vrnejo iz velepomembnih služb. Je pa še ena stopnja, ko ne delaš nič več in samo podžigaš in kuriš z idejami a te itak nihče več ne posluša, ker si pred jamo. Ja, tako gre hierarhija pri nas.

Lepo je pri nas. Malo so sicer službe napete a če znaš to napetost pustiti za zidovi podjetja, se imaš lahko prav lepo. Največkrat.

Vir: http://www.layercake.net

Uuuuu, danes sem vam pa hotel naložit! Za konec praznikov. Nekaj hudo pomembnega, političnega: o odnosih med Slovenijo in Hrvaško, nekaj o Jorasu, malo o brači Podobnik… Hude teme, zatežene. In sem se tudi zares spravil k temu opravilu. Mami je bila v kopalnici, Kristjan pri starih starših, Tadej pa naj bi spal. Jaz pa na blog.

Prazniki so bili čisto drugačni kot sem planiral. Tadej je že v torek zvečer fasal vročino, ki se je samo stopnjevala. Obsojeni smo bili na dom in posteljo – v trenutku. Čajčki, toplomerji (čeprav mu izmerim telesno temperaturo kar z dlanjo, ki kaže samo dve stopnji: vročina je ali vročine ni), smrklji povsod, zamašen nosek, mokre očke… Nakar se je položaj slabšal in sem obiskal kar dežurnega. Dobili smo regularno dozo antibiotikov (oh joy!) in inhalacijo 2x dnevno. No, to je bilo nekaj novega. Sem se bal, da bo cicibanček tulil, ko sem mu masko tiščal na usta. A on je z užitkom gledal, kako se kadi skozi nosnici, lovil je dim z rokama in se sploh zabaval. No, krasno. Se bojim, da bo postal še odvisnež!

Vse se je torej vrtelo okoli našega malega bolnika. A današnji večer je bil špica. Seveda Tadej niti slučajno ni spal ob devetih zvečer in tudi Kristjan je veselo odklanjal spanec. Trudil sem se dajati videz strogega in nepopustljivega očeta, malo sem kričal in čisto nežno bogaril (druga do tretja stopnja jakosti). Potem sem se pa v stotinki premislil. Zakaj jeza? Čemu razburjenje? Na eni strani suhoparno delo, na drugi pa moja sinova, ki v meni gledata Boga. Za koga se bi pa vi odločili?

Dvignil sem ju v naročje, vsakega na eno koleno in poiskal po datotekah. Pa smo začeli z Mladimi Dolenjci. Navili do konca, igrali harmoniko po rebercih Kristjana in kitaro po Tadejevem trebuščku. Smo se tako smejali, krohotali, da je mami vsa v strahu na pol naga pridrvela v kuhinjo. Pa smo se še njej režali, da ni mogla drugače kot da je prasnila v smeh. Vrnila se je nazaj, mi pa smo nadaljevali z nedeljskim poslušanjem polk in valčkov. Smo se vživeli, da je stol pod nami pokal. Veliko smeha, sreče in ljubezni… Noro v redu je bilo. Noro.

A kljub vsemu je ura tekla že v rdečem območju, Tadej si je na skrivaj mencal očke in vedel sem, da se moram kot najstarejši (a ne nujno tudi najpametnejši) odločiti, da gremo spat. Pa smo šli v sobo, skrbno sem ju pokril in se še malo pocerkljal pri njiju. Gledal sem v strop, kjer so se svetile nalepljene zvezdice, poslušal Tadejevo smrčanje (tatin sine!) in nežno Kristjanovo dihanje. Lepo mi je.

Mami me je čakala pred obvezno TV. Nič nimam proti temu, da gleda BB a zame je to popolna bedarija, zato sem šel kar spat. Me bo že zbudila, če so zvezde prave. Ja, sreča je v majhnih stvareh.