Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.layercake.net

Uuuuu, danes sem vam pa hotel naložit! Za konec praznikov. Nekaj hudo pomembnega, političnega: o odnosih med Slovenijo in Hrvaško, nekaj o Jorasu, malo o brači Podobnik… Hude teme, zatežene. In sem se tudi zares spravil k temu opravilu. Mami je bila v kopalnici, Kristjan pri starih starših, Tadej pa naj bi spal. Jaz pa na blog.

Prazniki so bili čisto drugačni kot sem planiral. Tadej je že v torek zvečer fasal vročino, ki se je samo stopnjevala. Obsojeni smo bili na dom in posteljo – v trenutku. Čajčki, toplomerji (čeprav mu izmerim telesno temperaturo kar z dlanjo, ki kaže samo dve stopnji: vročina je ali vročine ni), smrklji povsod, zamašen nosek, mokre očke… Nakar se je položaj slabšal in sem obiskal kar dežurnega. Dobili smo regularno dozo antibiotikov (oh joy!) in inhalacijo 2x dnevno. No, to je bilo nekaj novega. Sem se bal, da bo cicibanček tulil, ko sem mu masko tiščal na usta. A on je z užitkom gledal, kako se kadi skozi nosnici, lovil je dim z rokama in se sploh zabaval. No, krasno. Se bojim, da bo postal še odvisnež!

Vse se je torej vrtelo okoli našega malega bolnika. A današnji večer je bil špica. Seveda Tadej niti slučajno ni spal ob devetih zvečer in tudi Kristjan je veselo odklanjal spanec. Trudil sem se dajati videz strogega in nepopustljivega očeta, malo sem kričal in čisto nežno bogaril (druga do tretja stopnja jakosti). Potem sem se pa v stotinki premislil. Zakaj jeza? Čemu razburjenje? Na eni strani suhoparno delo, na drugi pa moja sinova, ki v meni gledata Boga. Za koga se bi pa vi odločili?

Dvignil sem ju v naročje, vsakega na eno koleno in poiskal po datotekah. Pa smo začeli z Mladimi Dolenjci. Navili do konca, igrali harmoniko po rebercih Kristjana in kitaro po Tadejevem trebuščku. Smo se tako smejali, krohotali, da je mami vsa v strahu na pol naga pridrvela v kuhinjo. Pa smo se še njej režali, da ni mogla drugače kot da je prasnila v smeh. Vrnila se je nazaj, mi pa smo nadaljevali z nedeljskim poslušanjem polk in valčkov. Smo se vživeli, da je stol pod nami pokal. Veliko smeha, sreče in ljubezni… Noro v redu je bilo. Noro.

A kljub vsemu je ura tekla že v rdečem območju, Tadej si je na skrivaj mencal očke in vedel sem, da se moram kot najstarejši (a ne nujno tudi najpametnejši) odločiti, da gremo spat. Pa smo šli v sobo, skrbno sem ju pokril in se še malo pocerkljal pri njiju. Gledal sem v strop, kjer so se svetile nalepljene zvezdice, poslušal Tadejevo smrčanje (tatin sine!) in nežno Kristjanovo dihanje. Lepo mi je.

Mami me je čakala pred obvezno TV. Nič nimam proti temu, da gleda BB a zame je to popolna bedarija, zato sem šel kar spat. Me bo že zbudila, če so zvezde prave. Ja, sreča je v majhnih stvareh.