Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://cache.viewimages.com

Zdravo. Za vse, ki me ne poznate – sem poklicni nategnjenec! Vsak dan znova se potrdi ta trditev. Saj ne, da bi bilo hudo. Se da živeti, ko enkrat dejstvo sprejmeš. Svet se v grobem deli na nategovalce in na tiste, ki jih nategujejo. In jaz sem v drugi skupini. Zakaj?

Danes je bila spet ena tistih noči, ko si prav želim malo nežnosti z ženo (sex ni nujen, je pa opcija) zvečer.A če hočem ustvariti malo zasebnosti, moram najprej z najmlajšim diktatorjem spat. To še nekako gre, ker posesa steklenico mleka, prav po moško podre kupček, če imam srečo še na spodnji izpust spusti konkretno zalogo plina, ki zaradi pleničke lepo počasi in neskončno dolgo nekontrolirano uhaja izpod odeje. Vonj po kislem mleku in na pol predelanem sadju bi me moral držati pokonci a po drugi strani deluje name kot bojni strup in učke mi kar same lezejo skupaj. Če sem še priseben, ko začne dihati globoko, ritmično in umirjeno, se lahko odstranim in si pripišem zmago. Spi na hrbtu, kot kak velikanski hrošč, na obrazu nasmešek, in rahlo smrčanje. Gremo naprej – one out, one to go!

Pri starejšem je pa druga taktika. On je tekač na dolge proge in ko jaz končam s pravljico, začne pa on z vprašanji, pripovedkami, zgodbicami… Meni pa veke postajajo težke in težke in … Ko se zdramim, je ura ena ali dve zjutraj, seveda cela hiša smrči, jaz pa popolnoma buden in pripravljen za nov dan. Super ne, samo kaj ko je vsaj pet ur prezgodaj! In tako strmim v strop in se počutim nategnjenega. Hja, tako je to. Potem pa lutam kot dobri duh iz sobe v sobo, pokrivam speče otročke z mami vred, menjam steklenice mleka, gledam svojo družinico, poslušam tišino in gledam temo. Urejam misli, delam načrte. Bi temu lahko rekli meditacija? Ne vem a meni je fajn, da zaključim določene zadeve in načrtujem nove. Ti analitični um ti! Verjemite, ta trenutek se precej dogaja, celo nekaj zelo pomembnih odločitev je pred mano, zato mi bi bister um pomagal.

Med razmišljanjem sem se spomnil, kako sem se nasmejal popoldne. V naši vasi imamo namreč balirko in ovijalko za seno! Tako je, velika pridobitev za našo vas, majhna reč za državo. Kar nekaj se nas je zbralo ob stroju in modrovalo. Fantiček na traktorju se je pa mučil, da bi balo vrglo iz balirke, pa menda že ni pritisnil pravega gumba. Mi pa s pristno vaško faušijo delili nasvete, pametne, da se je fantič že kar tresel v kabini. Še dobro, da je zvočno izolirana, da nismo slišali njegovih odgovorov. Se je pa marsikaj razločno prebralo iz ustnic. Besede kot so imena spolnih organov, svetniki z Marijo in Jožefom vred, kombinacija obeh tipov besed in podobno so kar bruhale iz njega. Nato smo se starejši odmaknili, pristopili pa so njegovi vrstniki. In oni so bili že spet polni idej! Ker smo se možaki vračali mimo naše hiše, sem obvezno natočil liter rujnega in ker je bila pač pri roki, narezal še salamo (hvala Dejan – izvrstne so!). Modrovali smo še kar pol drugega litra in idej so kar padale: o vinogradu, košnji, mladini, aferah, rdeča nit pa so bila prešuštva in ogovarjanje sosedov, ki jih ravno ni bilo poleg. A to so bile nedolžne reči, z nasmeškom. Ker se mi je malo mudilo, sem jih kar zapustil z novim litrom. Takrat je stopil sosed z mano in me prosil za uslugo. Kar resna stvar, pomembna in hudo diskretna. Evo – sprejeli so me v naslednjo stopnjo v vaški skupnosti. Nisem več golobradec, sedaj sem nekako v vladajočem in izvršnem sloju. Naslednja stopnja je, ko si star ate, dober samo še za izdelavo gugalnic za vnuke in paziti na njih, dokler se neznanokdaj njihovi starši vrnejo iz velepomembnih služb. Je pa še ena stopnja, ko ne delaš nič več in samo podžigaš in kuriš z idejami a te itak nihče več ne posluša, ker si pred jamo. Ja, tako gre hierarhija pri nas.

Lepo je pri nas. Malo so sicer službe napete a če znaš to napetost pustiti za zidovi podjetja, se imaš lahko prav lepo. Največkrat.