Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://images.jupiterimages.com

Evo mene spet. Ura je še jako zgodnja, za nekatere nečloveška. Ob pol petih zjutraj sem lepo sveže stuširan s sirovko v eni in skodelico mleka v drugi roki. Občasno vse skupaj spustim na mizo in besno udriham po tipkovnici. Dolgo je že od moje zadnje objave a, kot za vsako stvar, imam tudi za to dobro opravičilo. Zgodba ni kratka, zato si natočite kavo, sok ali kar pač konzumirate ob branju. Lahko začnem?

V življenju sem se malo ukvarjal tudi z dramatiko, igro če hočete. V rosnih letih sem igral Kekca, ki premaga trapasto Pehto in Bedanca, nato sem prevzel vlogo predsednika pionirske organizacije, kar je bila tudi velika vloga. A mi nekako ni šla od rok, ker sem pri vsaki predaji kurirčkove torbice pozabil geslo in so bili malo v zadregi ali mi dajo tisti ruzak ali sem sovražni element. Z odhodom Titota v hišo cvetja, se je tudi moja vloga zaključila. V najstniških letih sem se kar veliko potikal po odrskih deskah in na tisti čas imam kar nekaj lepih spominov povezanih predvsem z zakulisjem. Veste, v dvoranah je med vajami navadno polmrak, ker se varčuje z lučmi. Tema, vlaga in toplota pa niso ugodne samo za razvoj glivic, temveč so s tem vzpostavljeni idealni pogoji za pestro najstniško ljubezensko življenje. A o teh žgečkljivih temah morda kdaj drugič. Nato sem igral vlogo velikega brata in pridno ustrahoval sestrine oboževalce (pure pleasure). Nato pa moja življenjska vloga: mož (family man).

A prejšnji teden se je odvilo kar nekaj dejanj, kjer sem glumil samohranilca. Najtežja vloga do sedaj – vam rečem. Saj sem bil že sam doma brez žene a tokrat sem imel ob sebi še dva fanta. Pa pojdimo lepo po vrsti. Naša mami je imela težave z žolčem. In slabine, pa bruhanja in kar je še teh simptomov. Po skrbnem pregledu so se že pred dvema letoma odločili za odstranitev presnete reči. Datum operacije je bil postavljen, še zadnji odvzem krvi par dni prej in… »Hja, gospa, vi ste pa noseči,« je dahnila sestra v laboratoriju. Kaj vse človek zve o sebi pri zdravniku! Seveda smo počakali, da se je Tadej blagovolil roditi in nato ponovili proceduro in pripravo na operacijo. Malo me je bilo strah, da se morda izvidi ne ponovijo, ker se mi je začelo počasi nabirati otrok in resnično ne bi želel, da se zaradi operacije žolča rodi preveč otrok… A vse se je lepo odvilo in mami je odšla v bolnišnico.

Fantje pa doma. Sonja nam je pripravila vse: nogavice za vsak dan posebej, vse oprala, nafilala hladilnik, skratka njo je skrbelo vse drugo, samo operacija ne. Meni pa še mar ni bilo za vse drugo, ker me je skrbela operacija. Kako se čudovito dopolnjujeva, mar ne? Zakaj me je skrbelo, kljub temu, da gre za rutinsko laproskopijo (sem prav črkoval?)? Zato, ker kadar je moja žena v bolnišnici, ni nikoli nič enostavno! Prvo nosečnost smo imeli kar apartma rezerviran tam: slabosti, dehidracija, prezgodnji krči, Kristjan je osmi mesec prenehal rasti, umazana plodovna voda…Ni da ni, kot v medicinskem učbeniku v poglavju »Možni zapleti v nosečnosti«. Skoraj vse smo imeli. Saj se je srečno končalo in Kristjan je danes pravi mladenič a takrat me je skrbelo. Potem druga nosečnost. Ko je že vse kazalo, da bo vse normalno, je mami dva dni pred porodom dobila vodene koze. V hudi obliki. Tako, malo za popestritev, da ne bi bilo vse normalno. Hvala babici Metki, da se je vse srečno končalo a vam povem, da sem že z belim gledal. Pa še je bilo obiskov pri ljudeh v belem in prav noben ni potekal rutinsko.

Seveda je žena alergična na cel kup zdravil (ste uganili, da dela v farmaciji?) in seveda se je to pred operacijo pokazalo v obliki izpuščajev, srbenja… Potem je tu še nekakšno popuščanje mitralne zaklopke (samo kot dodatek). Menda so imeli zdravniki cel kup dela z njo in potem nekako ni dobila pravih painkillerjev, ker so se bali, kakšno presenečenje jim bo to drobno telesce pripravilo… Cela štala, vam povem.

No, medtem nam je pa v baznem taboru že začelo primanjkovati svežih nogavic, v hišo si lahko vstopil le po predhodnem razmikanju igrač, posodo smo še nekako obvladali (hvala za pomivalni stroj) a perilo se je nabiralo. Pralni stroj je zame uganka, misterij… Pa nisem glup, veste. Sem svoje čase konstruiral sterilizatorje in tudi kakšen avtoklavček, ki ima veliko funkcij in zapletene cevovode. A pralni stroj razumejo menda samo ženske. Pa smo se vseeno znašli. Nato novica, da mami prihaja domov. Za silo smo pospravili to štalo, se pražnje oblekli in v nedeljo odšli po njo. Vsi trije, njeni fantje.

Čakala nas je na hodniku, vsa bleda in koščena, malo sključena od bolečin. Se ti mora zasmiliti v dno duše. Moja razbojnika jo bi kmalu porušila, še dobro, da sem jo podprl. Odpeljali smo jo domov, v našo oskrbo. Nekako na pol živo a kljub vsemu. Jo bomo že poredili. Moja mama je obljubila dietno kuhinjo za Sonjo in menda sem tudi jaz v tej skupini (da mi ne bo škodilo, če bom shujšal! In to trdi moja lastna mati… Kaj se je zgodilo z ljubeznijo do sina in podobnimi čustvi?). Otroka bosta natepavala salamo, jaz pa iz solidarnosti do žene, posneto juhico brez maščobe in podobne zvarke… Oh joy! Zakaj moram vedno tudi jaz trpeti, ne glede na to, kateri član družine je bolan? Vsekakor bomo odgovore na to in še na mnoga druga zanimiva vprašanja poiskali v enem od nadaljevanj zgodbic na blogu.

Tako. Moja vloga samohranilca se je končala, zastor je padel. Občinstvo ni ravno navdušeno a bo že. Žena je doma in spet smo družina. Do naslednjega incidenta pa – imejte se radi!