Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.dkimages.com

Včeraj je bil pa spet poseben dan (kater pa ni?). In spet se je odvijal na več nivojih. Imel je v sebi tudi nekaj Cankarjevih prvin, malo šolstva, malo nostalgije… A pojdimo lepo počasi! Naj se dramska predstava začne.

Moja prav posebna prijateljica je včeraj praznovala. In naju s prav posebno prijateljico povabila na čaj (kjer smo seveda pili kavo!). Vam povem, da sem dobil toooooooooolikšno šalico kofeta, da jo bi doma čisto lahko uporabljal za učenje plavanja (itak veste, da Belokranjci plavamo v krogu tudi na morju – ker se naučimo prvih zamahov v vodnjakih…). Ja, tista kahla opojno črne, z dodatkom likerčka legirane (sem pač strojnik) in s spenjenim mlekom pokrite življenjske tekočine, mi še danes ne gre z glave. Kako sem užival v njej! Seveda je bila tudi družba izbrana in prijetna, kar je pogoj za užitek! Vsekakor HVALA punci!

Izbiro darila sem povsem prepustil prijateljici, ker se ženski itak čutita med seboj. V simpatičnih skodelicah polno zrelih, svežih jagod… Naju bi kmalu slavljenjka pojedla z jagodami vred (kar zalogaj, ne?) tako je bila vesela… Skromnost in prijateljstvo – redki vrlini v današnjem pohlepnem in zahrbtnem svetu.

Konec prvega dejanja.

Doma me je čakala ena večjih nalog: z ženo in Kristjanom smo morali na spoznavanje šole in učiteljic. Kdo je čigav, kdo bo priden in kateri je baraba! Otroke smo zaprli v eno učilnico, starši pa smo lepo pridno okupirali drugo učilnico. Potem pa informacije: devetletka, učbeniki, delovni zvezki, Mladinska knjiga, Državna založba, konkurenca, prevozi, varstvo otrok, jutranje varstvo, popoldansko varstvo, tuji jeziki, bla,bla,bla… Gore in gore informacij – vam povem, da se mi je milo storilo. Al moj Kristjan ima šele pet rosnih let, spi s pleničko v drobni rokici in pestuje plišasto raco! Al on je še otrok – pustimo mu še malo čarobnega sveta. Naj vsaj še malo verjame v vile in škrate, v Miklavža in parklje, Dedka Mraz, če hočete… Vem, da sem preveč zaščitniški a on je moj prvorojenec. Ki stopa v veliki pokvarjen svet. Kjer mu ob šolskih vratih potiskajo v roko marsikaj: žvečilne, čokolado, travico, tabletko, reklamo nevemvečkatere zavarovalnice… Ali bo znal ločiti med zrnjem in plevelom? In če ne, ali bo dovolj pogumen, da bo mene vprašal za nasvet?

Vem paranoičen sem. A preveč otrok vidim na cesti z odsotnim pogledom v očeh…

Konec drugega dejanja

Po obveznem sladoledu (se mi je zdel primeren trenutek za proslavljanje), smo se triumfalno vrnili domov. Kjer nas je čakalo praznovanje obletnice poroke. Sedem let! Seveda sem last minut izbral v zlatarni sedemkrat dražjo zadevo kot sem hotel na začetku a mi je padla v oko: ogrlica s cirkoni in uhančki… Pregrešno drago. A mami je bila na operaciji, komaj preživela in za sedem let s takšnim bumbarjem tudi zasluži nekaj malega pozornosti. Nakar ji s fanti podarimo vse skupaj. Pa ni šlo… Mami je zapravila trenutek. Se spomnite prijateljice iz prvega dejanja in njene sreče ob jagodah? Ko bi bilo veselje vsaj približno takšno. Je pa mami izdavila samo :«o, sem mislila, da bo bolj športno. Lepo je«. Ja ljuba duša! Čutite malo Cankarja tukaj? In njegovo skodelico kave? Ode trenutek… Saj je bilo potem vse v redu in ni panike… A trenutka ni več in čarobnost je izginila. Malo sem celo napregel svoj nos in se delal rahlo užaljenega. Kompliciral skratka, ker smo ljudje komplicirana bitja. A grem naprej, ker se je škoda ubadati z malenkostmi. Dajmo gledat »big picture«.

Konec tretjega dejanja.

Noč kot vsaka, malo pri ženi, malo pri Kristjanu, Tadej je pa itak fasal vročino! Bemti antibiotike in vso kemijo! Smo že vsi prepojeni s hudičem in nič več ne prime. Spet bo treba v ambulanto, zmajevanje z glavo in odkimavanje. Groza! In še ko sem mu dal sirup za zbijanje vročine (sem se streniral, da samo z dlanjo zmerim vročino pri mojih fantih na desetinko stopinje natančno +0.05 /-0.1), sem itak to nagravžno sladko in lepljivo snov polil po čisto svežem pregrinjalu. Sem pa kar hudo preklinjal potem ampak čisto po tihem, da ne bi cicibana zbudil (tam nekje za deset očenašev in kakšen rožni venec za povrhu na pokori). Morda bi moral predlagati, da se otroški sirupi uporabijo v tapetništvu kot lepilo: gotovo bolje lepijo, kot pa zbijajo vročino J .

Konec četrtega dejanja.

In še veliki finale:

Ob štirih zjutraj je narava čudno tiha. Nato se počasi, kot iz sanj prebujajo prvi ptiči. Kmalu je buden cel simfoničen orkester ptičkov, pojejo, se napenjajo in šopirijo. Plešejo po rosni travi, ki je kmet še ni pokosil in trgajo pajkove mreže, na katerih se bolj kot Swarovski kristalčki lesketajo kapljice rose. Umivajo se in pripravljajo na nov dan. Zarja rdeči na vzhodu, napoveduje prihod njegovega veličanstva. Narava se zopet umiri, ptičja uvertura je končana. Ušesa počivajo, začne se predstava za oči: barve od temno vijolične pa čez cel spekter rdeče, v oranžno se počasi prelivajo in skorj v rumeno, dokler izza hriba ne pokuka Sonce. Ki se veča, dokler se ne razkrije v vsej svoji gracioznosti in glamurju. Nežno na začetku a čez dan strahovito močno. Usodno, če tako hoče. Zaenkrat prihaja še vsak dan. Nežno pozdravi deželo in nov dan se tudi uradno začne. Ptiči nažigajo naprej, čarobnosti je konec. In tudi sam moram nadaljevati z rutino. Ni več skrivnostne noči, ki v temi odpušča, ni več šepeta Lune, ni več zaljubljenih mačjih glasov. Čisto pravi dan je, svetel in realen, definiran in konkreten. Poln presenečenj, razočaranj, velikih zmag ali tihih porazov. A jutri zjutraj začnemo znova. Pa pejmo!

Zastor.