Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://static.flickr.com

Kako malo potrebuje človek, da je srečen! S praznim mehurjem sem nadaljeval pot in življenje je bilo naenkrat rožnato. Nič več mrzlih kapelj potu na čelu, nič več nekontroliranega mencanja nog, nič več mučne tišine. V avtu se je oglasila pesem – stari partizanski napevi (to je namreč ves repertoar, ki mi je ostal iz osnovne šole poleg Verderberjeve: Kruh ponoči spi) so trgali ženi možgane iz lobanje. Med premori pa je moj Kristjan recitiral pesmi Borisa A. Novaka, ki mu jih pomotoma berem za lahko noč. Še posebej se mulcu zdi imenitno, da lahko brez kazni uporablja besedo »lulek«, ki jo pesnik večkrat omenja poleg drugih organov in pojmov.

Morje! Naše (in čisto malo tudi hrvaško J ) Adrijansko morje se je prikazalo. In zame bi bilo to čisto dovolj. Videti morje in … oditi domov. A če smo že tu, pa poiščimo še Martino v tem Sukošanu in njen poln hladilnik. Bog ve, da dolga vožnja človeka sestrada! Jože in Larica sta nas že čakala na pločniku in moja fanta sta od sreče kar v avtu zaplesala ples radosti, ki ni primeren za zaprte prostore, še posebej pa ga odsvetujejo v avtu! Z roko sem na slepo mlatil za prvimi sedeži, dokler nista s tem obredom prenehala. Tako, da sem končno lahko ustavil. Po kratkem pozdravu in posvetu smo prispeli pred apartma, zategnili ročno in upali, da nas ne bodo »košulje plave« kaznovale kar tako – zaradi skrhanih bilateralnih odnosov med državama.

Razgled iz terase je bil božanski (sploh na polno mizo pred nami) in ni me motilo, da otroka lezeta po ledenomrzlih ploščicah in porivata vsak svoj bager v samo njima vidnem peskokopu. Njuna sestrična je bila še vedno v transu od sreče, da sta prišla in ju je samo opazovala, mi pa: kruh in salama, kruh in ribe, kruh in mamini zrezki za na pot, ki jih nismo uspeli na poti zdrobiti. Piva. Kruh in paradižnik, paprika, piva. Od silne sreč, ker smo v labirintu mesta našli ravno Jožita in Martino: piva! Nato pa otroke za roke pa na večerni sprehod.

Tadej je že takoj pokazal nezaustavljivo željo po metanju kamenčkov v morje, kar se mi je zdelo v redu in romantično, dokler ni med morjem in Tadejem stal avtomobil, kar pa malega ni preprečilo, da ne bi kamna vseeno vrgel…v avto! Na srečo v gumo a dovolj, da sem zamenjal barve na obrazu od blede o spektra rdeče proti modro vijoličasti. Omenil sem še nekaj lepih misli o življenju, par stavkov na temo: ko sem bil jaz majhen in zaključil z grožnjami o fizičnem kaznovanju, vijačenju glave in igranju bowlinga z njo na prvi gostilniški terasi. Ne vem, zakaj me nihče resno ne jemlje, ko sem jezen?! Še žena se je smejala in me ohladila, tako da smo se sprehajali naprej. Levo zid, ozka asfaltna stezica (prometna ko hudič v obe smeri), desno pa morje. Letali smo za otroci kot koklje za piščeti in večerni sprehod se je prelevil v borbo za preživetje. Dokler nismo prišli do zabaviščnega parka. Ali naj raje rečem: do pokopališča ringelšpilov, igralnih avtomatov in kar je še podobnih zadev. Najmlajša naprava je namreč verjetno videla še tovariša Tita v mladih letih, kar pomeni, da je bil datum izdelave postavljen daleč v šestdeseta leta! Amortizacija je bila že zdavnaj izplačana in vsaka dodatna kuna je bila darilo. A mojih mulcev to ni zanimalo: trampolin, nato pa vožnja z vlakcem. Tu se je seveda zapletlo. Tadej si je srčno želel na vlakec, obenem pa se ga tudi bal. Zato so še mene (yeah!) posadili na klopco za njim. A da sem spravil svoj (atletsko grajen) telešček na vlak, so morali skoraj cel vagon razkopati! Prav – pa naj vsaj enkrat zaslužijo plačo! Nato pa prva in gas! Ves park me je gledal, jaz pa sem se temu primerno držal in ponosno užival v vožnji! Tadeju je bilo hitro dovolj a jaz sem neizmerno užival. Sonja se je umaknila v ozadje, da je ne bi slučajno kdo povezal s kričečima mulcoma in njunim očijem, ki so vriskali, kričali in oddajali še celo vrsto čudnih zvokov iz sebe. A kaj bi to – važen je užitek.

 Vrnili smo se v bazni tabor in ob prijetnem brnenju komarjev utonili v krepčilen spanec…

Ki je trajal ravno do pol sedme ure! Še ves zmečkan, oklan od komarjev in omotičen, sem pritisnil čokolino za otroke, se parkiral na teraso in dovolil morju, da me gleda, ko dremam naprej. Otroci pa spet v svoj virualni kamnolom in brm brm.

Da so se odrasli laže spakirali, sem (odgovoren oči) odpeljal svoja otroka in Laro na sprehod ob obali. Po 10m sprehoda, si je Kristjan zaželel potipati morje. Kdo sem jaz, da bi otroku kratil veselje? Ravno, ko sem mu mislil podati še zadnje nasvete o nevarnostih v bližini vode, sem doumel, da mojih nasvetov ne potrebuje več, saj je v istem trenutku, kolikor je bil dolg in širok, padel v »kristalno bistro« pristaniško morje! Ker se mi ni dalo na tešče bogariti, sem izbral drugo varianto in se nasmejal z otroci. Menda so mimoidoči mislili, da se mi je do kraja sfuzlalo a vedno ne igram vloge zadrgnjenega starša – včasih sem mulcoma tudi tovariš pri igri. Kristjana smo preoblekli, medtem so bile potovalke spakirane in odpeljali smo se v obljubljeno deželo: Biograd.

Pred borovim gozdičkom zapornica, prijavimo, da bi želeli tu pustiti avto. Spustijo nas v gozd, ki je menda (zelo) urejeno parkirišče. Wright! Kot da bi sam ogradil kos Mladičkega brezja v Vavpči vasi in računal nadebudnim turistom za senčico. Hja, turizem pa res molze! Zarana smo bili na plaži in z Jožkotom sva na podlagi dolgoletnih taborniških izkušenj razpela šotor na mestu, kjer naj bi bila čez sekundo dvajset senca. Naj vam že kar takoj zaupam, da na tem mestu cel dan NI bilo sence. Hladno je postalo šele ob osmih zvečer, ko smo se itak že pakirali domov. Pa kaj – smo pa vsaj po senci pakirali J. Plaža kot plaža: kamni in morje. Tadeja je grozno pikalo (ker doma sirotek ni navajen makadama), zato smo ga obuli v Hervisove 5 € vredne copate za na plažo. V trenutku jih je sezul (menda so bile prepoceni?) in jokal naprej. Ko sem ga končno spravil do obale, se je pomiril, saj je našel smisel življenja v metanju skal v morje. A moj Tadej je čez minuto to igro nadgradil in napravil še mnogo bolj zanimivo: metanje skal v ljudi na plaži! Vsi niso te igre razumeli (primitivneži), zato sem ga lastnoročno odstranil iz prizorišča. S kristjanom sva preizkusila silen kup opreme: masko, plavutke in kar je še podobne krame. Nato pa pedalin! Celo življenje si že želim voziti to zverino na pedala, pa nibilo nikoli časa (beri denarja). A sedaj si ga bom privoščil, pa če grem na štop domov! V silni ihti in hitenju sem šele 100 metrov od obale opazil, da seveda nisem opremil sinov z varnostnimi rokavčki! Posledično sem bil 30 minut (kolikor je ta moj izlet trajal) živčen, nemiren in v strahu. Fanta sem stiskal za roki, da imata še danes modrice a onadva sta kljub temu uživala kar je na koncu koncev edino pomembno! Čez dan se ni dogajalo veliko. Star bor se je zrušil na plažo in skoraj pobil nekaj turistov pod sabo, sonce je sekalo, da bi kmalu fasal sončarico, po radiu smo spremljali poročila o prometu in kilometrske zastoje na cestah… Nato mi je bilo ob osmih dovolj, spokali smo se domov!

Vozili smo v enem šusu – gužve ni bilo. Vsi so spali v avtu in priznam – občasno sem tudi sam zadremuckal (hecam se). Je pa res, da sem bil kar malo utrujen, ko smo prispeli domov. A časa za jamranje ni bilo. Jutri je bil nov dan, kmečke igre in pečenka – tukaj pač ne morem manjkati!

Morje pa… Čaka. Da pridem nazaj. Saj bom, a dlje kot v mojo Crikvenico pač ne grem. Tam imam svoj mir, svojo konobo, svojo kelnarco. Ki mi natoči z nasmeškom. Ja, tam bi bil lahko doma! Čeprav so ljudje na plaži zloženi kot Clioti na Revozovem parkirišču, čeprav je plaža v mreži za plačat, čeprav je 100 razlogov, da tam ne bi bil. A mestece mi deluje nekako domače veste. In teta (saj nismo v žlahti, samo jaz jo tako kličem) večkrat skuha juhico za moja fanta. In potem vrževa debato o življenju in starih časih. In sva srečna ona in jaz. Ona je našla »sina«, ki jo posluša in jaz »teto«, ki ji lahko zaupam, ne da bi se delala pametno in me učila. Lušna simbioza, ni kaj!

Vir: http://www.20id.org/bunnycar.jpg

Malokdaj se z ženo tako hitro odločiva za nekaj. Sam sem sicer impulziven človek tipa: gremo? Gremo! Ona pa je glas razuma v družini in po predočenju vseh ovir, možnih katastrof in čisto na koncu še po kratki finančni dekompoziciji podviga, se s sklonjeno glavo podredim razumu. A ta vikend so tudi ženi čustva zameglila razum in smo šli! Kam? V petek popoldne po šihtu proti morju, v Sukošan. To pa iz dveh razlogov. Prvi je ta, da nam že desetletje vbijajo v glavo, kako je to raj na Zemlji in da sva z najino Crikvenico prav po penzionistično dolgočasna. Zato sva se odločila ta raj na Zemlji obiskati. Drugi razlog pa je bil ta, da je imela sestra najet apartma tam doli in za eno noč je rekla, da je ne bo vrag vzel, če nas malo šverca (kar je ZELO pogumno dejanje za Martino, ki je poosebljena Pravica in se bi šla menda kar sama prijavit, da je prehitro vozila, če je že policija ne bi ustavila…). Moja žena je že v četrtek vse spakirala pedantno in natančno (hvala), tako da sem ljubljena sinova v petek vrgel na zadnji sedež, poleg njiju sem zložil še 47 avtomobilčkov, tri bagerje, 12 težkih rovokopačev, 1 prekucnik, eno kombinirko s pokvarjeno roko, nekaj pleničk, medvede in ostale nujno potrebne rekvizite za preživetje štiriurne vožnje. Sonja je imela na prvem sedežu zloženo prvo pomoč v obliki dveh litrov mleka, treh vrst sokov, vode z in brez okusa, čips, smoki, čokolado, sendviče in to je bilo to. Vidite, da je v redu, če imate zelo suho ženo? S težkim srcem smo se poslovili od rodne grude, pri srcu me je stiskalo  kot Titanikove potnike, ko so odrinili od doka… A ni kaj – smelo smo drveli novim dogodivščinam naproti…

Seveda je v petek močno deževalo a sam sem verjel internetni napovedi in v kratkih hlačah pilotiral naš projektil. Destinacija je bila nekako samo približno znana, ker je sposojen (hvala Tomaž) Garmini vztrajno trdil, da Sukošan ni na Hrvaškem… Jao, da ga Hrvati slišijo!!! Zato sem to moderno igračko za odrasle raje varno zaklenil doma. Jo bom raje uporabljal za navigacijo do semiške slaščičarne in nazaj. Na poti pa sem se zanašal na prirojeni mi nagon, da vedno najdem pot do polnega hladilnika, kar je Martinin hladilnik nedvomno bil!

Peljemo se mi prešerne volje, brundam pesmico v brk, sproti odgovarjam Kristjanu, ki mi je razkrival življenjske načrte za nadaljnih 67 let: imel bo kamione, peskokope, ladje, dvanajst terencev… Japi skratka! Znaki me že 10 km pred Malo Kapelo opozarjajo, da so zastoji na cesti. Samo nasmehnil sem se, saj smo brez nadaljnega lepo furali 130. Potem pa stop! Nič več…Stop! Kolona, gužva, drugi svet. Kar naenkrat: BUM! V paniki se sklonim pod volan…Nič, tišina, žena cela, otroka se mi smejita… Po kratki rekonstrukciji dogodkov sva s Sonjo ugotovila, da je najin najmlajši sinek, ljubika zlata, tatina krv i veselje, besno vrgel enega svojih prekleto težkih kovinskih avtov v vetrobransko steklo! Menda je bil hud, ker stojimo… Ja če mi kamenček ne razbije stekla, mi ga bo pa mulc al kaj??? Ja pa to ne moreš verjet! Med počasnim premikanjem sem otrokoma besno recitiral psalme iz Mahabharate in upal, da se ju bo stara modrost prijela. Živčen sem lokal vodo, sok in grizljal slani čips, kar je povzročilo še večjo žejo. In po enostavni enačbi: kolikor gre not, mora ven, se mi je prižgala lučka: mehur je poln! Ups! Kaj pa sedaj? Kolona nikamor, levo avti, desno besni policaji… jaz pa poln mehur… In nato polne sečevode…ledvice…Polno! Mene lulat ljudje božji! Joj, tako se mi ni mudilo lulat odkar sem prišel na UZ ledvic menda eden redkih s polnim mehurjem=tri litre vode! In po čakanju na pregled in ko tistega ščegetanja po ledvicah in nato še prostati kar ni hotelo biti konca, sem zdravnici naravnost povedal, da če ne bo HITRO končala, bova oba lovila mojega korenjaka kot gasilsko cev, ki uide gasilcu. Pol bo pa hec! Zdravnici se takrat to ni zdelo smešno in je s pregledom PRONTO zaključila, da sem se šel olajšat na WC. V koloni pred tunelom pa še kar nič. Nato pa le nekako… Premiki in nato predor… Še 4 km, še 3,5 km…jao, jao, jao, mene lulatttttt! In končno počivališče. V teku sem iskal WC in vam povem, da bi se bil sposoben polulati kar tam, na sredi asfalta. Pa je bil na mojo srečo WC lepo postavljen, brez komplikacij, tako da sem se z velikim olajšanjem prav veselo poscal! Groza kakšna zadrega!

Nič, bom kar zaključil s prvim delom potovanja, ker toliko omenjam to preklicano reč, da me je spet prijelo… Verjetno posledica pira, ki ga veselo tankam (zgolj zaradi navdiha, drugače ga ne maram, saj me poznate J ). Da pa vas razrajcam za naprej, kratki naslovi naslednjih poglavij…

Sukošan: kako zapeljati turista, da najde želeni apartma res čisto na koncu?

Kaj imajo skupnega večerni sprehod ob obali in ruska ruleta

Zakaj imajo CRO komarji kobro namesto rilčka?

Jutranji sprehod in hitro kopanje v brodogradilištu

Biograd: nove dimenzije gužve

Kako je, ko se senca nad tabo zlomi

Oda sreče moji Crikvenici

Jaz pa jašem čez Velebit spet domov… in še mnogo mnogo drugih, zanimivih odgovorov na vaša vprašanja boste prebrali v naslednji epizodi: Hrabri Dušan (izgubljen) na Hrvaškem.

Stay tuned…

In karkoli boste že počeli nocoj… tega nikar ne počnite sami!

Vir: http://www.coool-stuff.com

Vseh svojih trideset in nekaj let rad razmišljam o sebi kot o preprostem kmečkem fantiču. Imel sem srečo, da sem s sosedovimi mulci na paši pekel krompir, dirkal za kravami po sosedovi detelji in včasih tudi po nesreči do členkov obtičal v pristnem, toplem kravjem kakcu! Seveda sem si želel marsikaj. Imel sem želje po »osmici«. To je takšna avtocesta z dvema avtomobilčkoma, ki glede na tvoje upravljanje, besno drvita po stezi v obliki osmice. Seveda nisem želene igračke videl nikjer drugje kot samo v katalogu Otto, ki ga je prijatelj zmaknil sosedi – direktorjevi ženi. Poleg igračk, ur in nakita seveda nismo mogli mimo strani z ženskim perilom in kot stranski efekt so se mi v sanjah občasno poleg avtomobilčkov in igrač prikazovali tudi razni bolj ali manj pohujšljivi deli ženskega perila! Predvsem smo imeli veeeeeeeeliiiiko časa: za izdelavo rogov iz kostanjeve skorje, leščevih piščali in umetelno okrašenih palic. Ki so bile viteški meč, turška sablja, popotna palica ali pa Krpanov kij, odvisno pač od igre, ki smo jo takrat igrali.

Leta so minevala, osvojil sem Novo mesto, napadel Ljubljano. A vedno sem globoko v srcu ostal pastirček. Zato sem se vrnil domov. »Tujina« me je zlomila, želel sem domov. Z leti se je tudi dom spremenil. Modernizirali smo se, internet v vsako hišo! Mobiteli, službeni avti, položaj na vasi… Vse je štelo. In še vedno šteje. A jaz ljubim svoj mir, zato ne maram za politiko, ne maram dvoran, forumov, javnih tribun. Vražiček v meni pa ne počiva in včasih si koga privoščim. Kakšnega mestnega japija, ki pride v naše kraje po duševni mir in misli, da je svet njegov, če se vozi brez strehe in nabija base, da se žolne komaj obdržijo na drevesih. Ali pa snoba, ki se je z leti dokopal do stranske funkcije, ki je menda svetovno pomembna… Kako si jih privoščim?

V sredo je bil eden »tistih« dnevov. Težkih. Tečnih. Popoldan sem nekako prebogaril in prevpil, nato pa sem svoja potomca, prestolonaslednika, prenašalca mojega DNK materiala ali z eno besedo: sinova, prepustil predragi ženi in skočil na kolo. Pred leti sem ga redno mučil (kolo namreč) a sem z menjavo službe zgubil ritem, dobil pa kilograme. Tako, da sem se odločil nekje v začetku leta (glej v arhivu bloga prvi ali drugi prispevek), da bo revolucija. No, po sedmih mesecih stroge diete, nečloveškega odrekanja, mi je z železno voljo in neumornim duhom uspelo zrediti se za kilogramček! To bi bil sicer uspeh, če ne bi bil moj cilj shujšati za kakšnih dvajset kilc (vem, vem – utopija!). Da ne zaidem: sedel sem na kolo in odbrzel v neznano. Šele v gozdu sem opazil, da sem zelo športno opremljen. Na glavi nekaj redkih las, ki v normalnem stanju tvorijo mojo frizuro, pod obremenitvijo pa se zlepijo v nedefinirano formo potnih res. Obraz rdeč kot astmatik pred infarktom, pot se je iz obraza curkoma ulival na klasično »T«shirt majčko, ki je preživela zadnje štiri ameriške predsednike (torej je stara okrog 16 let a se meni zdi še kot nova). Pa kaj je to 16 let lepo vas prosim! Še če ženinega ljubimca premlatiš ko vola in ga vržeš skozi okno, ženo pa pošteno premikastiš, prideš prej iz zapora! Sicer majčka ni zadnji krik mode, je pa vsekakor uporabna in nekako raste z mano, zato sem nanjo tudi emocionalno navezan… Kratke hlače… No ja, tukaj se bi pa strinjal z ženo, ki mi pravi, da sem zanemarjen. Pa sem mislil, da so še nekako, dokler mi v enem od klancev ni sedež (če se tej deski na vrhu okvirja kolesa lahko tako reče) raztrgal hlače ravno v najbolj delikatnem predelu moškega telesa. Torej hlače so bile res poden! Na nogah pa adidaske, tiste taprave, ki jih kitajski otročki dneve in noči šivajo in lepijo. Ker pa ne podpiram izkoriščanja otrok, nosim en par do popolnega uničenja. Tako je bil primerek na mojih nogah udeležen v betoniranju, košenju trave, skakanju po blatu, v brcanju kamnov po cesti, enkrat ali dvakrat je preživel napad besnega psa pa tudi nekaj teka in hoje je bilo. In če sedaj vse te kose obleke nekako vizualizirate in jih nataknete na 100 kilogramski, sopihajoč, prhajoč in sočno preklinjajoč projektil… Dobite mene! Na kolesu, na gozdni poti, ki se nadaljuje v asfaltno cesto skozi mesto. Na prehodu tako srečam teto, ki me premeri od vrha do tal in nazaj, zmaje z glavo, me še enkrat pogleda, še enkrat zmaje in odhiti naprej. Tudi sam sem se nasmehnil, kaj pa naj? Sem pač pastirček v duši in tudi naša vas ni ravno Holliwood…

Nekoč sem delal za naše farmacevtsko podjetje montažo aparata, ki sem ga konstruiral. Prvi dan vletimo do vratarja, ki je ves zlikan in spoliran stal pred vratarsko hišico kot reklama za Persil. Z nasmehom nas je ustavil in popisal cel avto, nas, orodje, vprašal po dokumentih, preveril žlahto tri kolena nazaj in nas šele nato s težavo spustil naprej… Naslednji dan pa sem v obleki s kravato prišel na prevzem in račun, mi je pa taisti možic skoraj poljubil rob obleke… No ja… Pa sem bil isti človek kot prejšnji dan, veste…

Včasih v obleki, drugič do komolcev od šmira, enkrat pašta in fižol, drugič suši. Vsako delo ima svoj čar in vsako delo zahteva celega človeka. V moji prvi službi sva se s sodelavcem med pavzo pogovarjala o Malem princu, komentirala sva Hemingwaya, obdelovala Inke, Azteke in kar je še podobnih ljudstev. Latinski izrazi: Mea culpa, Cosa nostra, … Ni da ni! A najbolj hecno je bilo, da sem bil takrat rezkalec, on pa strugar. Vidite, to je pa bil hec! In ni ga lepšega, kot kakšnega visokega japija potlačiti na njegovem področju! Ko že misli, da te je dotolkel, ker si v kombinezonu on pa ves sijoč v Labodovi novi kreaciji, mu pa spustiš kajlico ali dve, naložiš o Mariji Tereziji in šolski reformi, ki je bila že takrat dobra, mi pa še danes iščemo ideal, o Napoleonu in Ilirskih provincah, o Maistru in njegovem boju za severno mejo… Navržeš še Prešernov verz, Župančičevo pesmico, morda malo popestriš z Borisom A. Novakom. Obrneš na ACAD, Catio, potegneš ven grafiko, se navežeš na Corel Draw in kar je še podobnih scen za slike štimat. Greš na fotoaparate, leče, goriščne razdalje, konveksnost, konkavnost,…Pa si že pri Zeissovi optiki in od tam je le korak do orožja in priljubljene teme med moškimi: služenje vojaškega roka! Tam ga seveda dotolčeš in sedaj se scena spremeni: on stoji poklapano pred teboj in se počuti majhnega, ti pa zmagoslavno odžvižgaš Marseljezo, se na peti obrneš in zmagoslavno odideš!

Toliko o obleki. Lahko skriva bedaka pred svetom, lahko v njej tiči svetovljan. Lahko vas v capah preseneti genij in lahko da je v »zakmašni« obleki berač. A vsak človek ima svoje dostojanstvo in svoj jaz. Ki ga včasih kaže svetu tudi z obleko. Zato bodite strpni in človeka spoznajte, preden ga obtožite!

Aha, kaj se je zgodilo s teto, ki me je videla na prehodu? Prijateljici (ki je še vročo novico nesla moji mami, ki jo je še vročo posredovala meni) je razložila, v kaj se je sprevrgel trgovkin sin (to sem jaz, ker je bila moja mama trgovka, sem jaz zaznamovan s tem…). Pa včasih je bil pa tako lep fant, pri maši ministriral, pa tako fajn ženo ima, pa dva sina, on pa tak po gozdu… Saj vas ne zanima naprej, mar ne?

Vir: http://artofmanliness.com

 Zadihan sem se vrgel pod štor stare bukve, glavo zaril v mah in se delal, da me ni. Potne kaplje so polzele po čelu, mi zalivale oči in silile v usta. Zaščitna očala so bila že davno orošena do take mere, da sem komaj ločil drevo od človeka. Srce je nabijalo in črpalo kri po venah, da sem bil prav prestrašen, kaj se dogaja z mojimi oblogami holesterola. Še enkrat sem preveril, da imam orožje odklenjeno, zares sočno pljunil izpod maske in pomolil konico maske na plano. Iz drugega konca poligona je bilo slišati rahle poke. Zgolj preverjanje živcev nasprotnika. A napad naj se bi odvijal po moji strani poligona. Poizkušal sem pozabiti kolegovo modrico na vratu iz prejšnje igre in sočne psovke, ki so samo podkrepile njegov izraz na obrazu: ko si izločen iz igre boli, hudičevo boli! A sedaj ni bil čas za spomine in strah. Še enkrat sem pomolil glavo izza štora – pripravil sem se za juriš. A nisem še bil na kolenih, že je bil štor obarvan zeleno… Plok, plok, plok, plok  je pljuskalo po zaklonu! Zopet sem se zlil s tlemi in gorenjski mah ni še nikoli lepše dišal kot ravno takrat. Malo sem poizkušal razmišljati a moj nasprotnik me je vztrajno in obilno obstreljeval. Klinc, sem zaklel v brado! Ni hudič, da ga ne bi premagal »prsa u prsa«! Odplazil sem se meter ali dva v stran, se noro hitro dvignil in besno tekel proti nasprotniku. Tudi on me je opazil (kako bi zgrešil 100 kg zverino, ki lomasti proti tebi in ob tem še spušča čudno čudne krike?) in me seveda obsul s prekletimi kroglicami… Zopet sem se skril za prvo bukvo in opazil, da sem očitno v žaru borbe in vidljivosti »nič«  napadal staro, polomljeno smreko, medtem, ko se je moj napadalec varno skrival v svojem zaklonu in me z veseljem obstreljeval… Nekaj pregrešnih misli na temo očal in zaščite sem si zamrmral v brado in previdno pokukal izza drevesa. Plejsk! In nato grenak okus v ustih, pekoča bolečina v vratu in ključnici… Da – to je smrt! Zarjovel sem, da sem zadet, tako da so me vsi slišali. Malo tiše pa sem (za svojo dušo) preklel vojsko in igre. Kot moker cucek sem se odpravil v »safe zone«, kjer so me prelepe medicinke (v sanjah, srček!), v resnici pa vodja igre, pregledal. Hja, pokasiral sem prelepo modrico, podobno strastnemu ugrizu mlade ljubice. Zdaj pa razloži doma, kaj se je dogajalo na »team buildingu«. Na srečo je bila moja »smrt« zadnji akt v adrenalinskem parku in prijetno utrujen sem se lahko prepustil mirni vožnji domov.

Vse skupaj se je začelo z igrami na tleh, kjer smo malo preizkušali živčke in teamsko delo. Kar se na prvi pogled zdi kot otročja igra, je lahko hudo komplicirana zadeva, veste. Nekako nam je uspevalo, morda se bi lahko malo več časa pripravljali a v danem trenutku smo z naloženo nam nalogo vedno opravili. Čeprav sem bil nekako novinec, se mi je uspelo infiltrirati v zgodbo in delovali smo kot celota. In ob koncu »pritlehnih« iger se je vse skupaj šele začelo…

Višina. In moj strah, povezan z njo. Hja, nazadnje sem padel iz druge plate hiše, ko sem bil star šest let. In od takrat nekako nisem vstal višje od pručke. Saj veste tisto o pticah na nebu in ribah v vodi… A direktor je rekel, da naj premagamo strah. O.K. On že ve. Bom pa poizkusil a nekega silnega navdušenja (kar je res – je res) nisem občutil. Veseli del višinskega dela je bilo delitev v skupine in oblačenje varnostnih (česa že?) trakov ali pasov ali kakorkoli se tistemu trakovju in karabinarjem reče. Čelado na glavo in počasi na kraj zločina.

Drevo smrti ali stolp poguma. Sem malo pozabil, kako se je vaja imenovala, ker mi je rahlo šumelo v ušesih. Skratka, možakar je od mene želel, da se povzpnem osem metrov navpično navzgor, se postavim na krogec velik kot krožniček od skodelice kave, nato pa naj v elegantnem loku skočim v prepad – kao v novo življenje. Pa sem razmišljal, kaj neki je narobe z mojim sedanjim življenjem, da bi moral siliti v novo. Al jaz se kar prima počutim že v tem življenju! In stara mama vedno pravi, da moraš biti z malim zadovoljen. Torej? Ampak ne – vsi so bolj ali manj uspešno izvajali akrobacijo. In končno tudi jaz. Pristopil sem hraber kot tiger in se začel vzpenjati. Mi je šlo, da se mi je kar smejalo. Gledal sem kline in hop, hop, hop. Poezija v gibanju. Nato pa konec. Vrh. Super – kaj pa sedaj? Poslušam navodila inštruktorja, naj se vstanem na vrh stolpa. Ej, kdaj si pa bil ti fantek nazadnje tukaj gor, sem si mislil. Kaj veš, da imam jaz 44 številko čevlja, tukaj gor je pa ravno dovolj prostora za dva mravljinca, če se fajn skup tiščita?! Kam za Boga milega naj pa vstanem??? Pa kaj si ti normalen? Ne, sem se odločil. NE! Jaz grem dol! »Res ne bi poizkusil?« me poizkuša prepričati. NE! Jaz bom splezal dol! Opa – tukaj je bil pa on neizprosen:« vrzi se dol!« Ja ljubi Jezus, Marija, dvanajst apostolov in pečen odojček z malo čebule – NE ME ZEZAT! Jaz bi šel prosim, prosim, prosim dol! Ne – skočiti moraš! Saj te držim… Ja ti boš meni srček govoril, da me držiš. Meni je že moj pokojni star ata na dušo položil besede:«Uzdaj se use i u svoje kljuse!«. In če si star 87 let, gotovo tudi nekaj veš. Tale puhobradi mladiček pa meni:«Saj te držim«. Še svojega sajvestekaj verjetno ne more sam držati, kadar lula, pa bo mene držal. Ampak, da me kolegi res ne bodo kleli in da ne bom največja cicija od vseh, sem se plašno vrgel iz tega stebra sramote. Pomilovalno so me gledali in saj vem, kaj so si mislili a zrak pač ni moj ambient! Ce la vie! Nismo vsi za vse, veste…

S sklonjeno glavo sem se premaknil na naslednjo vajo. Delali smo v paru in seveda mene kot hrabrega miška, ni noben hotel za par. Al jim ne moreš zamerit. Končno so me prisodili dekletu, ki se je trudila skriti nesrečen izraz na obrazu. Nato pa gor. Paziti sva morala en na drugega in (vem, ne morete verjeti) nekako mi je uspevalo. Dokler me ni na najbolj oddaljeni vaji dobila toča. Ja pa jeb…božiča pa kaj je toča gratis ali smo doplačali za dodatne efekte?! In vse sranje se vedno (seveda) dogaja ravno meni! V sebi znotraj sem tiho mrmral vse kletvice naših bratskih narodov, ki jih ni malo, nato še nekaj v tujih jezikih in ko sem izčrpal ves besedni zaklad, sem zadevo ponovil od začetka. Na zunaj pa sem se lepo ukvarjal z gumami in zajlami in točo in… Ja, sedaj pa vem, zakaj je to adrenalinski park! Na platoju me je frajer že čakal, da me spusti na zemljo. Za razliko od prejšnje vaje, se tokrat nisem obotavljal. Fukn.. sem se na hrbet čez rob, pa che sera sera! Me bodo že zložili, ni vrag! No, nič drastičnega se ni zgodilo, razen tega, da sem bil seveda moker, da bi lahko tekmoval za miss mokre majčke na kakšnem bikerskem srečanju. Nato pa… KOSILO!!!!

No, koliba je bila hudo potrebna sesalca a kaj bi to! Hrana – vidite, tukaj sem pa jaz doma. Kar vprašajte me kaj! Odojček, jagenjček, koliko soli, kdaj, kje paziti… No, saj ni važno, najedel sem se adrenalinskim doživetjem primerno (do roba) in s piksno pive v roki meditiral. Nakar me premaknejo nazaj, ker nam je menda ostala še gigantska zibalka! Ej, bi vi radi videli gigantsko bruhljanje po tej nesrečni dolini? Ampak menda ni nič hudega, tako da sem (samo da popravim vtis) odšel še tja. Kolegi te lepo vlečejo po škripcu v rahlem drncu kot čistokrvni Lipicanci do višine (nikoli ne uganete) 8 metrov. Nato mi je še spodaj inštruktorica (lep primerek samičke, to mi lahko verjamete) v pest položila vrvico, ki jo moram sprožiti po odštevanju. In tako vam lepo visim tam zgoraj, odštevam: ena, dve, tri, potegnem in… nič! Pa še potegnem…in še kar visim.. Ja porkama… pa bo kaj ali bom do večerje tle gor, vse me že veže, potegnem kurče… vrvico z vso močjo in… Jaoooooooooooooo prosti pad in lazanja in poln želodec – definitivno niso besede za v isti stavek. No pa je le šlo nekako. In ko se ziblješ nekako na petih metrih je še kar zabavno. A menda sem kar preveč užival, saj me je naša inštruktorica hotela zaustaviti. Počakala me je, da sem se prizibljal mimo in se obesila za vrvico. Malo sem upal, da me bo pošlatala za mojo zadnjico (Bog ve, da je dovolj velika) a je reva v prvem poizkusu prijela vrvico a ji je skoraj spahnilo roki, zato me je v smehu spustila… Kaj boš revica, saj sem tako težak kot ti s posteljo vred. No po vseh Newtonovih zakonih se je zibanje ustavljalo in odrešili so me spon. Vrgel sem špagovje v lopo, sedel s piksno pira in čakal na painball. Medtem pa razmišljal.

Lepo je na višini in če se človek privadi vsemu skupaj, je zadeva celo zabavna. Malo strahu nikoli ne škodi in adrenalin le navda človeka s čisto posebnimi občutki. Pa še sodelavca spoznaš brez igre in blefa. Vsekakor pa je to le en puzzle. Sliko pa sestavlja več koščkov in celota je pač samo seštevek pozitivnih in malo manj pozitivnih lastnosti. Je pa lepo, če prijatelj prizna, da ima slabosti, da je ranljiv, zmotljiv in globoko nekje v sebi tudi pač samo…človek.