Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://artofmanliness.com

 Zadihan sem se vrgel pod štor stare bukve, glavo zaril v mah in se delal, da me ni. Potne kaplje so polzele po čelu, mi zalivale oči in silile v usta. Zaščitna očala so bila že davno orošena do take mere, da sem komaj ločil drevo od človeka. Srce je nabijalo in črpalo kri po venah, da sem bil prav prestrašen, kaj se dogaja z mojimi oblogami holesterola. Še enkrat sem preveril, da imam orožje odklenjeno, zares sočno pljunil izpod maske in pomolil konico maske na plano. Iz drugega konca poligona je bilo slišati rahle poke. Zgolj preverjanje živcev nasprotnika. A napad naj se bi odvijal po moji strani poligona. Poizkušal sem pozabiti kolegovo modrico na vratu iz prejšnje igre in sočne psovke, ki so samo podkrepile njegov izraz na obrazu: ko si izločen iz igre boli, hudičevo boli! A sedaj ni bil čas za spomine in strah. Še enkrat sem pomolil glavo izza štora – pripravil sem se za juriš. A nisem še bil na kolenih, že je bil štor obarvan zeleno… Plok, plok, plok, plok  je pljuskalo po zaklonu! Zopet sem se zlil s tlemi in gorenjski mah ni še nikoli lepše dišal kot ravno takrat. Malo sem poizkušal razmišljati a moj nasprotnik me je vztrajno in obilno obstreljeval. Klinc, sem zaklel v brado! Ni hudič, da ga ne bi premagal »prsa u prsa«! Odplazil sem se meter ali dva v stran, se noro hitro dvignil in besno tekel proti nasprotniku. Tudi on me je opazil (kako bi zgrešil 100 kg zverino, ki lomasti proti tebi in ob tem še spušča čudno čudne krike?) in me seveda obsul s prekletimi kroglicami… Zopet sem se skril za prvo bukvo in opazil, da sem očitno v žaru borbe in vidljivosti »nič«  napadal staro, polomljeno smreko, medtem, ko se je moj napadalec varno skrival v svojem zaklonu in me z veseljem obstreljeval… Nekaj pregrešnih misli na temo očal in zaščite sem si zamrmral v brado in previdno pokukal izza drevesa. Plejsk! In nato grenak okus v ustih, pekoča bolečina v vratu in ključnici… Da – to je smrt! Zarjovel sem, da sem zadet, tako da so me vsi slišali. Malo tiše pa sem (za svojo dušo) preklel vojsko in igre. Kot moker cucek sem se odpravil v »safe zone«, kjer so me prelepe medicinke (v sanjah, srček!), v resnici pa vodja igre, pregledal. Hja, pokasiral sem prelepo modrico, podobno strastnemu ugrizu mlade ljubice. Zdaj pa razloži doma, kaj se je dogajalo na »team buildingu«. Na srečo je bila moja »smrt« zadnji akt v adrenalinskem parku in prijetno utrujen sem se lahko prepustil mirni vožnji domov.

Vse skupaj se je začelo z igrami na tleh, kjer smo malo preizkušali živčke in teamsko delo. Kar se na prvi pogled zdi kot otročja igra, je lahko hudo komplicirana zadeva, veste. Nekako nam je uspevalo, morda se bi lahko malo več časa pripravljali a v danem trenutku smo z naloženo nam nalogo vedno opravili. Čeprav sem bil nekako novinec, se mi je uspelo infiltrirati v zgodbo in delovali smo kot celota. In ob koncu »pritlehnih« iger se je vse skupaj šele začelo…

Višina. In moj strah, povezan z njo. Hja, nazadnje sem padel iz druge plate hiše, ko sem bil star šest let. In od takrat nekako nisem vstal višje od pručke. Saj veste tisto o pticah na nebu in ribah v vodi… A direktor je rekel, da naj premagamo strah. O.K. On že ve. Bom pa poizkusil a nekega silnega navdušenja (kar je res – je res) nisem občutil. Veseli del višinskega dela je bilo delitev v skupine in oblačenje varnostnih (česa že?) trakov ali pasov ali kakorkoli se tistemu trakovju in karabinarjem reče. Čelado na glavo in počasi na kraj zločina.

Drevo smrti ali stolp poguma. Sem malo pozabil, kako se je vaja imenovala, ker mi je rahlo šumelo v ušesih. Skratka, možakar je od mene želel, da se povzpnem osem metrov navpično navzgor, se postavim na krogec velik kot krožniček od skodelice kave, nato pa naj v elegantnem loku skočim v prepad – kao v novo življenje. Pa sem razmišljal, kaj neki je narobe z mojim sedanjim življenjem, da bi moral siliti v novo. Al jaz se kar prima počutim že v tem življenju! In stara mama vedno pravi, da moraš biti z malim zadovoljen. Torej? Ampak ne – vsi so bolj ali manj uspešno izvajali akrobacijo. In končno tudi jaz. Pristopil sem hraber kot tiger in se začel vzpenjati. Mi je šlo, da se mi je kar smejalo. Gledal sem kline in hop, hop, hop. Poezija v gibanju. Nato pa konec. Vrh. Super – kaj pa sedaj? Poslušam navodila inštruktorja, naj se vstanem na vrh stolpa. Ej, kdaj si pa bil ti fantek nazadnje tukaj gor, sem si mislil. Kaj veš, da imam jaz 44 številko čevlja, tukaj gor je pa ravno dovolj prostora za dva mravljinca, če se fajn skup tiščita?! Kam za Boga milega naj pa vstanem??? Pa kaj si ti normalen? Ne, sem se odločil. NE! Jaz grem dol! »Res ne bi poizkusil?« me poizkuša prepričati. NE! Jaz bom splezal dol! Opa – tukaj je bil pa on neizprosen:« vrzi se dol!« Ja ljubi Jezus, Marija, dvanajst apostolov in pečen odojček z malo čebule – NE ME ZEZAT! Jaz bi šel prosim, prosim, prosim dol! Ne – skočiti moraš! Saj te držim… Ja ti boš meni srček govoril, da me držiš. Meni je že moj pokojni star ata na dušo položil besede:«Uzdaj se use i u svoje kljuse!«. In če si star 87 let, gotovo tudi nekaj veš. Tale puhobradi mladiček pa meni:«Saj te držim«. Še svojega sajvestekaj verjetno ne more sam držati, kadar lula, pa bo mene držal. Ampak, da me kolegi res ne bodo kleli in da ne bom največja cicija od vseh, sem se plašno vrgel iz tega stebra sramote. Pomilovalno so me gledali in saj vem, kaj so si mislili a zrak pač ni moj ambient! Ce la vie! Nismo vsi za vse, veste…

S sklonjeno glavo sem se premaknil na naslednjo vajo. Delali smo v paru in seveda mene kot hrabrega miška, ni noben hotel za par. Al jim ne moreš zamerit. Končno so me prisodili dekletu, ki se je trudila skriti nesrečen izraz na obrazu. Nato pa gor. Paziti sva morala en na drugega in (vem, ne morete verjeti) nekako mi je uspevalo. Dokler me ni na najbolj oddaljeni vaji dobila toča. Ja pa jeb…božiča pa kaj je toča gratis ali smo doplačali za dodatne efekte?! In vse sranje se vedno (seveda) dogaja ravno meni! V sebi znotraj sem tiho mrmral vse kletvice naših bratskih narodov, ki jih ni malo, nato še nekaj v tujih jezikih in ko sem izčrpal ves besedni zaklad, sem zadevo ponovil od začetka. Na zunaj pa sem se lepo ukvarjal z gumami in zajlami in točo in… Ja, sedaj pa vem, zakaj je to adrenalinski park! Na platoju me je frajer že čakal, da me spusti na zemljo. Za razliko od prejšnje vaje, se tokrat nisem obotavljal. Fukn.. sem se na hrbet čez rob, pa che sera sera! Me bodo že zložili, ni vrag! No, nič drastičnega se ni zgodilo, razen tega, da sem bil seveda moker, da bi lahko tekmoval za miss mokre majčke na kakšnem bikerskem srečanju. Nato pa… KOSILO!!!!

No, koliba je bila hudo potrebna sesalca a kaj bi to! Hrana – vidite, tukaj sem pa jaz doma. Kar vprašajte me kaj! Odojček, jagenjček, koliko soli, kdaj, kje paziti… No, saj ni važno, najedel sem se adrenalinskim doživetjem primerno (do roba) in s piksno pive v roki meditiral. Nakar me premaknejo nazaj, ker nam je menda ostala še gigantska zibalka! Ej, bi vi radi videli gigantsko bruhljanje po tej nesrečni dolini? Ampak menda ni nič hudega, tako da sem (samo da popravim vtis) odšel še tja. Kolegi te lepo vlečejo po škripcu v rahlem drncu kot čistokrvni Lipicanci do višine (nikoli ne uganete) 8 metrov. Nato mi je še spodaj inštruktorica (lep primerek samičke, to mi lahko verjamete) v pest položila vrvico, ki jo moram sprožiti po odštevanju. In tako vam lepo visim tam zgoraj, odštevam: ena, dve, tri, potegnem in… nič! Pa še potegnem…in še kar visim.. Ja porkama… pa bo kaj ali bom do večerje tle gor, vse me že veže, potegnem kurče… vrvico z vso močjo in… Jaoooooooooooooo prosti pad in lazanja in poln želodec – definitivno niso besede za v isti stavek. No pa je le šlo nekako. In ko se ziblješ nekako na petih metrih je še kar zabavno. A menda sem kar preveč užival, saj me je naša inštruktorica hotela zaustaviti. Počakala me je, da sem se prizibljal mimo in se obesila za vrvico. Malo sem upal, da me bo pošlatala za mojo zadnjico (Bog ve, da je dovolj velika) a je reva v prvem poizkusu prijela vrvico a ji je skoraj spahnilo roki, zato me je v smehu spustila… Kaj boš revica, saj sem tako težak kot ti s posteljo vred. No po vseh Newtonovih zakonih se je zibanje ustavljalo in odrešili so me spon. Vrgel sem špagovje v lopo, sedel s piksno pira in čakal na painball. Medtem pa razmišljal.

Lepo je na višini in če se človek privadi vsemu skupaj, je zadeva celo zabavna. Malo strahu nikoli ne škodi in adrenalin le navda človeka s čisto posebnimi občutki. Pa še sodelavca spoznaš brez igre in blefa. Vsekakor pa je to le en puzzle. Sliko pa sestavlja več koščkov in celota je pač samo seštevek pozitivnih in malo manj pozitivnih lastnosti. Je pa lepo, če prijatelj prizna, da ima slabosti, da je ranljiv, zmotljiv in globoko nekje v sebi tudi pač samo…človek.