Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.coool-stuff.com

Vseh svojih trideset in nekaj let rad razmišljam o sebi kot o preprostem kmečkem fantiču. Imel sem srečo, da sem s sosedovimi mulci na paši pekel krompir, dirkal za kravami po sosedovi detelji in včasih tudi po nesreči do členkov obtičal v pristnem, toplem kravjem kakcu! Seveda sem si želel marsikaj. Imel sem želje po »osmici«. To je takšna avtocesta z dvema avtomobilčkoma, ki glede na tvoje upravljanje, besno drvita po stezi v obliki osmice. Seveda nisem želene igračke videl nikjer drugje kot samo v katalogu Otto, ki ga je prijatelj zmaknil sosedi – direktorjevi ženi. Poleg igračk, ur in nakita seveda nismo mogli mimo strani z ženskim perilom in kot stranski efekt so se mi v sanjah občasno poleg avtomobilčkov in igrač prikazovali tudi razni bolj ali manj pohujšljivi deli ženskega perila! Predvsem smo imeli veeeeeeeeliiiiko časa: za izdelavo rogov iz kostanjeve skorje, leščevih piščali in umetelno okrašenih palic. Ki so bile viteški meč, turška sablja, popotna palica ali pa Krpanov kij, odvisno pač od igre, ki smo jo takrat igrali.

Leta so minevala, osvojil sem Novo mesto, napadel Ljubljano. A vedno sem globoko v srcu ostal pastirček. Zato sem se vrnil domov. »Tujina« me je zlomila, želel sem domov. Z leti se je tudi dom spremenil. Modernizirali smo se, internet v vsako hišo! Mobiteli, službeni avti, položaj na vasi… Vse je štelo. In še vedno šteje. A jaz ljubim svoj mir, zato ne maram za politiko, ne maram dvoran, forumov, javnih tribun. Vražiček v meni pa ne počiva in včasih si koga privoščim. Kakšnega mestnega japija, ki pride v naše kraje po duševni mir in misli, da je svet njegov, če se vozi brez strehe in nabija base, da se žolne komaj obdržijo na drevesih. Ali pa snoba, ki se je z leti dokopal do stranske funkcije, ki je menda svetovno pomembna… Kako si jih privoščim?

V sredo je bil eden »tistih« dnevov. Težkih. Tečnih. Popoldan sem nekako prebogaril in prevpil, nato pa sem svoja potomca, prestolonaslednika, prenašalca mojega DNK materiala ali z eno besedo: sinova, prepustil predragi ženi in skočil na kolo. Pred leti sem ga redno mučil (kolo namreč) a sem z menjavo službe zgubil ritem, dobil pa kilograme. Tako, da sem se odločil nekje v začetku leta (glej v arhivu bloga prvi ali drugi prispevek), da bo revolucija. No, po sedmih mesecih stroge diete, nečloveškega odrekanja, mi je z železno voljo in neumornim duhom uspelo zrediti se za kilogramček! To bi bil sicer uspeh, če ne bi bil moj cilj shujšati za kakšnih dvajset kilc (vem, vem – utopija!). Da ne zaidem: sedel sem na kolo in odbrzel v neznano. Šele v gozdu sem opazil, da sem zelo športno opremljen. Na glavi nekaj redkih las, ki v normalnem stanju tvorijo mojo frizuro, pod obremenitvijo pa se zlepijo v nedefinirano formo potnih res. Obraz rdeč kot astmatik pred infarktom, pot se je iz obraza curkoma ulival na klasično »T«shirt majčko, ki je preživela zadnje štiri ameriške predsednike (torej je stara okrog 16 let a se meni zdi še kot nova). Pa kaj je to 16 let lepo vas prosim! Še če ženinega ljubimca premlatiš ko vola in ga vržeš skozi okno, ženo pa pošteno premikastiš, prideš prej iz zapora! Sicer majčka ni zadnji krik mode, je pa vsekakor uporabna in nekako raste z mano, zato sem nanjo tudi emocionalno navezan… Kratke hlače… No ja, tukaj se bi pa strinjal z ženo, ki mi pravi, da sem zanemarjen. Pa sem mislil, da so še nekako, dokler mi v enem od klancev ni sedež (če se tej deski na vrhu okvirja kolesa lahko tako reče) raztrgal hlače ravno v najbolj delikatnem predelu moškega telesa. Torej hlače so bile res poden! Na nogah pa adidaske, tiste taprave, ki jih kitajski otročki dneve in noči šivajo in lepijo. Ker pa ne podpiram izkoriščanja otrok, nosim en par do popolnega uničenja. Tako je bil primerek na mojih nogah udeležen v betoniranju, košenju trave, skakanju po blatu, v brcanju kamnov po cesti, enkrat ali dvakrat je preživel napad besnega psa pa tudi nekaj teka in hoje je bilo. In če sedaj vse te kose obleke nekako vizualizirate in jih nataknete na 100 kilogramski, sopihajoč, prhajoč in sočno preklinjajoč projektil… Dobite mene! Na kolesu, na gozdni poti, ki se nadaljuje v asfaltno cesto skozi mesto. Na prehodu tako srečam teto, ki me premeri od vrha do tal in nazaj, zmaje z glavo, me še enkrat pogleda, še enkrat zmaje in odhiti naprej. Tudi sam sem se nasmehnil, kaj pa naj? Sem pač pastirček v duši in tudi naša vas ni ravno Holliwood…

Nekoč sem delal za naše farmacevtsko podjetje montažo aparata, ki sem ga konstruiral. Prvi dan vletimo do vratarja, ki je ves zlikan in spoliran stal pred vratarsko hišico kot reklama za Persil. Z nasmehom nas je ustavil in popisal cel avto, nas, orodje, vprašal po dokumentih, preveril žlahto tri kolena nazaj in nas šele nato s težavo spustil naprej… Naslednji dan pa sem v obleki s kravato prišel na prevzem in račun, mi je pa taisti možic skoraj poljubil rob obleke… No ja… Pa sem bil isti človek kot prejšnji dan, veste…

Včasih v obleki, drugič do komolcev od šmira, enkrat pašta in fižol, drugič suši. Vsako delo ima svoj čar in vsako delo zahteva celega človeka. V moji prvi službi sva se s sodelavcem med pavzo pogovarjala o Malem princu, komentirala sva Hemingwaya, obdelovala Inke, Azteke in kar je še podobnih ljudstev. Latinski izrazi: Mea culpa, Cosa nostra, … Ni da ni! A najbolj hecno je bilo, da sem bil takrat rezkalec, on pa strugar. Vidite, to je pa bil hec! In ni ga lepšega, kot kakšnega visokega japija potlačiti na njegovem področju! Ko že misli, da te je dotolkel, ker si v kombinezonu on pa ves sijoč v Labodovi novi kreaciji, mu pa spustiš kajlico ali dve, naložiš o Mariji Tereziji in šolski reformi, ki je bila že takrat dobra, mi pa še danes iščemo ideal, o Napoleonu in Ilirskih provincah, o Maistru in njegovem boju za severno mejo… Navržeš še Prešernov verz, Župančičevo pesmico, morda malo popestriš z Borisom A. Novakom. Obrneš na ACAD, Catio, potegneš ven grafiko, se navežeš na Corel Draw in kar je še podobnih scen za slike štimat. Greš na fotoaparate, leče, goriščne razdalje, konveksnost, konkavnost,…Pa si že pri Zeissovi optiki in od tam je le korak do orožja in priljubljene teme med moškimi: služenje vojaškega roka! Tam ga seveda dotolčeš in sedaj se scena spremeni: on stoji poklapano pred teboj in se počuti majhnega, ti pa zmagoslavno odžvižgaš Marseljezo, se na peti obrneš in zmagoslavno odideš!

Toliko o obleki. Lahko skriva bedaka pred svetom, lahko v njej tiči svetovljan. Lahko vas v capah preseneti genij in lahko da je v »zakmašni« obleki berač. A vsak človek ima svoje dostojanstvo in svoj jaz. Ki ga včasih kaže svetu tudi z obleko. Zato bodite strpni in človeka spoznajte, preden ga obtožite!

Aha, kaj se je zgodilo s teto, ki me je videla na prehodu? Prijateljici (ki je še vročo novico nesla moji mami, ki jo je še vročo posredovala meni) je razložila, v kaj se je sprevrgel trgovkin sin (to sem jaz, ker je bila moja mama trgovka, sem jaz zaznamovan s tem…). Pa včasih je bil pa tako lep fant, pri maši ministriral, pa tako fajn ženo ima, pa dva sina, on pa tak po gozdu… Saj vas ne zanima naprej, mar ne?