Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.20id.org/bunnycar.jpg

Malokdaj se z ženo tako hitro odločiva za nekaj. Sam sem sicer impulziven človek tipa: gremo? Gremo! Ona pa je glas razuma v družini in po predočenju vseh ovir, možnih katastrof in čisto na koncu še po kratki finančni dekompoziciji podviga, se s sklonjeno glavo podredim razumu. A ta vikend so tudi ženi čustva zameglila razum in smo šli! Kam? V petek popoldne po šihtu proti morju, v Sukošan. To pa iz dveh razlogov. Prvi je ta, da nam že desetletje vbijajo v glavo, kako je to raj na Zemlji in da sva z najino Crikvenico prav po penzionistično dolgočasna. Zato sva se odločila ta raj na Zemlji obiskati. Drugi razlog pa je bil ta, da je imela sestra najet apartma tam doli in za eno noč je rekla, da je ne bo vrag vzel, če nas malo šverca (kar je ZELO pogumno dejanje za Martino, ki je poosebljena Pravica in se bi šla menda kar sama prijavit, da je prehitro vozila, če je že policija ne bi ustavila…). Moja žena je že v četrtek vse spakirala pedantno in natančno (hvala), tako da sem ljubljena sinova v petek vrgel na zadnji sedež, poleg njiju sem zložil še 47 avtomobilčkov, tri bagerje, 12 težkih rovokopačev, 1 prekucnik, eno kombinirko s pokvarjeno roko, nekaj pleničk, medvede in ostale nujno potrebne rekvizite za preživetje štiriurne vožnje. Sonja je imela na prvem sedežu zloženo prvo pomoč v obliki dveh litrov mleka, treh vrst sokov, vode z in brez okusa, čips, smoki, čokolado, sendviče in to je bilo to. Vidite, da je v redu, če imate zelo suho ženo? S težkim srcem smo se poslovili od rodne grude, pri srcu me je stiskalo  kot Titanikove potnike, ko so odrinili od doka… A ni kaj – smelo smo drveli novim dogodivščinam naproti…

Seveda je v petek močno deževalo a sam sem verjel internetni napovedi in v kratkih hlačah pilotiral naš projektil. Destinacija je bila nekako samo približno znana, ker je sposojen (hvala Tomaž) Garmini vztrajno trdil, da Sukošan ni na Hrvaškem… Jao, da ga Hrvati slišijo!!! Zato sem to moderno igračko za odrasle raje varno zaklenil doma. Jo bom raje uporabljal za navigacijo do semiške slaščičarne in nazaj. Na poti pa sem se zanašal na prirojeni mi nagon, da vedno najdem pot do polnega hladilnika, kar je Martinin hladilnik nedvomno bil!

Peljemo se mi prešerne volje, brundam pesmico v brk, sproti odgovarjam Kristjanu, ki mi je razkrival življenjske načrte za nadaljnih 67 let: imel bo kamione, peskokope, ladje, dvanajst terencev… Japi skratka! Znaki me že 10 km pred Malo Kapelo opozarjajo, da so zastoji na cesti. Samo nasmehnil sem se, saj smo brez nadaljnega lepo furali 130. Potem pa stop! Nič več…Stop! Kolona, gužva, drugi svet. Kar naenkrat: BUM! V paniki se sklonim pod volan…Nič, tišina, žena cela, otroka se mi smejita… Po kratki rekonstrukciji dogodkov sva s Sonjo ugotovila, da je najin najmlajši sinek, ljubika zlata, tatina krv i veselje, besno vrgel enega svojih prekleto težkih kovinskih avtov v vetrobransko steklo! Menda je bil hud, ker stojimo… Ja če mi kamenček ne razbije stekla, mi ga bo pa mulc al kaj??? Ja pa to ne moreš verjet! Med počasnim premikanjem sem otrokoma besno recitiral psalme iz Mahabharate in upal, da se ju bo stara modrost prijela. Živčen sem lokal vodo, sok in grizljal slani čips, kar je povzročilo še večjo žejo. In po enostavni enačbi: kolikor gre not, mora ven, se mi je prižgala lučka: mehur je poln! Ups! Kaj pa sedaj? Kolona nikamor, levo avti, desno besni policaji… jaz pa poln mehur… In nato polne sečevode…ledvice…Polno! Mene lulat ljudje božji! Joj, tako se mi ni mudilo lulat odkar sem prišel na UZ ledvic menda eden redkih s polnim mehurjem=tri litre vode! In po čakanju na pregled in ko tistega ščegetanja po ledvicah in nato še prostati kar ni hotelo biti konca, sem zdravnici naravnost povedal, da če ne bo HITRO končala, bova oba lovila mojega korenjaka kot gasilsko cev, ki uide gasilcu. Pol bo pa hec! Zdravnici se takrat to ni zdelo smešno in je s pregledom PRONTO zaključila, da sem se šel olajšat na WC. V koloni pred tunelom pa še kar nič. Nato pa le nekako… Premiki in nato predor… Še 4 km, še 3,5 km…jao, jao, jao, mene lulatttttt! In končno počivališče. V teku sem iskal WC in vam povem, da bi se bil sposoben polulati kar tam, na sredi asfalta. Pa je bil na mojo srečo WC lepo postavljen, brez komplikacij, tako da sem se z velikim olajšanjem prav veselo poscal! Groza kakšna zadrega!

Nič, bom kar zaključil s prvim delom potovanja, ker toliko omenjam to preklicano reč, da me je spet prijelo… Verjetno posledica pira, ki ga veselo tankam (zgolj zaradi navdiha, drugače ga ne maram, saj me poznate J ). Da pa vas razrajcam za naprej, kratki naslovi naslednjih poglavij…

Sukošan: kako zapeljati turista, da najde želeni apartma res čisto na koncu?

Kaj imajo skupnega večerni sprehod ob obali in ruska ruleta

Zakaj imajo CRO komarji kobro namesto rilčka?

Jutranji sprehod in hitro kopanje v brodogradilištu

Biograd: nove dimenzije gužve

Kako je, ko se senca nad tabo zlomi

Oda sreče moji Crikvenici

Jaz pa jašem čez Velebit spet domov… in še mnogo mnogo drugih, zanimivih odgovorov na vaša vprašanja boste prebrali v naslednji epizodi: Hrabri Dušan (izgubljen) na Hrvaškem.

Stay tuned…

In karkoli boste že počeli nocoj… tega nikar ne počnite sami!