SATELITI IN OSTALA ŠARA
22 08 2008
Vir: http://www.fondosescritorio.net
Včasih (znameniti stavek: Ko sem bil jaz mlad…) je bilo življenje enostavno. Zanimivo, včasih tudi malo napeto a vseskozi kratkočasno. Bili smo samozavestni in preživeli smo lahko cel dan ne da bi telefonirali, skypali, MSN-jali, čekirali maile ali pač samo pregledovali trače na internetnih straneh. In nismo potrebovali adrenalinskih parkov, saj nam je za zadostno dozo le tega v krvi priskrbela kakšna službena pot ali odhod na dopust, kjer si se lahko zanesel samo na karto (papirnato – da ne bo pomote) in na prijaznost domačinov, za katere pa se je kar prevečkrat izkazalo, da so padli iz Lune, saj so poznali svojo vas / mesto majčkeno slabše kot vi, ki ste potovali skozi.
Kakorkoli že, če imamo v orbiti toliko in toliko satelitov, če je Garmin naredil napravico ne samo za marince, tujsko legijo, zelene baretke in kar je še teh tipov v maskirnih oblekah, temveč tudi za nas – urbane komandose, ki se enkrat ali kvečjemu dvakrat letno podamo v neznane nam kraje na dopust, bi bila neznanska škoda, da to priložnost izpustim iz rok. Navadil sem se na mobi, internet je moj prijatelj, klasične fotke so zamenjale digitalne, ni hudič, da me tudi navigacija ne bi pripeljala na želeno destinacijo. A kljub vsemu sem želel preizkusiti čudo tehnike na domačih tleh, šele nato sem nameraval na pot okoli sveta s pomočjo vseh mogočih letečih naprav in teles, ki nas ves čas spremljajo nekje od zgoraj. Čakal sem prvo primerno priliko in kdor čaka…potrebuje dobre živce ali je pa jager!
Sodelavec je oznanil, da se bi v njegovem vikendu zavrtel odojček. Ta čarobna beseda (odojček) me pa res vedno razoroži! Sploh se nisem več upiral klicu usode – pristal sem. Malo me je samo begala lokacija te svečanosti, ker po tistih krajih pa (iskreno prisežem) še nisem lazil. A to je bila enkratna priložnost, da preizkusim svojo uigranost z moderno tehniko. Arogantno sem zavrnil vse skice in zemljevide, kajti jaz in Garmin bova eno!
Naložil sem še Andreja v avto (vsak pilot ima ob sebi tudi navigatorja, mar ne?) in sva šla. Suvereno sva sledila navodilom in se čudila sama sebi, kako je tehnika fina stvar. Upoštevala sva navodila »velikega brata« in varno prispela iz Črnomlja v Semič. Ne moreš verjet! Zaupanja polna sva položila svoji usodi satelitom v roke in nadaljevala pot proti Jugorju. Samo slediš navodilom seksipilnega ženskega glasu in pelješ. »Pelji 12,7 km, nato zavij levo. Čez 400m zavij levo. Zavij levo….Preračunavam. Pelji 2,1 km, nato zavij desno…« in tako naprej. Saj ni težko, vsak bi zmogel. Se je pa v moje zaupanje prikradla senčica dvoma. Ta naš satelitek je imel slabo dioptrijo, saj naju je hotel včasih poslati kar na kakšen kolovoz ali gozdno pot. Kar bi bilo v redu, če bi ob meni sedela prelestna blondinka z doooooolgimi nogami in mini krilom. Ali pa strastna brineta v oprijetih pajkicah in strastnih pogledov. A kaj, ko je ob meni sedel samo Andrej. In oba sva (kljub čudnim časom) še vedno strastna ljubitelja nasprotnega spola, tako da naju v tem primeru vožnja po makadamu ni zanimala. Garmin naju bi lahko peljal na parkirišča lokalnih gostilen , ne pa na kolovoze! In sedaj, ko sem traso ceste poznal, sem malo ignoriral napravico, kaj bo pa potem?
V eni turi sva komaj uspela priti do znanega gostinskega lokala v Novem mestu. Izčrpana sva si privoščila kavico. A pečenka nama je dišala, podala sva se naprej na pot. Do odcepa iz avtoceste je bilo še vse v redu, nato pa… Sva se peljala in uživala v razgledu: po hribčku gor, po hribčku dol… Pa lepe hiše, človeka itak nobenega. Pa tudi vprašala ne bi nobenega, ker sva se ob najinem Garminu počutila kot v Abrahamovem naročju. Ko sva se kakšno uro preveč peljala, sem pa le poklical Martina. Ampak sem moral najprej na hribček po signal, ker v dolini, kjer sva se vozila, je že dolgo, kar je Bog delil signal za GSM. Pa je rekel Martin, da sva majčkeno zgrešila, naj greva nazaj. No ja, pa sva se peljala nazaj. Po hribčku dol pa po hribčku gor. Zanimivo, kako so vsi psi prijazno mahali z repki. Pa me je Andrej postavil na realna tla. To je način lajanja v teh hribovskih vaseh. Psi se z gobci držijo za slivo, da ne zdrsnejo pod breg, z repi pa lajajo. Ja, se vidi, da je dal že kar nekaj sveta skozi ta moj prijatelj. Nato se peljemo skozi vas in iščeva odcep. Pokličeva Martina. Pri križu desno. Letiva skozi vas, ne najdeva križa. Kličeva. Obrneva. Iščeva. Garmina stišam za stopnjo ali dve. Pa kaj ga bi mučil, saj je tudi on preračunaval in se potil, da bi naju le pripeljal do odojčka. Zopet skozi vas, gledava domačine, malo jim že mahava – križa ni. Hja, obrnem in ponovim vajo. Vaščani naju že pozdravljajo, na strehi kozolca, ki ga prekrivajo, naju že poznajo. Malo nerodno je z vso moderno opremo polepljeno po vetrobranski šipi, spraševati za pot. Zato sva se raje vozila po vasi, malo klicala Martina, malo potihem klela navigacijo in satelite butaste. Zdej pa pejt v tujsko legijo. Saj boš še zašel na bojišču!
Martinova zidanica je tako visoko na hribčku, da je pa po pol ure vožnje gor in dol pa le opazil znan avto. Dal nama je še zadnje koordinate, za vsak slučaj pa sem še sam odprl šoferjevo okno. Pečenga odojčka namreč zavoham na kilometre daleč in svojemu nosu zaupam bolj kot pa kakšnemu butastemu satelitu! Ha! Pa sva prišla. Menda sva, opremljenaz Garminom, zašla najdlje! Sva pa zato spoznala največ ljudi in videla nove kraje. Vaščani pod vikendom menda še danes mislijo, da se je po njihovi vasi vozila televizijska ekipa, ki snema dokumentarec o pozabljenih krajih v Sloveniji.
Pečenka je teknila, zabava je bila super. Smejali smo se veliko, kar je na koncu koncev zdravo. A stara mama mi je dejala:«Ko je najlepše, moraš domov!« In jaz staro mamo ubogam, ona ima izkušnje, zato sva se z Andrejem poslovila. Vžgem avto, luči, varnostni poas, Garmin poišče satelite in…greva! Že na prvem odcepu, ko sem mislil desno, proti domu, mi lepotica iz aparata napove:«Čez 50m zavijteLEVO!«. Z Andrejem sva se spogledala, nato pa sem nežno stegnil roko proti škatli in brezkompromisno pritisnil gumb »off«. Z nasmeškom sem peljal po zvezdah in luni in čez urico sem že srečno drnjohal pri ljubljeni ženkici.
Garmin pa… Mogoče nekoč, nekje… Ko bom še malo zrastel!
kateri kraji so pa bli to ?
Katero karto pa imaš naloženo?
zabavne prigode! se je tudi meni ze zgodilo, da nas je kam narobe usmerjal.
se da pa to precej popraviti z a) update firmwarea, b) update GPS sistema, c) update kart (adriaroute, ce imas). vse je brezplacno in se da sneti z neta dol. je pa tudi tko, da je gotovo vsake 2 meseca kaksna sprememba, ce ne celo bolj pogosto.
pa dobro si je tudi nastimat na garminu, da isce najhitrejso pot (in ne najkrajso, kot je po defaultu, ker potem te res pelje po raznih kolovozih).
srecno pot!
lp, M.
wajtkrajn, to so bili kraji okrog Kardeljevega, čisto blizu avtoceste ampak zame bi bilo čist vseeno, če bi bilo nekje okrog Jamajke :). Bi vsaj morje vidu..
Yossarian: hja, s kartami je pa tkolele: domači strokovnjaki pravijo, da je zadnja verzija. Je pa res, da je bila stvarca sposojena in potke res ZELO ozke. Ker se v stvari ne ravno prehudo zastopim, sem razumel namig in navigacijo za majčkeno časa malo odložil. Vem, da je navigacija huda stvar ampak malo se pa vseeno morašspoznat z njo, ni tako?
Hvala za skrb…
Ja ja Mitja, vse tri predlagane variante so cool, ampak sam tako malo potujem, da sem po globokem pogovoru sam s sabo prišel do sklepa, da do nakupa opreme še ne bo prišlo: ni še čas… A vem, da bo, sigurno bo in takrat bom potreboval vso pomoč. Hvala za prijazen nasvet …
Adriaroute bi naj bila najboljša za slovenijo.
mene garmin redno zgubi
najbolj fino je, k se peljes po avtocesti, naslednji odcep vsaj 50 km stran in bejba zacne, cez 2 km se drzite leve, držite se leve, držite se leve, in pol grdo gledaš škatlo neki časa in spet začne, v krožišču izberite prvi izvoz (in pol nekajkrat tako) in samo strmiš… wtf krožišče??? na avtocesti si, nikjer okoli nič, najbližje krožišče nekaj 10 km stran…
… ampak dobr, zdej smo se ze spoprijateljili… uporablja s samo po mestih, to je res uporabna zivalca, zunaj mest se pa zanašam na prometne znake (razen po Dolenjski, tam se pa vedno tava, ne gre drugače)
Odličen zapis, kar voham tega odojka :). Zanimive izkušnje z GPS-om smo imeli tudi sami na poti po Ameriki. Nas je prisilil, da smo si drugi dan kupili avtokarto.
Katarina, tudi meni je na hitri cesti zapeljivi Garmin predlagal, naj zavijem levo…levo…levo.. Kam bi levo, al tam je pa ja nasprotni pas in niti sledu o odcepu!!! Zato sem sklenil podobno kot ti: navigacija za v mesto, po domači Beli krajini in sosednji Dolenjski pa tavanje. In raziskovanje. Ne moreš verjet, koliko zidanic spoznaš in prijetnih ljudi srečaš. In ravno v tem je čar, kaj meniš?
Simon: Amerika kaj? To pa je adrenalinska zadeva. Te preberem in komentiram… Se bereva na tvojem blogu…:)
dusko, a si iz Bele krajne? ker konc?
Semič - kjer te tudi Garmin ne najde!
kako majhen je svet
na deci rujnega 
pridi kdaj v tist hrib nad tabo
p.s pohvale za blog!
avtokarto in specialko v roke in to je to!
kaj bi dajali toliko denarja za to škatlo!
nič ne škodi malo mozganja, pa se krajem
se lahko fino posvetiš!
Jaz se zgubim v vsakem primeru in to tako dobro, da me res težko najdejo.
tud sam sem že spoznal, da se navigacije za Slovenijo sploh ne rabi. Če je že kakšen bolj zagaman konc prej pogledaš malo na najdi.si zemljevid, drugače pa vprašaš, sej vsi govorijo slovensk!
wajtkrajn, tako mamljivi ponudbi se pa ne morem upreti. Dostikrat s svojima fantoma raziskujemo Semiško goro in takrat bi dal dušo zapisat sajveškomu za en kozarček. Če boš pa ti pred zidanico s kozarčkom in širokim nasmehom - je sploh še kaj lepšega na svetu?! Hvala za povabilo… O in hvala za pohvalo glede bloga…
eritrocitus, ja kraji so zanimivi in marsikoga srečaš, s katerim potem čez 30. let obujaš spomine na tisti dan, ko si se izgubil..
nevenka, kolikor te poznam (samo po pisanju pač), je tvoj nasmeh prav posebna nagrada za tistega, ki te najde!
Oj Sašo, pridi kaj v moj konec (Bela krajina) pa boš videl, kako močno si se zmotil! Čisto vsaka vas ima svoje narečje!!!! Čakam te!
He, he…. nagrada?! Ja, saj. Samo nasmešek. Nasmehe delim za življenjsko delo, ho, ho….
Kaj naj rečem na to. Ni problem v Garminu. Problem je v Hrvatih, ki so spisali “najboljšo” možno kartografijo kadarkoli spisano hahahahaha
Dragi moji, jaz imam pa same pohvale! Sm si zbral v Zadru parkirišče, da sem avto tam pustil, ker smo potovali na Silbo, pa me je točno tja pripeljala, bejba! Pa po avtocesti nč težila razen v Sv. Roku in Kapeli. OK nazaj me je hotla čez Zagreb v Nm pelat, ker sem verjetn pozabu naštimat shortest way ampak ni panike. Pa tud čez Vinico, Dragatuš, Črnomelj, celo čez Rožni dol se ni zgubila. Si morš mislt!!!!
Sem pa res updatou en dan pred odhodom.
Se vidmo Duško v T37
O.K. Uroš - ti izberi uro in orožje, jaz pa poskrbim za prostor
Uros, Dusko - a gre za isto škatlo?
Off topic
Duško, a si dobil mail? (čevapi pa to)?
Da se nisi s tem svojim čudom tehnike spet kam odpeljal?
evo me Nevenka - še sem živ! Sem pa pred čisto novim izzivom v življenju. Morda bi to dobo lahko poimenoval: Zeleni smrklji, kakci v plenici in jutranje štetje zvezd ob odhodih v hram učenosti… Prispevek seveda sledi…
Uh, šola? Kaj je tvoj starejši že postal žrtev našega izobraževalnega sistema, he, he…saj se bo privadil.
Ta mali je pa bošček, če je prehlajen.