Lepo je delati v stimulativnem okolju. In to naše podjetje gotovo je. Že na razgovoru za službo sva se z direktorjem pogovarjala, da bo pisarna v proizvodnji kaj kmalu premajhna glede na zaposlitve, ki se napovedujejo. In glej ga zlomka – ko sem bil zaposlen kot tehnolog logistike v našem podjetju, smo se z upravo strinjali, da je moje mesto med delavci – v proizvodnji.

Plašno sem stopil v pisarno in oprezal za prostim delovnim mestom. V prejšnjih službah so me razvadili, veste: čakala me je čisto nova delovna miza, telefon s čisto mojo številko, računalnik, ki je celo delal, čisto moj službeni e-mail in predalnik za drobnarije. Človeka lagodje razvadi, pomehkuži in namesto strokovnjaka čez čas opazite, da ste zaposlili lagodneža. Verjetno ste ugotovili, da pri nas mesta zame ni bilo. Z dovoljenjem sodelavke (hvala Gordana) sem odložil mapice, ki sem jih dobil v kadrovski službi na keramično ploščico na koncu nizke omare. Se boste muzali in hihitali a zame je bil dogodek enak osvojitvi Amerike Christopherja Columbusa v 15. Stoletju. Keramično ploščico sem označil za svojo last, v kotu sem zasegel star, odslužen pisarniški stol, od doma sem prinesel prenosni računalnik, informatiku sem dal za pivo in kar naenkrat sem bil »airborne« in še kako pripravljen na delo.

Kakšen mesec se je še dalo potrpeti a nato so postajali sodelavci rahlo nestrpni. Veste, tehnologija, konstrukcija, kakovost, skladišče in sploh ne najtišja služba logistike so povzročali neznosen hrup in nemogoče pogoje za delo. Zato je od direktorja dana direktiva o izgradnji pisarne II, prišla kot mana Izraelcem v puščavi. A začetki so bili medli. Malo smo prelagali dolžnosti drug na drugega, malo smo šteli panele, malo smo se čudili. Tako da po mesecu dni nismo imeli nič konkretnega v rokah. Nato pa je prišel ključen trenutek…

Z vodjo proizvodnje sva imela pogovor »na štiri oči« ob naši pleheni kelnarci, ki nam vsako jutro zvari čisto zanič, a v danem trenutku najboljšo, kavo. Strinjala sva se, da je pisarna II domena skladišča in logistike, ki bo imela svoje prostore tam. Po petih minutah konstruktivne debate, popitem kofetu in oparjenem grlu, sva imela v glavi terminski plan, izvajalce, potrebne resurse in z močno željo po uspehu sva se ravno ob zvoku sirene zagnala na delo.

Viličaristi so kar rojevali star, neuporaben material, fantje iz podna so začeli z izolacijo Vinkotovega ogrodja. Ob pomanjkanju panelov smo se odločili za postmodernistični design in zadnjo steno naredili iz iverke opuščenega programa MH. Okna smo rešili krute usode Dinosa. In to kakšna okna: s komarniki, roletami in termopan šipami. Mislim, da ima malokatera MH tako sofisticirana okna. Pomanjkanje svetlobe v pisarni in zaskrbljujoča zaloga panelov, ki je kazala nulo, sta botrovala vgradnji dodatnih oken. Kako prav smo imeli – prostor je postal svetlejši in prijetnejši, vsekakor pa transparentnejši. Vsak dan smo se borili s pomanjkanjem materiala, zamudami mojstrov električarjev, vsak dan je kaj manjkalo in česa ni bilo. A nismo vrgli puške v koruzo – bili smo boj, pa kaj boj – mesarsko klanje je bilo to. Boj s časom, pomanjkanjem materiala, s kleščenjem stroškov…

Ko pisarna še ni imela obrob in je bila šele na pol končana, je direktor izjavil, da je naša pisarna, dika in ponos, punčica našega očesa, posvečeni prostor, v glavnem, da je naša pisarna GRDA! Ja, to me je pa razjezilo in nisem mogel, da je ne bi branil – naše hiše! Obljubil sem, da bo kmalu boljše izgledala in res…

Poglejte nas danes. Operativni smo: Ružica, Metka, Andrej in Dušan. Imamo tudi goste: Vanjo, Bogdana pa tudi Jože in Lojz prideta po delo večkrat. V pisarni vlada kraval a vsi kričimo na isto vižo: skladiščenje, manjko, višek, picking liste, kosovnice… Včasih vlada v pisarni tišina in red, drugič se razlegajo kletvice, da si Lucifer v peklu mane roke, ti jeb.., da ti jeb… A vse je to v žaru borbe, ker želimo najboljše, ker želimo izdelovati MH hitro, kvalitetno in natančno.

Na koncu se moram dotakniti starega partizanskega filma (upam, da se ga še kdo spomne): Bitka na Sutjeski in pomembne kote z imenom Ljubin grob. Se spomnete citata:« “Kad se više ne čuje vatra sa naših položaja, znači da na Ljubinom Grobu nema više živih proletera.”

Samo to bom dejal: dokler se sliši smeh ali preklinjanje iz pisarne II, se MH nemoteno gradijo!