INVENTURA

28 01 2013

Dela se vsaj enkrat letno. Zadeva je tečna, duhamorna, najbolj se je bojijo trgovci, najbolj si roke manejo razne revizorske hiše, ki potegnejo denarce v dobrem ali slabem. Načeloma se dela po podjetjih, trgovinah, lokalih in povsod kjer se dogaja menjava blaga za žvenketajoče zlato ali šelesteče bankovce. Tudi v našem podjetju smo jo imeli – inventuro namreč. Ker smo hoteli najboljše, smo pohiteli s terminom v prvi teden decembra. Ker smo se hoteli izogniti snegu in ledu in vetru in dežju – naravnim pojavom, ki so v mesecu decembru nekako stalnica. Zadeli smo terno: snega pol metra čez noč, motena oskrba z elektriko, drevesa čez cesto, cestarji pa s spuščeno čeljustjo in izbuljenimi očmi: presenečenjeeeeee! OK, malo pretiravam, a sneg je nesramno metalo iz nebes na zemljo in tudi v sanjah ni bilo mogoče očistiti cest. Pa mislite, da je to ustavilo predvsem dekleta in žene, ki naj bi popisovale materiale? Ne! Vse do ene so bile pet minut do šestih tam, pripravljene oddelati šiht. Ja, to pa je za kapo dol! Takšna pripadnost podjetju je redko videna v današnjem svetu in času. Ni mi bilo žal nočnih ur, da sem jim pripravil parkirišče – zaslužile so si. Štetje kot štetje – paziš, da ne šteješ prevečkrat ali premalokrat in to je v bistvu to. Mogoče kakšne eksotične EM, kot so centini ali kaj podobnega. A nič srce parajočega. Končali smo ravno dovolj zgodaj, da smo si očistili avte in v zgodnjem mraku odhiteli vsak na svoj dom.
A so še druge vrste inventure. Pogledaš, kaj si ustvaril, kaj se je zgodilo prejšnje leto. Koliko preveč so zobje namleli, kako hitro skoči kazalec na tehtnici do magične meje (jaz jo imam postavljeno na 100, kaj pa vi?). Letos ne bom delal sklepov. Ne bom načrtoval življenja. Prevečkrat me buta ob steno – to moje življenje. Saj ne, da bi se mi zgodilo kaj drastičnega, ne. Življenje je prizanesljivo z menoj. Stvari in ljudje, ki mi največ pomenijo, so v redu (če odštejem tu in tam vneto oko, vnetje ušes in grla – a to povezujem s pomanjkanjem poljubljanja, kar je statistično enostavno dokazati in tudi relativno hitro nadoknaditi). Tudi sam se dobro počutim, kar se seveda jutri lahko spremeni. Zato sem se odločil, da si bom vzel. Kar mi pripada. Življenje. V celoti.
Pogrešam duhanje življenja. S Kristjanom sva namreč rada nos potopila v od jutranje rose vlažne cvetove vrtnic in »dišala« življenje. Všeč mi je kolesarjenje po naših semiških gozdovih in gričevjih. Ko se mazohistično zapodim v breg, opazujem mravlje, hrošče, polže, ki brzijo mimo mene, s potnimi sragami, ki mi lijejo s čela jih skušam zadeti in vsaj malo upočasniti… Ko poizkušam umiriti pulz in s pogledom objamem svojo dolino, zadiham s polnimi pljuči in polnim akumulator. Za tiste sive, turobne dni… Pogrešam razigran smeh, veselo družbo…vsi so nekam odšli. Ko sem opravil inventuro življenja, svojega okolja, sem opazil, da smeh ni na inventurnem seznamu. Pa dobra volja tudi ne. Vse je samo pehanje za časom, denarjem in utapljanje v alkoholni omami, dokler ni motorika enaka nuli, izgovorjava spominja na brundanje ranjenega medveda, RAM pa ima prostora samo za cca 10 s dogajanja, potem je programiran na autoerase. Madona no! Japijevska kultura my ass!
Veste kaj morate narediti? Zberite nekaj res dobrih prijateljev, ne veliko – 3 ali štiri. Razvajajte jih, pogostite jih v vinski kleti, peljite jih na kavo pod 600 let staro lipo, smejte se z njimi, naredite nekaj norega… Peljite jih v semiški tunel, odprite šampanjec, naj zamašek izstreli slabo voljo za vedno v temo! Obiščite Nedžota in njegovo baklavo, kremšnito ali celo sladoled. Pa kaj, če je zima! Pa kaj, če imate gripo! Živi se samo enkrat in semiški sladoled je nekaj, česar ne pozabite kar tako. Zakaj bi sanjali svoje življenje, če lahko živite svoje sanje? Vidite, to pogrešam. Pogrešam »Joie de vivre«, pogrešam zdravo veseljačenje, pogrešam stiskanje na zadnjem sedežu, pogrešam mladostno zapeljevanje, strastno ljubljenje, pogrešam nežno cerkljanje, poslušanje glasbe in prepletanje dlani. Pogrešam njene vroče solze ljubezni na svojem licu. Vsega tega je premalo na naših policah. Inventurno stanje kaže manjko. Imamo pa preveč zavisti, obrekovanja, slabe volje, privoščljivosti, spletkarjenja,…vsega tega je na zalogi še pa še.
Zadnje čase hodim s fantoma na turnirje v nogometu. Zadnjič sva bila s Kristjanom v Trbovljah. Kristjan je pri svojih desetih simpatičen fant (zame najlepši), zdrav (hvala Bogu), malo zmeden ker se telo spreminja, on pa je v glavi še vedno očkov fantek… Sredi vrstnikov v slačilnici se je zlil z ostalimi. Ujel pa sem trenutek, ki bo za vedno z menoj. Oče, istih let kot jaz, je še zadnjič sinu, ki bi lahko bil Kristjan, popravil infuzijsko črpalko, da ga bi kar najmanj ovirala pri igri. Vidite, taka stvar me pa spodseka…
Kaj je torej na mojem inventurnem spisku, kar res šteje?
Zdravja obilo, prgišče dobre volje, žličko smeha in vedro zabave, ščepec nagajivosti…
Kdaj ste zadnjič vi opravili inventuro v vaši »štacuni«?

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



2 odzivov v “INVENTURA”

30 01 2013
Sašo (14:17) :

Duško, si hkrati napisal tudi mojo inventuro.
Samo z eno razliko: tvoja zgornja magična meja je pri meni spodnja, iz principa!

30 01 2013
dusko dusko (20:16) :

Strela Sašo! Zkaj si vedno boljsi od mene :) :)
Šala prijatelj – lepo se je tipkati s teboj po doooooolgem času.

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !