Wild hogs reuninon

1 12 2013


Vir: http://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/mala-svinja-ki-se-boji-blata/193706

Vedno je pomembno že na začetku razčistiti nekaj pojmov – življenje je dosti enostavnejše in laže se razumemo. Torej prvi pojem:
Svinja: samica prašiča (ostalo si pa raje preberite v SSKJ, ker je več možnosti uporabe te besede)
Divja svinja: je nadgradnja prej omenjene besede, s poudarkom na neukročenosti, drznosti in obnašanju v stilu: Zepri oči da te vdarm!
Pohod divjih svinj: druženje osebkov, pri katerih so občasno izraženi zgoraj opisani sindromi.
V zlati dobi enega mojih bivših podjetij, smo bili prijatelji. To pomeni, da smo se skupaj smejali, skupaj potili, skupaj pili in skupaj čutili. Bolečino, veselje, tesnobo. To je bil čas druženja, nasmehov, prijateljskih trepljajev po ramah in izletov. Da, ker smo se radi družili tudi po službi, smo vedno napravili izlet. Enkrat letno, največkrat na Trdinov vrh. To je bila čista katarza, kombinacija pospešenega pulza, ki je omogočil organizmu, da je absorbiran alkohol kar najhitreje dostavil v čisto vsako celico telesa in kurjenje negativnih kalorij. Tako da smo bili srečni od znotraj in to popolnoma!
Leta so minila, rahlo smo se razpršili. Vsak od nas je pisal zgodbo svojega življenja a vezi so ostale. Čisto nežne in krhke sicer, a vez je vez in prijatelj ostane prijatelj. Naši izleti so vedno potekali v najbolj nemogočih razmerah, od koder smo se vrnili zasrani kot divje svinje (od tod tudi ime pohoda), da nas so lastne zakonske družice komaj prepoznale. Še razkosanega diverzanta Alkaide bi laže identificirali kot pa ljubljenega moža po opravljenem pohodu divjih svinj. In tako na jesen vedno postanem malo otožen. Tudi letos je bilo tako. Pogrešal sem prijatelje. V tem času moderne tehnologije sem potreboval natančno en mail, da sem jih predramil: Boštjana, Uroša, Tomaža, Ljudmilo…. Vsi so se zadeve razveselili a Ljudmila na žalost ni našla čarterja iz Moskve, Tomaž pa je imel pogodbeno delo, ki ga po podpisu pogodbe o sklenitvi zakonske zveze, veže na občasno ukvarjanje s svojimi otroci. A upanje je obstajalo do zadnjega!
Prišla je sobota, jutro kot diamant, čudovit dan se je napravil. Skočil sem v trgovino in slučajno opazil svinjske možgane! Noro! To bodo prijatelji veseli. Iz Vahte so mi javili, da prihajajo, jaz pa ne bodi len vržem pol kilce svinjskih možganov na praženo čebulo, tik pred koncem pa še vtepem tri jajčka od kokoške s slovenskim poreklom v ponvo, premešam vse skupaj, posolim, popopram (vam povem, da po štiridesetem samo še peče, pomaga pa ne ne vem koliko) in še vroče ponudim na mizo. Kako je pasalo! Medtem se je vreme zunaj naredilo pohodu divjih svinj primerno: rahel dež. A nas ne zadrži takšna malenkost: vetrovke, kapuce globoko na čelo (tam, kjer so bili včasih lasje) in pot pod noge. Smuk nas je čakal. Kot vedno. Mokro obleko smo razobesili ob kaminu, Jure nam je v poltemi kuhal čajčke. Ne vem, če boste prav razumeli a vse skupaj je bilo skoraj romantično. Sami v koči, prasketanje ognja, polmrak… Nismo se dolgo zadrževali. Odpravili smo se še na Semenič, malo višji hrib od Smuka. Semenič je zanimiv hrib. Od desetih poizkusov sem vrh našel samo enkrat. Kar odpeljejo me te potke levo in desno in že sem sredi ničesar! Seveda tudi tokrat ni bilo nič boljše. Pa smo kar rinili malo navkreber, dokler nismo prišli do točke preloma, potem pa malo navzdol, do civilizacije. Z očmi smo poiskali Staro lipo, okrepčevalnico, ki jo prepoznate po stari lipi (ne moreš verjet) in čez drn in strn lomastili proti njej: po vinogradih, travnikih, pod železniškimi tiri, do željene točke – toplega zavetja domače zidanice. Pa smo ga zdrli liter, pa drugi, pa pozabili na tople čaje in iskrene obljube. K tretjemu litru smo si naročili domače paričke, domač kruh in hren tako oster, da me še danes oči pečejo ob misli na korenino! Zunaj se je delal mrak in nekaj minut hoje po svežem zraku nas je zbistrilo. Fantje so se zložili vsak v svoj avto, jaz pa sem padel na posteljo. Izključil sem telefon, obraz zakopal v blazino in v trenutku zaspal.
To je bistvo divjih svinj: da je vse skupaj tako nedolžno in tako prisrčno, da smo podobni kvečjemu tistim vietnamskim pujsom, ki vlečejo trebuščke po dvorišču in jih imajo otroci v bloku za ljubljenčke. Vem, da bomo zadevo ponovili. Vsi se ne bomo zbrali a tisti, ki bomo, bomo obujali spomine na čase, ki so minili. A spomini ostanejo za vedno. In s časom dobivajo patino, so žlahtnejši in dragocenejši. Spomini… Kaj drugega ti na koncu še ostane, ko se dereš cimerju v slušni aparat v sobi 395 staračkog doma, ravno deset minut po tem, ko so ti v želodček po sondi injicirali šejk iz govedine, pireja, solate in nedeljske juhice? Spomini – na prehojene poti, na prijatelje, na noči, ko so se njene oči svetile prijetnejše kot celo zvezdnato nebo, na vonj njenega parfuma, na sladke trenutke zadovoljstva… Ja, gospe in gospodje, prav imate, tudi spomini na tradicionalne pohode divjih svinj, na tradicionalen dež in blato, smeh in mokroto. Zunaj in znotraj. Gube od smeha pa ostanejo – in prav je tako!

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !