VICE

12 07 2014

Ni pekel. In niso nebesa. Je kraj, kjer duše čakajo na odločitev Najsvetejšega. Ki pogleda v črno knjigo grehov in jo primerja z zlato knjigo dobrih del. In nato se odloči. Ali se bo tvoja duša cvrla v peklenskem ognju ali boš z angelčki prepeval v nebesih.
Leto mineva od kar sem v vicah. In vam povem – naj bodo pekel al nebesa – samo da je konec. Negotovosti. Ker ta je tista, ki ubija, kaznuje, zaradi katere trpiš. Dan za dnem, jutro za jutrom…
Marsikaj se je zgodilo v tem letu: vem kaj je negotovost, prevara, hudobija, privoščljivost, vem kako lahko je prizadeti, vem kako globoke rane puščajo besede. Vem, kaj je policija, vem, kje je center za socialno delo. Vem, kaj je ljubezen, tista nedolžna, iskrena, tista, ki premika meje mogočega in vem, kaj je sovraštvo, ki te spodkoplje v koreninah, zastrupi vse okoli tebe, zaslepi in uničuje.
Vem, kaj so otroške oči, ki zahtevajo odgovore. Vem, kako je pri srcu, ki odgovorov ne najde. Vem, kako temne so noči, kako dolge so lahko, brez odrešilnega spanca, polne demonov in strahov. Polne vprašanj, na katere nimaš odgovorov. Polne priročnih, mamljivih rešitev, dokončnih in krutih. Noči, polne okostnjakov iz omar, grehov iz preteklosti, domnev in polresnic, ki pod krinko noči postanejo aksiomi, napihnjene čenče, pretirane govorice.
Štirideseto leto ni ravno tisto, ki se ga bi spominjal s ponosom. A ne želim ga potisniti v pozabo. Naučil sem se ogromno – diplomiral sem v šoli za življenje. Izkušnje s katerimi bi prihranil prijateljem marsikatero noč brez sna. Vendar je to šola, ki jo mora delati vsak zase.
Pride dan, ko gledaš v oči, strastne kot življenje samo, bereš iz duše, se naslajaš v medsebojni ljubezni… Že trenutek zatem pokropiš človeka, od katerega je ostal samo kupček pepela in lepi spomini… Zvečer pa z Alenko Godec mrmraš na živem koncertu o tem, kako je življenje lepo… Ja, življenje se vrti. Minuta za minuto… Ko že misliš, da te bo preizkušnja umorila, te ojača in obogaten z izkušnjo nadaljuješ. Do naslednje preizkušnje, do naslednjega mejnika…
Sklep:
Vedno je najbolj enostavno pobegniti. Za vedno. V sekundi je končano. Vse.
V življenju sem vedno natančno vedel, katera pot je enostavna. In to zato, ker sem vedno zbral komplicirano. Nekonvencionalno, nenavadno, čudno, zapleteno, nerazumljivo. A jaz sem našel. Vzorec. V vsem tem kaosu, neredu – našel sem ga. Ne, ne morete me razumeti od kje črpam moč. Ne trudite se…
Nekoč, morda, se bo razjasnilo tudi to.
Do tedaj pa…. vice. Peklensko trpljenje, samoobtoževanje, dolge noči in preklinjanje, molitev, iskanje rešitve.
Še sreča, da je predal blizu. Predal z odrešilnim vonjem po življenju, s tkanino nežno kot življenje, ki je stkana z ljubeznijo in strastjo, z obljubo po večnosti.
Life is a bitch! A če ima človek upanje, ga volja obdrži na gladini.
Vem, ni za razumet. Mogoče nekdo nekoč pa le razbere, kaj se mi je na lepo poletno noč, ko je polna luna sijala na naš zmedeni planet, motalo po glavi… Morda. Nekoč. Nekje. Nekdo.
Do takrat pa…sladke sanje Principessa…

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



En odziv v “VICE”

6 10 2015
Sašo (10:41) :

Duško, da ne boš mislil, da nihče ne spremlja, če je kaj novega.
Vsake toliko se oglasim in vsakič znova pogrešam tvoje nove zapise …
Lepo bodi,
Sašo

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !