Fairy tale

20 07 2016


Koliko časa človek porabi, da ustvari ambient, v katerem se dobro počuti. A končno mi je uspelo. Sedim na terasi, sij polne lune in po citronki dišeča sveča mi svetita v noči, ki jo je umila poletna ploha. Počasi, kot da premišljujem sežem po steklenici pive in jo rahlo nagnem, da pijača faraonov, kraljev in tlačanov počasi steče po mojem grlu in pusti grenko sladek okus po hmelju in ječmenu. Pogledam v luno, še ščene v dolini, ki je nevzgojeno bevskalo na nebodigatreba, je utihnilo. Noč je. Lepo mi je.
Kar dve leti sta minili, čudež božji, ko pogledam datum skoraj točno dve leti, odkar sem zadnjič tako sedel. Drugačne volje, z drugimi mislimi v glavi. Če pomislim, samo štiri mesece po zadnji objavi na blogu, se je svet začel vrtoglavo vrteti.
Živel sem običajno življenje.. Punca, s katero sva se vzela, ker sva bila primerna za njeno in mojo žlahto, stanovanje pri mojih starših v mansardi, vedno na očeh z modrimi nasveti pomagati pripravljenim staršev, prvi otrok, drugi otrok, služba, vrtec, šola, služba, vrtec, šola, šola, rojstni dan, novo leto, rutina, avtomatizem, družbeno sprejemljivo življenje. Idealna družina, nasmešek standardno, vse lepo in vse prav. Ampak samo na delu ledene gore, ki je gledala iz morja, samo del življenja, viden ljudem. Del, ki sem ga prodajal zavoljo miru, ki sem ga igral za druge, življenje, v katerem sem izgoreval, da ne bosta otroka trpela, da bosta starša ponosna name, da ne bodo ljudje stikali glav na trgu pred cerkvijo po deseti maši. In so me teptali, moj ponos, mojo samopodobo, mojo dušo. Ki mi je šepetala a ji nisem prisluhnil. Življenje mi je kazalo pot a sem raje igral slepca. Iz razigranega škrata sem se spreminjal v starca, življenje mi je uhajalo med prsti kot puščavski pesek polzi med prsti. Vrtel sem se v prazno. Koliko človek potrebuje, da se upre? Kaj ti morajo narediti, da se upreš, postaviš na zadnje noge, da vržeš kocko in prestopiš Rubikon? Veliko, verjemite mi. A ko pride do tega, sem celo jaz odločen. Veliko žetonov je bilo na mizi in moje karte so bile slabe. Igral sem poker svojega življenja, stavil življenje na kocko in čakal. Bitja svetlobe so me nagradila za moj pogum. Poslala so mi angela in življenje je dobilo druge dimenzije.
Vse je bilo, kot se za našo dolino spodobi, niso me razočarali. Stikali so glave po deseti maši, s prstom so kazali za mano, pogovori so utihnili, ko sem vstopil v gostilno, obtožujoči pogledi so me zbadali. A nekaj je bilo drugače: jaz. Vedel sem mnogo več od njih, ki so me obtoževali. Dvignil sem se nad blato in jih gledam zviška. Pogovoril sem se s svojo dušo, pogledal sem res globoko v sebe. Veste, dramatične izkušnje v življenju te pripeljejo do križišča, kjer izbiraš. Lahko nadaljuješ po isti poti kot si hodil v življenju do sedaj. Ta pot je osvetljena z nasveti staršev, označena z navodili ljudi, ki te ves čas vodijo, da se ne bi izgubil, tlakovana z družbeno sprejemljivimi normami in navadami, varna, svetla pot, kjer se počutiš izgubljen. Ali pa se podaš na neznano, s trnjem in grmovjem zaraslo pot. Tu in tam pade okostnjak iz omare, tema je in spotikaš se na neravninah prejšnjih življenj. A ko se prebiješ skozi, gospe in gospodje, si car! Si, kar čutiš da si, poveš, kar misliš, narediš, kar si želiš. Nehaš z izgovori, nehaš ugajati drugim, živiš svoje življenje in se posvetiš osebi, ki si jo konstantno zanemarjal: sebi. In ko zaživiš v polnosti, osrečuješ tudi druge okoli sebe. Tiste, ki ti pomenijo največ. Ki so bili s tabo, ko si capljal po svoji poti, ki so ti ponudili roko vedno, ko si se spotaknil, ki so ti čistili rane, ko si padal. Ki so s tabo v vicah čakali odločitev in šli za tebe v pekel.
Do nedavnega sem bil vedno v središču družbe, obkrožen z množico ljudi a tako sam. Danes mi je ostala peščica prijateljev a se še nikoli nisem počutil tako bogatega in srečnega.
In nisem sam. Ona je z mano. Ki je šla zame v pekel. Ki me sprejema s solzami nemoči in jeze v očeh ali ko sem prešerne volje. Ki me ljubi. Ki z mano surfa na valovih življenja. S katero naju val potegne v globino in vrtinec potegne še globje a naju najina ljubezen dvigne na površje. Veliko me je naučila. Moje življenje je njeno in njeno srce je moje, ena misel v dveh telesih, isto bitje srca. Tudi ona je izbrala trnovo pot, skupaj naju reže trnje, skupaj padava a se pobereva močnejša kot prej in rineva naprej. Trmasto. S stisnjenimi zobmi. In vztrajnost se obrestuje. Cesta se širi, grmovje se umika.
Tukaj sta seveda še moja fanta. Kristjan je včeraj vozil letalo. Cessno, štirisedežno. Skoraj 2km visoko, nad Divačo. Tadej pozna 500 nogometašev, jih umesti v državo in klub, pozna njihovo statistiko napada, veze in obrambe. Vsi štirje smo družina. Vem, da bosta odšla. In vem, da ju bom znal izpustiti, ko pride čas. Vsi pa čakamo še kakšno dušico, da se odloči priti k nam. To bo hec! Veliko ljubezni je v naši družini, veliko podpore in razumevanja a tudi veliko obveznosti in odgovornosti.
Noč je že pozna, moja steklenica skoraj prazna. Roxette poje res staro pesem na Sky radio –Listen to your heart. Pomenljiv naslov, pomenljivo besedilo. Poslušajte svoje srce, jaz sem ga. Čudovite stvari so se mi zgodile, ljubim živjenje, svoja fanta in mojo princippesso. Svojo pravljico pišem sam. In dobro mi gre!

  • Share/Bookmark