Obljuba dela dolg

7 08 2017

(January 4, 2017)
Noč je. Novega leta začetek. Jaz, moje misli in kozarček šampanjca. Vem, začudili se boste. Kaj se je zgodilo s pivo, ki me je spremljala pri mojem pisanju do sedaj? Ne, nisem je pozabil. A lesket šampanjca, v kozarcu okrašenem s Swarovski kristalčki, me pelje v novoletno vzdušje, ki sem ga prehitro pozabil. Prehitro sem padel v rutino vsakdanjika, prehitro se spopadel s težavami produkcije, prehitro zamenjal zvonjenje iz božičnega “All I want for Christmass” v “standard HTC tune”. A takšni smo – drvimo. In drvel sem tudi sam, drugi dan novega leta po gozdni poti, zaledeneli, prekriti s suhim listjem, plašil srnjad in zajce in se v mislih naročal na pregled pri strokovno usposobljeni osebi za pomoč mentalno šibkim in nestabilnim osebam, kar sem v tistem trenutku jaz definitivno bil. In vse zaradi ene same, v afektu izrečene, obljube.
Obljuba je huda reč. Zame je to kodeks obnašanja, je kot pogodba, podpisana s krvjo, je pergament, pečaten s častjo. Je kot poteza pri šahu: ko primeš figuro, jo premakneš, ni umika, ni spremembe. Je kot vojaška taktika, ko enkrat odvlečeš čete na bojišče, ni umika, no pasaran! Zato res pazim, ko kaj obljubljam, pa naj gre za staro mamo, direktorja, prijatelja ali psa, da ga bom peljal na sprehod. In kako požreš besedo, če te psiček milo gleda s povodcem v gobčku in prijazno maha z repkom, obenem pa ima tisti moker pogled v očeh? Rajši ne obljubljaj, če ne misliš izpolniti.
A beseda je padla. Na sprehodu prvega dne novega leta, ki je bil tako lep, da bi samo Walt Disney znal pričarati podobnega. Z rahlimi meglicami v kotlinah, z ravno pravšnjo svetlobo, ki so jo sončni žarki v posebnem odtenku oranžne, rdeče in oker, mešane z rumeno pošiljali v pobočje Semeniča. Kjer smo ob bitju zvona v Gorenjcih obstali na stezi mi štirje popotniki. Do petih zjutraj smo ponočevali, ob enajstih pa smo se odpravili po D vitamin, na Semenič. Lep dan, krasno počutje, začetek leta in s prvorojencem , ki je adrenalin freak, sva razmišljala, kakšen podvig bi bil, če bi ponovila izlet s kolesi. Naj vam razložim, da je prvi del sprehoda sam ljubi vzpon, ki ga ni konca. Tukaj bi morala kolesi riniti. A ko bi prišla na vrh, bi zadeva z vrtoglavo hitrostjo morala nabiti puls in adrenalin naj bi odplaknil odvečno maščobo, ki se je čez praznike nabrala v žilah. Razmišljanje je Kristjana pripeljalo že skoraj do realizacije, jaz pa sem se od začetnega navdušenja preko skeptičnega razmišljanja prikopal skoraj do odpovedi akcije s klasičnimi izgovori, kot so: “… morda nekoč …”, “… enkrat, ko bo čas …”, “jutri bo res malo časa za kaj takšnega…”. In tukaj stopi na sceno ljubezen moja, moja življenjska sopotnica, moja podpora in zaupanje, ki je kar takole iz glave napovedala, da bi bil drug dan pa res primeren za izvedbo downhilla. Pika. Konec. Zabetonirano. Kristjan se je misli oklenil kot utapljajoči rešilnega pasu, jaz pa sem momljajoče potrdil in obljubil – Bog, kako sovražim to besedo.
Naslednji dan smo vsi skupaj pospremili motivacijsko kokoš v pečico, ura je stekla. Časa sva imela dve uri. Potem bo kokoš pečena. Downhill gor ali dol, kosilo bo na mizi. Ljubim izzive – sem to že omenil v današnjem pisanju? S Kristjanom sva se zapodila v asfaltni breg, nato v makadamski breg, nato v stezo, ki pelje na Semenič. A ni šlo. Sestopila sva nekje na polovici in rinila vsak svoje sladko breme. Poslušal sem, kako sope mulc in se mu v svojem noro razbijajočem srcu smejal. Ha, sedaj pa imaš adrenalin! Večkrat sva se ustavila in s pogledom sem objel dolino. Mnogo se dogaja v njej a pogled te navda s posebno energijo, vedno bolj sem bil povezan s potko, listjem, z drevesi, z naravo. Ob sopihanju in potenju sem gledal mogočne bukve, nekatere v največji moči, druge napadene od ptic in črvov, tretje izruvane od vetra in žledu. Narava res ne dela selekcije, njej je vseeno ali si drevo, žival ali človek. In mogočen, kakor se morda sebi človek včasih zdi, je v rokah Narave res nebogljen črviček, ki ga Njena sila zlomi v nanotrenutku. Pogledal sem Kristjana, ki je kljub tridesetim letom manj od mene, tudi težko sopel in se nasmehnil. Ne vem, kaj ima Stvarstvo pripravljeno zanj a vem, da bo nekaj posebnega in čudovitega. Dokler pa tega ne odkrije, rineva. Vsak svoj voz v breg.
Katarza! Na vrhu Semeniča. Od tam pa samo še navzdol. Iz vrtoglavih 527 metrov nadmorske višine, sva se spustila v dolino. Previdno, ne objestno a še vedno adrenalinsko in nevarno. Naredil sem nekaj fotografij in posnel celo kratek video. Ne verjamem, da ga bom še pogledal. A izraza na obrazu sina ne bom pozabil nikoli. Skupaj sva šla, kot sem obljubil, osvojila sva vrh Semeniča vsak s svojim kolesom na hrbtu in da, bilo je fuck… težko, skoraj sem pustil pljuča na tisti stezi a obljubil sem mu downhill in imela sva ga.
Rad imam svoja sinova. In ljubim svojo princippesso. Pomaga mi pri fantih, odkrila mi je ljubezen, ki je nisem poznal. Učim se. Od nje. In od fantov. Nekaj posebnega so, vsi trije. In takšno naj bo tudi novo leto. Posebno. Nepozabno. Adrenalinsko. Strastno.
Če se kakšno nedeljsko popoldne zalotite na zofi, ko vas gleda TV, vaši otroci nabijajo po telefonih ali računalnikih, stopite do okna. Saj ni važno, kje ste doma. Zazrite se v daljavo in prisluhnite. Da, kliče ravno vas. Semenič vas čaka …

  • Share/Bookmark


Zdrav duh in zdravo telo

7 08 2017

(August 1, 2016)
Rahlo smrdeč po znoju sedim na svoji priljubljeni lokaciji. Na terasi, kjer večerni vetrič milostno odnaša smrad v goro, mrači se, kamor seže oko pa rahle meglice, ki se po opranem ozračju dvigajo v nebo. Mir je, tišina. Le najvztrajnejši prebivalec z laksom mori travo a tudi njega mrak preganja. Moji trije zakladi gledajo televizijo. Vse mi pomenijo. Ampak ne morem sedeti z njimi. Po nekem čudnem naklučju imam tako okvarjen DNK, da v petih minutah gledanja televizije preprosto zaspim. Ni važno, kaj gledam, lahko sem zleknjen, sedim ali pa celo stojim. Dejstvo je, da bom zaprl veke. Zato prepuščam redke trenutke gledanja televizije svojim domačim, sam pa raje kaj zapišem.
Prvi dan dopusta, prvi dan avgusta. Nekaj malenkosti sem moral urediti v službi, družina me je počakala v Črnomlju, kosilo, delo na vrtu, treningi, večerja, lenarjenje. A nekaj je le bilo drugače. Fanta sta doma in zopet smo vsi skupaj. Neverjetno je, kako pogrešamo drug drugega, ko en manjka. Smejimo se skupaj, počnemo nore stvari. In planiramo dnevne in tedenske aktivnosti. Pa še so nam ure prekratke. Njun trening sva danes z Natašo izkoristila za vodeno vadbo pri Simonu. Lepo se je zadihati, Simon ima smisel, skupina te vleče s seboj. Na koncu, ko se umirimo in raztegnemo, so mi misli uhajale. Simon se me je spomnil izpred dveh let, ko sem dvigoval uteži pri njemu in zdržal natanko 14 dni. Spomnil me je na tiste čase.
Takrat sem bil sam. Človek potisnjen na rob, stisnjen v kot, brez izhoda, brez pomoči.V službi sem pregoreval, hrana mi je povzročala pekoče rane v želodcu, nisem bil niti ustvarjalen, niti prijazen. Nasmeh, ki sem ga imel na obrazu za ljudi, je izginil med štirimi stenami. Nisem jokal, ker fantje ne jokajo in nisem znal spustiti solz, nisem molil, nisem preklinjal. Šele danes se zavedam, kako razkopan sem bil v svoji duši, razdvojen, prestrašen. Nato sem začel s šahovsko igro življenja. Vlekel sem poteze kakor sem najbolje znal, pomoči nisem prosil, ker nisem vedel, kdo bi mi znal pomagati. Prišel sem do pol poti, s fantoma smo zaživeli na novo, od začetka. A zopet sem pregoreval v službi, zopet sem bil zadirčen do tistih, ki so mi pomenili največ. Cikel se je ponovil. V tem čudnem času sem srečal Njo, mojo princippesso. Nasmeh mi zaigra, ko se spomnim tistih dni. Kakor bi srečal nekoga, ki si ga poznal že stoletja. Vse mi je bilo všeč na njej. In potem sem spoznal Mileno, ki mi je pomagala spoznati sebe. Morda bi bil bolj pravšnji izraz spoznavati sebe, saj je to proces, ki se nikoli ne konča. Pogledal sem v globine svoje duše, spoznal demone, ki so puštošili po njej, prosil angele za pomoč, spoznaval škrate in vile in odkril svet, ki sem ga poznal še kot otrok. Kajti nežna otroška duša naivno iskreno prijateljuje z vsemi temi bitji, dokler jim odrasli tega kruto ne vzamemo. Težko je spoznavati sebe, se pogledati v ogledalo. Slika Doriana Greya je kar dober približek tega, kar se mi je dogajalo. Pogled v ogledalo prenesejo res samo močni ali pa dobro pripravljeni ljudje. A meni je šlo, ker sem imel ob sebi žensko, ki me je ljubila, ker sem imel otroka, ki sta me potrebovala, ker sem trmast, radoveden, ker se hočem učiti in sebe spoznati. Želim vedeti, kaj zmorem, kje so moje meje.In po svojih mejah se sprehajati, prijatelji moji, je peklenska pot! Zadnjič pri Mileni nisem imel več želja, ker sem srečen. Res! NIč mi ne manjka in sem svoje želje radodarno prepustil drugim. A na postavitvi sploh nisem vedel, kako se reče čustvu, ki sem ga tlačil tako globoko v sebi. Bes je bil. Nekontroliran, orto bes. Na vse: na šiht, na družino, na poslanstvo, na vse sem bil besen, ker nisem znal postaviti mej, določiti prioritet. Pogled v ogledalo mi je spet pomagal, figure na šahovnici sem postavil na novo in igra zopet teče.
Kaj vse človeku roji po glavi med telovadbo! Prijetno se je razmigati, prepustiti mislim prosto pot, čutiti bolečino v mišicah, za katere nisi vedel, da jih imaš. Prijetno je vse to deliti z nekom, ki ga ljubiš. S katerim deliš misli in dejanja, s katerim se ljubiš v dolgih nočeh in včasih tudi skregaš. A vse to so valovi življenja, ki nas lahko butajo ob steno. Če pa smo pripravljeni, lahko vzamemo desko, s postavimo na noge in surfamo. Ukrotimo surovo silo življenja, se dvignemo na noge in uživamo v vožnji. Včasih zgoraj, drugič v vrtincu vala a vedno z visoko dvignjeno glavo življenju naproti.
Surf`s up!

  • Share/Bookmark


Zakaj?

7 08 2017

(24.julij 2016)

Je vprašalnica, ki si jo velikokrat v življenju postavimo. Upam, da imate vedno prikladen odgovor v rokavu. Pa ni pomembno, da vas drugi ljudje razumejo, pomembno je, da vi razumete sebe. Da ne delate stvari zato, ker se tako spodobi, ker so drugi rekli, da je tako prav, ker drugače ne znate. Počnite stvari zato, ker vam tako odgovarja, ker ste si vedno to želeli, ker vas dejanje osrečuje. Prekratko je naše življenje in preveč se trudimo vsak dan, da bi to počeli samo zato, da ugajamo drugim. Bil tam, doživel to. Samo zato, ker so drugi rekli, da bi bilo v redu. Od takrat živim po svojih pravilih, igram svojo igro in, ne boste verjeli, srečam sorodno dušo, ki počne isto. Samo živi življenje po svojih pravilih. Srečala sva se kot da sva se iskala od nekdaj, našla majhno hišico na pobočju hriba in začela pisati svojo zgodbo. Mnogo stvari se nama dogaja. A midva sva srečna.
Zakaj? Ker živiva najine sanje in ne sanjava najinega življenja. Priporočam!

  • Share/Bookmark