Obljuba dela dolg

7 08 2017

(January 4, 2017)
Noč je. Novega leta začetek. Jaz, moje misli in kozarček šampanjca. Vem, začudili se boste. Kaj se je zgodilo s pivo, ki me je spremljala pri mojem pisanju do sedaj? Ne, nisem je pozabil. A lesket šampanjca, v kozarcu okrašenem s Swarovski kristalčki, me pelje v novoletno vzdušje, ki sem ga prehitro pozabil. Prehitro sem padel v rutino vsakdanjika, prehitro se spopadel s težavami produkcije, prehitro zamenjal zvonjenje iz božičnega “All I want for Christmass” v “standard HTC tune”. A takšni smo – drvimo. In drvel sem tudi sam, drugi dan novega leta po gozdni poti, zaledeneli, prekriti s suhim listjem, plašil srnjad in zajce in se v mislih naročal na pregled pri strokovno usposobljeni osebi za pomoč mentalno šibkim in nestabilnim osebam, kar sem v tistem trenutku jaz definitivno bil. In vse zaradi ene same, v afektu izrečene, obljube.
Obljuba je huda reč. Zame je to kodeks obnašanja, je kot pogodba, podpisana s krvjo, je pergament, pečaten s častjo. Je kot poteza pri šahu: ko primeš figuro, jo premakneš, ni umika, ni spremembe. Je kot vojaška taktika, ko enkrat odvlečeš čete na bojišče, ni umika, no pasaran! Zato res pazim, ko kaj obljubljam, pa naj gre za staro mamo, direktorja, prijatelja ali psa, da ga bom peljal na sprehod. In kako požreš besedo, če te psiček milo gleda s povodcem v gobčku in prijazno maha z repkom, obenem pa ima tisti moker pogled v očeh? Rajši ne obljubljaj, če ne misliš izpolniti.
A beseda je padla. Na sprehodu prvega dne novega leta, ki je bil tako lep, da bi samo Walt Disney znal pričarati podobnega. Z rahlimi meglicami v kotlinah, z ravno pravšnjo svetlobo, ki so jo sončni žarki v posebnem odtenku oranžne, rdeče in oker, mešane z rumeno pošiljali v pobočje Semeniča. Kjer smo ob bitju zvona v Gorenjcih obstali na stezi mi štirje popotniki. Do petih zjutraj smo ponočevali, ob enajstih pa smo se odpravili po D vitamin, na Semenič. Lep dan, krasno počutje, začetek leta in s prvorojencem , ki je adrenalin freak, sva razmišljala, kakšen podvig bi bil, če bi ponovila izlet s kolesi. Naj vam razložim, da je prvi del sprehoda sam ljubi vzpon, ki ga ni konca. Tukaj bi morala kolesi riniti. A ko bi prišla na vrh, bi zadeva z vrtoglavo hitrostjo morala nabiti puls in adrenalin naj bi odplaknil odvečno maščobo, ki se je čez praznike nabrala v žilah. Razmišljanje je Kristjana pripeljalo že skoraj do realizacije, jaz pa sem se od začetnega navdušenja preko skeptičnega razmišljanja prikopal skoraj do odpovedi akcije s klasičnimi izgovori, kot so: “… morda nekoč …”, “… enkrat, ko bo čas …”, “jutri bo res malo časa za kaj takšnega…”. In tukaj stopi na sceno ljubezen moja, moja življenjska sopotnica, moja podpora in zaupanje, ki je kar takole iz glave napovedala, da bi bil drug dan pa res primeren za izvedbo downhilla. Pika. Konec. Zabetonirano. Kristjan se je misli oklenil kot utapljajoči rešilnega pasu, jaz pa sem momljajoče potrdil in obljubil – Bog, kako sovražim to besedo.
Naslednji dan smo vsi skupaj pospremili motivacijsko kokoš v pečico, ura je stekla. Časa sva imela dve uri. Potem bo kokoš pečena. Downhill gor ali dol, kosilo bo na mizi. Ljubim izzive – sem to že omenil v današnjem pisanju? S Kristjanom sva se zapodila v asfaltni breg, nato v makadamski breg, nato v stezo, ki pelje na Semenič. A ni šlo. Sestopila sva nekje na polovici in rinila vsak svoje sladko breme. Poslušal sem, kako sope mulc in se mu v svojem noro razbijajočem srcu smejal. Ha, sedaj pa imaš adrenalin! Večkrat sva se ustavila in s pogledom sem objel dolino. Mnogo se dogaja v njej a pogled te navda s posebno energijo, vedno bolj sem bil povezan s potko, listjem, z drevesi, z naravo. Ob sopihanju in potenju sem gledal mogočne bukve, nekatere v največji moči, druge napadene od ptic in črvov, tretje izruvane od vetra in žledu. Narava res ne dela selekcije, njej je vseeno ali si drevo, žival ali človek. In mogočen, kakor se morda sebi človek včasih zdi, je v rokah Narave res nebogljen črviček, ki ga Njena sila zlomi v nanotrenutku. Pogledal sem Kristjana, ki je kljub tridesetim letom manj od mene, tudi težko sopel in se nasmehnil. Ne vem, kaj ima Stvarstvo pripravljeno zanj a vem, da bo nekaj posebnega in čudovitega. Dokler pa tega ne odkrije, rineva. Vsak svoj voz v breg.
Katarza! Na vrhu Semeniča. Od tam pa samo še navzdol. Iz vrtoglavih 527 metrov nadmorske višine, sva se spustila v dolino. Previdno, ne objestno a še vedno adrenalinsko in nevarno. Naredil sem nekaj fotografij in posnel celo kratek video. Ne verjamem, da ga bom še pogledal. A izraza na obrazu sina ne bom pozabil nikoli. Skupaj sva šla, kot sem obljubil, osvojila sva vrh Semeniča vsak s svojim kolesom na hrbtu in da, bilo je fuck… težko, skoraj sem pustil pljuča na tisti stezi a obljubil sem mu downhill in imela sva ga.
Rad imam svoja sinova. In ljubim svojo princippesso. Pomaga mi pri fantih, odkrila mi je ljubezen, ki je nisem poznal. Učim se. Od nje. In od fantov. Nekaj posebnega so, vsi trije. In takšno naj bo tudi novo leto. Posebno. Nepozabno. Adrenalinsko. Strastno.
Če se kakšno nedeljsko popoldne zalotite na zofi, ko vas gleda TV, vaši otroci nabijajo po telefonih ali računalnikih, stopite do okna. Saj ni važno, kje ste doma. Zazrite se v daljavo in prisluhnite. Da, kliče ravno vas. Semenič vas čaka …

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !