Zdrav duh in zdravo telo

7 08 2017

(August 1, 2016)
Rahlo smrdeč po znoju sedim na svoji priljubljeni lokaciji. Na terasi, kjer večerni vetrič milostno odnaša smrad v goro, mrači se, kamor seže oko pa rahle meglice, ki se po opranem ozračju dvigajo v nebo. Mir je, tišina. Le najvztrajnejši prebivalec z laksom mori travo a tudi njega mrak preganja. Moji trije zakladi gledajo televizijo. Vse mi pomenijo. Ampak ne morem sedeti z njimi. Po nekem čudnem naklučju imam tako okvarjen DNK, da v petih minutah gledanja televizije preprosto zaspim. Ni važno, kaj gledam, lahko sem zleknjen, sedim ali pa celo stojim. Dejstvo je, da bom zaprl veke. Zato prepuščam redke trenutke gledanja televizije svojim domačim, sam pa raje kaj zapišem.
Prvi dan dopusta, prvi dan avgusta. Nekaj malenkosti sem moral urediti v službi, družina me je počakala v Črnomlju, kosilo, delo na vrtu, treningi, večerja, lenarjenje. A nekaj je le bilo drugače. Fanta sta doma in zopet smo vsi skupaj. Neverjetno je, kako pogrešamo drug drugega, ko en manjka. Smejimo se skupaj, počnemo nore stvari. In planiramo dnevne in tedenske aktivnosti. Pa še so nam ure prekratke. Njun trening sva danes z Natašo izkoristila za vodeno vadbo pri Simonu. Lepo se je zadihati, Simon ima smisel, skupina te vleče s seboj. Na koncu, ko se umirimo in raztegnemo, so mi misli uhajale. Simon se me je spomnil izpred dveh let, ko sem dvigoval uteži pri njemu in zdržal natanko 14 dni. Spomnil me je na tiste čase.
Takrat sem bil sam. Človek potisnjen na rob, stisnjen v kot, brez izhoda, brez pomoči.V službi sem pregoreval, hrana mi je povzročala pekoče rane v želodcu, nisem bil niti ustvarjalen, niti prijazen. Nasmeh, ki sem ga imel na obrazu za ljudi, je izginil med štirimi stenami. Nisem jokal, ker fantje ne jokajo in nisem znal spustiti solz, nisem molil, nisem preklinjal. Šele danes se zavedam, kako razkopan sem bil v svoji duši, razdvojen, prestrašen. Nato sem začel s šahovsko igro življenja. Vlekel sem poteze kakor sem najbolje znal, pomoči nisem prosil, ker nisem vedel, kdo bi mi znal pomagati. Prišel sem do pol poti, s fantoma smo zaživeli na novo, od začetka. A zopet sem pregoreval v službi, zopet sem bil zadirčen do tistih, ki so mi pomenili največ. Cikel se je ponovil. V tem čudnem času sem srečal Njo, mojo princippesso. Nasmeh mi zaigra, ko se spomnim tistih dni. Kakor bi srečal nekoga, ki si ga poznal že stoletja. Vse mi je bilo všeč na njej. In potem sem spoznal Mileno, ki mi je pomagala spoznati sebe. Morda bi bil bolj pravšnji izraz spoznavati sebe, saj je to proces, ki se nikoli ne konča. Pogledal sem v globine svoje duše, spoznal demone, ki so puštošili po njej, prosil angele za pomoč, spoznaval škrate in vile in odkril svet, ki sem ga poznal še kot otrok. Kajti nežna otroška duša naivno iskreno prijateljuje z vsemi temi bitji, dokler jim odrasli tega kruto ne vzamemo. Težko je spoznavati sebe, se pogledati v ogledalo. Slika Doriana Greya je kar dober približek tega, kar se mi je dogajalo. Pogled v ogledalo prenesejo res samo močni ali pa dobro pripravljeni ljudje. A meni je šlo, ker sem imel ob sebi žensko, ki me je ljubila, ker sem imel otroka, ki sta me potrebovala, ker sem trmast, radoveden, ker se hočem učiti in sebe spoznati. Želim vedeti, kaj zmorem, kje so moje meje.In po svojih mejah se sprehajati, prijatelji moji, je peklenska pot! Zadnjič pri Mileni nisem imel več želja, ker sem srečen. Res! NIč mi ne manjka in sem svoje želje radodarno prepustil drugim. A na postavitvi sploh nisem vedel, kako se reče čustvu, ki sem ga tlačil tako globoko v sebi. Bes je bil. Nekontroliran, orto bes. Na vse: na šiht, na družino, na poslanstvo, na vse sem bil besen, ker nisem znal postaviti mej, določiti prioritet. Pogled v ogledalo mi je spet pomagal, figure na šahovnici sem postavil na novo in igra zopet teče.
Kaj vse človeku roji po glavi med telovadbo! Prijetno se je razmigati, prepustiti mislim prosto pot, čutiti bolečino v mišicah, za katere nisi vedel, da jih imaš. Prijetno je vse to deliti z nekom, ki ga ljubiš. S katerim deliš misli in dejanja, s katerim se ljubiš v dolgih nočeh in včasih tudi skregaš. A vse to so valovi življenja, ki nas lahko butajo ob steno. Če pa smo pripravljeni, lahko vzamemo desko, s postavimo na noge in surfamo. Ukrotimo surovo silo življenja, se dvignemo na noge in uživamo v vožnji. Včasih zgoraj, drugič v vrtincu vala a vedno z visoko dvignjeno glavo življenju naproti.
Surf`s up!

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !