“Pasje” življenje

11 08 2017

Ne, ne bom pisala o vročini, ki preplavlja Slovenijo te dni. V bistvu v njej izredno uživam! Končno vroče poletje! To je to, podpišem za 365 dni. Pisala bom o psih. Živalskih, človeških … Običajen odhod v trgovino. Čisto ponosna nase, ker tokrat za spremembo nisem pozabila vrečk doma in bom delovala malo eko za okolje. Dušan še poklepeta besedo ali dve z znancem, ki ga sreča pred vrati trgovini, medtem časom se razgledam po parkirišču in vidim avto od atka. Rečem Dušanu, da je ati Franci, v bistvu sva kar brez besed obrnila in odšla v avto. Tik preden sva odpeljala s parkirišča, sem na vratih trgovine zagledala mamo s polniiiiim vozičkom robe. Zapeljala sva se do druge trgovine in na parkirišču opazovala, kdaj bosta odšla. Kot dva kriminalista. Noro. Dušan me je – kot že neštetokrat – opomnil, da večno se ne bom skrivala in da se bomo enkrat srečali. A tokrat se nismo. Razmišljala sem, zakaj. Prvo zagotovo – še vedno se bojim. Bojim se reakcij mame. Bojim se, kaj bo rekla. Pa saj ničesar ne rabi izustiti, vem, da bi s pogledom povedala vse. Da bi me prizadela, da bi mi dala vedeti, da je moj prostor nekje pri njenih gležnjih. Ko sta odpeljala, sva šla nazaj v trgovino. Ko se je dan prevesil že skoraj v večer, sva si zaželela sprehoda. Dušan si je želel nekam k vodi, meni se ni vozilo predaleč, pomislila sem na Divji potok. Dušan je nemudoma vstal in že sva se peljala proti Črmošnjicam. Prijazen pozdrav domačinov, takoj sva začutila, da je soparina manjša, saj sva se približevala vodi. Dušan je zagledal mlinček, malo nama je bilo žal, da sva pozabila na sprej proti komarjem, a tako lepo je bilo poslušati žuborečo vodo. Mirno, hladno, prijetno. Kar naenkrat pa od daleč zagledam psa, ki teče proti nama. In ko bolje pogledam – vidim 2 psa – enega manjša in enega nemškega ovčarja. Ozka pot, itak nimam kam, stopim na pobočje, a psa v diru tečeta proti nama – nemški ovčar laja in rjovi, vidim njegove zobe. Skrijem se za Dušanov hrbet, bila sta že čisto pri nama, imela sem občutek, da me bo nemški ovčar raztrgal. Dušan skriči, opozori lastnico, da se bojim in da naj ju priveže. Ko vidim, da sem na varnem, se nisem mogla zadržati. Glasno in jasno in res besna sem ji povedala, da ne moreš psov spuščati po sprehajalnih poteh brez povodca. Opravičila se je, razložila sem, da se res bojim. Nora izkušnja, potem sem se stisnila k Dušanu in se zjokala kot majhen otrok. Še nekaj minut sem potrebovala, da sem prišla k sebi in da sem se nehala tresti. Nadaljevala sva pot, jaz pa sem razmišljala o dogodkih današnjega dne. Ubežala sem mami, a nisem mogla ubežati psu. Nisem imela kam, skrila sem za Dušana, ki me je popolnoma zaščitil. Vem, da i me zaščitil tudi pred mamo. Občutki, ki sem jih doživljala pri srečanju s psom, so zelo podobni občutkom, ko srečam mamo. En velik strah. Počutim se nemočno, občutek imam, da me bo pes zgrizel, napadel, skakal po meni. Nimam fizične moči, da bi se branila. In pri mami nimam psihične moči, da bi se branila. Podobno kot sem zajokala po srečanju s psom, podobno zajočem po srečanju z mamo. A pozabljam na en »detajl« – ob meni je Dušan! Končala sva sprehodek, se vrnila domov, Dušan je po dolgem času obiskal še prostor, kjer je nekoč streljal in ki ga je nekako začel. Topel večer je, na terasi sva, svečke gorijo in že kujeva načrte za jutri … Bova videla, koliko psov bova srečala jutri. In kot pravi Dušan, popolnoma izogniti se jim ne bom mogla nikoli. Psi so povsod, taki v živalski in taki v človeški obliki.

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !