Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom
(fotografija vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom)

Bog ve, da imam rad dobro hrano. Moja teža bi dosegla neslutene razsežnosti, če bi pojedel kar bi si želel. Zato sem se nekako prisilil, da ne jem več kolikor zmore želodec, pozornost posvečam kvaliteti. Na srečo moje želje po kvaliteti sovpadajo s trenutnim trendom gostiln: manj je več. Nihče ni več zadovoljen s kilo pečenke, kajlo kruha in litrom vina in vode. Za svoj denar hočeš zgodbo, hočeš paket doživetij, hočeš malo cerkljanja. Predvsem pa hočeš spoznati lokalno.
Zato sem ženo povabil na Okuse Bele krajine. Da imava zmenek ob dobri hrani in pijači, da vidiva, kaj zmorejo domači gostinci, da poizkusiva domačo hrano v drugi obliki, na drugačen način. Tako sem si zadevo tolmačil glede na napovednik Okusov Bele krajine.
Že dopoldan sem rezerviral mizo za dva, da se izognem nerodnemu mencanju ob zasedeni gostilni. Žena je bila vesela povabila, večer se je bližal, vse kot mora biti. Odpeljala sva se do gostilne, stopila na teraso in pozdravila mladenko, ki je izpolnjevala želje gostov. Prijazno sem pozdravil, povedal, da sem rezerviral mizo za dva in prosil, če se lahko vsedeva kar na teraso. Mladenka me ni razumela in me je vprašala, za kdaj bi rezerviral mizo. Sem ji poizkusil razložiti, da sem že rezerviral, sedaj sem pa kar prišel, kot je bilo dogovorjeno. Je le razumela. Posedla naju je in vprašala, kaj bova naročila. Sem rekel, da sva prišla na meni okusov Bele krajine. “Ajaaaaa, seveda, takoj bom prinesla meni”, je mislila, da je končno razumela. Ampak ni menija, ker imate natanko en meni za okuse Bele krajine! Kar obupal sem in prepustil ženi, da je lepo počasi po šolsko še enkrat razložila punci, kdo sva, zakaj sva prišla in kaj bi rada. Ljubi Jezus! Pa sam` jest sem hotu (bi rekel pokojni Humar).
Mene je že rahlo minevalo a večer je kljub vsemu obetal. Sicer je vse skupaj res zgledalo bolj orto – plehena miza na terasi, nič posebnega, nič drugačnega. Sem dal pa priložnost okusom. Najprej pozdravček iz kuhinje. Ki se je izkazal za velik pozdrav, saj sem dobil poln krožnik okisane govedine. Spopadel sem se z zadevo, se boril s tu in tam kakšnim kitastim koščkom a na koncu zmagal in rahlo zaudarjajoč po čebuli končal s pozdravi. Hja, že po pozdravčku sem bil sit. Preveč, moja draga gostiteljica, preveč. Toliko, da začutim govedino s čebulo, nežno, mehko, sočno, ne razkuhano a ravno prav čvrsto, da imajo tudi zobje nekaj od tega … Takšen bi moral biti pozdravček. Bo pa drugič menda boljše, kajne? Drugi hod štrukljeva juhica, ki je bila okusna in količinsko primerna, saj sem bil še od pozdravčka iz kuhinje totalno napihnjen.Glavna jed, krona gostije: jagenjček, žlinkrofi in solata. Njamsi, komaj sem čakal. Najprej klasičen krožnik mešane solate pride pred mano. OK. Nato plitek krožnik s čebulo in paradižnikom. OK. Kaj se pripravlja? Meni je že pribora začelo zmanjkovat. Nato pa v vsej svoji slavi: jagenjček. Dobesedno, skoraj cel. Ni čisto res, malo se hecam a na krožniku sem imel resnično dva ogromna kosa janca, ogromen žlinkrof in dve porciji solate. A dejte no, to me je pa malo razočaralo. Saj ne grem v gozd po drva, samo okuse sem prišel poizkusit in seveda se v štirih hodih človek tudi naje. Pa saj ne moreš toliko zmetat vase. In katere solate se naj lotim? Ojoj, ojoj! Žalostno vse skupaj. Ob pogledu na vedno bolj polne krožnike so nama iz gostilne svetovali, naj pijeva rajši vino, saj ob vodi res ne moreva veliko pojesti. Pa si bi želel poizkusiti vino, ki mi ga bi sommelier predlagal – pa ni bilo niti sommelierja niti predlogov. Tako sem ostal ob vodi in vrnil skoraj nedotaknjen krožnik nazaj. Končno še sladica: dva kosa proste povtice in šato. No ja, jaz sem bil preveč sit, malo razočaran, grand finale se ni razvil kot sem si predstavljal …Grenek priokus.
Jedel sem v kar nekaj znanih restavracijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Pohvalim lahko nivo znanja strežnega osebja, kuharjev, kvaliteto in način postrežbe. A v moji ljubi Beli krajini za belokranjca mora biti pa vse dobro. Ko imaš priložnost, da se pokažeš v vsej svoji lepoti, znanju, kreativnosti, se ti zadovoljiš s klasiko. Mene na žalost okusi v tej restavraciji niso prepričali. Nisem strog. Samo opeharili so me. Obljubili so mi zgodbo, nekaj posebnega, čarobnega, drugačnega, dobil pa sem skoraj samo in zgolj malico. Nočem, da se vsi zmrdujete in pišete, kaj se grem, saj je bilo OK, saj si se najedel, kaj bi še rad?! Pa bi rad še nekaj več, nekaj, kar me bo sezulo, česar ne doživim drugje, rad bi, da me cerkljajo, razvajajo, da natakar odmakne stol moji ženi, da nam prižge svečko, da nas čaka rezervirana miza samo za naju, da se mi priporoči vino ob hrani, da se mi razloži, kaj jem, kako so to jedli včasih in kako so se v kuhinji potrudili zame. Zakaj je to tako težko? Tako malo nam manjka do odličnosti, pa se nam ne zdi vredno potruditi? Sam delam v službi tako dobro kot le znam, ves čas se izobražujem, rad bi bil boljši pa še vedno sem okaran tu in tam, čeprav dam 110% od sebe. Za svoj denar firma hoče tebe celega in še več kot 100%. Tako smo navajeni. Zato hočem jaz za svoj denar na napovedan in promoviran dogodek 110% od osebja, hočem zgodbo, hočem pravljico! Zato sem bil razočaran in to tudi povem. Če je osebje vložilo ure in ure truda v realizacijjo večera se jim opravičujem – trdo delo ni rodilo sadov. Potruditi se bo potrebno drugače. Če pa niso preveč razmišljali o zadevi in so bili zdraven, ker se to pričakuje od njih, pa škoda njihovega časa. Odšel sem razočaran. Sit kot boben a prazen v duši. Škoda.

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !