Mame

16 08 2017

Res ogromno mam poznam. Tiste, ki prihajajo po otroke v podaljšano bivanje, tiste, ki prihajajo na govorilne ure, sodelavke so mame, prijateljice so mame, sestra je mama, tudi svojo mamo poznam.
Mame so res zanimive. Svojim otrokom želijo najboljše, a jim hkrati povzročajo toliko travm, da je včasih kar težko gledati. Mama za otroka vedno najde izgovor, mama bi, da je njen otrok najboljši, mama se opravičuje, da otroku ne zna pomagati, mama vidi v svojem otroku le zgolj in samo najboljše, mame primerjajo svoje otroke s sorojenci, mame dajejo otrokom potuho in jih zavijajo v vato, upoštevajo vsako otrokovo željo, ga tu pa tam kdaj tudi prebutajo (iz ljubezni, kakopak).
Poznam tudi veliko otrok. Tistih v podaljšanjem bivanju, tistih v razredu, tiste, ki sem jih že učila, tiste, ki jih vidim na hodniku … Vsak je res poseben. A skoraj vsakemu lahko preberem v očeh, kako nanj vpliva njegova mama. Od pretirane ljubezni, do pretirane skrbi, od pretiranega poniževanja, od premalo ljubezni, do premalo skrbi in tako v nedogled.
In katera mama je prava? Katero navodilo za uporabo otroka je pravo? Ga ni. Vsaka mama je po svoje najboljša mama za svojega otroka. Včasih si res želim, da bi posegla v kakšno zgodbo, a ne smem, ni prav. Gre za izkušnjo tega otroka. Ki se bo mogel rešiti svoje mame. Najmočnejše vezi. Mama je lahko leta mrtva, leta, mesece je lahko ne vidimo, lahko sploh ne vemo, kdo je naša mama – a mislimo na njo, jo pogrešamo, si domišljamo, kaj počne, kako je z njo. In zato je težko. Težko je preseči ta vzorec. Največkrat se čez noč spremenimo v svoje mame. In nismo si všeč, a drugače ne znamo. Ne znamo, kako naj to presekamo.
Sama nisem mama, čeprav živim z dvema mladostnikoma. Točno vem, kdaj pogrešata mamo. Točno vem, kako težko bosta presekala z njuno mamo. Ker ju bo s krivdo vedno vezala nase. Ker drugače tudi ona ne zna. Ker tudi njo njena mama tako veže nase. Velikokrat mi očitajo: »Boš že videla, kako je, ko boš ti mama!« Zaboli me. Seveda bom videla, a vem, da imam zelo veliko vedenja na tem področju, da bom točno vedela, kdaj bom presegla mejo svobodne volje otroka. In prav zato še nisem mama – ker moram najprej začutiti sebe, ne iskati nadomestka ljubezni v otroku, ampak moram najprej brezpogojno ljubiti sebe, se zavedati svoje poti in se zavedati moči, da lahko v svojem življenjem počnem prav tisto, ob čemer mi srce poskoči hitreje. Samo tako bom lahko svojega otroka napotila po poti, ki si jo bo izbral zase. In še nekaj vem – ob mojem otroku bo še nekdo. Ko bom jaz utrujena, ko ne bom mogla, ko bom pretiravala s čimerkoli – njegov čudovit oče. In moj otrok bo zagotovo imel najboljšega očeta!

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !