Biti starš

20 08 2017

Po facebooku je te dni zaokrožil ta zapis, ki ga pridno delijo vse novopečene mamice:
Prihajamo do točke v življenju, ko “zabava” niso več nočni klubi, alkohol, zunaj do 4-ih zjutraj, nismo več sami sebi na prvem mestu. Zdaj so zabava Disney filmi in risanke, družinska večerja, pravljica pred spanjem, dolgo objemanje in pššššštttttkanje, razmetani dom, v posteljo ob 10-ih zvečer in majhen glasek, ki pravi: “Rad te imam”. Postati starš nas ne spremeni, ampak se spremeni to, da malo bitje potrebuje najboljše kar zmoremo. Kopiraj in prenesi, če si ponosen starš!
Hkrati pa je Jennifer Aniston v neki reviji objavila zapis, da so ženske popolne s partnerjem ali brez, z otrokom ali brez otroka.
Vse to je botrovalo k razmišljanju.
Nekaj let nazaj me je veliko ljudi spraševalo, kdaj se bom poročila in kdaj bom imela otroke. Ker sta mi vprašanji totalno mimo, sem vedno odgovorila, da sta to tako čudovita dogodka, da si ju »šparam« za malo pozneje. Ko je kdo res močno drezal, sem ga postavila na realna tla s vprašanjem: »Kaj pa če se trudim in ne morem zanositi?«
Zadnji teden pa se mi po glavi mota vprašanje: »Ali je res največ, kar lahko dosežemo v življenju, poroka in otrok? Ali ni mogoče še nekaj več?« Odgovor je preprost in na dlani – seveda je. Kakšen smisel ima življenje, ko se pri 25. poročimo, pri 26. imamo otroka, hodimo v službo in pademo v rutino? Dolgčas. Po 10 letih zakona pa ugotovimo, da partnerja sploh ne poznamo in nimamo z njim kaj početi. Nas res do polnosti osreči samo otrok? Žal mi je, če bom razbila kakšen stereotip, a najprej moramo znati osrečiti sami sebe, s podobo, ki jo vsak dan vidimo v ogledalu. Ne pa si prigovarjati, da nas osreči otrok. Otroka dobimo samo za nekaj časa na »posojo«, potem ima on zarisano svojo pot, po kateri bo hodil. In kakšna smola – takrat bomo pa jezni na njega, ker nas bo hotel zapustiti.
Želim si, da je moje življenje razburkano morje, pa četudi to pomeni, da se nikoli ne poročim in nimam otrok. Moje življenje bo popolno, ko bom v celoti čutila, česa si želim, kaj hočem, kdo sem, kako se počutim, kaj mi narekuje srce. Ko bom imela jasno vizijo mojega poslanstva, ko bom vedela, zakaj me ene stvari prizadenejo, druge pa osrečijo.
Lagala bi, če bi rekla, da si ne želim poroke, prej obratno, zelo si želim poroke − zame je to poseben obred, ko jasno, na glas, pri polni zavesti, s čistim srcem obljubiš zvestobo in podporo srčnemu partnerju. To, da imam rada rože, krasne obleke nevest in čudovite frizure ter izvirne dekoracije ne rabim posebej omenjati. Ja, nekoč bo prišel tudi zame ta dan. Do takrat pa bom raziskovala globine svoje duše in se spoprijateljila z vsemi občutki, ki me navdajajo.

  • Share/Bookmark