Oj, lenoba, lenoba!

22 08 2017

Zadnje čase sem lena. Ja, prav ste prebrali. Lena. Če človek reče, da ne pozna lenobe, laže. Vsi vemo, kako je biti len. Mene spremlja ta zanimiva »bolezen« že nekaj časa. Po moje se je začela tam nekje okoli 6. razreda. Ni se mi dalo učiti, ni se mi dalo pospravljati sobe, pomagati mami … V srednji šoli se je le stopnjevala. Da o faksu ne govorim. Na faksu je bila lenoba moje drugo ime. Presedela sem lahko cele dneve v kuhinji apartmaja, kjer sem živela, in se smilila sama sebi, kako zelo lena sem. Potem sem prišla v službo, preselila sem se na svoje, dobila takšno posrečeno družinico. In ta beseda se naj bi po kriterijih družbe zbrisala iz moje glave. Dolgo sem se borila s tem. S tem, da »ne smem« biti lena. Da se spodobi za 29-letnico, da je na polnih obratih, da vedno deluje 200 % in da le, če deluje 200 %, deluje dobro. Dokler nisem ugotovila, da mi brez lenobe živeti ni. Da me vso delo, namenjeno meni, počaka, da – če se igram lenobo − kdo celo naredi kaj tudi namesto mene. Da sem po »delanju« lenobe boljše volje. Da mi ni potrebno 25 ur na dan načrtovati, delati planov, razmišljati, kakšen bo moj naslednji projekt, kaj vse moram še postoriti. Da se je lepo včasih odklopiti. Si dovoliti kakšen teden in delati NIČ. Tudi to se je potrebno naučiti. Lenariti brez slabe vesti. Ležati, se valiti po postelji, cel dan postopati v pižami, se premetavati po sedežni. Ker v tem hitrem tempu človek ne zmore zbrati misli, ker se vse dogaja prehitro. In so vse misli le na pol. Vse kar »zasveti« v glavi, prehitro pozabimo. Nimamo se časa pogovarjati sami s sabo, ne poslušamo se. In ko človek malo lenari, se mu veliko uredi v glavi, misli se postavijo na svoje mesto, dobijo neko zaokroženo podobo. In vam povem, kako se človek potem počuti? Božansko. Puzzle se začnejo sestavljati. In ni ga boljšega občutka kot ta! Da vam ne govorim, kako zelo so veseli moji učenci, ker imajo učiteljico, ki razume, kako je, ko je človek len. Ko učiteljica cele počitnice ne pogleda torbe, ker so počitnice namenjene počivanju. Kako prav je, da si človek zna napolniti baterije za nove izzive.
In tudi danes zvečer sem bila lena, da bi povlekla ven računalnik in kaj napisala. A je bil glas v meni glasnejši. Odprla sem računalnik, saj sem v bistvu hotela zapisati, kako dolgo sem verjela, da sem človek brez talentov. Da ne znam igrati na noben instrument, sem popolnoma brez posluha (to potrdijo vsi meni bližnji), nisem športnica, nisem spretna, ne znam risati. A rada imam besede, v glavi se mi dnevno zvrsti toliko zgodb, ki jih bi bilo vredno zapisati. In res je škoda, da zaradi zgoraj omenjene lenobe, tega ne storim večkrat. In čeprav je včasih prav lenariti, sem vesela, da sem se danes odločila, da nekaj zapišem. Tako. Zase. Za boljše počutje. Kako malo včasih človek potrebuje za srečo!

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !