Office

24 08 2017

Vsak dan hodim v službo. Pridno. Že dobrih dvajset let. Preživel sem nekaj zanimivih faz, različnih služb, mnogo delovnih sredin, takšnih in drugačnih okolij. Delal sem različna dela in ustvarjal v, milo rečeno, čudnih razmerah. A pisarne po svojem okusu še nisem srečal nikjer.
V moji Iskri, kjer sem začel kot proizvodnji delavec, da sem lahko vračal v Ljubljani zapravljeno štipendijo, nisem imel niti garderobne omarice. Delovno haljo sem imel obešeno kar na nekem vijaku, ki je priročno štrlel iz stroja, s katerim sva se vsak dan po osem ur družila. Svojo obleko sem pač puščal, kjer je bila prosta polica. Še kar hecno. Nato sem prišel do skladišča. Skladiščniki so carji! Tam sem imel garderobno omaro, pisarno, ki sem jo delil še s tremi možakarji, stene tapicirane s playboyevimi koledarji. Zasilna pločevinasta pisarna je imela odlično akustiko. To pa vem zato, ker me je največkrat med šesto in sedmo uro zjutraj, ko sem poizkušal prinesti še kakšnih petnajst minut spanca v prekratek nočni počitek, zbudil doneč zvok delavskega čevlja, s katerim je sodelavec prijazno in na vso moč butnil v steno. Ko si zaziban v jutranji dremež je to slišati približno tako, kot da bi bil v Hirošimi, nad tabo bi pa ravnokar razneslo atomsko bombo. Ja, kaj bi človek brez sodelavcev. V naslednji službi kreativni nered in vse mize moje. Na vsaki kup odprtih fasciklov in projektov. Multitasking je v tem podjetju dobil čisto nove razsežnosti. Najrajši pa sem se zadrževal v novem objektu pri novem stroju. Gretja ni bilo, prostor se je sčasoma ogrel zaradi delovanja stroja. Tako da sem bil zelo motiviran, da je stroj delal non – stop. Klimo sem dobil, ko je hidravlično olje v stroju postalo premalo viskozno zaradi visoke temperature v prostoru in je varnostni sistem stroj ugasnil. Potem smo prostor klimatizirali, pa je spet šlo. Na računalniku sem programiral v bombažnih rokavicah, ki sem jim odrezal kapice. Oblečen sem bil v debelo bundo, da sem se premikal okorno kot severni medved. Vse skupaj je bilo še kar smešno. V naslednji službi se v pisarni nisem veliko zadrževal, saj sem bil ves čas ob CNC jih. V delavnici ni bilo stolov, zato sem se natikal po delovnih mizah ali paletah. Zanimiva izkušnja, ni kaj. V Novem mestu, kamor sem se vsak dan vozil v naslednjo službo, sem delil pisarno z dvajsetimi kolegi. To je bilo še najbolj podobno šolskemu razredu, pa tudi obnašali smo se približno tako. Metanje papirčkov v soseda, nobene zasebnosti, nobenega miru. Res izziv za koncentracijo.
Nato sem se preselil sem, kjer sem še danes. Začel sem s poškodovano keramično ploščico na kolenih, ki mi je služila za mizico, kamor sem položil svoj domači prenosni računalnik. Mobilna pisarna, bi rekli temu. Po nekaj mesecih sem dobil dovoljenje, da si iz škart robe sestavim pisarno. To je bila čisto moja pisarna a na žalost prekmalu premajhna in nabuhana s papirji. Preglasna in prepolna. Tukaj sem še danes.
Imel bom svojo pisarno, kjer bom produktiven, kamor se bom rad vračal, kjer se bodo rojevale ideje in rastli projekti. Opremljeno po mojem okusu. Urban vintage slog sem ga poimenoval. Preproste linije, preproste rešitve, starinsko mešano z novimi arhitekturami. Umazan slog ulice, grafiti, najljubši modeli avtomobilov, ladjic, globus starega sveta, kompasi, daljnogledi. Miza plank na kobilah, stol nesramno udoben in arogantno mehak. Veselje bo vsako jutro stopiti v pisarno in nadaljevati z delom, kjer sem ostal prejšnji dan. Jutranji pregled novic, dogodkov po svetu, pregled mailov in opravljenega dela. Sestanek s kolegi, pregled opravljenega dela in plan za tekoči dan, nato se zatopimo vsak v svoje delo. Kratka usklajevanja v parih ali največ v trojicah, odgovarjanje na maile, izdelava produktov, iskanje kupcev, dogovori z dobavitelji. Na koncu dneva kratek rezime, globok vdih in odhod domov. Jutri me bo zopet pričakala. Moja pisarna.

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



2 odzivov v “Office”

18 10 2017
Tomaž (19:06) :

Prijo. Preteklo je nekaj Kolpe in Krke od zadnjega snidenja.
Hvala Linkedinu, da me je pripeljal do tvoje objave, ki sem jo z veseljem prebral, saj me je spomnila na “šolski razred” v NM. ;-)
Be good!

24 11 2017
dusko dusko (12:37) :

Ja ja, naš Pavle in njegov aerodinamični digitron, ki je prenašal njegove čustvene izlive in letel po pisarni. Mogoče bi g. Boscarola zanimala ideja o letečem digitronu? :) :) :)

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !