Wild wild west

24 11 2017

Na divjem zahodu so bile stvari jasne. Za časa Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, Billyja the Kida in ostalih posebnežev je bilo življenje vredno ravno toliko, kolikor hitro si lahko potegnil revolver. Pravica se je krojila po svoje in nič čudnega ni bilo, če si bil danes gangster in jutri že zaveden branitelj Pravice s šerifovo značko na prsih. Rahlo zmedeni časi, malo kaotični a peščica posebnežev se je znašla in v tem kaosu našla svoja pravila, ki so jih s pridom izkoriščali.
Podobno je bilo še kakšno stoletje prej, ko so po Atlantskem oceanu in po Rokavskem prelivu jadrali pirati in prežali na težko otovorjene galeje iz Novega sveta. Včasih v imenu Krone, drugič v svojem imenu so debelili mošnjiček. Pravila in strani so si izbirali sproti.
V vsakem obdobju, ki ga opisujem, so živeli tudi pridni ljudje. Takšni, ki so obdelovali polja, se borili za svoj kruh, se potili in krvaveli za cesarja in boga, dajali desetine, pravice prve noči, obdelovali tuja polja in bili zadovoljni in pokorni v svojem svetu. Na pridnih ljudeh stoji kmetijstvo, gospodarstvo, skratka ekonomija države, kraljevine, fevda.
Vzgajali so me v bogaboječega in državi pokornega državljana. Uspešno. Še pri svojih tridesetih sem v službi pokorno gledal v tla, ko so pljuvali po meni in me večkrat po krivem obdolžili. Pogoltnil sem nateg v trgovini, kjer sem plačeval dražje, mirno prenašal nategovanje tega ali onega mojstra obrtnika. Končno sem se osamosvojil in zbral pogum, da sranju rečem sranje, tudi ko vsi aplaudirajo. Da se postavim zase in za svoje vrednote. Končno!
In potem je tukaj država. Ki mi je pobrala otroške doklade, ker sem se poročil. Še vrnil sem jim za en mesec in bil vesel, da me niso kazensko preganjali za tajenje spremembe podatkov. Medtem, ko se polovica ljudi, ki jih poznam, ne poroči, matere so samohranilke in stalni naslov bivanja imata partnerja sto kilometrov narazen – zaradi potnih stroškov seveda. V šoli moja otroka nimata štipendije, v osnovni šoli edini plačujem malico, ostali imajo regresirano prehrano, tudi zato kruh namočen v čaj pristane na zidu jedilnice. Vse okrog mene zasebniki, obrtniki, vsi v novih hišah, enonadstropnih avtih, vsi z vikendi na morju, kamor maja odvlečejo svoje jahte, kjer preživljajo dolgo, vroče poletje. In jaz še vedno učim svoja otroka kot sem bil učen sam: pokorno, pridno, sive miške, saj bo boljše. Kaj ima moje pisanje skupnega z izobčenci iz začetka bloga? V kaj vzgajam svoja otroka? V boga in oblast boječa državljana, ki ju bo vsak prostituiral za drobiž, ki mu rečejo plača?
Nikoli! Naj živita svobodno, po pravilih, ki jih bosta pisala sama. Naj jezdita po širnih prerijah Novega sveta ali pa plenita galeje na svetovnih morjih. Nebo jima bodi meja in živita naj danes. Rajši vidim, da končata v spopadu pri OK Corralu ali v pomorski bitki z nasmehom na ustih, kakor da nastavljata sklonjene hrbte valptu, da jih biča.
V osnovni šoli nam je učiteljica slovenščine vbijala v pubertetniško glavo verz iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.”
Nikoli nisem razumel, zakaj na svetu si bi moral to zapomniti. Danes vem.

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



2 odzivov v “Wild wild west”

1 12 2017
Sašo (07:49) :

Resnična.
Žal pa je Slovence precej bolje zadel Cankar, saj veš: „Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!“
Izšli so leta 1910, pa danes, čez dobrih 100 let, ni še vedno nič drugače …
ZAKAJ?!?
P.S.
Če pomisliš na nekdanjo desetino, se ti ob današnjih 50% kar milo stori :)

4 12 2017
dusko dusko (22:03) :

Kaj naj rečem Sašo? Po desetini se mi kolca! :)

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !