Wild wild west

24 11 2017

Na divjem zahodu so bile stvari jasne. Za časa Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, Billyja the Kida in ostalih posebnežev je bilo življenje vredno ravno toliko, kolikor hitro si lahko potegnil revolver. Pravica se je krojila po svoje in nič čudnega ni bilo, če si bil danes gangster in jutri že zaveden branitelj Pravice s šerifovo značko na prsih. Rahlo zmedeni časi, malo kaotični a peščica posebnežev se je znašla in v tem kaosu našla svoja pravila, ki so jih s pridom izkoriščali.
Podobno je bilo še kakšno stoletje prej, ko so po Atlantskem oceanu in po Rokavskem prelivu jadrali pirati in prežali na težko otovorjene galeje iz Novega sveta. Včasih v imenu Krone, drugič v svojem imenu so debelili mošnjiček. Pravila in strani so si izbirali sproti.
V vsakem obdobju, ki ga opisujem, so živeli tudi pridni ljudje. Takšni, ki so obdelovali polja, se borili za svoj kruh, se potili in krvaveli za cesarja in boga, dajali desetine, pravice prve noči, obdelovali tuja polja in bili zadovoljni in pokorni v svojem svetu. Na pridnih ljudeh stoji kmetijstvo, gospodarstvo, skratka ekonomija države, kraljevine, fevda.
Vzgajali so me v bogaboječega in državi pokornega državljana. Uspešno. Še pri svojih tridesetih sem v službi pokorno gledal v tla, ko so pljuvali po meni in me večkrat po krivem obdolžili. Pogoltnil sem nateg v trgovini, kjer sem plačeval dražje, mirno prenašal nategovanje tega ali onega mojstra obrtnika. Končno sem se osamosvojil in zbral pogum, da sranju rečem sranje, tudi ko vsi aplaudirajo. Da se postavim zase in za svoje vrednote. Končno!
In potem je tukaj država. Ki mi je pobrala otroške doklade, ker sem se poročil. Še vrnil sem jim za en mesec in bil vesel, da me niso kazensko preganjali za tajenje spremembe podatkov. Medtem, ko se polovica ljudi, ki jih poznam, ne poroči, matere so samohranilke in stalni naslov bivanja imata partnerja sto kilometrov narazen – zaradi potnih stroškov seveda. V šoli moja otroka nimata štipendije, v osnovni šoli edini plačujem malico, ostali imajo regresirano prehrano, tudi zato kruh namočen v čaj pristane na zidu jedilnice. Vse okrog mene zasebniki, obrtniki, vsi v novih hišah, enonadstropnih avtih, vsi z vikendi na morju, kamor maja odvlečejo svoje jahte, kjer preživljajo dolgo, vroče poletje. In jaz še vedno učim svoja otroka kot sem bil učen sam: pokorno, pridno, sive miške, saj bo boljše. Kaj ima moje pisanje skupnega z izobčenci iz začetka bloga? V kaj vzgajam svoja otroka? V boga in oblast boječa državljana, ki ju bo vsak prostituiral za drobiž, ki mu rečejo plača?
Nikoli! Naj živita svobodno, po pravilih, ki jih bosta pisala sama. Naj jezdita po širnih prerijah Novega sveta ali pa plenita galeje na svetovnih morjih. Nebo jima bodi meja in živita naj danes. Rajši vidim, da končata v spopadu pri OK Corralu ali v pomorski bitki z nasmehom na ustih, kakor da nastavljata sklonjene hrbte valptu, da jih biča.
V osnovni šoli nam je učiteljica slovenščine vbijala v pubertetniško glavo verz iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.”
Nikoli nisem razumel, zakaj na svetu si bi moral to zapomniti. Danes vem.

  • Share/Bookmark


Pošta Slovenije

31 08 2017

Jutranja novica … Rodila se je deklica, s filmskim imenom. Zamujala je dober teden. Dušan je rekel, da če bo fante pustila tako dolgo čakati, bo marsikateremu zmešala glavo. Seveda, poslati je potrebno telegram. Odbrzim na najbližjo pošto, sobota je, torej upam, da so odprti do 12. Povem uslužbenki, da bi rada poslala telegram, pokaže mi ponudbo, spesnim lepo dolgo čestitko s Pavčkovim verzom. Že ko pišem čestitko, se mi zdi, da bi znala malo zagreniti življenje uslužbenki srednjih petdesetih let, ko bo to pretipkavala. Nisem se zmotila. Enoprstično je udarjala po tipkovnici in izpod očal iskala črke. Gledala sem ji pod prste, bala sem se za vejice, tiskarske škratke. Tako pač je, iz kože slovenistke ne morem. Vse skupaj že preizkuša meje moje potrpežljivosti, ko je med že tako skromno ponudbo iskala čestitko in darilce, ki sem ga izbrala. Gospa mi med tem prijazno omeni, da bi lahko telegram oddala tudi preko spleta ali telefona. Jaz pa čisto oldschoolsko tečem na pošto. Končno nama uspe, mastno plačam (dobrih 13 evrov) in zadovoljna odidem iz poslovalnice … Potem pa – temne misli v glavi – kje je novopečena mami napenjala moči celo noč? Je bila to res Ljubljana? Preženem misli. Šele pozno popoldne, ko obiščeva novopečenega dedka in babico, naglas izrečem, kje je rodila. Lahko bi si mislila – rodila je v Kranju. Kaj pa moj telegram? Hitro vtipkam v google, kličem še hitreje. Komaj zrecitiram, da sem zamenjala porodnišnico, ko me prijazen glas prekine, da oni nimajo veze s Pošto Slovenije. Da so TelegramMedo. Začudim se, se hitro opravičim in kličem naprej. Končno prikličem pravo Pošto Slovenije, razložim situacijo. Zaenkrat še prijazna gospa mi pove, da bo preverila, kaj se da storiti in da me bo obvestila. Vidno olajšana grem nazaj nazdravljat na malo princesko. Gospa je kmalu poklicala in me obvestila, da lahko dostavijo telegram šele v torek. Ker je poslovalnica pošte v Kranju med prazniki zaprta. Vmes so bili namreč prvomajski prazniki. Nič mi ni jasno, zbiram misli, se prijazno zahvalim za obvestilo in povem, da bom poklicala nazaj. Hitreje kot sem premlevala, bolj mi je bilo jasno, da bo v torek deklica že doma. Kaj naj? Seveda, v življenju res ni naključij. Kličem nazaj TelegramMedo, ki jim že na spletni strani na veliko utripa napis, da dostavljajo telegrame tudi v nedeljo in med prazniki. Prijazna gospa, ki se mi je oglasila, je rekla, da bodo takoj dostavili telegram. Zrecitiram čestitko, izberem, katero pozornost želim poleg (Ponudba je ogromna!), zaključili sva res hitro. Povedala sem še nekaj osebnih podatkov, da mi bodo lahko poslali položnico in stvar je bila rešena, jaz pa pomirjena. Še en klic, da obvestim gospo na Pošti Slovenija, in se lahko veselim naprej. Z gospo sva že skoraj na ti, ko mi »prijazno« pove, da bo potrebno napisati dobropis, da moram v poslovalnico, kjer sem oddala telegram in da mi bodo vrnili samo kupnino za pozornost, ki sem jo izbrala poleg čestitke. Sprijaznjena z usodo se vdam, da že mora biti tako in da me od 10 € ne bo pobralo. V torek se odpravim na poslovalnico, z napisanim dobropisom, skopiranim računom. Pojasnim, kaj se je zgodilo, predložim papirje. Neverjetno – uslužbenka na pošti ve, za kaj se gre. O vsem je obveščena, povedala mi je, da bom dobila nekaj denarja nazaj. A ni mi dalo miru – morala sem ji povedati, da sem tako neskončno razočarana nad storitvami pošte. Ko sem decembra oddala (oz. jih je Dušan) voščilnice, so hodile iz Semiča v Črnomelj s takšno zamudo, da sem klicala na pošto, če so jih mogoče izgubili. Najprej sem seveda nakurila Dušana, da jih je zagotovo kje založil in sploh ne oddal. Pojasnili so mi, da imajo izredno gnečo. A bejž? Res? Decembra? Iz Semiča v Črnomelj – 7 km? Peš bi jih prej prinesla! Povedala sem, da sem pred kratkim naročila darilni bon v Dolenjskih Toplicah in je prišel po pošti v Semič čez 4 dni . V soboto sem ga potem prevzela v bližnji poslovalnici, ker sem ga nujno potrebovala. Gospa uslužbenka pa mi je prijazno hitela razlagat, da se telegram dostavlja le, če je poslovalnica pošte v tistem kraju tisti dan odprta. A ni point telegrama, da ga dostavijo takoj in kamorkoli? Ne glede na praznik, vikend … No, vsaj tako jaz razumem telegram. In glede na mastno ceno, ki jo zaračunajo, bi to res morali storiti. Vem, gospa na drugi strani okenca s tem nima bolj kot ne nič. A res sem bila razočarana, saj bi lahko poslala voščilnico z »navadno« pošto in privarčevala 12,5 evra. In malo prej sem z res grenkim priokusom v spletni knjigarni naročila knjige za mojega nečaka, ki jih dostavlja Pošta Slovenije. Potrebujem jih do nedelje. Sporočim, če pridejo pravočasno.

P. s.: Enkrat vmes (danes, torek) me je klicala telefonska uslužbenka iz Ljubljane in mi povedala, da so ugotovili, da dedek rojene deklice dela na pošti in da lahko dostavijo telegram njemu. Resno? Ni to poseg v ne vem kakšno osebno varstvo podatkov? Dostavili bi mu telegram, ki sem ga preklicala že v soboto. Ne razumem. Včasih res česa ne razumem. Najbrž tudi ni namen, da bi.

  • Share/Bookmark


Office

24 08 2017

Vsak dan hodim v službo. Pridno. Že dobrih dvajset let. Preživel sem nekaj zanimivih faz, različnih služb, mnogo delovnih sredin, takšnih in drugačnih okolij. Delal sem različna dela in ustvarjal v, milo rečeno, čudnih razmerah. A pisarne po svojem okusu še nisem srečal nikjer.
V moji Iskri, kjer sem začel kot proizvodnji delavec, da sem lahko vračal v Ljubljani zapravljeno štipendijo, nisem imel niti garderobne omarice. Delovno haljo sem imel obešeno kar na nekem vijaku, ki je priročno štrlel iz stroja, s katerim sva se vsak dan po osem ur družila. Svojo obleko sem pač puščal, kjer je bila prosta polica. Še kar hecno. Nato sem prišel do skladišča. Skladiščniki so carji! Tam sem imel garderobno omaro, pisarno, ki sem jo delil še s tremi možakarji, stene tapicirane s playboyevimi koledarji. Zasilna pločevinasta pisarna je imela odlično akustiko. To pa vem zato, ker me je največkrat med šesto in sedmo uro zjutraj, ko sem poizkušal prinesti še kakšnih petnajst minut spanca v prekratek nočni počitek, zbudil doneč zvok delavskega čevlja, s katerim je sodelavec prijazno in na vso moč butnil v steno. Ko si zaziban v jutranji dremež je to slišati približno tako, kot da bi bil v Hirošimi, nad tabo bi pa ravnokar razneslo atomsko bombo. Ja, kaj bi človek brez sodelavcev. V naslednji službi kreativni nered in vse mize moje. Na vsaki kup odprtih fasciklov in projektov. Multitasking je v tem podjetju dobil čisto nove razsežnosti. Najrajši pa sem se zadrževal v novem objektu pri novem stroju. Gretja ni bilo, prostor se je sčasoma ogrel zaradi delovanja stroja. Tako da sem bil zelo motiviran, da je stroj delal non – stop. Klimo sem dobil, ko je hidravlično olje v stroju postalo premalo viskozno zaradi visoke temperature v prostoru in je varnostni sistem stroj ugasnil. Potem smo prostor klimatizirali, pa je spet šlo. Na računalniku sem programiral v bombažnih rokavicah, ki sem jim odrezal kapice. Oblečen sem bil v debelo bundo, da sem se premikal okorno kot severni medved. Vse skupaj je bilo še kar smešno. V naslednji službi se v pisarni nisem veliko zadrževal, saj sem bil ves čas ob CNC jih. V delavnici ni bilo stolov, zato sem se natikal po delovnih mizah ali paletah. Zanimiva izkušnja, ni kaj. V Novem mestu, kamor sem se vsak dan vozil v naslednjo službo, sem delil pisarno z dvajsetimi kolegi. To je bilo še najbolj podobno šolskemu razredu, pa tudi obnašali smo se približno tako. Metanje papirčkov v soseda, nobene zasebnosti, nobenega miru. Res izziv za koncentracijo.
Nato sem se preselil sem, kjer sem še danes. Začel sem s poškodovano keramično ploščico na kolenih, ki mi je služila za mizico, kamor sem položil svoj domači prenosni računalnik. Mobilna pisarna, bi rekli temu. Po nekaj mesecih sem dobil dovoljenje, da si iz škart robe sestavim pisarno. To je bila čisto moja pisarna a na žalost prekmalu premajhna in nabuhana s papirji. Preglasna in prepolna. Tukaj sem še danes.
Imel bom svojo pisarno, kjer bom produktiven, kamor se bom rad vračal, kjer se bodo rojevale ideje in rastli projekti. Opremljeno po mojem okusu. Urban vintage slog sem ga poimenoval. Preproste linije, preproste rešitve, starinsko mešano z novimi arhitekturami. Umazan slog ulice, grafiti, najljubši modeli avtomobilov, ladjic, globus starega sveta, kompasi, daljnogledi. Miza plank na kobilah, stol nesramno udoben in arogantno mehak. Veselje bo vsako jutro stopiti v pisarno in nadaljevati z delom, kjer sem ostal prejšnji dan. Jutranji pregled novic, dogodkov po svetu, pregled mailov in opravljenega dela. Sestanek s kolegi, pregled opravljenega dela in plan za tekoči dan, nato se zatopimo vsak v svoje delo. Kratka usklajevanja v parih ali največ v trojicah, odgovarjanje na maile, izdelava produktov, iskanje kupcev, dogovori z dobavitelji. Na koncu dneva kratek rezime, globok vdih in odhod domov. Jutri me bo zopet pričakala. Moja pisarna.

  • Share/Bookmark