Jaz pa jašem v Colorado spet domov …

23 08 2017

Na morju sem preživel deset dni. Vem, kdo jih pa ni, porečete. Vsi smo migrirali vsaj za nekaj dni nekam na obalo. Nekateri na slovensko, drugi v Istro, Dalmacijo, morda še južnije, nekateri na jadranske otoke, drugi v sanjske dežele, kamor zaidem samo s prstom po zemljevidu. Še vedno se kot otrok razveselim, ko se prikaže v vsej svoji veličini, mogočnosti in razsežnosti: morje. Moja otroka ga ne doživljata tako. Tam pač je, kmalu bomo na obali, veliko igrišče, v katerem plavaš, nabiraš školjke, se potapljaš, žogaš. Zame pa je veliko več. Je hrepenenje majhnega dečka, ki ni nikoli vedel zagotovo ali bo morje videl ali ne. So skrite želje ob večernih sprehodih med kramarji, so odmevi žive glasbe iz teras hotelov, kamor sem lahko samo pokukal, za kaj več pa ni bilo denarja. Morje je zame cijazenje v avtu velikem kot flamingo, na katerem se sončijo mične gospodične letos, samo da se nas je pet stiskalo v vozilu. Morje so pobalinske akcije v campih in vojne s čistilkami WC jev. Vse to in še več je morje zame. Vrnem se malo v času nazaj, zato me vsak izlet na morje malo tudi pomladi – vsaj v duši. Nariše mi tisti pobalinski nasmešek na obraz in oči dobijo drugačen sijaj. Ja, to je morje zame.
Kot vedno, je tudi morja enkrat konec. Takrat vsak sede v svojo pločevinasto kočijo in se odpelje domov. In tukaj se moja zgodba pravzaprav začne. Rad potujem ob neobičajnih urah, da srečam kar najmanj ljudi. Letos pa me je gospod sosed pošteno preplašil z napovedjo orkanske burje, silnih vetrov, z naravno katastrofo neznanskih razsežnosti. Čeprav na telefonu AcuWeather ni nič vedel o tem in tudi lokalne novice niso pričakovale petih jezdecev Apokalipse, sem nagonsko zaupal sosedu. On že ve, on ima apartma na morju. Družinica se je z rekordno hitrostjo spakirala, pojedli smo nezdrave zadeve iz listnatega testa polnjene z zametki evrokrema, pri Tončiju spili poslovilni capuccino in okoli enajstih odjadrali iz Privlake. V nedeljo. Ko so izmenjave v apartmajih. Na polovici avgusta. Okoli enajstih …
Mahali smo morju v pozdrav, sonce je sijalo kot vsak dan, kot da se požvižga na sosedove vremenske prognoze. Iz vasice smo nekako prišli, nato pa na lepem zastoj in kolona. Hmmmm. Nekaj me je rahlo začrvičilo in takrat sem prvič (kasneje po poti pa še mnogokrat) podvomil v soseda. Šele začeli smo naše potovanje, pa že zastoji. Smo imeli pa lepo priložnost opazovati letala, ki so v morju zajemala vodo in gasila enega od požarov. Pa je mineval čas, mi pa smo bili že čisto blizu križišča, ki je povzročilo zastoje. Zavijanje v levo zna biti duhamorna zadeva, če se pred tabo odvija gost promet. Počutil sem se kot v računalniški igrici, samo da sem imel na voljo manj življenj in samo en avto. Vratolomen podvig mi je uspel in počasi smo napredovali do avtoceste. Počasi je šlo, res počasi. O vetru nobene sledi, cesta do Sv. Roka se je vila pred nami, šteli smo vse serpentine in ugibali, kdaj pridemo do predora. Na cesti pa, prijatelji moji, vsega. Zmahani avti vlečejo zmahane prikolice, bahave jahte so priklopljene na najnovejše izdelke iz Ingolstadta ali iz bavarske prestolnice, po cesti se ljudje vozijo v avtomobilih, ki stanejo toliko, kot manjša vas v naši lepi Beli krajini. In na drugi strani so modeli avtomobilov, ki so bili izdelani pred mojim rojstvom, pa štejem konkretnih štirideset let in drobiž. A to so samo prevozna sredstva. Šoferji, ki jih upravljajo, ti so šele poglavje zase. Nekateri vozijo obvezno po prehitevalnem pasu. Po moje iz dveh razlogov: ali so doma v kakšni od svetovnih metropol in mislijo, da sta nekje še kakšen pas ali dva za vožnjo ali pa so iz dežel, kjer vozijo po levi in se počutijo tako domače. Je pa zelo moteče, če njihova hitrost ne preseže 80 km/h na prehitevalnem pasu, ker potem vsi ostali vozniki prehitevajo po desni in se res vse skupaj zakomplicira. Potem imaš modele, ki se s super novim, de luxe avtom vozijo kot hudič in blendajo vsem pred sabo, da se jim vsi umikajo in skoraj bežijo pred njimi. Če se ne umakneš dovolj hitro, se živčni gospodje ustavijo tik za vašo ritjo, da v vzratnem ogledalu lahko bereš iz ustnic lepo domačo jeb** ti mater – in to kljub temu, da je registrska tablica iz Nemčije, Avstrije ali katere severnih dežel. Nekateri sovozniki sončijo svoje noge na armaturni plošči, kar je načeloma v redu, če so noge last mlade sovoznice, ne pa kakšne tetke v penziji. V nekaterih avtih se vozijo tudi živali. Dobesedno mislim. Različne pasme psov. Poizkušam si predstavljati, kako razložiš nemškemu ovčarju, naj zdrži še malo z veliko potrebo, saj bo kmalu konec kolone … Takrat ne bi bil rad v tistem avtu, res ne.
Mi smo stoično prenašali gnečo, se ustavljali po potrebi, prepevali zimzelene pesmi in se režali. Mislili smo na pizzo v Vinici in podoživljali dogodke na morju. Vse se je lepo končalo in na mejnem prehodu smo srečali avte, ki so na cesti švignili mimo nas kot bi jih gonil Lucifer. Na koncu se vsi dobimo v isti gostilni, mar ne?
Vsa zadeva me je spominjala na karavane, ki so v novem svetu osvajale divji zahod. Različni ljudje na različnih kočijah, različni temperamenti, različni nameni. Ceste in karavane spajajo svetove. Zanimivo, kako malo se je spremenilo v stoletjih. Samo konje v vpregi so zamenjali konji pod avtomobilskim pokrovom in to je vse. Človekova nrav pa je ostala ista. Čudaki na cesti so bili, so in bodo. In mi, ki se jim čudimo tudi.
P.S.: Vetra ni bilo. Samo toliko, v informacijo.

  • Share/Bookmark