Ko je eno življenje premalo…

Vir: http://www.fondosescritorio.net

Včasih (znameniti stavek: Ko sem bil jaz mlad…) je bilo življenje enostavno. Zanimivo, včasih tudi malo napeto a vseskozi kratkočasno. Bili smo samozavestni in preživeli smo lahko cel dan ne da bi telefonirali, skypali, MSN-jali, čekirali maile ali pač samo pregledovali trače na internetnih straneh. In nismo potrebovali adrenalinskih parkov, saj nam je za zadostno dozo le tega v krvi priskrbela kakšna službena pot ali odhod na dopust, kjer si se lahko zanesel samo na karto (papirnato – da ne bo pomote) in na prijaznost domačinov, za katere pa se je kar prevečkrat izkazalo, da so padli iz Lune, saj so poznali svojo vas / mesto majčkeno slabše kot vi, ki ste potovali skozi.

Kakorkoli že, če imamo v orbiti toliko in toliko satelitov, če je Garmin naredil napravico ne samo za marince, tujsko legijo, zelene baretke in kar je še teh tipov v maskirnih oblekah, temveč tudi za nas – urbane komandose, ki se enkrat ali kvečjemu dvakrat letno podamo v neznane nam kraje na dopust, bi bila neznanska škoda, da to priložnost izpustim iz rok. Navadil sem se na mobi, internet je moj prijatelj, klasične fotke so zamenjale digitalne, ni hudič, da me tudi navigacija ne bi pripeljala na želeno destinacijo. A kljub vsemu sem želel preizkusiti čudo tehnike na domačih tleh, šele nato sem nameraval na pot okoli sveta s pomočjo vseh mogočih letečih naprav in teles, ki nas ves čas spremljajo nekje od zgoraj. Čakal sem prvo primerno priliko in kdor čaka…potrebuje dobre živce ali je pa jager!

Sodelavec je oznanil, da se bi v njegovem vikendu zavrtel odojček. Ta čarobna beseda (odojček) me pa res vedno razoroži! Sploh se nisem več upiral klicu usode – pristal sem. Malo me je samo begala lokacija te svečanosti, ker po tistih krajih pa (iskreno prisežem) še nisem lazil. A to je bila enkratna priložnost, da preizkusim svojo uigranost z moderno tehniko. Arogantno sem zavrnil vse skice in zemljevide, kajti jaz in Garmin bova eno!

Naložil sem še Andreja v avto (vsak pilot ima ob sebi tudi navigatorja, mar ne?) in sva šla. Suvereno sva sledila navodilom in se čudila sama sebi, kako je tehnika fina stvar. Upoštevala sva navodila »velikega brata« in varno prispela iz Črnomlja v Semič. Ne moreš verjet! Zaupanja polna sva položila svoji usodi satelitom v roke in nadaljevala pot proti Jugorju. Samo slediš navodilom seksipilnega ženskega glasu in pelješ. »Pelji 12,7 km, nato zavij levo. Čez 400m zavij levo. Zavij levo….Preračunavam. Pelji 2,1 km, nato zavij desno…« in tako naprej. Saj ni težko, vsak bi zmogel. Se je pa v moje zaupanje prikradla senčica dvoma. Ta naš satelitek je imel slabo dioptrijo, saj naju je hotel včasih poslati kar na kakšen kolovoz ali gozdno pot. Kar bi bilo v redu, če bi ob meni sedela prelestna blondinka z doooooolgimi nogami in mini krilom. Ali pa strastna brineta v oprijetih pajkicah in strastnih pogledov. A kaj, ko je ob meni sedel samo Andrej. In oba sva (kljub čudnim časom) še vedno strastna ljubitelja nasprotnega spola, tako da naju v tem primeru vožnja po makadamu ni zanimala. Garmin naju bi lahko peljal na parkirišča lokalnih gostilen , ne pa na kolovoze! In sedaj, ko sem traso ceste poznal, sem malo ignoriral napravico, kaj bo pa potem?

V eni turi sva komaj uspela priti do znanega gostinskega lokala v Novem mestu. Izčrpana sva si privoščila kavico. A pečenka nama je dišala, podala sva se naprej na pot. Do odcepa iz avtoceste je bilo še vse v redu, nato pa… Sva se peljala in uživala v razgledu: po hribčku gor, po hribčku dol… Pa lepe hiše, človeka itak nobenega. Pa tudi vprašala ne bi nobenega, ker sva se ob najinem Garminu počutila kot v Abrahamovem naročju. Ko sva se kakšno uro preveč peljala, sem pa le poklical Martina. Ampak sem moral najprej na hribček po signal, ker v dolini, kjer sva se vozila, je že dolgo, kar je Bog delil signal za GSM. Pa je rekel Martin, da sva majčkeno zgrešila, naj greva nazaj. No ja, pa sva se peljala nazaj. Po hribčku dol pa po hribčku gor. Zanimivo, kako so vsi psi prijazno mahali z repki. Pa me je Andrej postavil na realna tla. To je način lajanja v teh hribovskih vaseh. Psi se z gobci držijo za slivo, da ne zdrsnejo pod breg, z repi pa lajajo. Ja, se vidi, da je dal že kar nekaj sveta skozi ta moj prijatelj. Nato se peljemo skozi vas in iščeva odcep. Pokličeva Martina. Pri križu desno. Letiva skozi vas, ne najdeva križa. Kličeva. Obrneva. Iščeva. Garmina stišam za stopnjo ali dve. Pa kaj ga bi mučil, saj je tudi on preračunaval in se potil, da bi naju le pripeljal do odojčka. Zopet skozi vas, gledava domačine, malo jim že mahava – križa ni. Hja, obrnem in ponovim vajo. Vaščani naju že pozdravljajo, na strehi kozolca, ki ga prekrivajo, naju že poznajo. Malo nerodno je z vso moderno opremo polepljeno po vetrobranski šipi, spraševati za pot. Zato sva se raje vozila po vasi, malo klicala Martina, malo potihem klela navigacijo in satelite butaste. Zdej pa pejt v tujsko legijo. Saj boš še zašel na bojišču!

Martinova zidanica je tako visoko na hribčku, da je pa po pol ure vožnje gor in dol pa le opazil znan avto. Dal nama je še zadnje koordinate, za vsak slučaj pa sem še sam odprl šoferjevo okno. Pečenga odojčka namreč zavoham na kilometre daleč in svojemu nosu zaupam bolj kot pa kakšnemu butastemu satelitu! Ha! Pa sva prišla. Menda sva, opremljenaz Garminom, zašla najdlje! Sva pa zato spoznala največ ljudi in videla nove kraje. Vaščani pod vikendom menda še danes mislijo, da se je po njihovi vasi vozila televizijska ekipa, ki snema dokumentarec o pozabljenih krajih v Sloveniji.

Pečenka je teknila, zabava je bila super. Smejali smo se veliko, kar je na koncu koncev zdravo. A stara mama mi je dejala:«Ko je najlepše, moraš domov!« In jaz staro mamo ubogam, ona ima izkušnje, zato sva se z Andrejem poslovila. Vžgem avto, luči, varnostni poas, Garmin poišče satelite in…greva! Že na prvem odcepu, ko sem mislil desno, proti domu, mi lepotica iz aparata napove:«Čez 50m zavijteLEVO!«. Z Andrejem sva se spogledala, nato pa sem nežno stegnil roko proti škatli in brezkompromisno pritisnil gumb »off«. Z nasmeškom sem peljal po zvezdah in luni in čez urico sem že srečno drnjohal pri ljubljeni ženkici.

Garmin pa… Mogoče nekoč, nekje… Ko bom še malo zrastel!

Vir: http://www.selce.com.hr

V Crikvenici sem bil. Spet.

Vem, kaj boste dejali: dolgočasnež, bojazljivec, ne upaš si drugam, ne znaš! Morda imate prav. A rad se vračam v to staro mesto, kamor so mene starši včasih (ko je bila mami sindikalna sreča mila) peljali v prostore sindikata maminega podjetja. In takrat se mi je menda mesto zapisalo v srce. Veste, se mi zdi, da vsako leto odkrijem nekaj novega v tem mestu. Vsako leto ga raziskujem na malo drugačen način in vedno znova se mi razkriva kot sramežljiva devica a nikoli do konca. Odkrijem novo stezico na svojih jutranjih sprehodih, najdem zalivček, kjer moja fanta brez skrbi bombardirata morsko gladino s kamni. Srečam domačine, s katerimi poklepetam, koketiram z branjevkami. Vedno nekaj novega. S turističnim vlakcem (»…ki je v resnici traktor, veš oči…«, mi zaupa Kristjan) z vratolomno hitrostjo drvimo mimo parkiranih avtov, pešcev in štrlečih skal.  V akvarij hodimo gledat morske konjičke in se smejimo bojazljivi hobotnici.

Všeč mi je kraj, všeč so mi ljudje. Zadnjič sem sedel na klopci na pomolu z mojima fantoma (to je bila zadnja priložnost, ker so naslednje jutro klopco že premaknili drugam) in odstopil mesto še dvema starejšima tetama, ki sta v pristnem dialektu načela pogovor z nami. Pa smo obdelali marsikaj: od politike, do cen nafte, če nas ne bi noč prehitela, bi gotovo rešili še problem lačnih v Afriki. Kako prijazni so ljudje, če jim le dovolimo, če jim le odgrnemo – vsaj malo – ta naš neprebojni, samovarovalni oklep.

Vsako jutro tudi počistijo plažo. Lahko mi verjamete, da sem bil prvo jutro zgrožen, ko sem videl, kaj rulja pusti za sabo po kopanju! Od posranih otroških plenic, do konzerve doručka, vmes pa še cel asortima plastenk, steklenic, vrečk, krem, … Ja pa to ne moreš verjet. In nato v blaženem miru pijem kavico ob plaži zgodaj zjutraj, ko sem skočil po kruh. Nakar nekaj metrov od mene zarjove mašina in nadebudna teta z motorno metlo začne pometati smeti po PEŠČENI plaži. Počutil sem se kot v puščavski nevihti in oblak se je približeval! Prijel sem skodelico kave, se odmaknil na primerno razdaljo in s smehom na ustih in peskom v zobeh opazoval marljivo početje. Hja, v navodilih verjetno ni pisalo, da se uporabljajo tovrstne zadeve večinoma na trdih podlagah… Za crknit, no… Sem se še cel teden režal na temo: Reaktivno čiščenje peščenih plaž…

Gospodinja apartmaja, kjer smo stanovali, je poosebljena prijaznost. Na muč jo skrbi, če je vse v redu, če potrebujemo še kaj, krega me, ker vedno sam odnesem smeti po 40. stopnicah v kanto. To je menda njeno delo, me za vsakič okrega. A prosim vas lepo, teta pri svojih 70. letih menda ne bo za mano pospravljala mojih smeti… No ja, morda sem pa čuden a se mi nekako ne zdi naravno. Vsaj dvakrat med dopustom skuha za moja fanta kraljevsko kosilo. Vztraja, da to spada k ponudbi in da naj si z gospo (tukaj misli mojo ženo) le vzameva malo pavze! Lahko verjamete? Madona, saj hodim k tej gospe kot bi prišel k stari mami na obisk! Vedno je na mizi potica, štrudelj (vem, da se reče jabolčni zavitek, a tako mi lepše zveni!) ali vsaj »mašinski« piškoti. In tudi mož vedno od nekje potegne kozarec bevande… Aja in za apartma mi je hotela računati 47€ na noč, pa sem ji kar po 50€ plačal, ker se mi zdi manj že goljufija. Ja pa je spet prinesla celo vrečko školjk za moja fanta, jaz sem pa stisnil po 100 kun za njena vnuka. Kdo ve, do kdaj se bi to poslavljanje nadaljevalo, če ne bi bil Tadej že res na koncu z živci in je glasno začel ugovarjati (beri: tuliti kot zverina). Pa smo šli s solzami v očeh, teta v kuhinjo, mi pa domov.

Se vam že kaj sanja, kam greste drugo leto na dopust? Meni so stvari jasne…

 
Vir: http://www.bfi.org.uk

Stari mojster Al Pacino je zopet briljantno odigral svojo vlogo – vem, film je star kakšnih 16 let, a v svoji filmoteki sem ga vtaknil med klasiko, evergreene če hočete. Ravno poleg Nespodobnega povabila in Šepetalca konjem Roberta Redforda ter Najinih mostov Eastwoodovega Clinta. A vrnimo se k Vonju po ženski.

Vem, da ima film svoje trenutke a meni se je nepozabno vtisnil v spomin tango z naključno plesalko v baru. Prišla je na zmenek z izvoljencem a za en sam ples jo Al ukrade. Odplešeta na krilih in na prej pustem obrazu mladenke se prikaže čaroben nasmeh, zapeljiv, omamen. Plešeta in pozabita na polkovnikovo slepoto, na njenega frajerja, nič ni važen jutri, kdo se še spomne včerajšnjega dne, važen je sedaj in zdaj! Nato se ples konča, dama si nadene vsakodnevno masko na obraz in se pusti ljubemu odpeljati. Nič več misterioznosti, nobene skrivnosti več – samo še bridek vsakdan je pred njo.

Ste že kdaj opazili, da vsak človek vleče za seboj sebi značilen vonj? Sam sem to opazil (vem, da bo težko verjeti) v klopi farne cerkve, ko sem bil še mlad fantič. Seveda so sedeži v klopeh strogo razdeljeni že generacije in generacije. A tega seveda nisem vedel (še). Torej sem bil vedno na nekoga sedežu in vedno se je ta stric grobo usedel poleg mene. In sčasoma je zadišalo…po hlevu in kravah in ko sem se sprakticiral, sem lahko vohal tudi mlade prašičke in vonj po kurah. Vse to je namreč moj sosed lepo v nedeljski obleki zjutraj obšel in se nato poln aromatičnih vonjav odpravil v cerkev. Saj ni bil sam kriv – tako je delal že njegov oče in star oče. Tako je bilo življenje na vasi, kjer so bile domače živali Mercator in Tuš, Spar in Leclerc.

Sam se včasih iz dolgočasja zabavam z zanimivo igrico. Oči vidijo človeka a vonj pove o njem tiste drobne skrivnosti, ki so navadno očem zakrite. Na dopustu, kjer sem imel časa, da bi lahko še enkrat ustvaril Svet, če bi bil Bog, je bila enkratna priložnost za mojo majhno zabavo. Kaj vse vonj odkrije o ljudeh! Na oko skockana dama, za popizdit visoka in naduta, s kremplji ujede in Guccijevo garderobo, pušča za sabo osladno mešanico parfumov, ki na preznojeni koži reagirajo in potegnejo na mili vonj po kanalizaciji! Užitek pa je vdihniti svež vonj, ki spada k mladi jogerki. Čeprav vsa preznojena, brez kančka parfuma pušča za seboj oblak estrogena, ki deluje na moške kot rdeča cunjica na bika v areni! Ja, včasih gre pa videz tudi k vonju in tukaj pač ni skrivnosti…

Kakor pri pitju dobrega vina rad razvajam vsa čutila – oči, nos in brbončice, tako se tudi ženski (odkar sem srečno poročen pač samo eni) rad posvetim z vsemi čuti. Največkrat sem za trud poplačan, včasih pa pač pričakujem več sreče prihodnjič J.

Toliko za sedaj. Komaj sem namreč prišel domov – tokrat iz desetdnevnega oddiha. Pralni stroj besno spira pesek in kremo iz brisač, otroka veselo uničujeta kar je še od parketa ostalo, ženkica zapeljivo skače po sobi (in v zraku je estrogen). Več o morskih dnevih morda še nocoj, sedaj pa zakonske obveznosti. Držite pesti!

Vir: http://static.flickr.com

Kako malo potrebuje človek, da je srečen! S praznim mehurjem sem nadaljeval pot in življenje je bilo naenkrat rožnato. Nič več mrzlih kapelj potu na čelu, nič več nekontroliranega mencanja nog, nič več mučne tišine. V avtu se je oglasila pesem – stari partizanski napevi (to je namreč ves repertoar, ki mi je ostal iz osnovne šole poleg Verderberjeve: Kruh ponoči spi) so trgali ženi možgane iz lobanje. Med premori pa je moj Kristjan recitiral pesmi Borisa A. Novaka, ki mu jih pomotoma berem za lahko noč. Še posebej se mulcu zdi imenitno, da lahko brez kazni uporablja besedo »lulek«, ki jo pesnik večkrat omenja poleg drugih organov in pojmov.

Morje! Naše (in čisto malo tudi hrvaško J ) Adrijansko morje se je prikazalo. In zame bi bilo to čisto dovolj. Videti morje in … oditi domov. A če smo že tu, pa poiščimo še Martino v tem Sukošanu in njen poln hladilnik. Bog ve, da dolga vožnja človeka sestrada! Jože in Larica sta nas že čakala na pločniku in moja fanta sta od sreče kar v avtu zaplesala ples radosti, ki ni primeren za zaprte prostore, še posebej pa ga odsvetujejo v avtu! Z roko sem na slepo mlatil za prvimi sedeži, dokler nista s tem obredom prenehala. Tako, da sem končno lahko ustavil. Po kratkem pozdravu in posvetu smo prispeli pred apartma, zategnili ročno in upali, da nas ne bodo »košulje plave« kaznovale kar tako – zaradi skrhanih bilateralnih odnosov med državama.

Razgled iz terase je bil božanski (sploh na polno mizo pred nami) in ni me motilo, da otroka lezeta po ledenomrzlih ploščicah in porivata vsak svoj bager v samo njima vidnem peskokopu. Njuna sestrična je bila še vedno v transu od sreče, da sta prišla in ju je samo opazovala, mi pa: kruh in salama, kruh in ribe, kruh in mamini zrezki za na pot, ki jih nismo uspeli na poti zdrobiti. Piva. Kruh in paradižnik, paprika, piva. Od silne sreč, ker smo v labirintu mesta našli ravno Jožita in Martino: piva! Nato pa otroke za roke pa na večerni sprehod.

Tadej je že takoj pokazal nezaustavljivo željo po metanju kamenčkov v morje, kar se mi je zdelo v redu in romantično, dokler ni med morjem in Tadejem stal avtomobil, kar pa malega ni preprečilo, da ne bi kamna vseeno vrgel…v avto! Na srečo v gumo a dovolj, da sem zamenjal barve na obrazu od blede o spektra rdeče proti modro vijoličasti. Omenil sem še nekaj lepih misli o življenju, par stavkov na temo: ko sem bil jaz majhen in zaključil z grožnjami o fizičnem kaznovanju, vijačenju glave in igranju bowlinga z njo na prvi gostilniški terasi. Ne vem, zakaj me nihče resno ne jemlje, ko sem jezen?! Še žena se je smejala in me ohladila, tako da smo se sprehajali naprej. Levo zid, ozka asfaltna stezica (prometna ko hudič v obe smeri), desno pa morje. Letali smo za otroci kot koklje za piščeti in večerni sprehod se je prelevil v borbo za preživetje. Dokler nismo prišli do zabaviščnega parka. Ali naj raje rečem: do pokopališča ringelšpilov, igralnih avtomatov in kar je še podobnih zadev. Najmlajša naprava je namreč verjetno videla še tovariša Tita v mladih letih, kar pomeni, da je bil datum izdelave postavljen daleč v šestdeseta leta! Amortizacija je bila že zdavnaj izplačana in vsaka dodatna kuna je bila darilo. A mojih mulcev to ni zanimalo: trampolin, nato pa vožnja z vlakcem. Tu se je seveda zapletlo. Tadej si je srčno želel na vlakec, obenem pa se ga tudi bal. Zato so še mene (yeah!) posadili na klopco za njim. A da sem spravil svoj (atletsko grajen) telešček na vlak, so morali skoraj cel vagon razkopati! Prav – pa naj vsaj enkrat zaslužijo plačo! Nato pa prva in gas! Ves park me je gledal, jaz pa sem se temu primerno držal in ponosno užival v vožnji! Tadeju je bilo hitro dovolj a jaz sem neizmerno užival. Sonja se je umaknila v ozadje, da je ne bi slučajno kdo povezal s kričečima mulcoma in njunim očijem, ki so vriskali, kričali in oddajali še celo vrsto čudnih zvokov iz sebe. A kaj bi to – važen je užitek.

 Vrnili smo se v bazni tabor in ob prijetnem brnenju komarjev utonili v krepčilen spanec…

Ki je trajal ravno do pol sedme ure! Še ves zmečkan, oklan od komarjev in omotičen, sem pritisnil čokolino za otroke, se parkiral na teraso in dovolil morju, da me gleda, ko dremam naprej. Otroci pa spet v svoj virualni kamnolom in brm brm.

Da so se odrasli laže spakirali, sem (odgovoren oči) odpeljal svoja otroka in Laro na sprehod ob obali. Po 10m sprehoda, si je Kristjan zaželel potipati morje. Kdo sem jaz, da bi otroku kratil veselje? Ravno, ko sem mu mislil podati še zadnje nasvete o nevarnostih v bližini vode, sem doumel, da mojih nasvetov ne potrebuje več, saj je v istem trenutku, kolikor je bil dolg in širok, padel v »kristalno bistro« pristaniško morje! Ker se mi ni dalo na tešče bogariti, sem izbral drugo varianto in se nasmejal z otroci. Menda so mimoidoči mislili, da se mi je do kraja sfuzlalo a vedno ne igram vloge zadrgnjenega starša – včasih sem mulcoma tudi tovariš pri igri. Kristjana smo preoblekli, medtem so bile potovalke spakirane in odpeljali smo se v obljubljeno deželo: Biograd.

Pred borovim gozdičkom zapornica, prijavimo, da bi želeli tu pustiti avto. Spustijo nas v gozd, ki je menda (zelo) urejeno parkirišče. Wright! Kot da bi sam ogradil kos Mladičkega brezja v Vavpči vasi in računal nadebudnim turistom za senčico. Hja, turizem pa res molze! Zarana smo bili na plaži in z Jožkotom sva na podlagi dolgoletnih taborniških izkušenj razpela šotor na mestu, kjer naj bi bila čez sekundo dvajset senca. Naj vam že kar takoj zaupam, da na tem mestu cel dan NI bilo sence. Hladno je postalo šele ob osmih zvečer, ko smo se itak že pakirali domov. Pa kaj – smo pa vsaj po senci pakirali J. Plaža kot plaža: kamni in morje. Tadeja je grozno pikalo (ker doma sirotek ni navajen makadama), zato smo ga obuli v Hervisove 5 € vredne copate za na plažo. V trenutku jih je sezul (menda so bile prepoceni?) in jokal naprej. Ko sem ga končno spravil do obale, se je pomiril, saj je našel smisel življenja v metanju skal v morje. A moj Tadej je čez minuto to igro nadgradil in napravil še mnogo bolj zanimivo: metanje skal v ljudi na plaži! Vsi niso te igre razumeli (primitivneži), zato sem ga lastnoročno odstranil iz prizorišča. S kristjanom sva preizkusila silen kup opreme: masko, plavutke in kar je še podobne krame. Nato pa pedalin! Celo življenje si že želim voziti to zverino na pedala, pa nibilo nikoli časa (beri denarja). A sedaj si ga bom privoščil, pa če grem na štop domov! V silni ihti in hitenju sem šele 100 metrov od obale opazil, da seveda nisem opremil sinov z varnostnimi rokavčki! Posledično sem bil 30 minut (kolikor je ta moj izlet trajal) živčen, nemiren in v strahu. Fanta sem stiskal za roki, da imata še danes modrice a onadva sta kljub temu uživala kar je na koncu koncev edino pomembno! Čez dan se ni dogajalo veliko. Star bor se je zrušil na plažo in skoraj pobil nekaj turistov pod sabo, sonce je sekalo, da bi kmalu fasal sončarico, po radiu smo spremljali poročila o prometu in kilometrske zastoje na cestah… Nato mi je bilo ob osmih dovolj, spokali smo se domov!

Vozili smo v enem šusu – gužve ni bilo. Vsi so spali v avtu in priznam – občasno sem tudi sam zadremuckal (hecam se). Je pa res, da sem bil kar malo utrujen, ko smo prispeli domov. A časa za jamranje ni bilo. Jutri je bil nov dan, kmečke igre in pečenka – tukaj pač ne morem manjkati!

Morje pa… Čaka. Da pridem nazaj. Saj bom, a dlje kot v mojo Crikvenico pač ne grem. Tam imam svoj mir, svojo konobo, svojo kelnarco. Ki mi natoči z nasmeškom. Ja, tam bi bil lahko doma! Čeprav so ljudje na plaži zloženi kot Clioti na Revozovem parkirišču, čeprav je plaža v mreži za plačat, čeprav je 100 razlogov, da tam ne bi bil. A mestece mi deluje nekako domače veste. In teta (saj nismo v žlahti, samo jaz jo tako kličem) večkrat skuha juhico za moja fanta. In potem vrževa debato o življenju in starih časih. In sva srečna ona in jaz. Ona je našla »sina«, ki jo posluša in jaz »teto«, ki ji lahko zaupam, ne da bi se delala pametno in me učila. Lušna simbioza, ni kaj!

Vir: http://www.20id.org/bunnycar.jpg

Malokdaj se z ženo tako hitro odločiva za nekaj. Sam sem sicer impulziven človek tipa: gremo? Gremo! Ona pa je glas razuma v družini in po predočenju vseh ovir, možnih katastrof in čisto na koncu še po kratki finančni dekompoziciji podviga, se s sklonjeno glavo podredim razumu. A ta vikend so tudi ženi čustva zameglila razum in smo šli! Kam? V petek popoldne po šihtu proti morju, v Sukošan. To pa iz dveh razlogov. Prvi je ta, da nam že desetletje vbijajo v glavo, kako je to raj na Zemlji in da sva z najino Crikvenico prav po penzionistično dolgočasna. Zato sva se odločila ta raj na Zemlji obiskati. Drugi razlog pa je bil ta, da je imela sestra najet apartma tam doli in za eno noč je rekla, da je ne bo vrag vzel, če nas malo šverca (kar je ZELO pogumno dejanje za Martino, ki je poosebljena Pravica in se bi šla menda kar sama prijavit, da je prehitro vozila, če je že policija ne bi ustavila…). Moja žena je že v četrtek vse spakirala pedantno in natančno (hvala), tako da sem ljubljena sinova v petek vrgel na zadnji sedež, poleg njiju sem zložil še 47 avtomobilčkov, tri bagerje, 12 težkih rovokopačev, 1 prekucnik, eno kombinirko s pokvarjeno roko, nekaj pleničk, medvede in ostale nujno potrebne rekvizite za preživetje štiriurne vožnje. Sonja je imela na prvem sedežu zloženo prvo pomoč v obliki dveh litrov mleka, treh vrst sokov, vode z in brez okusa, čips, smoki, čokolado, sendviče in to je bilo to. Vidite, da je v redu, če imate zelo suho ženo? S težkim srcem smo se poslovili od rodne grude, pri srcu me je stiskalo  kot Titanikove potnike, ko so odrinili od doka… A ni kaj – smelo smo drveli novim dogodivščinam naproti…

Seveda je v petek močno deževalo a sam sem verjel internetni napovedi in v kratkih hlačah pilotiral naš projektil. Destinacija je bila nekako samo približno znana, ker je sposojen (hvala Tomaž) Garmini vztrajno trdil, da Sukošan ni na Hrvaškem… Jao, da ga Hrvati slišijo!!! Zato sem to moderno igračko za odrasle raje varno zaklenil doma. Jo bom raje uporabljal za navigacijo do semiške slaščičarne in nazaj. Na poti pa sem se zanašal na prirojeni mi nagon, da vedno najdem pot do polnega hladilnika, kar je Martinin hladilnik nedvomno bil!

Peljemo se mi prešerne volje, brundam pesmico v brk, sproti odgovarjam Kristjanu, ki mi je razkrival življenjske načrte za nadaljnih 67 let: imel bo kamione, peskokope, ladje, dvanajst terencev… Japi skratka! Znaki me že 10 km pred Malo Kapelo opozarjajo, da so zastoji na cesti. Samo nasmehnil sem se, saj smo brez nadaljnega lepo furali 130. Potem pa stop! Nič več…Stop! Kolona, gužva, drugi svet. Kar naenkrat: BUM! V paniki se sklonim pod volan…Nič, tišina, žena cela, otroka se mi smejita… Po kratki rekonstrukciji dogodkov sva s Sonjo ugotovila, da je najin najmlajši sinek, ljubika zlata, tatina krv i veselje, besno vrgel enega svojih prekleto težkih kovinskih avtov v vetrobransko steklo! Menda je bil hud, ker stojimo… Ja če mi kamenček ne razbije stekla, mi ga bo pa mulc al kaj??? Ja pa to ne moreš verjet! Med počasnim premikanjem sem otrokoma besno recitiral psalme iz Mahabharate in upal, da se ju bo stara modrost prijela. Živčen sem lokal vodo, sok in grizljal slani čips, kar je povzročilo še večjo žejo. In po enostavni enačbi: kolikor gre not, mora ven, se mi je prižgala lučka: mehur je poln! Ups! Kaj pa sedaj? Kolona nikamor, levo avti, desno besni policaji… jaz pa poln mehur… In nato polne sečevode…ledvice…Polno! Mene lulat ljudje božji! Joj, tako se mi ni mudilo lulat odkar sem prišel na UZ ledvic menda eden redkih s polnim mehurjem=tri litre vode! In po čakanju na pregled in ko tistega ščegetanja po ledvicah in nato še prostati kar ni hotelo biti konca, sem zdravnici naravnost povedal, da če ne bo HITRO končala, bova oba lovila mojega korenjaka kot gasilsko cev, ki uide gasilcu. Pol bo pa hec! Zdravnici se takrat to ni zdelo smešno in je s pregledom PRONTO zaključila, da sem se šel olajšat na WC. V koloni pred tunelom pa še kar nič. Nato pa le nekako… Premiki in nato predor… Še 4 km, še 3,5 km…jao, jao, jao, mene lulatttttt! In končno počivališče. V teku sem iskal WC in vam povem, da bi se bil sposoben polulati kar tam, na sredi asfalta. Pa je bil na mojo srečo WC lepo postavljen, brez komplikacij, tako da sem se z velikim olajšanjem prav veselo poscal! Groza kakšna zadrega!

Nič, bom kar zaključil s prvim delom potovanja, ker toliko omenjam to preklicano reč, da me je spet prijelo… Verjetno posledica pira, ki ga veselo tankam (zgolj zaradi navdiha, drugače ga ne maram, saj me poznate J ). Da pa vas razrajcam za naprej, kratki naslovi naslednjih poglavij…

Sukošan: kako zapeljati turista, da najde želeni apartma res čisto na koncu?

Kaj imajo skupnega večerni sprehod ob obali in ruska ruleta

Zakaj imajo CRO komarji kobro namesto rilčka?

Jutranji sprehod in hitro kopanje v brodogradilištu

Biograd: nove dimenzije gužve

Kako je, ko se senca nad tabo zlomi

Oda sreče moji Crikvenici

Jaz pa jašem čez Velebit spet domov… in še mnogo mnogo drugih, zanimivih odgovorov na vaša vprašanja boste prebrali v naslednji epizodi: Hrabri Dušan (izgubljen) na Hrvaškem.

Stay tuned…

In karkoli boste že počeli nocoj… tega nikar ne počnite sami!

Vir: http://www.coool-stuff.com

Vseh svojih trideset in nekaj let rad razmišljam o sebi kot o preprostem kmečkem fantiču. Imel sem srečo, da sem s sosedovimi mulci na paši pekel krompir, dirkal za kravami po sosedovi detelji in včasih tudi po nesreči do členkov obtičal v pristnem, toplem kravjem kakcu! Seveda sem si želel marsikaj. Imel sem želje po »osmici«. To je takšna avtocesta z dvema avtomobilčkoma, ki glede na tvoje upravljanje, besno drvita po stezi v obliki osmice. Seveda nisem želene igračke videl nikjer drugje kot samo v katalogu Otto, ki ga je prijatelj zmaknil sosedi – direktorjevi ženi. Poleg igračk, ur in nakita seveda nismo mogli mimo strani z ženskim perilom in kot stranski efekt so se mi v sanjah občasno poleg avtomobilčkov in igrač prikazovali tudi razni bolj ali manj pohujšljivi deli ženskega perila! Predvsem smo imeli veeeeeeeeliiiiko časa: za izdelavo rogov iz kostanjeve skorje, leščevih piščali in umetelno okrašenih palic. Ki so bile viteški meč, turška sablja, popotna palica ali pa Krpanov kij, odvisno pač od igre, ki smo jo takrat igrali.

Leta so minevala, osvojil sem Novo mesto, napadel Ljubljano. A vedno sem globoko v srcu ostal pastirček. Zato sem se vrnil domov. »Tujina« me je zlomila, želel sem domov. Z leti se je tudi dom spremenil. Modernizirali smo se, internet v vsako hišo! Mobiteli, službeni avti, položaj na vasi… Vse je štelo. In še vedno šteje. A jaz ljubim svoj mir, zato ne maram za politiko, ne maram dvoran, forumov, javnih tribun. Vražiček v meni pa ne počiva in včasih si koga privoščim. Kakšnega mestnega japija, ki pride v naše kraje po duševni mir in misli, da je svet njegov, če se vozi brez strehe in nabija base, da se žolne komaj obdržijo na drevesih. Ali pa snoba, ki se je z leti dokopal do stranske funkcije, ki je menda svetovno pomembna… Kako si jih privoščim?

V sredo je bil eden »tistih« dnevov. Težkih. Tečnih. Popoldan sem nekako prebogaril in prevpil, nato pa sem svoja potomca, prestolonaslednika, prenašalca mojega DNK materiala ali z eno besedo: sinova, prepustil predragi ženi in skočil na kolo. Pred leti sem ga redno mučil (kolo namreč) a sem z menjavo službe zgubil ritem, dobil pa kilograme. Tako, da sem se odločil nekje v začetku leta (glej v arhivu bloga prvi ali drugi prispevek), da bo revolucija. No, po sedmih mesecih stroge diete, nečloveškega odrekanja, mi je z železno voljo in neumornim duhom uspelo zrediti se za kilogramček! To bi bil sicer uspeh, če ne bi bil moj cilj shujšati za kakšnih dvajset kilc (vem, vem – utopija!). Da ne zaidem: sedel sem na kolo in odbrzel v neznano. Šele v gozdu sem opazil, da sem zelo športno opremljen. Na glavi nekaj redkih las, ki v normalnem stanju tvorijo mojo frizuro, pod obremenitvijo pa se zlepijo v nedefinirano formo potnih res. Obraz rdeč kot astmatik pred infarktom, pot se je iz obraza curkoma ulival na klasično »T«shirt majčko, ki je preživela zadnje štiri ameriške predsednike (torej je stara okrog 16 let a se meni zdi še kot nova). Pa kaj je to 16 let lepo vas prosim! Še če ženinega ljubimca premlatiš ko vola in ga vržeš skozi okno, ženo pa pošteno premikastiš, prideš prej iz zapora! Sicer majčka ni zadnji krik mode, je pa vsekakor uporabna in nekako raste z mano, zato sem nanjo tudi emocionalno navezan… Kratke hlače… No ja, tukaj se bi pa strinjal z ženo, ki mi pravi, da sem zanemarjen. Pa sem mislil, da so še nekako, dokler mi v enem od klancev ni sedež (če se tej deski na vrhu okvirja kolesa lahko tako reče) raztrgal hlače ravno v najbolj delikatnem predelu moškega telesa. Torej hlače so bile res poden! Na nogah pa adidaske, tiste taprave, ki jih kitajski otročki dneve in noči šivajo in lepijo. Ker pa ne podpiram izkoriščanja otrok, nosim en par do popolnega uničenja. Tako je bil primerek na mojih nogah udeležen v betoniranju, košenju trave, skakanju po blatu, v brcanju kamnov po cesti, enkrat ali dvakrat je preživel napad besnega psa pa tudi nekaj teka in hoje je bilo. In če sedaj vse te kose obleke nekako vizualizirate in jih nataknete na 100 kilogramski, sopihajoč, prhajoč in sočno preklinjajoč projektil… Dobite mene! Na kolesu, na gozdni poti, ki se nadaljuje v asfaltno cesto skozi mesto. Na prehodu tako srečam teto, ki me premeri od vrha do tal in nazaj, zmaje z glavo, me še enkrat pogleda, še enkrat zmaje in odhiti naprej. Tudi sam sem se nasmehnil, kaj pa naj? Sem pač pastirček v duši in tudi naša vas ni ravno Holliwood…

Nekoč sem delal za naše farmacevtsko podjetje montažo aparata, ki sem ga konstruiral. Prvi dan vletimo do vratarja, ki je ves zlikan in spoliran stal pred vratarsko hišico kot reklama za Persil. Z nasmehom nas je ustavil in popisal cel avto, nas, orodje, vprašal po dokumentih, preveril žlahto tri kolena nazaj in nas šele nato s težavo spustil naprej… Naslednji dan pa sem v obleki s kravato prišel na prevzem in račun, mi je pa taisti možic skoraj poljubil rob obleke… No ja… Pa sem bil isti človek kot prejšnji dan, veste…

Včasih v obleki, drugič do komolcev od šmira, enkrat pašta in fižol, drugič suši. Vsako delo ima svoj čar in vsako delo zahteva celega človeka. V moji prvi službi sva se s sodelavcem med pavzo pogovarjala o Malem princu, komentirala sva Hemingwaya, obdelovala Inke, Azteke in kar je še podobnih ljudstev. Latinski izrazi: Mea culpa, Cosa nostra, … Ni da ni! A najbolj hecno je bilo, da sem bil takrat rezkalec, on pa strugar. Vidite, to je pa bil hec! In ni ga lepšega, kot kakšnega visokega japija potlačiti na njegovem področju! Ko že misli, da te je dotolkel, ker si v kombinezonu on pa ves sijoč v Labodovi novi kreaciji, mu pa spustiš kajlico ali dve, naložiš o Mariji Tereziji in šolski reformi, ki je bila že takrat dobra, mi pa še danes iščemo ideal, o Napoleonu in Ilirskih provincah, o Maistru in njegovem boju za severno mejo… Navržeš še Prešernov verz, Župančičevo pesmico, morda malo popestriš z Borisom A. Novakom. Obrneš na ACAD, Catio, potegneš ven grafiko, se navežeš na Corel Draw in kar je še podobnih scen za slike štimat. Greš na fotoaparate, leče, goriščne razdalje, konveksnost, konkavnost,…Pa si že pri Zeissovi optiki in od tam je le korak do orožja in priljubljene teme med moškimi: služenje vojaškega roka! Tam ga seveda dotolčeš in sedaj se scena spremeni: on stoji poklapano pred teboj in se počuti majhnega, ti pa zmagoslavno odžvižgaš Marseljezo, se na peti obrneš in zmagoslavno odideš!

Toliko o obleki. Lahko skriva bedaka pred svetom, lahko v njej tiči svetovljan. Lahko vas v capah preseneti genij in lahko da je v »zakmašni« obleki berač. A vsak človek ima svoje dostojanstvo in svoj jaz. Ki ga včasih kaže svetu tudi z obleko. Zato bodite strpni in človeka spoznajte, preden ga obtožite!

Aha, kaj se je zgodilo s teto, ki me je videla na prehodu? Prijateljici (ki je še vročo novico nesla moji mami, ki jo je še vročo posredovala meni) je razložila, v kaj se je sprevrgel trgovkin sin (to sem jaz, ker je bila moja mama trgovka, sem jaz zaznamovan s tem…). Pa včasih je bil pa tako lep fant, pri maši ministriral, pa tako fajn ženo ima, pa dva sina, on pa tak po gozdu… Saj vas ne zanima naprej, mar ne?

Vir: http://artofmanliness.com

 Zadihan sem se vrgel pod štor stare bukve, glavo zaril v mah in se delal, da me ni. Potne kaplje so polzele po čelu, mi zalivale oči in silile v usta. Zaščitna očala so bila že davno orošena do take mere, da sem komaj ločil drevo od človeka. Srce je nabijalo in črpalo kri po venah, da sem bil prav prestrašen, kaj se dogaja z mojimi oblogami holesterola. Še enkrat sem preveril, da imam orožje odklenjeno, zares sočno pljunil izpod maske in pomolil konico maske na plano. Iz drugega konca poligona je bilo slišati rahle poke. Zgolj preverjanje živcev nasprotnika. A napad naj se bi odvijal po moji strani poligona. Poizkušal sem pozabiti kolegovo modrico na vratu iz prejšnje igre in sočne psovke, ki so samo podkrepile njegov izraz na obrazu: ko si izločen iz igre boli, hudičevo boli! A sedaj ni bil čas za spomine in strah. Še enkrat sem pomolil glavo izza štora – pripravil sem se za juriš. A nisem še bil na kolenih, že je bil štor obarvan zeleno… Plok, plok, plok, plok  je pljuskalo po zaklonu! Zopet sem se zlil s tlemi in gorenjski mah ni še nikoli lepše dišal kot ravno takrat. Malo sem poizkušal razmišljati a moj nasprotnik me je vztrajno in obilno obstreljeval. Klinc, sem zaklel v brado! Ni hudič, da ga ne bi premagal »prsa u prsa«! Odplazil sem se meter ali dva v stran, se noro hitro dvignil in besno tekel proti nasprotniku. Tudi on me je opazil (kako bi zgrešil 100 kg zverino, ki lomasti proti tebi in ob tem še spušča čudno čudne krike?) in me seveda obsul s prekletimi kroglicami… Zopet sem se skril za prvo bukvo in opazil, da sem očitno v žaru borbe in vidljivosti »nič«  napadal staro, polomljeno smreko, medtem, ko se je moj napadalec varno skrival v svojem zaklonu in me z veseljem obstreljeval… Nekaj pregrešnih misli na temo očal in zaščite sem si zamrmral v brado in previdno pokukal izza drevesa. Plejsk! In nato grenak okus v ustih, pekoča bolečina v vratu in ključnici… Da – to je smrt! Zarjovel sem, da sem zadet, tako da so me vsi slišali. Malo tiše pa sem (za svojo dušo) preklel vojsko in igre. Kot moker cucek sem se odpravil v »safe zone«, kjer so me prelepe medicinke (v sanjah, srček!), v resnici pa vodja igre, pregledal. Hja, pokasiral sem prelepo modrico, podobno strastnemu ugrizu mlade ljubice. Zdaj pa razloži doma, kaj se je dogajalo na »team buildingu«. Na srečo je bila moja »smrt« zadnji akt v adrenalinskem parku in prijetno utrujen sem se lahko prepustil mirni vožnji domov.

Vse skupaj se je začelo z igrami na tleh, kjer smo malo preizkušali živčke in teamsko delo. Kar se na prvi pogled zdi kot otročja igra, je lahko hudo komplicirana zadeva, veste. Nekako nam je uspevalo, morda se bi lahko malo več časa pripravljali a v danem trenutku smo z naloženo nam nalogo vedno opravili. Čeprav sem bil nekako novinec, se mi je uspelo infiltrirati v zgodbo in delovali smo kot celota. In ob koncu »pritlehnih« iger se je vse skupaj šele začelo…

Višina. In moj strah, povezan z njo. Hja, nazadnje sem padel iz druge plate hiše, ko sem bil star šest let. In od takrat nekako nisem vstal višje od pručke. Saj veste tisto o pticah na nebu in ribah v vodi… A direktor je rekel, da naj premagamo strah. O.K. On že ve. Bom pa poizkusil a nekega silnega navdušenja (kar je res – je res) nisem občutil. Veseli del višinskega dela je bilo delitev v skupine in oblačenje varnostnih (česa že?) trakov ali pasov ali kakorkoli se tistemu trakovju in karabinarjem reče. Čelado na glavo in počasi na kraj zločina.

Drevo smrti ali stolp poguma. Sem malo pozabil, kako se je vaja imenovala, ker mi je rahlo šumelo v ušesih. Skratka, možakar je od mene želel, da se povzpnem osem metrov navpično navzgor, se postavim na krogec velik kot krožniček od skodelice kave, nato pa naj v elegantnem loku skočim v prepad – kao v novo življenje. Pa sem razmišljal, kaj neki je narobe z mojim sedanjim življenjem, da bi moral siliti v novo. Al jaz se kar prima počutim že v tem življenju! In stara mama vedno pravi, da moraš biti z malim zadovoljen. Torej? Ampak ne – vsi so bolj ali manj uspešno izvajali akrobacijo. In končno tudi jaz. Pristopil sem hraber kot tiger in se začel vzpenjati. Mi je šlo, da se mi je kar smejalo. Gledal sem kline in hop, hop, hop. Poezija v gibanju. Nato pa konec. Vrh. Super – kaj pa sedaj? Poslušam navodila inštruktorja, naj se vstanem na vrh stolpa. Ej, kdaj si pa bil ti fantek nazadnje tukaj gor, sem si mislil. Kaj veš, da imam jaz 44 številko čevlja, tukaj gor je pa ravno dovolj prostora za dva mravljinca, če se fajn skup tiščita?! Kam za Boga milega naj pa vstanem??? Pa kaj si ti normalen? Ne, sem se odločil. NE! Jaz grem dol! »Res ne bi poizkusil?« me poizkuša prepričati. NE! Jaz bom splezal dol! Opa – tukaj je bil pa on neizprosen:« vrzi se dol!« Ja ljubi Jezus, Marija, dvanajst apostolov in pečen odojček z malo čebule – NE ME ZEZAT! Jaz bi šel prosim, prosim, prosim dol! Ne – skočiti moraš! Saj te držim… Ja ti boš meni srček govoril, da me držiš. Meni je že moj pokojni star ata na dušo položil besede:«Uzdaj se use i u svoje kljuse!«. In če si star 87 let, gotovo tudi nekaj veš. Tale puhobradi mladiček pa meni:«Saj te držim«. Še svojega sajvestekaj verjetno ne more sam držati, kadar lula, pa bo mene držal. Ampak, da me kolegi res ne bodo kleli in da ne bom največja cicija od vseh, sem se plašno vrgel iz tega stebra sramote. Pomilovalno so me gledali in saj vem, kaj so si mislili a zrak pač ni moj ambient! Ce la vie! Nismo vsi za vse, veste…

S sklonjeno glavo sem se premaknil na naslednjo vajo. Delali smo v paru in seveda mene kot hrabrega miška, ni noben hotel za par. Al jim ne moreš zamerit. Končno so me prisodili dekletu, ki se je trudila skriti nesrečen izraz na obrazu. Nato pa gor. Paziti sva morala en na drugega in (vem, ne morete verjeti) nekako mi je uspevalo. Dokler me ni na najbolj oddaljeni vaji dobila toča. Ja pa jeb…božiča pa kaj je toča gratis ali smo doplačali za dodatne efekte?! In vse sranje se vedno (seveda) dogaja ravno meni! V sebi znotraj sem tiho mrmral vse kletvice naših bratskih narodov, ki jih ni malo, nato še nekaj v tujih jezikih in ko sem izčrpal ves besedni zaklad, sem zadevo ponovil od začetka. Na zunaj pa sem se lepo ukvarjal z gumami in zajlami in točo in… Ja, sedaj pa vem, zakaj je to adrenalinski park! Na platoju me je frajer že čakal, da me spusti na zemljo. Za razliko od prejšnje vaje, se tokrat nisem obotavljal. Fukn.. sem se na hrbet čez rob, pa che sera sera! Me bodo že zložili, ni vrag! No, nič drastičnega se ni zgodilo, razen tega, da sem bil seveda moker, da bi lahko tekmoval za miss mokre majčke na kakšnem bikerskem srečanju. Nato pa… KOSILO!!!!

No, koliba je bila hudo potrebna sesalca a kaj bi to! Hrana – vidite, tukaj sem pa jaz doma. Kar vprašajte me kaj! Odojček, jagenjček, koliko soli, kdaj, kje paziti… No, saj ni važno, najedel sem se adrenalinskim doživetjem primerno (do roba) in s piksno pive v roki meditiral. Nakar me premaknejo nazaj, ker nam je menda ostala še gigantska zibalka! Ej, bi vi radi videli gigantsko bruhljanje po tej nesrečni dolini? Ampak menda ni nič hudega, tako da sem (samo da popravim vtis) odšel še tja. Kolegi te lepo vlečejo po škripcu v rahlem drncu kot čistokrvni Lipicanci do višine (nikoli ne uganete) 8 metrov. Nato mi je še spodaj inštruktorica (lep primerek samičke, to mi lahko verjamete) v pest položila vrvico, ki jo moram sprožiti po odštevanju. In tako vam lepo visim tam zgoraj, odštevam: ena, dve, tri, potegnem in… nič! Pa še potegnem…in še kar visim.. Ja porkama… pa bo kaj ali bom do večerje tle gor, vse me že veže, potegnem kurče… vrvico z vso močjo in… Jaoooooooooooooo prosti pad in lazanja in poln želodec – definitivno niso besede za v isti stavek. No pa je le šlo nekako. In ko se ziblješ nekako na petih metrih je še kar zabavno. A menda sem kar preveč užival, saj me je naša inštruktorica hotela zaustaviti. Počakala me je, da sem se prizibljal mimo in se obesila za vrvico. Malo sem upal, da me bo pošlatala za mojo zadnjico (Bog ve, da je dovolj velika) a je reva v prvem poizkusu prijela vrvico a ji je skoraj spahnilo roki, zato me je v smehu spustila… Kaj boš revica, saj sem tako težak kot ti s posteljo vred. No po vseh Newtonovih zakonih se je zibanje ustavljalo in odrešili so me spon. Vrgel sem špagovje v lopo, sedel s piksno pira in čakal na painball. Medtem pa razmišljal.

Lepo je na višini in če se človek privadi vsemu skupaj, je zadeva celo zabavna. Malo strahu nikoli ne škodi in adrenalin le navda človeka s čisto posebnimi občutki. Pa še sodelavca spoznaš brez igre in blefa. Vsekakor pa je to le en puzzle. Sliko pa sestavlja več koščkov in celota je pač samo seštevek pozitivnih in malo manj pozitivnih lastnosti. Je pa lepo, če prijatelj prizna, da ima slabosti, da je ranljiv, zmotljiv in globoko nekje v sebi tudi pač samo…človek.

Vir: http://www.ednevnik.si/uploads/r/regrat/52965.jpg

Ni lepšega kot po obilnem kosilu sesti pod brajdo, za kamnito mizo in uživati svoj mir! Otroka spita, starša imata raje klimatizirane prostore, žena se ne pusti motiti pri počitku. Pomivalni stroj, pralni stroj – vse dela zanjo, ona pa ima čas zase. In prav je tako. Vsak naj počiva po svoje.

A jaz svoje sence ne menjam za najjačo Panasonic klimo, pa še za masažni stol ne! Sedim na hrastovem deblu, iz mize veje prijeten hlad, rosa ne in ne izgine iz kozarca. Včasih smo sedeli skupaj, sosedje, družina, sedaj pa sem ostal nekako sam. Razgubili so se ljudje, postarali, druge stvari so jim važnejše. Jaz pa ob prijetnem vetriču obujam spomine na četrtek…

Jutro kot vsako – zbudil sem se z dvema majhnima prstkoma v nosu. Potreboval sem nekaj ušivih stotink, da sem se zavedel, da me niso ugrabili Marsovci, ki me ravnokar secirajo in mi skozi nosnici na plano vlečejo možgane, temveč da mi moj preljubi sinček samo želi dobro jutro. Starejši je seveda stal v pripravljenosti in čakal, da pomaga pri jutranji budnici. Pa ni bilo potrebe – začuda sem se zbudil!

Pri nas smo fantje zelo samostojni: napravimo si zajtrk, spijemo kakav in se odpravimo v kopalnico. Ko se vrnemo v kuhinjo, je slika v kopalnici primerna samo za ljudi z res močnimi živci. Samo za predstavo: pokrajina, ki jo opustoši tsunami še kar dobro izgleda v primerjavi z našo kopalnico, ko jo fantje zapustimo. Moja žena je že ena takšnih oseb, ki jo živci ne pustijo na cedilu. Se je jezila nekaj na začetku a se je to kar kmalu končalo. Odkar so ji kirurško odstranili žolč, dosti laže prenaša naše divjanje. Vsekakor pa jo v zahvalo za strpnost do drugačemislečih (to smo mi) na mizi vsako jutro čaka cappuccino – z veliko sladkorja, kot ga ima rada. V tišini smo se gledali to jutro in se v hipu odločili: napadamo Crikvenico! V torbe smo zmetali nekaj cunj, sam sem pripravil šest sendvičev ala šef Dušan (dva kosa dva dni starega kruha, kar zakrijemo s tankim slojem margarine in debelo plastjo domače, suhe salame), v hladilno torbo smo zmetali še nekaj pijače in smo šli. Že ob pol desetih! smo prečkali našo lepo Kolpo in se po lepi njihovi vozili proti morju. Dve leti in še kak dan povrhu, vsko jutro nagovarjam sodelavce, s katerimi se vozimo na šiht, da bi na Vahti obrnili in se zapeljali dol, na morje. Pa ne in ne. Evo, zdaj sem šel pa sam, z družino. Pot se ni niti najmanj vlekla, saj sem moral uporabiti vse svoje znanje, da sem odgovarjal na nenavadna vprašanja radovednega sina. Hopla, smo bili že na izvozu in na lokalni cestici. Na prvem divjem počivališču sem ustavil, da malo pretegnemo noge in opravimo malo potrebo. Pa nas je po prvem pogledu vse minilo: lepa njihova niti ni več tako silno lepa… Vsesortni ostanki, prebavljeni, na pol prebavljeni ali pa nazaj vrženi so lepo pred mano in Kristjanom ležali v neokrnjeni naravi. CSI divizija bi verjetno iz teh ostankov napisala disertacijo o populaciji vzhodnih in centralno evropskih ljudstev, o vzrokih in posledicah njihovih migracij in o prehranjevalnih navadah, sploh pa o vplivu večurne vožnje na želodce in prebavila omenjenih narodov.Naju pa ta tema nekako ni najbolj privlačila.  Kristjan se je na hitro polulal, pa smo kar šli!

Plaža, sonce, morje… Ni da ni! Folk se kopa, čofota, jaz sem pa doma pustil… Saj veste… Mislim, da sem eden redkih osebkov (pa tudi jaz že izumiram), ki gre konec junija na morja in s seboj zavestno ne vzame kopalk, ker se ne bo kopal. Na morju. Ne in pika! Ker sem bil z družino sem si kot zgleden očka kupil kopalke za 50 kun (da, neverjetna kakovost za neverjetno ceno). Če bi bil sam, bi vrgel gate z riti in se nemudoma vrgel z najvišjega pomola kot živa bomba v osvežujočo vodo. Pa nisem bil sam in pustimo to dejanje za drugo priložnost…

Smo se kopali, ja… Čofotali, sončili (jaz ne!), oprezali za bejbami (Kristjan) in za novo linijo ženskih kopalk (Sonja). Najmlajši član družine pa je srečno objemal svojo stekleničko (tatin sine) mleka in blažen v vozičku počival. Če ni ravno sejal groze in straha med vrstniki, ko jim je trgal igrače iz rok in metal kamenje v vodo…

Sendviče smo pojeli kot bi mignil, spili smo vse in sonce se je počasi začelo potapljati v morje. Razumel sem namig – oditi bo treba. Zagrabil sem, kar se je pisalo Kofalt, prijel blazine, brisače, vozičke, lopatke…in vse skupaj nagazil nazaj v avto. Še pomahali smo in čao Croatia! Spet domov…

Lepo je bilo. Razturali smo obalo, fantje so bili ustrezno utrujeni, pometal sem jih v kad in spral sledi soli in komunalnih odplak (sam hecam se, no – voda je bila čista). Zaspala sta kot dva angelčka in tudi midva z ženkico sva se potopila v krepčilni spanec. Hitra akcija, hiter dan, vse se je dogajalo na brž. Nobene panike, nobenih skrbi, še navadil se bi človek na vse to.

Saj vem, moj izlet ni bil nič posebnega. Ljudje se potikajo po Gardskem jezeru, po Avstriji, nekateri skočijo do Munchna ali še dlje. Vzamejo avtodom, jih ni…

A meni je všeč doma (zapečkar). Pod brajdo, za kamnito mizo. Ko pridejo prijatelji, sosedi, ko narežemo salame, ko se v kozarcu iskri hladna pijača. Ko rečemo kakšno moško, se nasmejemo od srca. Ko obiščem slaščičarja, ki je že drugo generacijo pri nas.  In si naročim isto kot že trideset let: kepico čokolade in vanilije. In mi to z nasmeškom nameče, zvrhano porcijo, kar tako, za srečo. In se smejiva en drugemu. Takrat vem, da sem srečen, da mi je lepo. Doma.

Vir: http://nephesh.files.wordpress.com

Ogenj je ena izmed elementarnih prvin, s katerim se moški zelo radi igramo. Strast izvira še iz časov pradavnine, ko so bili moški še dedci! Zjutraj se je vstal na medvedji koži in najvažnejše opravilo je bilo zanetiti ogenj. Nato je žena zbirala drva in pazila nanj, dokler ni njen mačo iz gozda na hrbtu prinesel vsaj mamuta ali dva. Ki sta ga veselo razkosala in na palicah nad ognjem obračala gromozanske kremenateljce (ločevalna dieta je bila huda reč že takrat). Nato je počasi padel mrak, z žensko sta se na tistem medvedjem kožuhu še strastno ljubila in nato objeta zaspala.

Do današnjih dni se ni ohranilo veliko starih, dobrih navad. Vsa ženska poslušnost in ubogljivost je umrla med emancipacijo, mamuti so adijo že kar nekaj let, medvedje kože ljubitelji narave špricajo s sprayem kjerkoli to že lahko počnejo! Moška mačo scena ugaša, prihaja era copatarjev. A nekaj malega nam je pa le ostalo. Čisto naša, moška stvar. Elementarna prvina: ogenj! Ja, tega pa še niso ubili v nas! Kjerkoli že vidimo šop suhe trave, koščke dračja ali star časopis – je v naših mislih ogenj. V naši dolini je še zelo prisotno požigalništvo. Kar pomeni, da področja, ki nam jih ne uspe pokositi, na spomlad kratko malo požgemo. Ta prelepi običaj na žalost počasi izpodriva ovčjereja, vendar še vedno tu in tam požgemo kakšen travnik in nato pride (če s le da) do pobega ognja, ki ga nato naši vrli gasilci lovijo po gori in okoli vikendov – pa imamo show in vsi nekaj od tega.

Včeraj je bil lep popoldan. Fanta sta bila začuda pridna, da se pa ne bi v naslednji sekundi pobila, sem starejšega vpeljal v delo, mlajši je pa opazoval in se učil. Najprej sva s Kristjanom začela kopati mlad krompirček. Moja starša sta ga namreč posadila, kot da moramo prehraniti pol vasi z vso pripadajočo živino vred. In ker ga je mnogo preveč, mi pa mladega zelo radi papcamo, ga kopljemo že kar sedaj. Je odličen, veste. Ampak pozabil sem, da je zemlja zelo (milo rečeno) mokra od nenehnega deževja. Motika je bila blatna, zemlja cmok, krompir pa v kepah blata zvito zakamufliran. A s Kristjanom sva rila po vrstah in zvrtala še tako majhen primerek krompirčka. Tadej naju je zvesto posnemal in čez pol ure je bil rezultat sledeč: polno vedro blatne zmesi, kjer naj bi bil krompir; oči umazan do kolen, blaten kot pujs; Kristjan blaten do pasu, Tadej blaten ves. Bili smo srečni (in blatni). Ker takšnega krompirja ne more našamami uporabljati, smo se odločili za gasilsko akcijo: krompir v gajbico in z vodo nadenj! Razvili smo vrtnarsko cev in škropili ubogi krompir. Seveda s premočnim curkom, da smo ga lovili po celem dvorišču, kar je moja fanta neznansko zabavalo. Kristjan me je poškropil (po nesreči seveda), ker je menil, da mi je dolžan še od včerajšnjega kopanja (vam napišem kdaj drugič). Nato sem si priboril cev in zalil mulca do vratu! Žar borbe nas je tako prevzel, da smo skoraj pozabili na krompir. Podpisali smo premirje, se preoblekli in blatne cunje potisnili gloooooboko na dno koša za perilo. Kako bo mami presenečena! Zdaj pride pa ogenj!

Večkrat grillamo pri kolegih. Vsi imajo neke hi-tec žare: plinske, takšne, drugačne – ognja skoraj več ni! Sam pa (kot pravi moški) obožujem vonj po dimu in ožganih laseh! Je pa le malce drugače, če zagrizneš v kos mesa začinjen s pepelom in z vonjem po dimu in ožganem kot pa če z nožkom rezljaš natanko na identične kockice narezano sterilno kuretno brez osebnosti. Kakorkoli že, fantoma sem želel predstavit čar žara. Pripravili smo trske, papir, vse skupaj po taborniško zložili in prižgali. Seveda časopis več ni tisto, kar je bil pred leti. Sploh ne gori več! Pa sem majčken pihljal s te strani, fanta pa z druge. Ampak onadva sta narobe razumela in sta kar pljuvala in škropila njune bacile po mojem obrazu. Sam sem pa že ves zaripel poizkušal rešiti deviške plamenčke, ki so se pojavili nekje na trskah. Pa smo pihali in oddajali dimne signale! Smrdeli po dimu kot prekajeni lososi, oči rdeče od dima, kašljali smo okoli ognja in pljuvali. A ne zaman: ogenj se je prijel! Zaplesali smo obredni ples, da smo se zahvalili enemu od božanstev, ker nam je naklonil takšno srečo! Nato smo seveda zmetali gor oglje, mrežo in kose mesa. Božansko! In če je človek prijetno utrujen, ga ni lepšega kot dobra tekma nogometa (po TV seveda, da ne bo pomote). Res lep večer. Če se bi pa z ženo še celo noč strastno ljubila (saj se nisva, ne se bat!), bi bilo pa vse skupaj prav kičasto!

Zdaj pa povejte: je ogenj fajn zadeva al kaj!?

Vir: http://yourjobfit.com

Jezen sem bil. V službi. Bolj ko razlagaš, manj te razumejo. Pokroviteljsko te trepljajo po rami češ, saj bo, Dušan. Malo potrpi, pa bo. Hja, vsak od njih mi reče, naj malo potrpim. Ampak meni se tega nabere, veste. Saj vsak od njih ima samo en problem, meni se jih nabere pa deset. In me kar nočejo poslušati. Prosim za pomoč, razlagam, jezim se, trudim se rešiti težave, rdečim, popizdujem… Vsi se hahljajo:«Saj bo, samo še malo potrpi…«. Nato pa utihnem. Nič več bogarjenja, nič več sekiranja. Tisti, ki me poznajo, vedo da je to nevaren trenutek. Kajti dokler sem glasen, se jezim in vpijem, se trudim, me gane. Ko pa utihnem… Me ne gane nič več. Takrat je pa nevarno. Takrat se pa oziram okrog.

In tako je bilo tudi zadnji mesec. Oziral sem se okrog po naši ljubi deželi, če se lahko sekiram tudi za več denarja. Ker delamo pa vsi za denar, veste. Pa naj zavijamo delo v še tako lep celofan, lahko se tolažimo, da hočemo rešiti svet, lahko da nam je delo izziv, možno da v kolektivu uživamo a če vse skupaj lahko dobimo za več denarja, kaj hitro pospravimo mizo in gremo.

V službi nisem tako hudičevo neuspešen. In tisti, ki so včasih delali z menoj, si me včasih želijo. In ravno, ko sem bil v dilemi, kako naprej, pride lepa lepa ponudba. Hja, kdo sem jaz, da se bi upiral. Pa sem šel.

A ni lahko. Odpoved. Me je na predvečer dogodka črvičilo, zvijalo, iskal sem besede. Ker moj šef ni star, zariban bedak – to bi bilo lepo. Vrgel mu bi papirje na mizo, mu pokazal rit in šel. Ampak ne, moj šef je čisto v redu fant, večkrat mi gre na roko, razume moje težave, odobri mi dopust, ko ga potrebujem. In zdaj pridem tam in ga pustim na cedilu. Ampak on je močan fant – se je že pobral. In sedaj teče mesec, v katerem moram dokončati vse. Me kar ožemajo spet. Vsi bi radi, da samo še nekaj naredim za njih. Ja bemubožiča! Al ne morem vsega in kar sprijazniti se bo treba.

Ljudje pa ostajajo. Prijatelji, sodelavci. S katerimi smo skupaj marsikatero šalo razdrli, marsikaj skupaj zakuhali. Se skupaj smejali in krohotali. Delili skrivnosti. To bo še hudičevo težko. Zato o tem težko pišem. Pa v vsaki službi povem, da si želim do konca delati v istem kolektivu. Ker me menjave ubijajo! Ker se mi zdi, da pustim v službi tudi delček sebe. In teh delčkov imam razmetanih po naši ljubi pokrajini toliko, da bo počasi že težko delati, saj me je zelo malo ostalo v enem kosu! Težka bo…

Ampak odojček se bo pa vrtel! In na koncu koncev tudi to ni tako slabo. In harmonika bo igrala in domači kruh iz krušne peči se bo smejal na krožniku poleg belokranjske pogače. In zbrani bomo vsi, ki smo se borili teh nekaj let »rame uz rame«. In skorjica bo hrestala, mast se bo cedila, vino bo diskretno v kozarčkih. Tako je to – slovo.