Jaz pa jašem v Colorado spet domov …

23 08 2017

Na morju sem preživel deset dni. Vem, kdo jih pa ni, porečete. Vsi smo migrirali vsaj za nekaj dni nekam na obalo. Nekateri na slovensko, drugi v Istro, Dalmacijo, morda še južnije, nekateri na jadranske otoke, drugi v sanjske dežele, kamor zaidem samo s prstom po zemljevidu. Še vedno se kot otrok razveselim, ko se prikaže v vsej svoji veličini, mogočnosti in razsežnosti: morje. Moja otroka ga ne doživljata tako. Tam pač je, kmalu bomo na obali, veliko igrišče, v katerem plavaš, nabiraš školjke, se potapljaš, žogaš. Zame pa je veliko več. Je hrepenenje majhnega dečka, ki ni nikoli vedel zagotovo ali bo morje videl ali ne. So skrite želje ob večernih sprehodih med kramarji, so odmevi žive glasbe iz teras hotelov, kamor sem lahko samo pokukal, za kaj več pa ni bilo denarja. Morje je zame cijazenje v avtu velikem kot flamingo, na katerem se sončijo mične gospodične letos, samo da se nas je pet stiskalo v vozilu. Morje so pobalinske akcije v campih in vojne s čistilkami WC jev. Vse to in še več je morje zame. Vrnem se malo v času nazaj, zato me vsak izlet na morje malo tudi pomladi – vsaj v duši. Nariše mi tisti pobalinski nasmešek na obraz in oči dobijo drugačen sijaj. Ja, to je morje zame.
Kot vedno, je tudi morja enkrat konec. Takrat vsak sede v svojo pločevinasto kočijo in se odpelje domov. In tukaj se moja zgodba pravzaprav začne. Rad potujem ob neobičajnih urah, da srečam kar najmanj ljudi. Letos pa me je gospod sosed pošteno preplašil z napovedjo orkanske burje, silnih vetrov, z naravno katastrofo neznanskih razsežnosti. Čeprav na telefonu AcuWeather ni nič vedel o tem in tudi lokalne novice niso pričakovale petih jezdecev Apokalipse, sem nagonsko zaupal sosedu. On že ve, on ima apartma na morju. Družinica se je z rekordno hitrostjo spakirala, pojedli smo nezdrave zadeve iz listnatega testa polnjene z zametki evrokrema, pri Tončiju spili poslovilni capuccino in okoli enajstih odjadrali iz Privlake. V nedeljo. Ko so izmenjave v apartmajih. Na polovici avgusta. Okoli enajstih …
Mahali smo morju v pozdrav, sonce je sijalo kot vsak dan, kot da se požvižga na sosedove vremenske prognoze. Iz vasice smo nekako prišli, nato pa na lepem zastoj in kolona. Hmmmm. Nekaj me je rahlo začrvičilo in takrat sem prvič (kasneje po poti pa še mnogokrat) podvomil v soseda. Šele začeli smo naše potovanje, pa že zastoji. Smo imeli pa lepo priložnost opazovati letala, ki so v morju zajemala vodo in gasila enega od požarov. Pa je mineval čas, mi pa smo bili že čisto blizu križišča, ki je povzročilo zastoje. Zavijanje v levo zna biti duhamorna zadeva, če se pred tabo odvija gost promet. Počutil sem se kot v računalniški igrici, samo da sem imel na voljo manj življenj in samo en avto. Vratolomen podvig mi je uspel in počasi smo napredovali do avtoceste. Počasi je šlo, res počasi. O vetru nobene sledi, cesta do Sv. Roka se je vila pred nami, šteli smo vse serpentine in ugibali, kdaj pridemo do predora. Na cesti pa, prijatelji moji, vsega. Zmahani avti vlečejo zmahane prikolice, bahave jahte so priklopljene na najnovejše izdelke iz Ingolstadta ali iz bavarske prestolnice, po cesti se ljudje vozijo v avtomobilih, ki stanejo toliko, kot manjša vas v naši lepi Beli krajini. In na drugi strani so modeli avtomobilov, ki so bili izdelani pred mojim rojstvom, pa štejem konkretnih štirideset let in drobiž. A to so samo prevozna sredstva. Šoferji, ki jih upravljajo, ti so šele poglavje zase. Nekateri vozijo obvezno po prehitevalnem pasu. Po moje iz dveh razlogov: ali so doma v kakšni od svetovnih metropol in mislijo, da sta nekje še kakšen pas ali dva za vožnjo ali pa so iz dežel, kjer vozijo po levi in se počutijo tako domače. Je pa zelo moteče, če njihova hitrost ne preseže 80 km/h na prehitevalnem pasu, ker potem vsi ostali vozniki prehitevajo po desni in se res vse skupaj zakomplicira. Potem imaš modele, ki se s super novim, de luxe avtom vozijo kot hudič in blendajo vsem pred sabo, da se jim vsi umikajo in skoraj bežijo pred njimi. Če se ne umakneš dovolj hitro, se živčni gospodje ustavijo tik za vašo ritjo, da v vzratnem ogledalu lahko bereš iz ustnic lepo domačo jeb** ti mater – in to kljub temu, da je registrska tablica iz Nemčije, Avstrije ali katere severnih dežel. Nekateri sovozniki sončijo svoje noge na armaturni plošči, kar je načeloma v redu, če so noge last mlade sovoznice, ne pa kakšne tetke v penziji. V nekaterih avtih se vozijo tudi živali. Dobesedno mislim. Različne pasme psov. Poizkušam si predstavljati, kako razložiš nemškemu ovčarju, naj zdrži še malo z veliko potrebo, saj bo kmalu konec kolone … Takrat ne bi bil rad v tistem avtu, res ne.
Mi smo stoično prenašali gnečo, se ustavljali po potrebi, prepevali zimzelene pesmi in se režali. Mislili smo na pizzo v Vinici in podoživljali dogodke na morju. Vse se je lepo končalo in na mejnem prehodu smo srečali avte, ki so na cesti švignili mimo nas kot bi jih gonil Lucifer. Na koncu se vsi dobimo v isti gostilni, mar ne?
Vsa zadeva me je spominjala na karavane, ki so v novem svetu osvajale divji zahod. Različni ljudje na različnih kočijah, različni temperamenti, različni nameni. Ceste in karavane spajajo svetove. Zanimivo, kako malo se je spremenilo v stoletjih. Samo konje v vpregi so zamenjali konji pod avtomobilskim pokrovom in to je vse. Človekova nrav pa je ostala ista. Čudaki na cesti so bili, so in bodo. In mi, ki se jim čudimo tudi.
P.S.: Vetra ni bilo. Samo toliko, v informacijo.

  • Share/Bookmark


Zdrav duh in zdravo telo

7 08 2017

(August 1, 2016)
Rahlo smrdeč po znoju sedim na svoji priljubljeni lokaciji. Na terasi, kjer večerni vetrič milostno odnaša smrad v goro, mrači se, kamor seže oko pa rahle meglice, ki se po opranem ozračju dvigajo v nebo. Mir je, tišina. Le najvztrajnejši prebivalec z laksom mori travo a tudi njega mrak preganja. Moji trije zakladi gledajo televizijo. Vse mi pomenijo. Ampak ne morem sedeti z njimi. Po nekem čudnem naklučju imam tako okvarjen DNK, da v petih minutah gledanja televizije preprosto zaspim. Ni važno, kaj gledam, lahko sem zleknjen, sedim ali pa celo stojim. Dejstvo je, da bom zaprl veke. Zato prepuščam redke trenutke gledanja televizije svojim domačim, sam pa raje kaj zapišem.
Prvi dan dopusta, prvi dan avgusta. Nekaj malenkosti sem moral urediti v službi, družina me je počakala v Črnomlju, kosilo, delo na vrtu, treningi, večerja, lenarjenje. A nekaj je le bilo drugače. Fanta sta doma in zopet smo vsi skupaj. Neverjetno je, kako pogrešamo drug drugega, ko en manjka. Smejimo se skupaj, počnemo nore stvari. In planiramo dnevne in tedenske aktivnosti. Pa še so nam ure prekratke. Njun trening sva danes z Natašo izkoristila za vodeno vadbo pri Simonu. Lepo se je zadihati, Simon ima smisel, skupina te vleče s seboj. Na koncu, ko se umirimo in raztegnemo, so mi misli uhajale. Simon se me je spomnil izpred dveh let, ko sem dvigoval uteži pri njemu in zdržal natanko 14 dni. Spomnil me je na tiste čase.
Takrat sem bil sam. Človek potisnjen na rob, stisnjen v kot, brez izhoda, brez pomoči.V službi sem pregoreval, hrana mi je povzročala pekoče rane v želodcu, nisem bil niti ustvarjalen, niti prijazen. Nasmeh, ki sem ga imel na obrazu za ljudi, je izginil med štirimi stenami. Nisem jokal, ker fantje ne jokajo in nisem znal spustiti solz, nisem molil, nisem preklinjal. Šele danes se zavedam, kako razkopan sem bil v svoji duši, razdvojen, prestrašen. Nato sem začel s šahovsko igro življenja. Vlekel sem poteze kakor sem najbolje znal, pomoči nisem prosil, ker nisem vedel, kdo bi mi znal pomagati. Prišel sem do pol poti, s fantoma smo zaživeli na novo, od začetka. A zopet sem pregoreval v službi, zopet sem bil zadirčen do tistih, ki so mi pomenili največ. Cikel se je ponovil. V tem čudnem času sem srečal Njo, mojo princippesso. Nasmeh mi zaigra, ko se spomnim tistih dni. Kakor bi srečal nekoga, ki si ga poznal že stoletja. Vse mi je bilo všeč na njej. In potem sem spoznal Mileno, ki mi je pomagala spoznati sebe. Morda bi bil bolj pravšnji izraz spoznavati sebe, saj je to proces, ki se nikoli ne konča. Pogledal sem v globine svoje duše, spoznal demone, ki so puštošili po njej, prosil angele za pomoč, spoznaval škrate in vile in odkril svet, ki sem ga poznal še kot otrok. Kajti nežna otroška duša naivno iskreno prijateljuje z vsemi temi bitji, dokler jim odrasli tega kruto ne vzamemo. Težko je spoznavati sebe, se pogledati v ogledalo. Slika Doriana Greya je kar dober približek tega, kar se mi je dogajalo. Pogled v ogledalo prenesejo res samo močni ali pa dobro pripravljeni ljudje. A meni je šlo, ker sem imel ob sebi žensko, ki me je ljubila, ker sem imel otroka, ki sta me potrebovala, ker sem trmast, radoveden, ker se hočem učiti in sebe spoznati. Želim vedeti, kaj zmorem, kje so moje meje.In po svojih mejah se sprehajati, prijatelji moji, je peklenska pot! Zadnjič pri Mileni nisem imel več želja, ker sem srečen. Res! NIč mi ne manjka in sem svoje želje radodarno prepustil drugim. A na postavitvi sploh nisem vedel, kako se reče čustvu, ki sem ga tlačil tako globoko v sebi. Bes je bil. Nekontroliran, orto bes. Na vse: na šiht, na družino, na poslanstvo, na vse sem bil besen, ker nisem znal postaviti mej, določiti prioritet. Pogled v ogledalo mi je spet pomagal, figure na šahovnici sem postavil na novo in igra zopet teče.
Kaj vse človeku roji po glavi med telovadbo! Prijetno se je razmigati, prepustiti mislim prosto pot, čutiti bolečino v mišicah, za katere nisi vedel, da jih imaš. Prijetno je vse to deliti z nekom, ki ga ljubiš. S katerim deliš misli in dejanja, s katerim se ljubiš v dolgih nočeh in včasih tudi skregaš. A vse to so valovi življenja, ki nas lahko butajo ob steno. Če pa smo pripravljeni, lahko vzamemo desko, s postavimo na noge in surfamo. Ukrotimo surovo silo življenja, se dvignemo na noge in uživamo v vožnji. Včasih zgoraj, drugič v vrtincu vala a vedno z visoko dvignjeno glavo življenju naproti.
Surf`s up!

  • Share/Bookmark


Zakaj?

7 08 2017

(24.julij 2016)

Je vprašalnica, ki si jo velikokrat v življenju postavimo. Upam, da imate vedno prikladen odgovor v rokavu. Pa ni pomembno, da vas drugi ljudje razumejo, pomembno je, da vi razumete sebe. Da ne delate stvari zato, ker se tako spodobi, ker so drugi rekli, da je tako prav, ker drugače ne znate. Počnite stvari zato, ker vam tako odgovarja, ker ste si vedno to želeli, ker vas dejanje osrečuje. Prekratko je naše življenje in preveč se trudimo vsak dan, da bi to počeli samo zato, da ugajamo drugim. Bil tam, doživel to. Samo zato, ker so drugi rekli, da bi bilo v redu. Od takrat živim po svojih pravilih, igram svojo igro in, ne boste verjeli, srečam sorodno dušo, ki počne isto. Samo živi življenje po svojih pravilih. Srečala sva se kot da sva se iskala od nekdaj, našla majhno hišico na pobočju hriba in začela pisati svojo zgodbo. Mnogo stvari se nama dogaja. A midva sva srečna.
Zakaj? Ker živiva najine sanje in ne sanjava najinega življenja. Priporočam!

  • Share/Bookmark


VICE

12 07 2014

Ni pekel. In niso nebesa. Je kraj, kjer duše čakajo na odločitev Najsvetejšega. Ki pogleda v črno knjigo grehov in jo primerja z zlato knjigo dobrih del. In nato se odloči. Ali se bo tvoja duša cvrla v peklenskem ognju ali boš z angelčki prepeval v nebesih.
Leto mineva od kar sem v vicah. In vam povem – naj bodo pekel al nebesa – samo da je konec. Negotovosti. Ker ta je tista, ki ubija, kaznuje, zaradi katere trpiš. Dan za dnem, jutro za jutrom…
Marsikaj se je zgodilo v tem letu: vem kaj je negotovost, prevara, hudobija, privoščljivost, vem kako lahko je prizadeti, vem kako globoke rane puščajo besede. Vem, kaj je policija, vem, kje je center za socialno delo. Vem, kaj je ljubezen, tista nedolžna, iskrena, tista, ki premika meje mogočega in vem, kaj je sovraštvo, ki te spodkoplje v koreninah, zastrupi vse okoli tebe, zaslepi in uničuje.
Vem, kaj so otroške oči, ki zahtevajo odgovore. Vem, kako je pri srcu, ki odgovorov ne najde. Vem, kako temne so noči, kako dolge so lahko, brez odrešilnega spanca, polne demonov in strahov. Polne vprašanj, na katere nimaš odgovorov. Polne priročnih, mamljivih rešitev, dokončnih in krutih. Noči, polne okostnjakov iz omar, grehov iz preteklosti, domnev in polresnic, ki pod krinko noči postanejo aksiomi, napihnjene čenče, pretirane govorice.
Štirideseto leto ni ravno tisto, ki se ga bi spominjal s ponosom. A ne želim ga potisniti v pozabo. Naučil sem se ogromno – diplomiral sem v šoli za življenje. Izkušnje s katerimi bi prihranil prijateljem marsikatero noč brez sna. Vendar je to šola, ki jo mora delati vsak zase.
Pride dan, ko gledaš v oči, strastne kot življenje samo, bereš iz duše, se naslajaš v medsebojni ljubezni… Že trenutek zatem pokropiš človeka, od katerega je ostal samo kupček pepela in lepi spomini… Zvečer pa z Alenko Godec mrmraš na živem koncertu o tem, kako je življenje lepo… Ja, življenje se vrti. Minuta za minuto… Ko že misliš, da te bo preizkušnja umorila, te ojača in obogaten z izkušnjo nadaljuješ. Do naslednje preizkušnje, do naslednjega mejnika…
Sklep:
Vedno je najbolj enostavno pobegniti. Za vedno. V sekundi je končano. Vse.
V življenju sem vedno natančno vedel, katera pot je enostavna. In to zato, ker sem vedno zbral komplicirano. Nekonvencionalno, nenavadno, čudno, zapleteno, nerazumljivo. A jaz sem našel. Vzorec. V vsem tem kaosu, neredu – našel sem ga. Ne, ne morete me razumeti od kje črpam moč. Ne trudite se…
Nekoč, morda, se bo razjasnilo tudi to.
Do tedaj pa…. vice. Peklensko trpljenje, samoobtoževanje, dolge noči in preklinjanje, molitev, iskanje rešitve.
Še sreča, da je predal blizu. Predal z odrešilnim vonjem po življenju, s tkanino nežno kot življenje, ki je stkana z ljubeznijo in strastjo, z obljubo po večnosti.
Life is a bitch! A če ima človek upanje, ga volja obdrži na gladini.
Vem, ni za razumet. Mogoče nekdo nekoč pa le razbere, kaj se mi je na lepo poletno noč, ko je polna luna sijala na naš zmedeni planet, motalo po glavi… Morda. Nekoč. Nekje. Nekdo.
Do takrat pa…sladke sanje Principessa…

  • Share/Bookmark


BONACA

15 12 2013

Slovar slovenskega knjižnega jezika je uporabna zadeva. Besede v njem dobijo nov, drugačen pomen. Fino je, če veš, kaj beseda pomeni. Različne kulture imajo različne pomene istih besed. Zato mora človek vedno paziti, kaj beseda pomeni.
Kolegi iz Prodaje so me nahecali, da jim čez vikend pomagam na Bonaci. Vem, da je Bonaca mednarodni salon navtike, karavaninga in zelene energije, pomembna za promocijo našega podjetja, zato sem seveda privolil. Dogodek je potekal od torka do nedelje. Moja izmena je bila druga – seveda, čez vikend. Takoj se mi je dogodek zdel malo manj prijeten, ker si pa vsak normalen človek želi vikend preživeti z najdražjimi. A služba je služba in družba je družba, dnevov za družino bo menda še nekaj.
Prišel je petek, v prtljažnik sem vrgel kovček s krtačko in rezervnimi spodnjicami (moški se pač čustveno navežemo na določene stvari) in z vetrom v hrbet me je moj Ford odpeljal proti Obali. Na poti se je zgodilo še nekaj dogodkov, za katere bi človek potreboval posebno poglavje v knjigi, da bi vse zajel. Skratka, če skrajšam zgodbo: pobral sem sodelavko, skočil kolegu oddat sosedovo buteljko chardoneja, se oglasil pri sestrični na malčki in se znašel na opoldanski kavici v enem od Krkinih hotelov v Strunjanu. Strela, kako se čas hitro vrti! Brez slabe vesti sva s kolegico pripujsala na kraj zločina – portoroško marino – ravno pravi trenutek za popoldanski šiht! Naš razstavni protor je imel lep pogled na zahajajoče sonce, ki se je utapljalo v morju nekje za Bernardinom. Soseda, Polymobil in REM, sta bila rahlo zakrita, kar se mi ni zdelo nič narobe. A preden sem začel z delom na sejmu, sem si kot zaprisežen šlosar ogledal nekaj znamenitosti, ki so posredno sodili na sejem, so pa imeli malo skupnega z navtiko, karavaningom in zeleno energijo. V enem od razstavnih boxov se je diskretno šopiril Akrapovičev Morsus v vsej svoji prototipni custom made skromnosti. Mercedezi clase »B« so pričali o prisotnosti ACH ja in ko sem si napasel oči, ko sem se nagoltal sline in ko sem se do konca zavedel majhnosti svoje denarnice, sem se lotil dela.
V prodajno – tehnoloških vodah sem bil zadnjikrat, ko sva z Novakom v Šibeniku navezovala stike s konkurenco in od takrat so minila leta. V našem podjetju pa modeli rastejo in se spreminjajo kot otroci v vrtcu. Prva stranka je bila začudena, saj sem jo rahlo razočaral s svojim znanjem nazivov hiške, ceno in podobnimi malenkostmi. A samo pol urice sem rabil, pomoč našega Leota in ostale ekipe, pa sem bil že v igri. Petek je počasi ugašal, ljudje so odhajali, prvi dan sem nekako preživel. Sledila je večerja v hotelu in spanje, saj so sobote na sejmih kar utrujajoče. Ker sem jutranji tip, sem cimra pustil spati, sam pa sem nase navlekel staro trenerko, adidaske in skočil raziskovat jutranji Portorož… Lepo, vam povem! Najlepša so mesta zjutraj, ko se prebujajo. Raznašalci časopisov, branjevke, ribiški čolni…morje mirno kot kristal, ljudje zaspano dobre volje, vonj po svežem kruhu in zapeljivi kavici. A že po tušu in zajtrku – delo. Priprava razstavnega prostora, peglanje hiš in zalivanje rož. Nasmešek na obraz in strankam, včasih prijaznim, drugič naduto tečnim, prijazno razlagati kvalitete naše hiške. Ja pa kaj, če so sosedje točili vino, pa kaj, če je njihov strop višji – naše hiše so top, naboljše, najače, vrhunske! Jasno!? In tako do večera. Vmes kratek skok na teraso hotela na kosilo in naprej, v boj. Z ramo ob rami so se borili tudi kolegi iz Adrije plus. Spoprijateljili smo se in postali zmagovalni tim. Na koncu sejma smo se komaj poslovili. Seveda zahvala, ko smo se vrnili domov, ob uspešno opravljenem poslu ni smela manjkati:
»Upam, da ste se danes zjutraj uspešno sestavili in padli v rutino vsakdanjega delovnika. Vsakemu se je nabral poln mailbox, neodgovorjeni telefonski klici, nujna dela in naloge…in spomini na sejem. Delo na sejmu ni samo visenje na štantu, zehanje in gledanje na uro, kot si zunanji opazovalci včasih narobe predstavljajo. Je predstavljanje svojega podjetja, razlaganje prednosti tvojega produkta, je poklanjanje nasmehov in širjenje dobre volje. Delo z ljudmi je naporna zadeva in če ti na sejmu uspe preživeti cel teden, si zmagovalec.
Delo je naporno, pomaga pa, če se ujameš s timom. Zato se vam bi vsem skupaj zahvalil za tri nepozabne dneve (in noči) druženja in dela z vami. Vsak od vas me je naučil nekaj novega in ko so me noge najbolj bolele, ko sem bil lačen in potreben intravenozne doze kofeina, ko sem bil čisto povožen, ste me s svojim humorjem, zabavnostjo, pozitivizmom dvignili, da sem dočakal večer. Naše večerje so bile nepozabne, polne humorja in smeha, naši natakarji pa zmedeni od naših naročil in presenečenj. Dnevi so minili kot blisk in v nedeljo mi je bilo kar hudo, ker je bilo konec nečesa lepega, prijetnega in zabavnega, čeprav napornega.
Hvala, ker ste mi dovolili biti del vašega tima, ker ste me sprejeli v skupino in mi podarili tri dni nepozabnih spominov.
Čeprav se vračamo v rutino vsakdanjega življenja, nam še vedno ostanejo spomini na sejem v Bonaci, na nepozabne dni, ki so nas povezali in na….krokodilčke v očeh!«
Sejem se je zaključil, doma sem padel v rutino vsakdana. Vodim službo priprave proizvodnje in se trudim pluti med čermi. A s kolegi iz prodaje nas veže nit. Nevidna, drobna a močnejša kot veriga. Sezona je na vrhuncu, leto se obrača. Poželi smo sadove sejmov, tudi Bonace.
In kaj ima SSKJ z našim sejmom? Vanj vpišite geslo bonaca in dobili boste rezultat:
bonáca -e ž (ȃ) popolnoma mirno morje ob brezvetrju.
Se vam je zdelo dogajanje na našem sejmu mirno? No ja, tudi slovarji se motijo, mar ne?

  • Share/Bookmark


BOYS WILL BE BOYS

7 12 2013


http://jmuwomensstudentcaucus.files.wordpress.com/2013/04/boys-will-be-boys.jpg
Moški smo zanimiva bitja, evolucija nas je ustvarila takšne. Pri ženskah je zadeva enostavna: majhne punčke, se igrajo z Barbikami, se urejajo pred ogledalom, razmišljajo o princu iz sanj, dobijo materinski nagon, svojega čisto pravega dojenčka in nato krmilijo med otroci, moškim svojega življenja, kuhinjo in skrbjo pred odvečnimi kilogrami. Čeprav so nam všeč ravno takšne kot so: suhe, debele, velike, majhne, brinete, blondinke, z dolgimi kodri ali kratko frizuro, v vsaki je nekaj, kar dvigne v samcih raven testosterona in željo po ohranitvenem nagonu – tudi tako se tisti stvari reče, ja. Pri moških je zadeva rahlo drugačna. Začetek je podoben, samo Barbike zamenjajo modelčki avtomobilov – če je fantek pravilno zvezan. Modelčke poganjamo po tleh, proizvajamo čudne zvoke, ki so slišati kot bruuuuuum, wrrrooooou, gaaaasaaaa, in brišemo slino, ki se cedi iz kotičkov ustnic. In naprej ni več. Razvoj moških se tukaj, na tej stopnji ustavi. Konec. OK, telo se še majčkeno razvije, glas mutira, dlaka tu, dlaka tam, kakšen mozolj viška…. Nato žena, otrok, ki dobi že v porodnišnici model avtosteze na baterije, ali pa daljinsko voden modelček za 2k€ na čisti kerozin. Aja, dokler ne bo otrok dovolj star, se bo pa očka malo pozabaval z igračko – samo, da se ne nabira prah na pregrešno dragi zadevi. Evolucija se tukaj zaključi.
Zgodba o naši nedelji pa se na istem mestu začenja. Nič hudega sluteč sem v nedeljo zjutraj oživljal na sedežni. Ležeren dan je zmotil telefon: Bojan. Hja, nič ne delam, vse po starem….Kaj? Avto ima na testu? Potreboval sem natanko 31,7 s za jutranjo higieno, kamor je vključeno tudi tuširanje, malo bogarjenja, ker nisem našel nogavic, pranje zob in ostalih notranjih organov. In že sem se peljal v Novo mesto, avanturi naproti. Fiata še nikoli nisem imel v rokah. Sploh pa ne Pande in to 4×4, ki je eden redkih serijskih avtomobilčkov, ki gredo tam, kamor si vi peš ne upate ali ne zmorete. Ne, to ni Jeep, Hummer ali kateri od velikih osvajalcev off road terena. Panda je majhen, nevsiljiv, skromen malček, ki vas pripelje na željeno lokacijo sredi ničesar in nato tam skromno čaka na nove izzive, dokler vi poženete po grlu pivo ali dve. To ni bahaški avto, ki kaže debelino vaše denarnice, je skromen delovni strojček, ki lastnika prikazuje kot eko ozaveščenega, skromnega moškega, ki nima težav z velikostjo orodja v hlačah, da bi ta manjko nadomeščal z veličino avta. Takšne misli so mi šibale po možganskih vijugah, ko sem pred hišo zagledal malčka. SMB (sivo maslinaste boje – za vse, ki niste uspeli služiti domovini – katerikoli že pač), polepljen z Adrijino reklamo je skromno čakal, kaj sva dva najstnika v štiridesetih, pripravila zanj. Bojan me je čakal, prva postaja Petrol. Ker tam, kamor smo šli, ni nekih vrtin, od koder bi curljala nafta ali kateri od njenih derivatov. Dobil sem malčka v roke in odpeljala sva se. Ne bom vam opisoval občutkov…saj se še spomnite prvega zmenka z dekletom, ne? Potne dlani, srček razbija, poizkusite gib ali dva, spremljate njene odzive…. Enako je bilo z mano. Volan mestno mehak, menjalnik robusten, natančen…. In že sva parkirala pri Leotu. Ja, on je tretji iz teama sejma Bonace. Trije mušketirji smo po grlu pognali kačjo slino in pogumni ko tigri od Mateje dobili dovoljenje, da gre Leo z nama na lov, na Smuk, po golaž za kosilo! Kako naporno je moško življenje: vedno lovci, vedno na preži, vedno v iskanju hrane, vedno v boju za preživetje! Irena se je na domačiji igrala s prašički, Mateja se je počasi prebujala, njuna moška pa, z mano vred, v kruto naravo, na lov! Hja, takšna je usoda nas moških….
Pa smo šli, po makadamu, po vedno ožjih poteh in uživali. Res! Pa fotkali iz lovskih prež, skriti za skalami, skoraj ležali v blatu, da bi vendar dobili pravi kot v objektiv. Postajali smo pogumni, Pandica nas je presenečala. Leo jo je pazil, potem pa jo je Bojan popeljal po gozdni vlaki v hrib, kjer se je vlaka končala. Pa ne za našo Pando. Previdno smo odmikali grozeče veje, Panda pa je kar grebla in grebla kamor smo želeli. Nismo več izzivali – kruljenje v želodčkih je nezmotljivo napovedalo čas kosila. Na Smuku je Jure že zajemal iz kotla in lovski golaž se je prilegel h kozarcu brizganca. No ja, k dvema kozarcema. Ampak porcija je bila ogromna in žeja velika. Nato pa na pobočje Smuka in z avtom po strmini, kjer še peš spodrsava jermen. Nisem mogel verjet! In moja kolega tudi ne! Najbolj smo se bali samo tega, da golaž v plastični posodici ne bo preživel. A se je vse skupaj srečno končalo. Na povratku smo enostavno morali pogledat tunel, ki se začne na Potokih, kjer je tudi bajer z vodo, ki so jo potrebovale parne lokomotive. Avto smo parkirali na treh kolesih in pogumno po švelerjih odskakljali proti fascinantnem tunelu. Vlak tukaj vozi vsake kvatre enkrat in točno v tem trenutku je bil ta moment: z oglušujočim hrupom in rezkim piskanjem je vlak švignil iz tunela in odbrzel proti Novem mestu. Strela jasna – kdo bi vrnil avto, če bi nas tri forenziki s strgalcem strgali iz šipe lokomotive? Kako bi bil kupec jezen, če avta v ponedeljek ne bi dobil….
Da se nam res ne bi kaj nepredvidenega zgodilo, smo raje posedli v Pando, ki nas je varno odpeljala v Uršna sela. Leo je potegnil vodo in malčka smo umili. Iz gozdno blatnega robustneža se je spremenil v uglajenega city prijateljčka. Dobro premešan golaž je romal k Mateji na dodelavo, poslovili smo se od Leota in tudi sam sem moral počasi domov.
Dan je bil popoln: dobra družba, avti in malo adrenalina. Moški pogovori, robate besede, smeh in trepljanje po ramenih. Hahljanje, brizganci in lesk v očeh. Lesk, ki je spominjal na najstniška leta, na drobne nagajivosti in malo večje barabije, na čase, ko je bila tvoja največja skrb ali bo oče opazil, da je njegov avto čez noč napravil 150 km… Lepo je, da včasih podoživiš trenutke sreče s prijatelji.
Ali, kot je rekla Irena v smehu: »Otroc…«

  • Share/Bookmark


Wild hogs reuninon

1 12 2013


Vir: http://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/mala-svinja-ki-se-boji-blata/193706

Vedno je pomembno že na začetku razčistiti nekaj pojmov – življenje je dosti enostavnejše in laže se razumemo. Torej prvi pojem:
Svinja: samica prašiča (ostalo si pa raje preberite v SSKJ, ker je več možnosti uporabe te besede)
Divja svinja: je nadgradnja prej omenjene besede, s poudarkom na neukročenosti, drznosti in obnašanju v stilu: Zepri oči da te vdarm!
Pohod divjih svinj: druženje osebkov, pri katerih so občasno izraženi zgoraj opisani sindromi.
V zlati dobi enega mojih bivših podjetij, smo bili prijatelji. To pomeni, da smo se skupaj smejali, skupaj potili, skupaj pili in skupaj čutili. Bolečino, veselje, tesnobo. To je bil čas druženja, nasmehov, prijateljskih trepljajev po ramah in izletov. Da, ker smo se radi družili tudi po službi, smo vedno napravili izlet. Enkrat letno, največkrat na Trdinov vrh. To je bila čista katarza, kombinacija pospešenega pulza, ki je omogočil organizmu, da je absorbiran alkohol kar najhitreje dostavil v čisto vsako celico telesa in kurjenje negativnih kalorij. Tako da smo bili srečni od znotraj in to popolnoma!
Leta so minila, rahlo smo se razpršili. Vsak od nas je pisal zgodbo svojega življenja a vezi so ostale. Čisto nežne in krhke sicer, a vez je vez in prijatelj ostane prijatelj. Naši izleti so vedno potekali v najbolj nemogočih razmerah, od koder smo se vrnili zasrani kot divje svinje (od tod tudi ime pohoda), da nas so lastne zakonske družice komaj prepoznale. Še razkosanega diverzanta Alkaide bi laže identificirali kot pa ljubljenega moža po opravljenem pohodu divjih svinj. In tako na jesen vedno postanem malo otožen. Tudi letos je bilo tako. Pogrešal sem prijatelje. V tem času moderne tehnologije sem potreboval natančno en mail, da sem jih predramil: Boštjana, Uroša, Tomaža, Ljudmilo…. Vsi so se zadeve razveselili a Ljudmila na žalost ni našla čarterja iz Moskve, Tomaž pa je imel pogodbeno delo, ki ga po podpisu pogodbe o sklenitvi zakonske zveze, veže na občasno ukvarjanje s svojimi otroci. A upanje je obstajalo do zadnjega!
Prišla je sobota, jutro kot diamant, čudovit dan se je napravil. Skočil sem v trgovino in slučajno opazil svinjske možgane! Noro! To bodo prijatelji veseli. Iz Vahte so mi javili, da prihajajo, jaz pa ne bodi len vržem pol kilce svinjskih možganov na praženo čebulo, tik pred koncem pa še vtepem tri jajčka od kokoške s slovenskim poreklom v ponvo, premešam vse skupaj, posolim, popopram (vam povem, da po štiridesetem samo še peče, pomaga pa ne ne vem koliko) in še vroče ponudim na mizo. Kako je pasalo! Medtem se je vreme zunaj naredilo pohodu divjih svinj primerno: rahel dež. A nas ne zadrži takšna malenkost: vetrovke, kapuce globoko na čelo (tam, kjer so bili včasih lasje) in pot pod noge. Smuk nas je čakal. Kot vedno. Mokro obleko smo razobesili ob kaminu, Jure nam je v poltemi kuhal čajčke. Ne vem, če boste prav razumeli a vse skupaj je bilo skoraj romantično. Sami v koči, prasketanje ognja, polmrak… Nismo se dolgo zadrževali. Odpravili smo se še na Semenič, malo višji hrib od Smuka. Semenič je zanimiv hrib. Od desetih poizkusov sem vrh našel samo enkrat. Kar odpeljejo me te potke levo in desno in že sem sredi ničesar! Seveda tudi tokrat ni bilo nič boljše. Pa smo kar rinili malo navkreber, dokler nismo prišli do točke preloma, potem pa malo navzdol, do civilizacije. Z očmi smo poiskali Staro lipo, okrepčevalnico, ki jo prepoznate po stari lipi (ne moreš verjet) in čez drn in strn lomastili proti njej: po vinogradih, travnikih, pod železniškimi tiri, do željene točke – toplega zavetja domače zidanice. Pa smo ga zdrli liter, pa drugi, pa pozabili na tople čaje in iskrene obljube. K tretjemu litru smo si naročili domače paričke, domač kruh in hren tako oster, da me še danes oči pečejo ob misli na korenino! Zunaj se je delal mrak in nekaj minut hoje po svežem zraku nas je zbistrilo. Fantje so se zložili vsak v svoj avto, jaz pa sem padel na posteljo. Izključil sem telefon, obraz zakopal v blazino in v trenutku zaspal.
To je bistvo divjih svinj: da je vse skupaj tako nedolžno in tako prisrčno, da smo podobni kvečjemu tistim vietnamskim pujsom, ki vlečejo trebuščke po dvorišču in jih imajo otroci v bloku za ljubljenčke. Vem, da bomo zadevo ponovili. Vsi se ne bomo zbrali a tisti, ki bomo, bomo obujali spomine na čase, ki so minili. A spomini ostanejo za vedno. In s časom dobivajo patino, so žlahtnejši in dragocenejši. Spomini… Kaj drugega ti na koncu še ostane, ko se dereš cimerju v slušni aparat v sobi 395 staračkog doma, ravno deset minut po tem, ko so ti v želodček po sondi injicirali šejk iz govedine, pireja, solate in nedeljske juhice? Spomini – na prehojene poti, na prijatelje, na noči, ko so se njene oči svetile prijetnejše kot celo zvezdnato nebo, na vonj njenega parfuma, na sladke trenutke zadovoljstva… Ja, gospe in gospodje, prav imate, tudi spomini na tradicionalne pohode divjih svinj, na tradicionalen dež in blato, smeh in mokroto. Zunaj in znotraj. Gube od smeha pa ostanejo – in prav je tako!

  • Share/Bookmark


MTB

15 10 2013


Zbudil sem se – kar je bila velika sreča, saj to ne uspeva vsem, ki zvečer trudno zaprejo učke. Nekateri se pač srečajo s Stvarnikom, jaz pa sem se ob osmih zbudil v čudovito nedeljsko jutro. Zunaj se je megla vlekla po semiški dolini, mraz je kazal zobe, sam pa sem se počasi reanimiral. Po štirih urah spanca sem kazal natanko toliko let kot jih imam, morda še kakšno desetletje več, a kjer je duh močan, tudi telo zmore. Hladen tuš, zbiranje krpic – nekaj v nahrbtnik, nekaj nase. Zajahal sem kolo, ki je od ugodja zarezgetalo in že sva se odpeljala v Semič, na parkirišče. Tam sem se pridružil še osmim pacientom, ki so umirjeno klepetali in ocenjevali kolesa.
Uganili ste, povabljen sem bil na sklepno dejanje MTB kolesarjenja. Dušan me povabi enkrat letno, za hec, ker verjame vame. Da bom pa letos res nabral kondicije in vsaj približno držal korak z njimi. Priznam, tudi sam verjamem vase, mogoče celo preveč, saj se vsako leto udeležim njegove »drn in strn« pustolovščine. Ja, gospe in gospodje, prav ste razumeli, gre za pustolovščino, doživetje. Seveda je njim, ki to počnejo redno, zadeva bliže kot meni, nedeljskemu šoferju. A ravno zaradi tega je vse skupaj mikavno, prežeto s kančkom romantike, nostalgije in z ogromno adrenalina. Ki ga fantje potrebujemo, da se počutimo živi.
Takoj smo ugotovili, da bi pa za kakšen bar več zraka lahko dodal v zračnice, sicer bodo kmalu sople one, na njih pa še jaz. Hvala občinarjem za bencinsko v Semiču, ki daje zrak čisto zastonj ob nedeljah. Pritisk na pištolo se mi zdi čisto drugačen od tlačenja in stiskanja zraka skozi majhen ventilček z ročno pumpo. Vsaj tukaj se nisem utrudil. A če bi vedel, da je to zadnje opravilo danes, kjer se nisem utrudil, bi me skrbelo. Zelo skrbelo!
V bikerskem stilu smo najmanj izkušenega poslali naprej, da sem se zagrizel v hrib. Dokler je mešanica etnično čistih Šokcev, pomešanih s Črnomaljci in predstavnikom metliške občine, veselo klepetala, sem jaz že brcal v hrib. Hja, šlo je. Nekako je šlo a vožnja po asfaltu je skrunjenje MTB koles, nekako izvirni greh če hočete. Zato smo si vsi želeli čim hitrejšega vzpona in zabave, ki jo nudijo kolovozi in narava. Ampak jaz sem pot potil že na asfaltu… Počutil sem se kot gasilska cisterna, ki poleti razvaža vodo, pa jim ventil zadaj pušča, da jih je slediti od hidranta do cilja. Pa zakaj vedno najprej v breg, madona? Med sopihanjem sem prišel do odgovora, da si me nihče ne želi poslušati celo pot, pa me tako na sofisticiran način utišajo. Če je res ali ne, namen je bil dosežen. Na vrhu Tajčbirta, ko so se kolegi šele dobro ogreli, bi meni Polar že kritično piskal in kazal utrip na meji med infarktom in zastojem srca – še dobro, da nimam še tega hudiča opasanega! Glavnina je nadaljevala po krajši makadamski poti z naklonom vrednim plezanja, mene pa se je le Dušan usmilil in zadnjih nekaj metrov sva odkolesarila še po asfaltu. Nato pa nenadoma v gozd. V zelenje in tišino.
Listje na kolovozu, drevesa še zelena a vrhovi krošenj obarvani v jesenske barve. Pot razmočena, mehka a prijetna za vožnjo. Moje sopenje se je umirilo v še zmeraj globoko dihanje a dovolj nemoteče, da sem slišal Naravo okoli sebe. Pa smo prišli na makadam proti Vimolu. Spomnim se ceste iz mojih lovskih dni, ko smo še lovili košutke. V tistih časih še niso bile tako zahtevne, da bi moral imet človek ravno Dormeo jogi, zato smo iskali za lov primerne kotičke tudi na poti na Vimol. A takrat še ni bilo brega madona! Sedaj pa cesta izgleda ravna, kolo pa noče nikamor, če ga ne poganjaš. No ja, v uteho mi je bilo, da se lahko kadarkoli obrnem in brez napora spustim domov. Vam povem, da mi je nedeljska juhica dišala zelo! A pridružil se mi je Toni in vse skupaj je bilo lažje. Skupino sva ravno še videla v daljavi, da se nisva počutila osamljena. Nato pa nenadoma zajec na cesti, za njim laja pes, v gozdu kraval – lovci in pogon! Hvala športnim trgovinam, ki so nas oblekle flourescentno, tako da nas noben lovec ni mogel zamenjati za žival. Čeprav sem sam spominjal na prenažrtega medveda, ki malce jezen išče brlog, kjer bi v miru pričakal zimo.
Vimol. Zame bi bilo lahko tudi konec proge. To je bila zmaga zame. Dobrih 10km vzpona, prebrcal sem a me je radovednost gnala naprej. Čez travnik, potem pa na kolovoz, pa downhill- gaaaasaaaa! Mater, je šlo! Rahlo pokrčen na pedalih, rit nazaj, da zavaruješ premoženje in znižaš težišče, roke čvrsto na krmilu in prstek ali dva na zavori. Blato pa škropi okoli, po obrazu, dresu, izpod prvega kolesa, zadnje kolo je pa itak ves čas frajhalo po riti in nahrbtniku… Žene, prosim ne berite naprej. Možakarji, samo to vam rečem: spomnite se puzanja po blatu v vojski ali pa kopanja po blatnih lužah – naša vožnja je bila boljša! Briga te za obleko, saj stroj vse pogoltne, ženska opere in obesi, užitek je tisto, kar šteje! OK –sedaj lahko berete tudi žene naprej. Navzdol je šlo z vrtoglavo hitrostjo in ves čas si bil v nevarnosti, da te katapultira v blato ali da ne boš speljal ovinka in se boš bliže spoznal s katero od obcestnih bukev. Užival sem, to je bil pure pleasure. In to sredi semiških gozdov, vse skupaj manj kot 10km iz Semiča. Spustili smo se vse do Divjega potoka, ki je bruhal kot kristal čisto vodo. Napolnili smo bidone in mrzla, sveža voda mi že dolgo ni tako teknila. Res se počutiš povezan z Naravo. In nekje tukaj je bilo konec romantike. Potem spet breg, da sem še peš komaj zmogel in mahal kolegom, ki so v »prvi šajbi« premagovali strmino. Pa spet malo gozdne poti. Sonček nam je nagajal skozi jesenske krošnje in metal čudovite vzorce pred nas. Vem, moški nismo romantični a v takšnih trenutkih se še najbolj zagrizen šlosar razneži. A spet je šlo v breg in ostajal sem zadaj…Zadrževal sem skupino in tega ne maram. Nekje do tukaj mi je šlo, nekako do tretjine poti, nato sem se odcepil. Videl sem Pajkež, občutil klic narave in ostal na Gornjih Lazah. Pa ne za vedno, kot fantje iz Prve Belokranjske čete. Samo posedel sem, odvil svoj sendvič in nagibal studenčnico. Sam sem bil. Včasih človeku paše, da se pogovori sam s sabo. Da si vrže resnico v obraz, jo premelje, da najde izhod iz labirinta. Da se postavi nazaj na noge, otrese blato, ki ga življenje nasuje po tebi, iz sebe, dvigne glavo in gre naprej. Ja, belokranjski gozdovi imajo tako energijo, da je to možno. Počasi sem pritiskal na pedala in nadaljeval proti Pribišju. V gozdu sem se priključil na cesto, po kateri sem vozil s Štangljem poleti na nekem drugem izletu. Človeka spomini zapeljejo in v trenutku sem bil na Smuku. Od tam pa nekaj vratolomnih minut spusta do doma.
Obleka v stroj, sam pod tuš. Nato pa nazaj na Smuk, z avtomobilom, počakat kolege. Čez nekaj časa so prileteli. Malo mi je bilo žal, da nisem z njimi. A vseh poti ne moreš vedno odpeljati do konca. Sem bil pa ponosen, da sem bil del nečesa lepega, da so me kljub moji pomanjkljivi pripravljenosti vzeli s seboj. Imel sem se lepo, v družbi in naravi. Prijetni ljudje so to, kolesarji. Veliko sem se naučil na poti, naužil sem se lepot in spoznal, kje so moje meje. A meje so tam zato, da jih premikamo, da se izboljšujemo. Moji kolegi so uživali v vožnji, spoznali belokranjske in dolenjske skrivnosti in poglobili prijateljstvo. Jaz pa sem se odločil, da premaknem svoje meje in drugo leto poizkusim znova.
Kaj pa vi? Poznate svoje meje?

  • Share/Bookmark


Življenje je lepo

14 07 2013

La vita e bella…
…ali Življenje je lepo, pravi Roberto Benigni. Vsi, ki ste si film z istoimenskim naslovom ogledali, se verjetno strinjate z njim. Če pa ste po srcu dvomljivec in se želite o vsem prepričati na lastne oči, bi morali biti v soboto v Semiču.
Kaj vse človek stori za okusne, ravno prav zapečene, slastno začinjene in ravnokar iz žara vzete čevapčiče? Sploh če so le-ti v družbi mlade čebule, ki se koketno spogleduje z ajvarjem, ta pa ves ponosen kraljuje na sveže ubranem solatinem listu? K temu dodajte še kos sveže pečenega kruha in kozarec domačega, semiškega špricarja… Kaj bi storili za ta nebesa na Zemlji? Vam povem, kako sem sam prišel do zapeljivo slastnega paketa?
Slučajno. Kot vse velike stvari na Zemlji, se je tudi meni zgodilo peto kolesarjenje po okolici Semiča čisto po naključju. Jani se nam je ponesrečil (pozdravi se prijatelj!), Dušan je bil službeno odsoten, ostalih sedemindevetdeset kandidatov, ki so bolj primerni za zadeve, tudi ni imelo časa in prostovoljno sem bil izbran, da pomagam pri organizaciji naše rekreativne ture. Najprej sem se vsega skupaj skoraj ustrašil, nato pa so me Franc, Karmen in Dušan pomirili, da ne gre za Tour po Sloveniji ampak za krog okoli Semiča, ki ga bi nekaj rekreativcev v lahnem drncu opravilo v dveh uricah s postanki vred. Majčkeno sem obrnil telefon. Andrej Schweiger iz Črnomlja je obljubil sponzorstvo na Gradniku, da si po 10 km neprestanega sedenja na neudobnem sedežu dvokolesnika malo privežemo duše. Za pobiranje padlih borcev sem prosil Lavrinovega Tineta, ki ima izkušnje že iz tekov po Kraški učni poti, za vodjo poti pa sem prosil Fuksovega Nejca, ki se je ravnokar vrnil iz motorističnega zbora v Nemčiji. Se mi je zdelo, da če je prišel v Nemčijo in nazaj, bo mogoče tudi našo četico popeljal varno okoli Semiča. Karmen in Franc sta pomagala in vse je bilo pripravljeno na dan “D”.
Semiška ohcet je bila v teku, dan se je nagibal v popoldan, kolesarji so se zbirali. Mladi, še mlajši, mamice, babice, fantje v najlepših letih in fantje v letih. Športni dresi so bili različnih modelov: nekateri s trebuhi, ženski spet z oblinami na čisto drugih mestih a vse skupaj prisrčno in zabavno. Prijave so pokazale nadebudnih 31 kolesarjev, ki so se odločili spoznati okolio Semiča. Pa smo šli…
Na žalost je makadam na cesti proti Vinjem Vrhu že v prvem kilometru pobral svoj davek in izgubili smo kolega kolesarja… A je sveto obljubil, da nas počaka na cilju. Ostali pa smo bolj ali manj besno pritiskali na pedala. Udeležba je bila mednarodna, saj smo imeli kolesarje iz Ljubljane, Črnomlja, celo iz daljne Vinice je prišel sodelavec. Mlad zakonski par iz Zagreba se je tudi udeležil kolesarjenja. Komaj smo dobro navezali stike, že smo se morali na Gradniku ustaviti in podpreti. Pogača je teknila, semiški špricar pa še bolj. Prazna vreča ne stoji pokonci in lačen kolesar je slab kolesar. Skoraj smo pozabili, da smo šele na pol poti! Hja, proti Črešnjevcu je letelo ko sneta sekira in tik tak smo bili v Stranski vasi, kjer smo pojedli in popili še tisto, kar je na Gradniku ušlo pridnim zobem in suhim grlom. Proti Vinjem Vrhu je bilo krvavo a na srečo kratko. Vsi skupaj smo se dobili pri cerkvici sv Mihaela, počakali najavo in se ponosno pripeljali na prireditveni prostor. Napovedovalka je povedala nekaj besed, mi pa smo zasedli tri gasilske mize. Postrežba je bila odlična, družba pa tudi. Nekateri so prej, drugi kasneje, tretji pa zeeeelo zeeeelo pozno zapustili veselico, ki se je medtem razživela v Semiču.
Združilo nas je 25 km kolesarjenja po skritih potkah semiških gozdov, po asfaltu vaških cest, po širokem makadamu, ki je še ubežal asfaltni prevleki. Spoznali smo se, se pogovarjali, izmenjali naslove. Predvsem pa delili dobro, pozitivno energijo in se veliko smejali. Tako malo je včasih potrebno za srečo.
Mi sedaj verjamete, da je življenje res lepo?

  • Share/Bookmark


INVENTURA

28 01 2013

Dela se vsaj enkrat letno. Zadeva je tečna, duhamorna, najbolj se je bojijo trgovci, najbolj si roke manejo razne revizorske hiše, ki potegnejo denarce v dobrem ali slabem. Načeloma se dela po podjetjih, trgovinah, lokalih in povsod kjer se dogaja menjava blaga za žvenketajoče zlato ali šelesteče bankovce. Tudi v našem podjetju smo jo imeli – inventuro namreč. Ker smo hoteli najboljše, smo pohiteli s terminom v prvi teden decembra. Ker smo se hoteli izogniti snegu in ledu in vetru in dežju – naravnim pojavom, ki so v mesecu decembru nekako stalnica. Zadeli smo terno: snega pol metra čez noč, motena oskrba z elektriko, drevesa čez cesto, cestarji pa s spuščeno čeljustjo in izbuljenimi očmi: presenečenjeeeeee! OK, malo pretiravam, a sneg je nesramno metalo iz nebes na zemljo in tudi v sanjah ni bilo mogoče očistiti cest. Pa mislite, da je to ustavilo predvsem dekleta in žene, ki naj bi popisovale materiale? Ne! Vse do ene so bile pet minut do šestih tam, pripravljene oddelati šiht. Ja, to pa je za kapo dol! Takšna pripadnost podjetju je redko videna v današnjem svetu in času. Ni mi bilo žal nočnih ur, da sem jim pripravil parkirišče – zaslužile so si. Štetje kot štetje – paziš, da ne šteješ prevečkrat ali premalokrat in to je v bistvu to. Mogoče kakšne eksotične EM, kot so centini ali kaj podobnega. A nič srce parajočega. Končali smo ravno dovolj zgodaj, da smo si očistili avte in v zgodnjem mraku odhiteli vsak na svoj dom.
A so še druge vrste inventure. Pogledaš, kaj si ustvaril, kaj se je zgodilo prejšnje leto. Koliko preveč so zobje namleli, kako hitro skoči kazalec na tehtnici do magične meje (jaz jo imam postavljeno na 100, kaj pa vi?). Letos ne bom delal sklepov. Ne bom načrtoval življenja. Prevečkrat me buta ob steno – to moje življenje. Saj ne, da bi se mi zgodilo kaj drastičnega, ne. Življenje je prizanesljivo z menoj. Stvari in ljudje, ki mi največ pomenijo, so v redu (če odštejem tu in tam vneto oko, vnetje ušes in grla – a to povezujem s pomanjkanjem poljubljanja, kar je statistično enostavno dokazati in tudi relativno hitro nadoknaditi). Tudi sam se dobro počutim, kar se seveda jutri lahko spremeni. Zato sem se odločil, da si bom vzel. Kar mi pripada. Življenje. V celoti.
Pogrešam duhanje življenja. S Kristjanom sva namreč rada nos potopila v od jutranje rose vlažne cvetove vrtnic in »dišala« življenje. Všeč mi je kolesarjenje po naših semiških gozdovih in gričevjih. Ko se mazohistično zapodim v breg, opazujem mravlje, hrošče, polže, ki brzijo mimo mene, s potnimi sragami, ki mi lijejo s čela jih skušam zadeti in vsaj malo upočasniti… Ko poizkušam umiriti pulz in s pogledom objamem svojo dolino, zadiham s polnimi pljuči in polnim akumulator. Za tiste sive, turobne dni… Pogrešam razigran smeh, veselo družbo…vsi so nekam odšli. Ko sem opravil inventuro življenja, svojega okolja, sem opazil, da smeh ni na inventurnem seznamu. Pa dobra volja tudi ne. Vse je samo pehanje za časom, denarjem in utapljanje v alkoholni omami, dokler ni motorika enaka nuli, izgovorjava spominja na brundanje ranjenega medveda, RAM pa ima prostora samo za cca 10 s dogajanja, potem je programiran na autoerase. Madona no! Japijevska kultura my ass!
Veste kaj morate narediti? Zberite nekaj res dobrih prijateljev, ne veliko – 3 ali štiri. Razvajajte jih, pogostite jih v vinski kleti, peljite jih na kavo pod 600 let staro lipo, smejte se z njimi, naredite nekaj norega… Peljite jih v semiški tunel, odprite šampanjec, naj zamašek izstreli slabo voljo za vedno v temo! Obiščite Nedžota in njegovo baklavo, kremšnito ali celo sladoled. Pa kaj, če je zima! Pa kaj, če imate gripo! Živi se samo enkrat in semiški sladoled je nekaj, česar ne pozabite kar tako. Zakaj bi sanjali svoje življenje, če lahko živite svoje sanje? Vidite, to pogrešam. Pogrešam »Joie de vivre«, pogrešam zdravo veseljačenje, pogrešam stiskanje na zadnjem sedežu, pogrešam mladostno zapeljevanje, strastno ljubljenje, pogrešam nežno cerkljanje, poslušanje glasbe in prepletanje dlani. Pogrešam njene vroče solze ljubezni na svojem licu. Vsega tega je premalo na naših policah. Inventurno stanje kaže manjko. Imamo pa preveč zavisti, obrekovanja, slabe volje, privoščljivosti, spletkarjenja,…vsega tega je na zalogi še pa še.
Zadnje čase hodim s fantoma na turnirje v nogometu. Zadnjič sva bila s Kristjanom v Trbovljah. Kristjan je pri svojih desetih simpatičen fant (zame najlepši), zdrav (hvala Bogu), malo zmeden ker se telo spreminja, on pa je v glavi še vedno očkov fantek… Sredi vrstnikov v slačilnici se je zlil z ostalimi. Ujel pa sem trenutek, ki bo za vedno z menoj. Oče, istih let kot jaz, je še zadnjič sinu, ki bi lahko bil Kristjan, popravil infuzijsko črpalko, da ga bi kar najmanj ovirala pri igri. Vidite, taka stvar me pa spodseka…
Kaj je torej na mojem inventurnem spisku, kar res šteje?
Zdravja obilo, prgišče dobre volje, žličko smeha in vedro zabave, ščepec nagajivosti…
Kdaj ste zadnjič vi opravili inventuro v vaši »štacuni«?

  • Share/Bookmark