SKLADIŠČE

23 12 2012

Krhaj haj haj haj!!! Je kričal po dvestometrskem hodniku, se odkašljeval in tu in tam, če je bil res prehlajen, izstrelil pljunek skozi vrata na dvorišče – če so bila ravno odprta. Na koncu hodnika je bila naša pisarna, kjer sem v toplem polmraku sedel na udobnem fotelju in dremuckal. Seveda me je mentorjevo kašljanje in robantenje popolnoma prebudilo in čakal sem Duničanovega Franca, kakor je bilo mentorju ime, kot čaka hiša na orkan, da jo uniči. Končno je vstopil v do takrat spokojno pisarno, prižgal luči, me prijateljsko lopnil z njegovo, lopati podobno roko, po hrbtu, da so mi vretenca zarožljala in me z nagajivo radovednostjo vedno, čisto vsak dan ,vprašal: » Kaj je zdej, mulc, si kaj jahal al nič?« Saj ni pričakoval odgovora in tudi nesramen ni bil, samo nagajivo so se mu zasvetile oči, obraz se mu je skrivnostno nagubal in z žarom osemnajstletnika mi je mož v jeseni življenja čisto vsak dan razložil, kako se je ljubil, ko je bil mojih let. Ni bil vulgaren, ni sramotil, moj robati mentor je bil globoko pod krinko suroveža, nežna, romantična duša. Zatopil se je v spomine, jaz pa sem z vozičkom in 30 literno termoposodo odpeketal v kuhinjo po vrel čaj. Pridne tete kuharice so vsako jutro pripravile za nas, vajence, ogromen kotel čaja, ki smo ga razvozili po oddelkih. Jaz iz skladišča, sem vedno dobil še nekaj za poleg, za svojega mentorja, ki so ga menda ljubila vsa dekleta, ko je bil še mlad. In nekako se je ta ljubezen do mentorja prenesla tudi na mene, njegovega vajenca. Dokler sem privlekel vroče breme v skladišče, je bila pisarna polna, Val 202 prižgan in skodelice pripravljene. V vsaki je bilo za prst Belokranjca na dnu in ko sem ga prelil z vrelim čajem, je po pisarni zavel božični vonj po kuhanem vinu… Med našim ritualom nas ni nihče motil, naročila iz proizvodnje so prišla šele okrog sedmih, ko smo se že popolnoma prebudili. Nato smo založili linijo, odpravili skupinovodje, premetali kamione in že je bila malica. Skladišče je spet dobilo porcije x2, saj človek brez skladiščnika res ne more več. Polne trebuščke smo pustili počivati ob Moppet showu, ki se je na Valu 202 vrtel po malici. Takrat je bil v skladišče strogo prepovedan prihod, ker so nam lahko pokvarili dan in jeznega skladiščnika si res ne želiš videti, mar ne? Po meditaciji smo imeli še kamionček ali dva, morda kakšno dirko z elektro viličarji po šotoru, nato pa priprava za naslednji dan.
Ja, uganili ste. Dvajset let je že od te službe. Kar nekaj stvari se je spremenilo. Skladiščno poslovanje je postalo garanje, rutina, nobenih čustev več. Šef v skladišču mora imeti bič v rokah, pa še se pozablja njegova navodila. Beseda mentorja je bila včasih sveta, če mi je pa šef kaj rekel (če se je slučajno spustil tako nizko), sem pa mislil, da govori Bog z mano. In s temu primerno hitrostjo sem nalogo tudi opravil, pa če je bila logična ali pa ne…. Ja, to so bili časi zgodbic, kuharic, ki so ti v žepe delovne halje potisnile narezek zavit v alu folijo, kar tako, ker imaš fajn mentorja. Časi, ko je avtoriteta nekaj pomenila, ko so bile vrednote jasne, ko je bil prijatelj prijatelj, ko si bedaku v obraz povedal, da je bedak! Ko si pomagal prijatelju najti avto, ki ga je izgubil med nočnim pijančevanjem, ko si držal stražo, dokler je mentor samo za kaksno urico zaprl utrujene očke in si malo pridremal. Ko smo znotraj službe držali skupaj. Ko smo stopili kot eden za kolega naprej in mu pomagali, ne glede na dan v tednu ali uro v dnevu. Vsi za vsakogar….Ja, to so bili časi!
Danes pa… je bolj kot ne svet izprijen, zahrbten in vase zaverovan! Denar goni svet naprej in to, moji dragi prijatelji, je bedarija. V svoji prvi službi sem imel najmanjšo plačo, najslabše delo a sem imel nekaj drugega. Kadar mi kaj ni šlo, če me je kdo iz proizvodnje jeb… v glavo, je moj mentor vstal, šel direktno do tega tipa in mu nedvoumno povedal, da z njegovim vajencem se nima kdo kaj zajebavat! In konec! Vse težave so izginile! Vedel sem, da sem del nečesa, skupine, ki skrbi za svoje. Znotraj skupine sem garal a imel sem renome, imel sem podporo in pomoč. In vsi so vedeli, kam spadam. Nekaksna Cosa nostra znotraj podjetja, a je delovalo. Mentor mi je govoril, da denar ne pomeni nič. Samo kratek obisk pri zdravniku, nekaj latinskih besed na diagnozi, pa nič na svetu ni več važno, ker se začnejo sekunde odštevati…
Dobre nasvete upoštevam še danes. Rad presenetim ljudi, ki so mi blizu. Dejansko denar ne igra vloge: šteje nasmeh, lesk v očeh, topel dotik. Ne verjamete? Pa je res!

  • Share/Bookmark


PAKLENICA – road to hell

16 12 2012

Kraj peklenskega imena! Kakor obstaja čisto tanka črta med genijem in idiotom, med ljubeznijo in sovraštvom, tako se tudi raj kaj hitro spremeni v pekel. In ravno to Paklenica je: majhen letoviščni kraj, ki kot večina hrvaških obmorskih krajev ni nič posebnega, če odmislimo tri mesece navala morja željnih turistov. Majhna vasica spominja na košček raja, a pozimi, ko burja prinese sol v oči, brije po pobočju Velebita in neusmiljeno pokonča vsako živo bitje, pa naj bo rastlina ali žival, takrat gospe in gospodje, se Paklenica spremeni v pekel.
Morje je zame neskončen sprehod ob plaži, risanje srčkov v pesek, sedenje na klopci na pomolu s sladkim bremenom v naročju, ki mu vsake toliko odstreš koder z obraza, jo strastno poljubiš in se ne meniš za nevoščljivo butaste poglede naključno mimoidočih. Odkar se je ta slika spremenila v nošnjo čolna, bazena, rolerjev, rokavčkov, lopatk, grabljic, senčnika, iskanje otrok po plaži, vračanje tujih igračk čudno govorečim sosedom na sosednjem kvadratnem metru brisače – od takrat morje ni ravno nekaj, kar si bi neskončno želel. A včasih kljub vsemu usoda nanese, da se srečava jaz, original Šokec in morje.
Ravno mojim sodelavcem v skladišču gre zahvala, da sem srečal morje v vsem njegovem besu in peklenski lepoti, in sicer v decembru – vsaj gužve ni bilo na plaži. Skladišče je zanimiva služba: vsi si želijo delati v njem, ko pa pridejo tja vidijo, da to ni nobena obljubljena dežela. Sam malo nadomeščam Matejo in teroriziram sodelavce. Vcepljam jim čut za odgovornost, doslednost, razlagam o enostavnosti dela v skladišču: prešteješ, sprejmeš, prešteješ, oddaš. Pa mislite, da me kdo posluša? OK – bodimo pošteni – včasih, ampak res samo včasih, pa res. A tisti prekleti dan temu ni bilo tako.
Najlepše v skladišču je pripravljati rezervne dele za na teren. Najprej pripraviš material po papirju, ker je naš sistem rahlo drugačen kot v Adriji in imam itak za enake naloge 53% manj resursov. Nato prihrumijo terenci in se izživljajo nad primitivnostjo tehnologov, ki itak nimajo pojma o posegih na terenu, ki bi morali iti včasih na teren, ležati v blatu, kopati jarke, priklopiti hišo, napeljati odtoke,bla bla bla…..Pa še skladiščniki so itak leni, nesposobni, ker bi itak lahko sami kaj pogruntali, da manjka, bla bla bla…. Ko se saga o nesposobnih tehnologih in lenih skladiščnikih konča, se odpre naslednji RD, kamor ti isti nesposobneži namečejo željeni material. Ko pripravimo le tega, se RD, če imam srečo, zamrzne, ker kupec nima časa. Ali je pa umrl. Ali pa rodil. Ali se je začel ukvarjati z vzrejo pasemskih ovac na Novi Zelandiji. V glavnem ni ga, nima časa. In njegov rezervni del čaka. Dokler nekega lepega jutra ne pridrvi konjenica v SunRoller, pograbi material, na katerem se je nabralo prst prahu in leti! V Paklenico, uredit, montirat, zaključit posel. Kamen se mi odvali s srca, obkljukam preklet RD in delam svoj posel.
Okrog enajstih pa pride Franc ves zaripel v obraz in vem: ali je umrl ali me bo pa napizdil. Na njegovo srečo in mojo žalost je bilo to drugo: materiala ni na terenu, je okoliščinam primerno izjavil. Hladnokrvno sem mu pomolil pod nos papir, po katerem je biser iz skladišča pripravljal material in kjer je bilo modro na belem pokljukano, da je material na poti. Kaj bo Franc mene, v moji službi imam jaz zadeve urjene – itak! Franc ni vedel ali me bi z levo ali desno, ampak materiala na terenu ni! Poln samega sebe pokličem Andreja in mu naročim naj za božjo voljo razloži, da je vse OK. Ker je Andrej gledal v tla pod kotom 74 stopinj, se mi je zdelo rahlo čudno in pomislil sem, da je fanta kljub rosnim letom zgrabil išijas. Je bila pa slaba vest, saj je v nekem oddaljenem kotu našel manjkajoči material…
Nerad preklinjam in se derem. To mi je nekako nizko, nevredno funkcije, ki jo opravljam. A so trenutki, ko mi prebije varnostni ventil, ko para vseka skozi ušesa in se ušesno maslo v kepah nalepi po stenah. To je bil takšen trenutek. Iz arhiva sem potegnil repertoar najsočnejših top 50 kletvic, še iz časov Iskre in moje rezkalne kariere, kjer smo RES znali in z dušo preklinjali! Bogaril in pizdakal sem po skladišču, da se je tema naredila! Naložil sem kurč… profile v svoj avto, vzel dopust ob enih in se odcijazil proti Paklenici. Peršič je šel z mano, kot moralna pomoč. Čuden je ta najin odnos, včasih sva podobna staremu zakonskemu paru, ki se stalno prička in nagaja drug drugemu a globoko v srcu, OK, res globoko, čisto nekje na dnu, če res dobro pogledaš, se imava rada. Na nek posebno čuden, mazohističen način. Ustavil sem se v Vinici, kupil Jegermaister za terence in sva letela! Specialce sva našla na delu, oddala sva material, povohala zelje, ki ga je Milan kuhal – in že naju ni bilo več.
Pot domov je bila romantična, saj sva vozila za ralicami, ki so čistile avtocesto. Redki so trenutki, ko se vračaš iz morja, pred tabo pa plužijo sneg… A živemu človeku se vse sorte dogaja! Teme za pogovor nama je zmanjkalo, Franc je moral poslušati sago o moji stari mami, ki je stara 91 let in je doživela že marsikaj. Če vas zanima, vprašajte Franca – on vse ve o njej. Tako da se je revež sam kaznoval, ker je šel z menoj – poslušati monolog dolg več kot šest ur, zna biti utrujajoče!
Njegova žena je skuhala klobase, prvič v življenju sem jedel poleg klasične kranjske klobase še neko republiško izpeljanko kranjske, ki ima sicer čudno ime a prav prijeten okus… In s polnim želodčkom sem odpujsal domov.
Ker je bil še vikend pred delovnim ponedeljkom, sem se ohladil. In v ponedeljek sem namesto vpitja, bogarjenja, pretepa z leskovo šibo po trebuhih, udrihanja s koprivami po hrbtu, klečanja na koruzi in podobnih kaznih, ki sem jih imel v mislih, izpeljal samo pogovor z Andrejem. Ni bilo lepo, a tudi meni ni bila sanjska nagrada v petek popoldne potovati v Paklenico. Nekako smo se dogovorili, da vsak popravlja svoje napake, in sicer gratis! Če je lahko šef, lahko tudi vsi ostali. Upam samo, da se bo dobra praksa uveljavila tudi v ostalih službah v podjetju. Bi bilo zanimivo…
Paklenica… kraj peklenskega imena. 400 km dolgo potovanje, moški pogovor, popravljanje napake, postavljanje novih pravil, vodenje z vzgledom… Za nekatere idiotizem, zame nova izkušnja, novi spomini, spoznavanje samega sebe – na poti v pekel in nazaj.

  • Share/Bookmark


KAKO SE ROJEVA TRADICIJA

19 07 2012


Ljudje hitro pozabljamo. Sploh grde stvari: bolečino, žalost, slabe izkušnje. Naši varnostni mehanizmi so tako narejeni, da laže preživimo, da sčasoma pozabimo, da bolečina popusti. Sam sem bil vedno ponosen, da imena, obraza in ljubezni nikoli ne pozabim. A glej ga zlomka, kaj se mi je pripetilo…
Vsako leto pride Semiška ohcet. Obvezna je kot Vigred v Metliki, kot Jurjevanje v Črnomlju, kot sonce po dežju. In vsako leto se dogaja. Lani je planinsko društvo začelo zanimivo zadevo: spoznavanje Semiča in okolice. Pa ne peš, ker Semič je vsako leto večje naselje, trg, vas, mesto – kakorkoli mu že pravimo, ampak s kolesi. Po hudih analizah, napornih sejah in utrujajočih sestankih so v planinskem društvu Semič sprejeli sklep, da je kolo ravno dovolj hitro prevozno sredstvo, da se Semič ogleda v dobrih dveh urah in ravno dovolj počasno, da se razvije klepet v družbi. Lani se je zadeva prijela, letos smo začeli s tradicijo.
Doma sem navlekel nase kolesarski dres, ki je bil še lani prijetno udoben, letos pa že moteče tesen, pognal sem kolo in v lahnem drncu sem prikolesaril do 2 minuti oddaljenega gasilskega doma v Semiču, kjer smo začeli naš krog. V trenutku, ko sem stopil iz kolesa, so zatulile sirene, varnostniki so besno začeli mahati z loparčki in zastavicami, reševalno vozilo je pridivjalo iz smeri Črnomlja, za njim pa še policijsko vozilo. V hipu je bilo pred gasilskim domom cel kup gasilskih vozil, cistern, kombijev, terencev, kot da gre za parado intervencijskih vozil… Plašno sem stiskal krmilo svojega kolesa in sčasoma le ugotovil, da ne gre za demonstracijo usposobljenosti lokalnega prostovoljnega gasilnega društva ampak da nekje v Semiču zares gori. Vsekakor hrupen in predvsem slikovit začetek našega raziskovanja okolice Semiča.
Dušan je čakal na zamudnike, drugače pa nas je bila zbrana lepa četica tridesetih kolesarjev in kolesark. Po kratkih navodilih, da ne bi šlo kaj narobe, smo se odpeljali proti Trati in zavili na makadamsko pot proti Vinjemu vrhu. Barvitost dresov je naredila našo skupinico zanimivo in na oko prijetno. Po hrbtih so se bohotili napisi večjih in manjših belokranjskih podjetij, ki so priložili kakšen euro, da je blazinica pod zadnjo platjo polnjena z gelom namesto s spužvo in da moškost ostane moškost tudi po stotih kilometrih prevožene poti. Veselje je bilo pogledati Robija, ki je s ponosom reklamiral čisto izvirsko vodo, kar je v Semiču dokaj pogumna poteza. A on je naše pripombe o Šokcih in čisti izvirski vodi stoično prenašal in s takšnim veseljem nagibal bidon, da smo vsi začeli dvomiti o skrivnostni vsebini. Do prvega cilja na Vinjem vrhu smo se raztegnili, nato pa zopet nadaljevali v strnjeni skupini, po že videni poti. Mimo Stranske vasi proti štirim rokam po makadamu, da ne pozabimo, kaj nas v občini še čaka. Ker je deževalo res pred dolgim časom, se je prah zažiral v oči in grla, neravnine na cesti pa so bile pravi test za vzmetenje in kvaliteto dresov. Ker je bilo sonce že nizko, je izgubilo ubijajočo moč in vožnja je v lahnem klepetu hitro minevala. Nekaj kolesarjev iz Črnomlja, Metlike, nekaj od drugod… Nekaj starejših, nekaj mlajših, drugi pa v starostni skupini veseljakov. Na Golišu nas je čakalo okrepčilo v obliki medice, ki nam jo je velikodušno podaril čebelar. Polni dopinga smo zagrizli proti Gradniku in z lahkoto pribrcali do cerkvice. Od tam je šlo pa samo še navzdol. Do Stranske vasi, kjer nas je zopet čakalo okrepčilo: dober belokranjski špricar, ki se ga kljub napisu na majici, tudi Robi ni branil. Vračali smo se po isti poti, kot smo prišli, razen manjšega ovinka. Na vaški poti je namreč ogromen stroj blokiral cesto, da niti s kolesi nismo mogli mimo. Na srečo je infrastruktura Semiča zgrajena tako, da imaš vedno na voljo vsaj dve ali tri pomožne variante in tako tudi tokrat ni bilo težav s prehodom. Prihod v Semič je bil spet čisto teatralen: slavnostni krog na plesišču v šotoru in velik aplavz. Nato pa zasluženi čevapčiči in – ni me sram priznati – veliko pivo.
Všeč mi je bilo. Vse. Znani obrazi, nekaj novih, nekaj starih pa smo pogrešali (pozdravi se Jani!). Lahkoten tempo, lahke teme pogovora. Rahlo zbadanje in heci na temo kondicije, koles, dresov in življenja. Všeč mi je bila bliskovita postrežba Oskoršničanov, všeč mi je bilo liter vina in liter vode, ki jih je prinesla županja s seboj, ko nas je prišla pozdravit ob prihodu na prireditveni prostor. Všeč mi je bilo, da ste se pustili zapeljati, kakor sem vas izzval lani in všeč mi je, da nas je vsako leto več. Popraviti moram pa eno leto staro napako: že lani smo imeli punco s sabo – morda celo več a ene se dobro spomnim, saj sem kar nekaj kilometrov klepetal z njo. Na koncu pa napisal, da smo bili na kolesarjenju sami možakarji. Karmen – oprosti .
Letos smo imeli tri punce s seboj, ki so sredi moških egov uspešno vrtele pedala: Karmen, Rezka in Nina so uspešno preživele krog. Morda se nam drugo leto pridruži še kakšno dekle, da bomo še bolj mešana družba.
Za drugo leto imamo načrte, ideje in predloge. Večina zadev je izvedljivih, vse pa so skoraj brezplačne. In ravno to je zanimivo: najlepše stvari v življenju so vedno brezplačne. Ne verjamete? Pridite drugo leto na kolesarjenje okoli Semiča in se prepričajte!

  • Share/Bookmark


LOGISTIC

18 06 2012


SORCE: http://www.google.si/imgres?q=LOGISTIC&hl=sl&gbv=2&tbm=isch&tbnid=LLb7riVxrCRfTM:&imgrefurl=http://marcokai.wordpress.com/2010/03/08/3/&docid=sHFxVyH3CpPrQM&imgurl=http://marcokai.files.wordpress.com/2010/03/logistics1.jpg&w=330&h=310&ei=-7TeT8W8Houk4AT_zbS9Cg&zoom=1&iact=hc&vpx=532&vpy=407&dur=3070&hovh=218&hovw=232&tx=149&ty=117&sig=116364196821261462903&page=1&tbnh=129&tbnw=138&start=0&ndsp=74&ved=1t:429,r:24,s:0,i:141&biw=1991&bih=1178

Logistika na prepihu – kaj bi Japonci morali vedeti o Beli krajini
(Kako se običaji dežele vzhajajočega sonca implementirajo v deželo, kjer jagenjčki obmolknejo?)

Naši poševnooki prijatelji iz Daljnega vzhoda so bili vedno inovativni, tekmovalni in na moč podobni mravljinčkom. Od časa izuma smodnika naprej so prednjačili na tehnološkem področju in se vsake stvari lotili na drugačen, malo smešen način, ki pa je na čelo konkurence kaj kmalu zarezal globoke brazde žalostnice. Še drugo svetovno vojno so začeli na hecen način in dokazali, da je možno tudi na nedeljo še marsikaj postoriti. Po izumu fotoaparata se je tehnologija na Japonskem dvignila v višave. Od časov telovadbe na delovnih linijah, prisilnih dopustov in obrednih harakirijev ob že najmanjših napakah, so se na Vzhodu zatopili vase in človeško psiho. Nastalo je kar nekaj uporabnih principov in konceptov ureditve tehnologije, ki so jo nadebudni Japonci prodali nazaj v Stari svet.
Če preskočimo nekaj desetletij in se prežarčimo v Kanižarico in Sun Roller danes: proizvodnja proizvaja, logistika dobavlja a opazili smo rezerve. Izpiliti smo želeli procese, da bo proizvodnja kar najbolj uspešna in da bo logistika kar najbolj vitka. Kaj pomeni vitka logistika? Pa se vrnimo k večni temi nas, ki smo rahlo (pa kaj je danes 15 ali 20 kg?) obilnejši. Ponosen sem na svoj trebuh, vendar sem zaradi njega:
• počasen pri operativnem izvajanju
• neroden (do strank)
• nagnjen k neenakomernemu ritmu dela (počivanje (pavza) vs. hitenje (ruker)),
• vedno nepripravljen na spremembe, statičen (ker me dinamika utrudi)
• nekoordiniran in brez timskega esprija, ki daje rezultate (ker je večjo maso teže nadzorovati)
• finančno šibek (ker vse zapravim za balast).
Če potegnemo simetrale med človeškim telesom in procesi v podjetju lahko ugotovimo, da so posledice nevitke proizvodnje enake kot nevitkega telesa. Da bi zadevo spremenili, je potrebno mnogo več kot enomesečno stradanje in nato nažiranje do nezavesti in nazaj. Potrebno je spremeniti način življenja.
In ravno to počnejo kolegi iz podjetja 3Projekt: poizkušajo spremeniti način življenja – dela v Sun Rollerju po metodi 5S projekta. Kar v osnovi pomeni:
1. SORT – odstraniti iz delovnega mesta vse predmete in orodja, ki niso potrebna za izvedbo operacije
2. SET IN ORDER – urediti potrebne pripomočke, da so na doseg roke in da ne motijo delavca, ko jih ne uporablja
3. SHINE – čiščenje, vzdrževanje opreme in orodij, barvanje in vzdrževanje čistoče
4. STANDARDIZE – postaviti pravila za vzdrževanje prvih treh S – ov
5. SUSTAIN – vzpostaviti pogoje za vzdrževanje sistema 5S
V skladišču je to pomenilo velike spremembe. Ker sem vletel v žaru borbe, sem na žalost bolj gasil požar, kot konstruktivno sodeloval v projektu. A s pomočjo sodelavcev nam je uspelo vzpostaviti robne pogoje za delovanje po načelih projekta. Danes imamo v logistiki zarisane prostore za lansirane materiale, za administrativni prevzem, na liniji so zarisani prostori, kamor odlagamo lansiran material. Vsi pripomočki so na svojih mestih, pričvrščeni in na doseg roke. Z malimi koristnimi predlogi smo naredili pripomočke in naprave, ki delavcem in skladiščnikom olajšajo lansiranje na linijo. Seveda sta gospoda iz 3Projekta še vedno rahlo razočarana ob našem spoštovanju terminskih planov in tudi nam je že zmanjkalo pametnih izgovorov. Od ponedeljka do ponedeljka je tisoč in ena stvar, ki jih moramo urediti, da izdelamo in prodamo mobilno hišico, ki nam prinaša denar. Seveda so izgovori na temo pomanjkanja časa podobni nespametnemu drvarju, ki se je mučil s skrhano sekiro in je ni imel časa nabrusiti. A kljub vsemu projekt le nekako napreduje. Potrebnega bo še nekaj truda, predvsem pa bo izziv zastavljena pravila spoštovati. A vem, da nam bo uspelo – še vedno nam je.
Sezona gre h koncu – čas je za štetje mrtvih, dopolnitev vrst, prestrukturiranje čet in načrtovanje strategije napada nove sezone. Zadeva ni enostavna, je pa zelo pomembna. Za Sun Roller, za zaposlene, za Belo krajino. Za bazen, kjer živijo prijazni ljudje, s širokim srcem in odprtimi dlanmi, ki se jih gostje po streznitvi navadno ne spomnijo več. Upamo, da bo tudi projekt 5S, ko bo realiziran, pomagal k temu, da bodo v deželi obmoknili samo jagenjčki…
Aja – pa tukaj in tam še kakšen odojček!

  • Share/Bookmark


BACK TO THE LOGISTIC

13 06 2012


Danes svet vrtijo informacije. Včasih je aristokracija držala ljudi v nevednosti, da so laže manipulirali z njimi, nato jih je v črnem veku inkvizicije izkoriščala gospoda za svoje podle igre. Nevednost naredi ljudi ranljve, z nekaj premišljenimi efekti in blefi pa postanejo eksploatatorji mistična bitja.
Nekako podobno sem se počutil, ko sem opazoval delo v logistiki, konkretneje – v našem skladišču. Kakšen dan ali dva pred uradnim ustoličenjem sem opazoval organizacijo in potek dela. Seveda sem bil vsiljivec, tujek, ki ga telo zavrača in končno organizem izloči. A jaz sem kar stal tu in tam, opazoval in se učil. Vodstvo se je namreč odločilo, da v času največje sezone, deseturnih delovnikov, v času odprem in dodelav, zmede in kaosa (urejenega, seveda), kot pomoč Mateji v skladišču, posodi mene. In v tem trenutku sem bil v prednosti, saj sem sam to vedel, drugi pa ne.
V skladišču sem že pred dvema letoma delal v fazi uvajanja UPRA, ki je bila ravno tako burna, živčnosti polna in napeta, kakor vsaka revolucija pač je. In UPRO, verjemite mi, je za skladišče pomenil podobno tehnološko revolucijo kot izum parnega stroja Jamesa Watta za viktorijansko Anglijo in kasneje Stari in Novi svet. S podobno rezerviranostjo smo ga pred dvema letoma tudi začeli uporabljati: polni dvomov in strahov (še enkrat preberite prvi odstavek!). Nevednost in strah pred neznanim je pa res hudič! A s pomočjo Gregorja in z veliko mero izobraževanje, navodil, vodenja in dobre prakse iz Adrije, je UPRO postal naš najboljši prijatelj (kajne Franci ).
Tokrat sem dobil skladišče v stanju, v kakršnem pač team je, ko ostane brez pravno formalnega vodje: izoblikujejo se skupine, pojavijo se vse oblike sodelujočih v teamu. Od nergača, do garača, od opazovalca, do komunikatorja. A nekaj je motilo proces oskrbe proizvodne linije in poslan sem bil, da zadevo saniram.
Rusi so imeli vedno pri roki kakšno modrost in veliki Tolstoj je nekoč napisal:«Srečne družine so vse enake, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj poseben način.«, Enako je bilo tudi z mojim novim timom: karkoli so že bili, niso bili ravno srečni in njihova nesreča, nelagodje, če hočete, se je odražalo v delovnem rezultatu. A od nesreče do sreče in zadovoljstva je precej daleč in začeli smo z majhnimi koraki.
Osvežili smo pravila, določili prioritete, vzpostavili smo notranjo in zunanjo komunikacijo. Spet smo postali tim. Sam se vedno rad pošalim in pravim, da so imeli prej sodelavci drug drugega za sovražnika in niso delovali homogeno, z mojim prihodom pa so združili sile in enotno nastopili proti zunanjemu sovražniku – meni. Ni čisto tako, je pa vse skupaj precej podobno. Važno pa je, da logistika pravočasno oskrbuje proizvodno linijo, da so zaloge ažurne in stanje transparentno. Da pa na lovorikah slučajno ne bi zaspali, poskrbi podjetje 3Projekt, ki uvaja 5S Projekt v naše poslovanje. Vas zanima napredek? Bi radi izvedeli več o projektu? Vas zanima, zakaj smo vodje po pogovoru s Francijem in Igorjem mavričnih barv in belega pogleda? Vas zanimajo rezultati projekta?
Odgovore na vsa ta in še druga, mnogo bolj zanimiva vprašanja, boste dobili v naslednjem prispevku: Logistika na prepihu – kaj bi Japonci morali vedeti o Beli krajini s podnaslovom: kako se običaji dežele vzhajajočega sonca implementirajo v deželo, kjer jagenjčki obmolknejo?

  • Share/Bookmark


DVAJSET

17 07 2011


Vem, smejali se boste. V sklopu prireditve Semiška ohcet smo kolesarji prevozili 20 km po okolici Semiča. Kaj je 20 km za kolesarja? Še dobro se ne ogreje, porečete. A v našem primeru je šlo za nekaj drugega. Želeli smo, da se premeša večina semičanov s peščico črnomaljčanov. Za popestritev smo dodali enega ali dva z metliškega konca, kakšnega iz one strani Gorjancev in za začimbo nekaj kolesarjev brez rodovnika. Bilo je nekaj moških v najlepših letih (med 20 in 80), nekaj žensk in trije nadebudni mladički, ki so letom primerno spravljali v smrtni strah svoje starše. Cela zmes je nekako tvorila skupino kolesarjev, ki smo se ob 18. uri z nasmehom na ustih podali na pot.
Iz Semiča smo na Trati zavili mimo kužnega znamenja (Pilda), ki stoji na istem mestu že nekaj stoletij. Spominja na čase, ko je pod pobočjem Smuka kuga pobirala svoj davek in je eno najstarejših in redkih znamenj v Beli krajini. Pri Pildu smo zapustili asfaltno podlago in se podali na negotovo peščeno pot. Z lahkoto smo osvojili Večerni hrib, še zadnjič s pogledom objeli Semiško goro in zapeljali v zavetje gozda. Mir, tišina in globoka senca. Toni nas je vodil umirjeno, da smo imeli čas uživati v pogledih na gozdu ukradene steljnike in na vitke breze, ki so kraljevale sredi njih. Prispeli smo že skoraj pred cerkvico na Vinjem Vrhu. Romarska cerkev stoji tam že od 17. stoletja in sprejema romarje z vsemi njihovimi prošnjami. Tukaj se je skupina prvič ločila: izkušenejši so poizkusili ščepec adrenalina, ko smo se spustili po »medvednici«, ozki poti, ki jo največkrat uporabljajo za spravilo lesa, občasno pa se uporablja kot prijetna sprehajalna pot ali priložnostna steza za gorska kolesa. Seveda nas je Jani podučil in opozoril na nevarnosti, da bi dan minil brez poškodb. Pa je šlo čez drn in strn… V Stranski vasi smo se zopet dobili z ostalo skupino in se zagrizli proti »štirim rokam«, križišču, kjer seka cesta Semič – Metlika, cesto Stranska vas – Štrekljevec. In ravno po zadnji smo se podili in grizli prah. Na Golišu smo zavili desno proti Gradniku. Po asfaltu, a krepko navkreber, nas je peljala pot. A vedeli smo, da je od tod samo še prijeten spust do Črešnjevca. Zopet je del skupine sledil Toniju in Janiju po asfaltu proti Črešnjevcu, ostali pa smo se zaupali Dušanovi presoji, pa smo se spet podili med vejami in ostrim trnjem, po kolovozih in stezah, v globoki senci gozda, med polji, kjer je dišalo po pokošenem senu, z večernim soncem v obraz proti Črešnjevcu. Na glavno cesto smo prikolesarili ravno pri Rumarjevih, kjer je bila med 1944. in 1945. letom glavna ambulanta in operacijska soba partizanske bolnišnice Topolovec. Po kolovozu smo se odpravili proti vasi Krupa in premagali vzpon na Vinji Vrh. Sonce je že zašlo, zato ni nihče čutil pretirane utrujenosti. Proti vasi Brezje in nato do cerkve sv. Mihaela smo prikolesarili v lahnem drncu. Pogovor je tekel, mnenja so se kresala. Zaradi ležernega tempa smo imeli čas (in voljo) klepetati o krajih in ljudeh, ki smo jih puščali za sabo. Z nekaterimi smo se poznali že dolgo, z drugimi samo na videz a vožnja s kolesom ljudi zbliža. Na prireditveni prostor smo se zmagoslavno vrnili nekako dve uri po startu. Odpeljali smo častni krog, se nasmehnili ženinu in nevesti na Semiški ohceti in oddrveli poiskati prazno klop.
Porcija čevapov je sedla na pivo, čebula je uničila bacile, ajvar pa poskrbel za humorne vložke, ko se na široko nasmehneš, na zobu pa imaš diskretno prilepljeno lupino paradižnika. A mi smo prerasli takšne malenkosti. Bili smo tovariši v vožnji, skupaj smo bili del nečesa prijetnega, nečesa, kar nam bo še dolgo privabljalo nasmešek na obraz.
Krog s kolesom po semiških poteh in stezah je prijetna domislica. Ni tako velik kot Goni kolo ali kakšen drugih, množičnejših prireditev. Naša mala avanturica ni fičo, ki bi bil rad Porsche, ko odraste. Radi bi samo pokazali, koliko lepih prizorov skriva okolica Semiča v nedrjih, koliko čudovitih smeri za sprehode in popoldneve, ki jih lahko preživimo s sosedi, prijatelji. Je samo dokaz, da na Bledu poznamo vse slaščičarne, v Izoli vse oštarije, ko moramo najti gasilski dom na Gradniku, pa vtipkamo naslov v Garmina. Naš krog je poizkus, da steze naših mladosti ne zaraste in da steljniki živijo naprej. Je poizkus naučiti naše otroke in mladino, da gre kakšno minuto tudi brez MP3, telefonov, takšnih in drugačnih igrač. Je dokaz, da z malo radovednosti, trme in dobre volje, z močjo svojega telesa prideš tudi na konec sveta.
Hoteli smo dokazati, da se vsako, še tako dolgo potovanje, vedno začne z enim korakom. Mi ne verjamete niti besede? Dovolite, da vas drugo leto zapeljemo… S kolesom!

  • Share/Bookmark


Kolpa

15 07 2011


Bilo je še zgodnje jutro. Meglice so se še vile okrog cerkvice sv. Mihaela kot da bi skušale zakriti strasti, ki so se v vroči poletni noči razplamtele v varnem zavetju mogočnih cerkvenih zidov. Svež zrak je prijetno del mojemu telesu, potegnil sem spalko nase in še za trenutek odsmrčal kitico ali dve. V poletnih nočeh sem vedno spal zunaj, pod brajdo, ki me je dobrohotno branila pred roso in zgodnjim jutranjim soncem. A tudi široki listi trte so popustili pred vsiljivimi sončnimi žarki. Zbudil sem se. Skočil sem po stopnicah, v shrambi odrezal kajlo kruha, jo namazal s putrom in marmelado, lokal prekuhano domače mleko kar iz litrne sklede (ja, mama – priznam) in razmišljal. Bencina ne bo dovolj. Včeraj je predolgo trajala eksibicija na cesti, moja štirka pa tudi ni najbolj varčen stroj. Polna usta sem poplaknil z mlekom in v garaži poiskal motorko. Nasmeh mi je zaigral na ustnicah: polna! Previdno sem dve tretjini dragocenega goriva pretočil v tank motorja. Za danes bo, mi je igralo pri srcu. V kopalkah sem bil, nase sem navlekel še majčko, previdno sem shranil blokec za sendvič in cockto. Na sedež sem vrgel brisačo, zajahal stroj in se v leru odpeljal. Proti svobodi, proti dogodivščinam, proti Kolpi.
Tam so me čakali prijatelji, sosedje, otroci sosedov, ki so delali v tujini. A jezik ni bil ovira. Cel božji dan smo čofotali v vodi in plašili belouške, ribe in upokojence, ki so se zgražali nad nami. Belouške in ribe so samo modro molčale. Skakali smo v vodo, se tunkali, se borili s sladkim bremenom na ramah. Prvič smo ugotovili, da so dvoje vrste ljudi na svetu in da punčke niso fantki z napako. Tako sladko se je bilo podrsati z roko, trebuhom ali hrbtom ob prebujajočo se ženskost. In smo se igrali, brez nadzora, brez kontrole. Ob dvanajstih sem zamenjal blokec za sendvič in nadaljeval z igro. Ko se je sonce spustilo nizko nad horizont in se je nebo obarvalo rdeče, je bil čas za slovo. In za razlaganje besnemu očetu, kam izginja bencin, kje za vraga je njegov sin in v tem smislu še petnajst minut. A jaz sem s sladkim nasmehom spravil vase grižljaj ali dva in odsanjal v svoji spalki nazaj v Kolpo. Med nežna bedra prijateljic, med pomenljive poglede, med razočaranja in upanja.
Svoja fanta peljem na Kolpo vsak božji dan. Generacija se je zamenjala. Dekleta, ki so se prebujala v mojih časih, so sedaj matere in žene. Nekatere resne, druge bolj resne, tretje še vedno z iskricami v očeh. Kristjan loči kopališča ne po kraju, temveč po prijateljicah, ki jih nekako stakne tam. Saj ima veliko prijateljev a kot zakleto se vedno najde kakšno modrooko dekletce s čopom mokrih las, ki ga težko pričakuje. Sam se odstranim višje na breg in mu pustim svobodo. Naj si poišče prostor pod soncem, zakaj mu bi ves čas dihal za vrat. Tadej plaši s svojimi rokavčki ves živelj v radijusu kilometra. Rad bi bil podoben velikemu bratu a ga štiri leta razlike držijo zadaj. In to ga jezi. Zares. Mojega petletnega otroka življenje jezi, ker se Zemlja ne vrti po njegovo. Kaj naj naredim drugega kot prasnem v smeh! Pa so solze, škripanje z zobmi a Kolpa odnese vse s seboj.
Danes sem na bregu opazil fanta v dvajsetih, ki je rahlo izstopal zaradi svoje pojave. Sedel je na brisači in se igral s kegljem. Nato z dvema, tremi…. Kar naenkrat je vstal, žongliral, da je bilo veselje. Tu in tam mu je kegelj padel, včasih se je žogica odkotalila drugam. A on je vajo vztrajno ponavljal dokler mu ni uspelo. Kakšen pogum, kakšna samozavest: pred tujci početi nekaj neobičajnega, poslušati komentarje in ohraniti stoično mirnost in koncentracijo! Pa je bil fant pol mlajši od mene, še živeti ni začel. Obraz mu je žarel v igri, ni nas slišal, ne spontanega ploskanja, ne surovih komentarjev. On je bil v svoji zgodbi, v drugem filmu…
V službi sem danes izgubil živce. Dvakrat. Grdo sem preklinjal, vpil in bogaril. Poleg vseh opravljenih tečajih samoobvladovanja, stresnih situacij, po vseh teambuildingih sem se drl. Na sodelavce. Tam pa mulček razmeta žogice in keglje in na vse dovtipe odgovarja s ponavljanjem vaje, dokler je ne izvede v popolnosti. Koliko se človek lahko nauči od sočloveka, če zna prisluhniti. Kaj vse imamo pred nosom, pa ne vidimo. Kako malo potrebujemo za srečo, pa iščemo zaklade.
A jaz sem ga našel. Zaklad namreč. Skoraj bi lahko rekel tri zaklade. Dva smrčita v svojih posteljah in sladko sanjata. Tretji zaklad pa… Kaj je lepše, bolj prijetno, sladko in zapeljivo od ženske, ki te ljubi? Za vedno in še kakšen dan potem…
Kolpa pa še vedno teče. In me čaka s svojimi zgodbami. A njene zgodbe samo poslušam, moja fanta pa sta v njenem objemu. Naj jima pokloni toliko veselja, sreče in lepih spominov, kot jih je poklonila meni.
Kolpa…

  • Share/Bookmark


FEAR

2 12 2010


Photograph: stock.Xchng

Vsi si najraje domišljamo, da vse vemo. Igramo vsemogočne, nedotakljive. Živimo življenje brez čustev, brez pretiranega izkazovanja ljubezni. Besede, kot so: rad te imam, oprosti, hvala ali pa tudi preprostejše: dobro jutro, lep dan želim, kar izginjajo iz našega besednjaka. Delamo se »hard to get«, ne dovolimo drugim v naš prostor, ker se bojimo. Da nas bo nekdo, nekoč prizadel. In zato z vsakim dnem izgubljamo nekaj. A z vami bi rad delil nekaj drugega.
Človek je zelo radovedno bitje in grozno nezaupljivo. Zato se malokdo uči iz tujih napak – vsak se največkrat uči na svojih napakah. In potem mislimo, da vemo vse. A globine naše duše so nepojmljive in čustva delajo čudeže. Spomnim se svojih najstniških let (ja, tako daleč seže moj spomin), ko sem vzljubil svojo prvo punco. Takrat sem mislil, da vem, kaj je ljubezen. Skupaj sva preživela nekaj lepih trenutkov, nakar so se najine poti razšle. Takrat sem mislil, da vem, kaj je žalost in bolečina. A spoznal sem novo dekle in ugotovil, da sedaj pa res vem, kaj je ljubezen – ko že nisem več vedel, kje se ona konča in jaz začnem, ko sem ji misli bral iz oči, ko sta najini srci bili kot eno. Ja, sem si dejal – to je ljubezen. Pa sem se poročil z njo, zanosila je. Ljubezen se je stopnjevala in mislil sem, da močnejša ljubezen kot je ljubezen moškega do ženske, ki jo ljubi, ni.
Rodil se nama je prvi sin. Vsa prejšnja čustva so postala samo majhen atom, pa kaj atom – neviden elektronček! Spoznal sem, da je prava ljubezen brezpogojna, velika kot gora in globoka kot najglobji ocean. Seveda sem ljubil svojo ženo a ljubezen do majhnega, komaj rojenega bitja, je bila nekaj povsem novega. Ko sem že mislil, da vem vse, sem padel v vesolje novih občutkov.
Nato se nama je rodil drugi sin. In vse, kar sem mislil, da vem o ljubezni se je spet sesulo, kot že tolikokrat. Ljubezen je dobila povsem druge razsežnosti…
A kaj ima strah iz naslova z mojim jokavim pisanjem o ljubezni? Kadar govorimo o ljubezni, je vedno prisoten tudi strah. Da ljubezni ne bi zamenjalo kakšno drugo čustvo, da se ljubljenim ne bi kaj zgodilo.
Včasih me je bilo strah, da ne bom zamudil na vlak. Hude težave si bi povzročil, tako doma kot v šoli. Potem me je bilo strah izpitov na faksu, pa strah, da bom stopil na napačno trolo. Nato me je bilo strah služiti vojsko, pa vrniti štipendijo. Strah me je bilo iskati novo službo, strah me je sestankov z direktorjem (včasih). In ko sem že mislil, da me ne more biti več bolj strah, sem spoznal nekaj novega.
V zgodnjem jutru sem z drugim avtom hitel na prizorišče nesreče. Naenkrat sem bil na repu kolone, nato sem peš pritekel na čelo. S pogledom sem ošinil kolesa razbitine, ki so nemo štrlela v zrak. Nato sem poiskal ženo, ki so ji že nudili prvo pomoč. Mislil sem, da me bolj strah več ne more biti.
Pri porodu prvega sina, mi je babica med porodom, mimogrede povedala, da obstaja možnost, da se bo otrok okužil med porodom. Da bo verjetno prišlo do zapletov. Saj sem bil o tem seznanjen, mar ne? Mrzel pot me je oblil in metulji so plesali svoj ples v mojem trebuhu. Grizel sem si ustnico in čakal. Čakal, da malo, nemočno bitje zaživi. Strah, nemoč…
Porod drugega sina je potekal med izbruhom vodenih koz. Nihče ni nič vedel deset dni. Nihče. Infuzija v glavico dojenčka, čakanje. Deset dni strahu, gledanja v tla in iskanja pomoči od nekih nadnaravnih sil. Ko sem že mislil, da vem, kaj je strah, je ta dobil nove razsežnosti.
Žena je dobila priložnost, da se majčkeno oddahne v zdravilišču. Ker ji kronično zmanjkuje energije, ker se mi zdi v redu, da človek tu in tam zamenja okolje, sva se dogovorila, da bo odšla za 10 dni v Strunjan. A zima je prejšnji teden pokazala zobe. Kljub temu smo mislili mamico odpeljat z otroki vred – da se tam poslovijo in da mi bodo otroci na poti domov delali družbo. A v soboto se je zgodila tista huda nesreča pred Grosupljem, vreme za v nedeljo pa ni kazalo nič vzpodbudnega. Kaj bi vlačil otroke s seboj? Saj bi moral biti čisto nor! Sneg, burja, nesreče na vsakem koraku… Tu avtobus, ki je zagorel, tam kamion v jarku. Poledenelo cestišče, kolona, drsanje in zanašanje avtomobilov… Samo popolen bebec bi vzel otroke na tak dan v avto. Kaj, če bi moral stati v koloni? Kaj, če bi bil udeležen v nesreči? Kaj, če se bi kateremu od fantov kaj zgodilo? Ne oprostim si do konca sveta, zmeša se mi, zgubil se bi… Pa saj bi moral biti čisto neodgovoren, da jih bi vzel na takšno pot. Doma bodo ostali in pika. Tukaj pa ne popuščam, mene ne bo 400km strah, jaz svojih fantov že ne bom izpostavljal nevarnosti. Nikoli! Pa saj bi moral biti čisto odbit, da bi storil kaj takega! Norec!

V soboto smo s fanti peljali mami v Strunjan… In strah je dobil čisto nove razsežnosti…

P.S.: Vse se je srečno končalo… a bojim se, da sem svoj bonus sreče izrabil.

  • Share/Bookmark


LIVIN LA VIDA LOCA II

20 10 2010

Zbudil sem se v smrtni grozi, saj sem mislil, da se je cimer zadušil. A ni bilo nič hujšega. Njegovo smrčanje se je samo prikupno končalo v grlenem hropenju in dihalna stiska ga je prisilila k premiku. Nastopil je trenutek blažene tišine. Iz svojega vzvišenega položaja na zgornji postelji pograda, ki sva ga z Johnyjem sestavila prvi dan, sem opazoval ulične svetilke. Ura je kazala 6 zjutraj, čas ko v Sloveniji že pošteno delam. Kaj naj počnem? Čakam cimra, da začne žagati? Naj mu zlijem vedro vode v grlo in čakam, da se zaduši? Grem na jogging?
Čakanje, da bo cimer proizvajal nežne zvoke, se mi ni zdelo nič kaj romantično. Za umor je bilo premrzlo, pa še vsi bi videli, v kakšnem žalostnem hotelu smo bili nastanjeni, ko bi bil na Italijanskih poročilih takoj druga novica za Ivanom Groznim iz nogometnega stadiona. Jogging? Hmmm… Res, da sem doma spakiral trenirko, vso raztrgano in utrujeno, ki sem jo že enkrat rešil iz kante za smeti, kamor jo je žena besno zagnala. Res je tudi, da me v kopalnici čakajo teniske. Res pa je, da še vedno nisem prepričan ali sem čisto popolnoma normalen. Redki so namreč 20kg pretežki ljudje, ki redno joggajo in se toliko gibljejo kot to počnem jaz. Nič, pogumno sem skočil iz pograda, navlekel nase trenirko, dvakrat kihnil in zapustil nič hudega slutečega cimra.
V avli mrzlo, lastnik mi ponudi kavo. Jaz pa na pločnik pa proti plaži. Zaženem se do morja in prisluhnem valovom. Preselim se v nek drugi svet, izginejo direktorji, izginejo nesposobneži in hudobneži. Na svetu ostanejo samo pozitivci. Morska voda mi prši po obrazu, enakomeren ritem korakov me pomirja. In tako dobre pol urice. Smuknem pod tuš, preslišim besede cimra, ki se mu zdim rahlo usekan. Urediva se za zajtrk.
Za mizo naše punce zaspano čebljajo. Madona, bom to čebljanje pogrešal! Nekaj imam za njih. Povem jim, da ima vsaka ženska za ušesom spravljeno skrivnost. In če se res poglobiš v njeno dušo, če si dober prijatelj, ti uspe skrivnost z malo čarovnije izvabiti na plan. Sežem z roko za uho in ko presenečenemu dekletu pomolim roko pred oči, počasi odprem dlan, na kateri se lesketa majhna školjka. In tako pri vsaki punci. »Kako lepooooo…«,, je zavzdihnila Nika. Ja, školjke sem seveda nabral na plaži med mojim jutranjim skakljanjem. Če se dan lepo začne, ni vrag da se ne bi tudi lepo končal.
A čas našega druženja je bil skopo odmerjen. Prišel je poslovilni večer.
Na večerji z ostalimi sodelavci se nismo ravno vklopili, ker smo bili pač ena družina z internimi forami. Kar najhitreje smo se vrnili v hotel. V recepciji smo okupirali bar in se pogovarjali. Globoko in resno. Šaljivo in lahkotno. Malo za hec in malo za res. Zaloge v hladilniku so kopnele, mi pa vztrajali. Nismo hoteli, da se bi večer končal. Pa je bila ura ena zjutraj, pa dve,pa tri… Pokazali smo si vozniške izpite in komentirali slike. Fotografije punc so bile stare dve, tri leta in na njih skoraj ni bilo sprememb. A kako so prasnile v smeh, ko so na moji vozniški zagledale 20 let mlajšega mulca – mene v rosnih osemnajstih! Pa spet smeh in zdrava zafrkancija.
A telo je zahtevalo svoje in pospravili smo se spat.
Po dveh urah sem odpujsal na plažo. Razmišljal sem o slovesu in bilo mi je hudo. Res hudo. Kako hitro ti lahko nekdo priraste k srcu. Rad delaš z njim, rad deliš srečo in žalost. A takšni ljudje so redki in še ti bodo odšli.
V avli so kolegi iz drugega kombija hiteli, kar nekam se jim je mudilo, kar neka živčnost in napetost. A potniki našega bolida smo bili skulirani. Sicer smo z odhodom zamujali debelo uro a takšno je življenje. Pa kdo ima srce, da našo Niko dvigne iz postelje, ko pa tako lepo spi? Hja, tudi ona se je zbudila, vkrcali smo se, preverili število potnikov in odbrzeli smo proti domu. Prve dve uri tišina, spanje. Ker ni nihče gledal, sva tudi midva z Andrejem (ki je vozil) majčkeno zadremala kar med vožnjo. Saj sva imela avtopilota… Po prvem postanku pa so se najine punce prebudile. Z Andrejem sva začela prepevati, Iris je poprijela (sem povedal, da ima angelski glas?) in v duetu z Andrejem (sem povedal, da ima angelski glas?) ju je bilo veselje poslušati. Še sam sem se pridružil duetu (sem povedal, da pa jaz NIMAM angelskega glasu?) in tudi ostale punce so začele prepevati. Počutil sem se čisto tako kot mulc na šolskem izletu v osmem razredu. Manjkal je samo vonj posebne salame in Pingo.
Ker je vozil Andrej, nismo imeli nobenih nepredvidenih obvozov in približal se je čas za slovo. Ne maram sloves. Sploh ne od ljudi, ki mi prirastejo k srcu. Stisk roke, pogled v oči… Besede kar ne grejo iz ust. Vem, da je za njih drugače. Punce so verjetno doživele v svojih dvajsetih letih več, kot bom jaz celo življenje. A jaz sem preprost mož iz Semiča, one pa imajo še celo življenje pred seboj.
Tea nas je zapustila zadnja. Prva naju je spoznala in zadnja zapustila. Kombi je bil naenkrat prazen.
Obljubili smo, da se še srečamo. Poslala jim bova fotke, morda kratek chat na facebooku, morda celo obisk ali dva, a potem bo konec. Vem, ko menjaš okolje, ko menjaš službo, si lahko še tako dober prijatelj a družina in novo okolje pobereta davek. Pridne punce so, profesionalno opravljajo svoje delo. Trudile so se za nas in zaslužile gotovo več, kot jim bo nakazalo naše podjetje. Če bi bilo po moje, bi jim podaril bonus, ki so si ga 100% zaslužile.
Če bom imel srečo, bom čez 50 let še posedal pod svojo brajdo, za kamnito mizo, ki stoji pri hiši od kar pomnim zase. Okrog mene se bodo motali vnuki, lovile se bodo mlade muce, sonce se bo ujelo v moj obraz. Telo me bo verjetno že izdalo, postalo bo ječa mojemu duhu. Čebljanje otrok me bo spomnilo na nek drug čas, neke druge kraje, na neko drugo čebljanje. Na štiri punce, ki so takrat tako slučajno stopile v mojo zgodbo. Polne načrtov, idej in življenja. Verjetno ne bom vedel ne kje bodo takrat, ne kaj bodo počele. In one se morda ne bodo spomnile tistih štirih dni Riminija in veselja, ki so mi ga podarile. A jaz jim bom takrat v mislih zaželel enako, kot jim želim danes: imejte se lepo in karkoli boste v življenju že počele – počnite to s strastjo!
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark


LIVIN LA VIDA LOCA

18 10 2010


Diesel v izposojenem kombiju je ubrano predel, prijatelj je kljub kratki noči suvereno držal volan. Pokrajina je bežala mimo nas in ozrl sem se nazaj. Naše punce so mirno dremale in uživale mirne minute. Jernej je seveda tudi spal na C1 a moja pozornost ni veljala njemu. S prijateljem so nama zaupali štiri punce, ki so nam pomagale na sejmu in najina naloga se je uspešno bližala koncu. A vrnimo se na začetek, ki je bil ravno nasprotje spokojnemu nedeljskemu dogajanju.

Nejevoljen in jezen sem zapustil toplo posteljo, sinova in ženo, ter skoraj z jezo odrinil na pot. Kam me silijo, kaj mi vsiljujejo naloge, ki jih ne maram.Pa še voziti kombi s tujimi puncami… Bog ve, kakšne so nam pripravili. Kaj za boga milega naj počneva z Andrejem, če bodo zadrte, polne sebe ali kako drugače podobne ženskam, s katerimi sodelujemo že sedaj? Ma, che sera sera – pojdimo. Pobral sem Andreja, napadla sva proti Ljubljani. Prvo punco naj bi pobrala na Dunajski. Če vem, kje je to, so me vprašali. Kako ne bi vedel, saj je bila to Titova cesta, njega pa ja vsi poznajo! Vsekakor se je Dunajska vlekla, naše punce pa od nikjer. Sva jo poklicala in končno nekako našla, čeprav sem videl senčico dvoma na njenem obrazu. Tudi sam se bi zamislil nad takšnim šoferjem, saj naj bi odrinili na sejem v Riminiju, mi se pa še v Ljubljani komaj najdemo.

Z Andrejem sva se šalila, Tea je budno nadzirala situacijo in se pogovarjala z nama. Nakar Dule Trans, kot smo poimenovali našo prevozno firmo, zamudi odcep za Novo Gorico. In to kljub začudenju potnikov, saj je bilo vse vsem jasno, samo šoferju ne! Jao, kakšna blamaža… Nasmehnili smo se in peljali do prvega izvoza. Zapeljemo iz avtoceste, hočemo na drugi strani nazaj a nadebudni cestarji nam ravno pred nosom potegnejo rampe. Prepovedano! O.K. Gremo po stari cesti proti Vrtojbi. Nekako v tem trenutku smo potegnili asa iz rokava: Garmin! Med počasno vožnjo po Krasu smo čakali, da je napravica našla satelite in vzpostavila komunikacijo z nami. Nato so nasveti kar vreli iz hudičeve škatlice: čez 450m zavij desno, zavij desno, zavij desno….preračunavam. Z levim očesom sem iskal Teo in bil v strahu, kaj neki si punca misli o specialcih, ki sta jo prevažala. Še vedno sva se z Andrejem šalila in nihče od naju se ni obremenjeval s kakršnokoli zamudo. Ko pa je je Garmin uspel že tretjič v 10 minutah preračunavati, sem se odločil: skočil sem iz kombija, Andrej na svoji strani, udarila sva »petko« in krmilo je prevzel Andrej. Od takrat naprej smo se vozili z Johny Airlines in imeli pilota Andreja. Glede na Tein smeh, sva pomirjena odbrzela proti Vrtojbi.

Seveda so nas ostale tri punce pričakovale tam, od koder se prikaže vsak normalen človek. A Dule trans je začel s čudno potjo in tudi Andrej ni mogel več veliko rešiti. Nemočno smo čakali pri Casinoju, da nas je  prišel iskat BMW v katerem sta sedela starša ene od punc. Sledili smo ga in srečali še ostali dve punci: Iris in Tino. Nika je bila seveda na drugi strani avtoceste in skladno z začetimi dogodivščinami je s kovčki prečkala avtocesto. Pogum brez primere. Irisin oče, izkušen cestni maček, nama je z Andrejem razložil nekaj fint, ker pa se mu je zdelo, da nisva ravno profesionalna voznika. A kako se je mož zmotil! Piloti Johny Airlines prestanejo rigorozne teste, preden se zaposlijo v podjetju. Končno smo bili v polni postavi in potovanje se je pravzaprav šele začelo.

A težava je nastopila že čez dobro uro, ko smo se znašli pred odcepom. Garmin je bil vsekakor odločen, da moramo zaviti desno, pilot je bil za levo. Klicali smo Irisinega očeta, ki je bil po moje rahlo žalosten in bi gotovo najraje sam zapeljal svoj zaklad v Rimini. A mi smo v kombiju uvedli demokracijo in z glasovanjem potrdili smer vožnje. Dobro navado smo obdržali do konca odisejade in dobro nam je šlo. Garmin pa je ostal na šipi le kot dekoracija.

V kombiju je bilo vzdušje prešerno. Punce so čebljale, gledale so kataloge, se posvetovale o neobičajnih besedah. Rada sva odgovarjala na njihova vprašanja. Na vsako polno uro nas je opozarjalo Teino kihanje in nalezljiv smeh, ki je kihanju sledil, je poskrbel za veselo vzdušje. Seveda sva se z Andrejem trudila, da bi se punce počutile domače. Vožnje je bilo kar prehitro konec. Zanimivo, kako hitro čas beži ob dobri družbi in kako se lahko nesramno vleče ob dolgočasnežih…

Do sejma smo skozi mesto komaj našli a nam je demokracija pomagala. Pa tudi znanje italijanščine ni bilo vprašanje. In končno smo našli halo in Sandija, čigar srce je vajeno naporov a je ob lepoti deklet rahlo nagajalo in udarjalo v aritmiji. Snidenje je bilo prisrčno in domače. Punce so videle svoj delovni prostor in se spoznavale s hišicami, z Andrejem pa sva se lotila dela. Vse skupaj je potekalo ubrano in v harmoniji. Dan se je bližal koncu, naše punce so bile utrujene, sejem je zapiral vrata, zato smo sledili Sandiju v norem ritmu do hotela. Začel se je večer. Eden od štirih, ki je utrdil naše prijateljstvo. Ki je dokazal, da se fantje ne pribijejo vedno do konca in da se večer s puncami še vedno lahko konča v ločenih sobah. Večeri so bili krasni. Utrujeni, rahlo prezebli smo sloneli v eni od sob, degustirali dolenjsko belokranjske dobrote in se predvsem veliko smejali. S pogledom sem spremljal najine punce, ki so naju vsak dan presenečale. S svojim znanjem, angažiranostjo, predanostjo delu in pozitivno energijo. Kako lahko je bilo delati z njimi! Kolikokrat lažje kot z mnogimi domačimi, ki so bili obremenjeni s časom, urami in sekundami, z nepomembnimi detajli in bedastimi opravki.

Družba našega kombija je živela svoje življenje. Pomešani čez dan a vendar povezani z neko nevidno, sladko vezjo, pripravljeni pomagati en drugemu. Skrbela sva za najine punce, jim poskušala pomagati in se veselila, ker so bile one zadovoljne. Najmlajši Niki bi bil lahko oče pri svojih 37. letih a pogovarjala sva se kot stara prijatelja in vrstnika. Seveda sem pogrešal svoja fanta in ženo a punce so postale moja druga družina. Življenje je teklo s svetlobno hitrostjo in štirje dnevi, za katere sem mislil, da ne bodo nikoli minili, so v družbi deklet kopneli kot sneg ob odjugi. Z Andrejem sva se ob najinih večerno jutranjih pogovorih pred spancem strinjala, da jih bova pogrešala. Najine punce. Vse štiri. Zato sva bila kar malo žalostna. Malo. In medtem, ko sem čakal, da bo nehal smrčati, sem razmišljal o njih. In Andrej enako: ko je čakal, da bom nehal smrčati, si je v glavi zavrtel film prejšnjega dne. Kako lahko se je navaditi na normalne ljudi, na preproste besede, na lepe, pa kaj lepe – čudovite nasmehe. In nasmehe so naše punce rade delile. Dnevi pa so nevarno hitro tekli…

(to be continued…)

  • Share/Bookmark