Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom
(fotografija vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom)

Bog ve, da imam rad dobro hrano. Moja teža bi dosegla neslutene razsežnosti, če bi pojedel kar bi si želel. Zato sem se nekako prisilil, da ne jem več kolikor zmore želodec, pozornost posvečam kvaliteti. Na srečo moje želje po kvaliteti sovpadajo s trenutnim trendom gostiln: manj je več. Nihče ni več zadovoljen s kilo pečenke, kajlo kruha in litrom vina in vode. Za svoj denar hočeš zgodbo, hočeš paket doživetij, hočeš malo cerkljanja. Predvsem pa hočeš spoznati lokalno.
Zato sem ženo povabil na Okuse Bele krajine. Da imava zmenek ob dobri hrani in pijači, da vidiva, kaj zmorejo domači gostinci, da poizkusiva domačo hrano v drugi obliki, na drugačen način. Tako sem si zadevo tolmačil glede na napovednik Okusov Bele krajine.
Že dopoldan sem rezerviral mizo za dva, da se izognem nerodnemu mencanju ob zasedeni gostilni. Žena je bila vesela povabila, večer se je bližal, vse kot mora biti. Odpeljala sva se do gostilne, stopila na teraso in pozdravila mladenko, ki je izpolnjevala želje gostov. Prijazno sem pozdravil, povedal, da sem rezerviral mizo za dva in prosil, če se lahko vsedeva kar na teraso. Mladenka me ni razumela in me je vprašala, za kdaj bi rezerviral mizo. Sem ji poizkusil razložiti, da sem že rezerviral, sedaj sem pa kar prišel, kot je bilo dogovorjeno. Je le razumela. Posedla naju je in vprašala, kaj bova naročila. Sem rekel, da sva prišla na meni okusov Bele krajine. “Ajaaaaa, seveda, takoj bom prinesla meni”, je mislila, da je končno razumela. Ampak ni menija, ker imate natanko en meni za okuse Bele krajine! Kar obupal sem in prepustil ženi, da je lepo počasi po šolsko še enkrat razložila punci, kdo sva, zakaj sva prišla in kaj bi rada. Ljubi Jezus! Pa sam` jest sem hotu (bi rekel pokojni Humar).
Mene je že rahlo minevalo a večer je kljub vsemu obetal. Sicer je vse skupaj res zgledalo bolj orto – plehena miza na terasi, nič posebnega, nič drugačnega. Sem dal pa priložnost okusom. Najprej pozdravček iz kuhinje. Ki se je izkazal za velik pozdrav, saj sem dobil poln krožnik okisane govedine. Spopadel sem se z zadevo, se boril s tu in tam kakšnim kitastim koščkom a na koncu zmagal in rahlo zaudarjajoč po čebuli končal s pozdravi. Hja, že po pozdravčku sem bil sit. Preveč, moja draga gostiteljica, preveč. Toliko, da začutim govedino s čebulo, nežno, mehko, sočno, ne razkuhano a ravno prav čvrsto, da imajo tudi zobje nekaj od tega … Takšen bi moral biti pozdravček. Bo pa drugič menda boljše, kajne? Drugi hod štrukljeva juhica, ki je bila okusna in količinsko primerna, saj sem bil še od pozdravčka iz kuhinje totalno napihnjen.Glavna jed, krona gostije: jagenjček, žlinkrofi in solata. Njamsi, komaj sem čakal. Najprej klasičen krožnik mešane solate pride pred mano. OK. Nato plitek krožnik s čebulo in paradižnikom. OK. Kaj se pripravlja? Meni je že pribora začelo zmanjkovat. Nato pa v vsej svoji slavi: jagenjček. Dobesedno, skoraj cel. Ni čisto res, malo se hecam a na krožniku sem imel resnično dva ogromna kosa janca, ogromen žlinkrof in dve porciji solate. A dejte no, to me je pa malo razočaralo. Saj ne grem v gozd po drva, samo okuse sem prišel poizkusit in seveda se v štirih hodih človek tudi naje. Pa saj ne moreš toliko zmetat vase. In katere solate se naj lotim? Ojoj, ojoj! Žalostno vse skupaj. Ob pogledu na vedno bolj polne krožnike so nama iz gostilne svetovali, naj pijeva rajši vino, saj ob vodi res ne moreva veliko pojesti. Pa si bi želel poizkusiti vino, ki mi ga bi sommelier predlagal – pa ni bilo niti sommelierja niti predlogov. Tako sem ostal ob vodi in vrnil skoraj nedotaknjen krožnik nazaj. Končno še sladica: dva kosa proste povtice in šato. No ja, jaz sem bil preveč sit, malo razočaran, grand finale se ni razvil kot sem si predstavljal …Grenek priokus.
Jedel sem v kar nekaj znanih restavracijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Pohvalim lahko nivo znanja strežnega osebja, kuharjev, kvaliteto in način postrežbe. A v moji ljubi Beli krajini za belokranjca mora biti pa vse dobro. Ko imaš priložnost, da se pokažeš v vsej svoji lepoti, znanju, kreativnosti, se ti zadovoljiš s klasiko. Mene na žalost okusi v tej restavraciji niso prepričali. Nisem strog. Samo opeharili so me. Obljubili so mi zgodbo, nekaj posebnega, čarobnega, drugačnega, dobil pa sem skoraj samo in zgolj malico. Nočem, da se vsi zmrdujete in pišete, kaj se grem, saj je bilo OK, saj si se najedel, kaj bi še rad?! Pa bi rad še nekaj več, nekaj, kar me bo sezulo, česar ne doživim drugje, rad bi, da me cerkljajo, razvajajo, da natakar odmakne stol moji ženi, da nam prižge svečko, da nas čaka rezervirana miza samo za naju, da se mi priporoči vino ob hrani, da se mi razloži, kaj jem, kako so to jedli včasih in kako so se v kuhinji potrudili zame. Zakaj je to tako težko? Tako malo nam manjka do odličnosti, pa se nam ne zdi vredno potruditi? Sam delam v službi tako dobro kot le znam, ves čas se izobražujem, rad bi bil boljši pa še vedno sem okaran tu in tam, čeprav dam 110% od sebe. Za svoj denar firma hoče tebe celega in še več kot 100%. Tako smo navajeni. Zato hočem jaz za svoj denar na napovedan in promoviran dogodek 110% od osebja, hočem zgodbo, hočem pravljico! Zato sem bil razočaran in to tudi povem. Če je osebje vložilo ure in ure truda v realizacijjo večera se jim opravičujem – trdo delo ni rodilo sadov. Potruditi se bo potrebno drugače. Če pa niso preveč razmišljali o zadevi in so bili zdraven, ker se to pričakuje od njih, pa škoda njihovega časa. Odšel sem razočaran. Sit kot boben a prazen v duši. Škoda.

  • Share/Bookmark


Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: bk-web-main-banner---karkoli-1

V petek me kliče Dušan iz službe in sprašuje, če greva na Okuse Bele krajine. Po 3 tednih najine poroke se mi je zdelo, da bi bil to lahko lep zmenek, zato sem pritrdila. Rezerviral je mizo ob osmih. V bližini so igrali tudi Mladi Belokranjci in kot zavedna Semičana je prav, da jih greva kdaj poslušat, čeprav ljubitelja njihove zvrsti glasbe ravno nisva. Kot bi slutila, nisem pretiravala s toaleto, kratke hlače in lepa srajčka sta se mi zdeli dovolj za večerjo.
Prispeva, parkirava, se usedeva na poljubno mizo na terasi in čakava. Takoj naju zmoti meni pripet s plastično ščipalko. Dušan takoj komentira, če ne bi raje uporabili leseno. Tudi prt oz. miza nista izražala ničesar posebnega. Pristopi natakarica, mlada, mogoče stara 20 let. Dušan ji razlaga, da sva rezervirala in da če sva lahko na tej mizi. Natakarica naju je gledala kot deveto čudo, spraševala, kako se piševa in da bo zapisala, da hočeva to mizo. Ko sem videla, da ne razume, sem ji še jaz začela razlagati, da sva že rezervirala in da sva že prišla na večerjo. Komaj komaj je dojela. Ko človek pričakuje svečano pogrnjeno mizo, s priimkom Kofalt, vsaj še kakšno svečo, pripravljene pogrinjke, dobi pa tole … Minus, minus. Greva naprej, mogoče pa hrana prepriča. Prvi hod, pozdrav iz kuhinje. Govedina, gribeljska čebula. Dobiva zelo velik krožnik, to bi bila lahko konkretna predjed. Navajena sva res majhnih grižljajev iz kuhinje, ne pa celega krožnika. Lotiva se hrane, govedina je bila žilasta, komaj sva tisto grizla, za moj okus je bilo vse skupaj preveč popoprano, okusi niso prepričali. Nič hudega, sledi juha. Štrukljeva juha. Natakarica jo prinese v belih rokavicah, ki so zgledale vse prej kot elegantno. Razvlečene, malo umazane, tudi nisva čisto razumela, zakaj nama je juho prinesla v belih rokavicah. Potem sva se strinjala, da verjetno zaradi črne barve skodelice. Juha je bila dobra, tudi količinsko je bilo primerno. Okusi dobri, majhen košček štruklja. Sledi glavna jed. Te se gost restavracije vedno veseli. Tudi pri nama ni bilo drugače. Natakarica najprej začne nositi solato – veliko skledo mešane solate (takšno, ki jo človek dobi pri malici) in potem še krožnik s papriko, paradižnikom in mlado čebulo, ki ni bila nič narezana. Cel večer sem se spraševala, kako so si predstavljali, da bom to jedla – kar ugriznem naj v tisto mlado čebulo? Količine prevelike, postreženo popolnoma neprimerno. Saj nisem na vaški veselici. Prišla sem na Okuse Bele krajine. Kje je kakšen nivo? Potem pa glavni krožnik – z Dušanom naju je kar pribilo na stol. Na krožniku je vsak dobil 2 res velika kosa jagenjčka (skoraj kg pečenke), krompir in ekstra velik žlikrof. Tako velikega krožnika ne bi pojedel tudi najbolj lačen delavec v gozdu. Midva pa sva za sabo že imela dva hoda. Ko sem hotela razrezati meso, sem se počutila kot mesar. Popolnoma neprimerno postreženo meso. Na krožniku je zmagal po okusu in količini le mlad krompir, žlikrofov se nisem niti lotila, ker tja sploh niso pasali in so bili na krožniku kar tako – najbrž zato, da je več zgledalo. Borila sva se s tistim jagenjčkom. Vmes naju je prišla pozdraviti tudi lastnica, ki naju je prepričevala, da naj pijeva vino, da voda ni primerna k tej hrani. Nekako se najbrž ni zavedala, da nama noben niti z besedico ni omenil, če bi aperitiv, katero vino paše h kateri hrani … Ko je vprašala, kako se nama zdi in ko sva hotela odgovoriti, je bila že pri drugi mizi. Kot da se je bala, da bova iskreno povedala. Res pod vsakimi pričakovanji. Kaj takšnega nisva doživela še nikjer. Na krožniku sva pustila več kot sva dobila. Počutila sem se izigrano, saj se mi je zdelo, da si noben ni vzel niti minute časa, da bi razmislil, kaj hoče gostu ponuditi, kaj hoče z okusi Bele krajine doseči. Sledila je sladica – dva kosa (spet preveč) proste potice, poleg pa šato (omaka iz jajc in vina). Potica je bila dobra. Dobila sva jo ponovno na črnih krožnikih, ki jih je natakarica prinesla v belih rokavicah. Kljub takšni previdnosti so krožniki imeli sledi vodnih kapljic.
Kar se da hitro, sva zaključila, prosila za račun in odpeketala. Najino vse prej kot razvajanje je trajalo uro in dvajset minut. Vmes sem jaz večkrat padla v krohot, saj se mi je vse skupaj zdelo tragikomično. Poleg tolikih medijev, tolikih dobrih restavracij, niti ne tako zelo poceni menija – midva pa postrežena skoraj kot na vaški veselici. Mogoče sva pričakovala preveč, mogoče je najin nivo previsok. V petek dava priložnost novemu ponudniku Okusov Bele krajine …

  • Share/Bookmark