Pošta Slovenije

31 08 2017

Jutranja novica … Rodila se je deklica, s filmskim imenom. Zamujala je dober teden. Dušan je rekel, da če bo fante pustila tako dolgo čakati, bo marsikateremu zmešala glavo. Seveda, poslati je potrebno telegram. Odbrzim na najbližjo pošto, sobota je, torej upam, da so odprti do 12. Povem uslužbenki, da bi rada poslala telegram, pokaže mi ponudbo, spesnim lepo dolgo čestitko s Pavčkovim verzom. Že ko pišem čestitko, se mi zdi, da bi znala malo zagreniti življenje uslužbenki srednjih petdesetih let, ko bo to pretipkavala. Nisem se zmotila. Enoprstično je udarjala po tipkovnici in izpod očal iskala črke. Gledala sem ji pod prste, bala sem se za vejice, tiskarske škratke. Tako pač je, iz kože slovenistke ne morem. Vse skupaj že preizkuša meje moje potrpežljivosti, ko je med že tako skromno ponudbo iskala čestitko in darilce, ki sem ga izbrala. Gospa mi med tem prijazno omeni, da bi lahko telegram oddala tudi preko spleta ali telefona. Jaz pa čisto oldschoolsko tečem na pošto. Končno nama uspe, mastno plačam (dobrih 13 evrov) in zadovoljna odidem iz poslovalnice … Potem pa – temne misli v glavi – kje je novopečena mami napenjala moči celo noč? Je bila to res Ljubljana? Preženem misli. Šele pozno popoldne, ko obiščeva novopečenega dedka in babico, naglas izrečem, kje je rodila. Lahko bi si mislila – rodila je v Kranju. Kaj pa moj telegram? Hitro vtipkam v google, kličem še hitreje. Komaj zrecitiram, da sem zamenjala porodnišnico, ko me prijazen glas prekine, da oni nimajo veze s Pošto Slovenije. Da so TelegramMedo. Začudim se, se hitro opravičim in kličem naprej. Končno prikličem pravo Pošto Slovenije, razložim situacijo. Zaenkrat še prijazna gospa mi pove, da bo preverila, kaj se da storiti in da me bo obvestila. Vidno olajšana grem nazaj nazdravljat na malo princesko. Gospa je kmalu poklicala in me obvestila, da lahko dostavijo telegram šele v torek. Ker je poslovalnica pošte v Kranju med prazniki zaprta. Vmes so bili namreč prvomajski prazniki. Nič mi ni jasno, zbiram misli, se prijazno zahvalim za obvestilo in povem, da bom poklicala nazaj. Hitreje kot sem premlevala, bolj mi je bilo jasno, da bo v torek deklica že doma. Kaj naj? Seveda, v življenju res ni naključij. Kličem nazaj TelegramMedo, ki jim že na spletni strani na veliko utripa napis, da dostavljajo telegrame tudi v nedeljo in med prazniki. Prijazna gospa, ki se mi je oglasila, je rekla, da bodo takoj dostavili telegram. Zrecitiram čestitko, izberem, katero pozornost želim poleg (Ponudba je ogromna!), zaključili sva res hitro. Povedala sem še nekaj osebnih podatkov, da mi bodo lahko poslali položnico in stvar je bila rešena, jaz pa pomirjena. Še en klic, da obvestim gospo na Pošti Slovenija, in se lahko veselim naprej. Z gospo sva že skoraj na ti, ko mi »prijazno« pove, da bo potrebno napisati dobropis, da moram v poslovalnico, kjer sem oddala telegram in da mi bodo vrnili samo kupnino za pozornost, ki sem jo izbrala poleg čestitke. Sprijaznjena z usodo se vdam, da že mora biti tako in da me od 10 € ne bo pobralo. V torek se odpravim na poslovalnico, z napisanim dobropisom, skopiranim računom. Pojasnim, kaj se je zgodilo, predložim papirje. Neverjetno – uslužbenka na pošti ve, za kaj se gre. O vsem je obveščena, povedala mi je, da bom dobila nekaj denarja nazaj. A ni mi dalo miru – morala sem ji povedati, da sem tako neskončno razočarana nad storitvami pošte. Ko sem decembra oddala (oz. jih je Dušan) voščilnice, so hodile iz Semiča v Črnomelj s takšno zamudo, da sem klicala na pošto, če so jih mogoče izgubili. Najprej sem seveda nakurila Dušana, da jih je zagotovo kje založil in sploh ne oddal. Pojasnili so mi, da imajo izredno gnečo. A bejž? Res? Decembra? Iz Semiča v Črnomelj – 7 km? Peš bi jih prej prinesla! Povedala sem, da sem pred kratkim naročila darilni bon v Dolenjskih Toplicah in je prišel po pošti v Semič čez 4 dni . V soboto sem ga potem prevzela v bližnji poslovalnici, ker sem ga nujno potrebovala. Gospa uslužbenka pa mi je prijazno hitela razlagat, da se telegram dostavlja le, če je poslovalnica pošte v tistem kraju tisti dan odprta. A ni point telegrama, da ga dostavijo takoj in kamorkoli? Ne glede na praznik, vikend … No, vsaj tako jaz razumem telegram. In glede na mastno ceno, ki jo zaračunajo, bi to res morali storiti. Vem, gospa na drugi strani okenca s tem nima bolj kot ne nič. A res sem bila razočarana, saj bi lahko poslala voščilnico z »navadno« pošto in privarčevala 12,5 evra. In malo prej sem z res grenkim priokusom v spletni knjigarni naročila knjige za mojega nečaka, ki jih dostavlja Pošta Slovenije. Potrebujem jih do nedelje. Sporočim, če pridejo pravočasno.

P. s.: Enkrat vmes (danes, torek) me je klicala telefonska uslužbenka iz Ljubljane in mi povedala, da so ugotovili, da dedek rojene deklice dela na pošti in da lahko dostavijo telegram njemu. Resno? Ni to poseg v ne vem kakšno osebno varstvo podatkov? Dostavili bi mu telegram, ki sem ga preklicala že v soboto. Ne razumem. Včasih res česa ne razumem. Najbrž tudi ni namen, da bi.

  • Share/Bookmark


Skok na Kolpo

30 08 2017

V ponedeljek po pouku (ja, učiteljica sem in v šolo hodim že vso življenje) sem sedla v razgret avto. Komaj sem pritovorila torbo, pa še eno, v kateri je bil prenosnik. V glavi sem (verjetno mi bo sedaj prikimala vsaka ženska) hitro sestavila listek opravil, ki me čakajo za popoldne. Majica se mi je lepila na sedež avtomobila, komaj sem dihala – v glavi pa – operi, ker med vikendom nisem utegnila (več o vikendu v naslednji objavi), zlikaj, kar je ostalo še od prejšnjega tedna, posadi kumare, skuhaj kosilo. To je bil plan. Na poti do doma sem pobrala prvega – saj ne vem, kako mu naj rečem – nadobudneža, ki slučajno živi na istem naslovu kot jaz. Usedel se je v avtu, podobno sopihal kot jaz. Komaj sva vso prtljago znosila v hiško, ki je bila sicer malo hladnejša od avta. Nekaj časa sva se pogledovala, potem pa oba sklenila, da očita nahecava, da greva midva na Kolpo. Prsti hitrejši od misli, sms poslan, nama pa se je ideja, ko sva jo še zapisala, zdela vse boljša. Hitro sva spakirala najnujnejše (beri: on ničesar, jaz pa sončno kremo, brisačo, kopalke, armafleks), malo se je že mudilo, ker je bilo potrebno uloviti mlajšega nadobudneža na šolskem postajališču, da nama ne uide na avtobus. Uspelo nama je, videla sva ga, mali priteče v avto in ko zagleda prtljago, komentira: »Za koliko dni pa gremo na morje?« Car! Sva ga potolažila, da gremo samo do Kolpe, hitro se je preobul v japonke in smo že drveli. Seveda smo bili na kopališču sami, kuharja v gostilni še ni bilo, dela samo med vikendom, sladoled so pa imeli. Nič hudega, bomo pa sladico najprej, pa potem kosilo. Oba otroka sta imela naslednji dan ocenjevanje v šoli, a občutek, da diši po poletju in svobodi, jima je pomenil več. Počakali smo še očija, ki je pospešeno pridrvel iz službe, se v sosednjo gostilno odpeljali na kosilo in nazaj na Kolpo. Fanta sta se vse bolj spogledovala z idejo, da bi skočila v reko. In sta – v gatkah, vsak s svojim belim teleščkom. Pogumna! Voda je imela le kakšnih 19 stopinj. A splačalo se je – za ponos, za osvežitev, za to, da lahko rečeta, da sta se kopala 6. junija. Ustrezno sva poskrbela za njiju, da ne bo kdo rekel, kako neodgovorna sva – brzinsko brisanje, preoblačenje in že sta se martinčkala na soncu. Pozno popoldne smo odpeketali domov. In si morete misliti – uspelo mi je še oprati 2 stroja, zlikati ohohoh majic (ostalo mi je samo 6 kavbojk – ampak – kdo pa poleti sploh nosi kavbojke?), pripravila sem večerjo. Seznam opravil, ki sem ga sestavila v glavi, mi je uspelo obkljukati, dan pa je bil popoln – zame in za fante. No, pustimo to, da bi bilo potrebno pokositi še okoli hiše …

  • Share/Bookmark


Oj, lenoba, lenoba!

22 08 2017

Zadnje čase sem lena. Ja, prav ste prebrali. Lena. Če človek reče, da ne pozna lenobe, laže. Vsi vemo, kako je biti len. Mene spremlja ta zanimiva »bolezen« že nekaj časa. Po moje se je začela tam nekje okoli 6. razreda. Ni se mi dalo učiti, ni se mi dalo pospravljati sobe, pomagati mami … V srednji šoli se je le stopnjevala. Da o faksu ne govorim. Na faksu je bila lenoba moje drugo ime. Presedela sem lahko cele dneve v kuhinji apartmaja, kjer sem živela, in se smilila sama sebi, kako zelo lena sem. Potem sem prišla v službo, preselila sem se na svoje, dobila takšno posrečeno družinico. In ta beseda se naj bi po kriterijih družbe zbrisala iz moje glave. Dolgo sem se borila s tem. S tem, da »ne smem« biti lena. Da se spodobi za 29-letnico, da je na polnih obratih, da vedno deluje 200 % in da le, če deluje 200 %, deluje dobro. Dokler nisem ugotovila, da mi brez lenobe živeti ni. Da me vso delo, namenjeno meni, počaka, da – če se igram lenobo − kdo celo naredi kaj tudi namesto mene. Da sem po »delanju« lenobe boljše volje. Da mi ni potrebno 25 ur na dan načrtovati, delati planov, razmišljati, kakšen bo moj naslednji projekt, kaj vse moram še postoriti. Da se je lepo včasih odklopiti. Si dovoliti kakšen teden in delati NIČ. Tudi to se je potrebno naučiti. Lenariti brez slabe vesti. Ležati, se valiti po postelji, cel dan postopati v pižami, se premetavati po sedežni. Ker v tem hitrem tempu človek ne zmore zbrati misli, ker se vse dogaja prehitro. In so vse misli le na pol. Vse kar »zasveti« v glavi, prehitro pozabimo. Nimamo se časa pogovarjati sami s sabo, ne poslušamo se. In ko človek malo lenari, se mu veliko uredi v glavi, misli se postavijo na svoje mesto, dobijo neko zaokroženo podobo. In vam povem, kako se človek potem počuti? Božansko. Puzzle se začnejo sestavljati. In ni ga boljšega občutka kot ta! Da vam ne govorim, kako zelo so veseli moji učenci, ker imajo učiteljico, ki razume, kako je, ko je človek len. Ko učiteljica cele počitnice ne pogleda torbe, ker so počitnice namenjene počivanju. Kako prav je, da si človek zna napolniti baterije za nove izzive.
In tudi danes zvečer sem bila lena, da bi povlekla ven računalnik in kaj napisala. A je bil glas v meni glasnejši. Odprla sem računalnik, saj sem v bistvu hotela zapisati, kako dolgo sem verjela, da sem človek brez talentov. Da ne znam igrati na noben instrument, sem popolnoma brez posluha (to potrdijo vsi meni bližnji), nisem športnica, nisem spretna, ne znam risati. A rada imam besede, v glavi se mi dnevno zvrsti toliko zgodb, ki jih bi bilo vredno zapisati. In res je škoda, da zaradi zgoraj omenjene lenobe, tega ne storim večkrat. In čeprav je včasih prav lenariti, sem vesela, da sem se danes odločila, da nekaj zapišem. Tako. Zase. Za boljše počutje. Kako malo včasih človek potrebuje za srečo!

  • Share/Bookmark


TV

21 08 2017

Televizija. Nujno zlo. Če vprašate mene, stvar, v kateri ne vidim niti najmanjšega smisla. Da te zabava? Da izveš kaj novega? Polna informacij? Ne. Res ne. Poneumljanje ljudi, s programom, z reklamami. Če bi lahko, bi komodo s televizijo zamenjala z družabnimi igrami. Veliko več ti dajo.
Ko smo belili hiško, smo se odločili, da bomo televizijo pritrdili na steno. Zakaj pa ne? Vsaj na komodi mi ne bo potrebno več brisati prahu. In seveda – strokovni prijemi Dušana, majstrov, zgleda še kar kul, a televizija ne dela. Žal. Ali zame – na srečo. Po nekaj Dušanovih poskusih vklapljanja in izklapljanja kablovja se je vendarle odločil, da bo poklical na siol. Tam mu niso znali pomagati in naslednji dan je nekje sredi dopoldneva prišel avto. Bila sem doma, izgledala sem kot fata čistačica (ja, beljenje za vsako gospodinjo pomeni ful dela, čeprav ne beli). Gospod suvereno zakoraka, pokažem mu box, modem, televizijo. Gleda, tipka, vtika kable. In po 3 minutah tuhtanja ugotovi, da en kabel ni bil vklopljen. Počutila sem se – hm, nenavadno, skoraj sem se mu opravičila, vprašala bi ga najraje, koliko sem dolžna za pot. Samo neumno sem izjavila: »A zdaj dela?« Rekel je: »Kot vidite!« In ker itak ne maram televizije in je bila zame čisto prenaglas, sem jo hotela ugasniti. Mislite, da sem znala? Kakšna blamaža. Gospod je prijel daljinca in mi pojasnil, da moram pritisniti na tipko box, ne na rdeč gumb. Potem pa je ugotovil še, da imamo na televiziji črte, ki so nastale, ko sem televizijo enkrat brisala, ko je bila prižgana. Žal mi noben ni povedal, da se praha s televizije ne briše, ko je še topla. Gospod se je vihravo obrnil, se mi zahvalil za sodelovanje in odšel. Se mi zdi, da bo imel materiala za pogovor danes pri malici: o ženskah, o blond ženskah in ženskah, ki ne marajo televizije in je ne znajo v letu 2016 izklopiti.

  • Share/Bookmark


Biti starš

20 08 2017

Po facebooku je te dni zaokrožil ta zapis, ki ga pridno delijo vse novopečene mamice:
Prihajamo do točke v življenju, ko “zabava” niso več nočni klubi, alkohol, zunaj do 4-ih zjutraj, nismo več sami sebi na prvem mestu. Zdaj so zabava Disney filmi in risanke, družinska večerja, pravljica pred spanjem, dolgo objemanje in pššššštttttkanje, razmetani dom, v posteljo ob 10-ih zvečer in majhen glasek, ki pravi: “Rad te imam”. Postati starš nas ne spremeni, ampak se spremeni to, da malo bitje potrebuje najboljše kar zmoremo. Kopiraj in prenesi, če si ponosen starš!
Hkrati pa je Jennifer Aniston v neki reviji objavila zapis, da so ženske popolne s partnerjem ali brez, z otrokom ali brez otroka.
Vse to je botrovalo k razmišljanju.
Nekaj let nazaj me je veliko ljudi spraševalo, kdaj se bom poročila in kdaj bom imela otroke. Ker sta mi vprašanji totalno mimo, sem vedno odgovorila, da sta to tako čudovita dogodka, da si ju »šparam« za malo pozneje. Ko je kdo res močno drezal, sem ga postavila na realna tla s vprašanjem: »Kaj pa če se trudim in ne morem zanositi?«
Zadnji teden pa se mi po glavi mota vprašanje: »Ali je res največ, kar lahko dosežemo v življenju, poroka in otrok? Ali ni mogoče še nekaj več?« Odgovor je preprost in na dlani – seveda je. Kakšen smisel ima življenje, ko se pri 25. poročimo, pri 26. imamo otroka, hodimo v službo in pademo v rutino? Dolgčas. Po 10 letih zakona pa ugotovimo, da partnerja sploh ne poznamo in nimamo z njim kaj početi. Nas res do polnosti osreči samo otrok? Žal mi je, če bom razbila kakšen stereotip, a najprej moramo znati osrečiti sami sebe, s podobo, ki jo vsak dan vidimo v ogledalu. Ne pa si prigovarjati, da nas osreči otrok. Otroka dobimo samo za nekaj časa na »posojo«, potem ima on zarisano svojo pot, po kateri bo hodil. In kakšna smola – takrat bomo pa jezni na njega, ker nas bo hotel zapustiti.
Želim si, da je moje življenje razburkano morje, pa četudi to pomeni, da se nikoli ne poročim in nimam otrok. Moje življenje bo popolno, ko bom v celoti čutila, česa si želim, kaj hočem, kdo sem, kako se počutim, kaj mi narekuje srce. Ko bom imela jasno vizijo mojega poslanstva, ko bom vedela, zakaj me ene stvari prizadenejo, druge pa osrečijo.
Lagala bi, če bi rekla, da si ne želim poroke, prej obratno, zelo si želim poroke − zame je to poseben obred, ko jasno, na glas, pri polni zavesti, s čistim srcem obljubiš zvestobo in podporo srčnemu partnerju. To, da imam rada rože, krasne obleke nevest in čudovite frizure ter izvirne dekoracije ne rabim posebej omenjati. Ja, nekoč bo prišel tudi zame ta dan. Do takrat pa bom raziskovala globine svoje duše in se spoprijateljila z vsemi občutki, ki me navdajajo.

  • Share/Bookmark


Mame

16 08 2017

Res ogromno mam poznam. Tiste, ki prihajajo po otroke v podaljšano bivanje, tiste, ki prihajajo na govorilne ure, sodelavke so mame, prijateljice so mame, sestra je mama, tudi svojo mamo poznam.
Mame so res zanimive. Svojim otrokom želijo najboljše, a jim hkrati povzročajo toliko travm, da je včasih kar težko gledati. Mama za otroka vedno najde izgovor, mama bi, da je njen otrok najboljši, mama se opravičuje, da otroku ne zna pomagati, mama vidi v svojem otroku le zgolj in samo najboljše, mame primerjajo svoje otroke s sorojenci, mame dajejo otrokom potuho in jih zavijajo v vato, upoštevajo vsako otrokovo željo, ga tu pa tam kdaj tudi prebutajo (iz ljubezni, kakopak).
Poznam tudi veliko otrok. Tistih v podaljšanjem bivanju, tistih v razredu, tiste, ki sem jih že učila, tiste, ki jih vidim na hodniku … Vsak je res poseben. A skoraj vsakemu lahko preberem v očeh, kako nanj vpliva njegova mama. Od pretirane ljubezni, do pretirane skrbi, od pretiranega poniževanja, od premalo ljubezni, do premalo skrbi in tako v nedogled.
In katera mama je prava? Katero navodilo za uporabo otroka je pravo? Ga ni. Vsaka mama je po svoje najboljša mama za svojega otroka. Včasih si res želim, da bi posegla v kakšno zgodbo, a ne smem, ni prav. Gre za izkušnjo tega otroka. Ki se bo mogel rešiti svoje mame. Najmočnejše vezi. Mama je lahko leta mrtva, leta, mesece je lahko ne vidimo, lahko sploh ne vemo, kdo je naša mama – a mislimo na njo, jo pogrešamo, si domišljamo, kaj počne, kako je z njo. In zato je težko. Težko je preseči ta vzorec. Največkrat se čez noč spremenimo v svoje mame. In nismo si všeč, a drugače ne znamo. Ne znamo, kako naj to presekamo.
Sama nisem mama, čeprav živim z dvema mladostnikoma. Točno vem, kdaj pogrešata mamo. Točno vem, kako težko bosta presekala z njuno mamo. Ker ju bo s krivdo vedno vezala nase. Ker drugače tudi ona ne zna. Ker tudi njo njena mama tako veže nase. Velikokrat mi očitajo: »Boš že videla, kako je, ko boš ti mama!« Zaboli me. Seveda bom videla, a vem, da imam zelo veliko vedenja na tem področju, da bom točno vedela, kdaj bom presegla mejo svobodne volje otroka. In prav zato še nisem mama – ker moram najprej začutiti sebe, ne iskati nadomestka ljubezni v otroku, ampak moram najprej brezpogojno ljubiti sebe, se zavedati svoje poti in se zavedati moči, da lahko v svojem življenjem počnem prav tisto, ob čemer mi srce poskoči hitreje. Samo tako bom lahko svojega otroka napotila po poti, ki si jo bo izbral zase. In še nekaj vem – ob mojem otroku bo še nekdo. Ko bom jaz utrujena, ko ne bom mogla, ko bom pretiravala s čimerkoli – njegov čudovit oče. In moj otrok bo zagotovo imel najboljšega očeta!

  • Share/Bookmark


Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: bk-web-main-banner---karkoli-1

V petek me kliče Dušan iz službe in sprašuje, če greva na Okuse Bele krajine. Po 3 tednih najine poroke se mi je zdelo, da bi bil to lahko lep zmenek, zato sem pritrdila. Rezerviral je mizo ob osmih. V bližini so igrali tudi Mladi Belokranjci in kot zavedna Semičana je prav, da jih greva kdaj poslušat, čeprav ljubitelja njihove zvrsti glasbe ravno nisva. Kot bi slutila, nisem pretiravala s toaleto, kratke hlače in lepa srajčka sta se mi zdeli dovolj za večerjo.
Prispeva, parkirava, se usedeva na poljubno mizo na terasi in čakava. Takoj naju zmoti meni pripet s plastično ščipalko. Dušan takoj komentira, če ne bi raje uporabili leseno. Tudi prt oz. miza nista izražala ničesar posebnega. Pristopi natakarica, mlada, mogoče stara 20 let. Dušan ji razlaga, da sva rezervirala in da če sva lahko na tej mizi. Natakarica naju je gledala kot deveto čudo, spraševala, kako se piševa in da bo zapisala, da hočeva to mizo. Ko sem videla, da ne razume, sem ji še jaz začela razlagati, da sva že rezervirala in da sva že prišla na večerjo. Komaj komaj je dojela. Ko človek pričakuje svečano pogrnjeno mizo, s priimkom Kofalt, vsaj še kakšno svečo, pripravljene pogrinjke, dobi pa tole … Minus, minus. Greva naprej, mogoče pa hrana prepriča. Prvi hod, pozdrav iz kuhinje. Govedina, gribeljska čebula. Dobiva zelo velik krožnik, to bi bila lahko konkretna predjed. Navajena sva res majhnih grižljajev iz kuhinje, ne pa celega krožnika. Lotiva se hrane, govedina je bila žilasta, komaj sva tisto grizla, za moj okus je bilo vse skupaj preveč popoprano, okusi niso prepričali. Nič hudega, sledi juha. Štrukljeva juha. Natakarica jo prinese v belih rokavicah, ki so zgledale vse prej kot elegantno. Razvlečene, malo umazane, tudi nisva čisto razumela, zakaj nama je juho prinesla v belih rokavicah. Potem sva se strinjala, da verjetno zaradi črne barve skodelice. Juha je bila dobra, tudi količinsko je bilo primerno. Okusi dobri, majhen košček štruklja. Sledi glavna jed. Te se gost restavracije vedno veseli. Tudi pri nama ni bilo drugače. Natakarica najprej začne nositi solato – veliko skledo mešane solate (takšno, ki jo človek dobi pri malici) in potem še krožnik s papriko, paradižnikom in mlado čebulo, ki ni bila nič narezana. Cel večer sem se spraševala, kako so si predstavljali, da bom to jedla – kar ugriznem naj v tisto mlado čebulo? Količine prevelike, postreženo popolnoma neprimerno. Saj nisem na vaški veselici. Prišla sem na Okuse Bele krajine. Kje je kakšen nivo? Potem pa glavni krožnik – z Dušanom naju je kar pribilo na stol. Na krožniku je vsak dobil 2 res velika kosa jagenjčka (skoraj kg pečenke), krompir in ekstra velik žlikrof. Tako velikega krožnika ne bi pojedel tudi najbolj lačen delavec v gozdu. Midva pa sva za sabo že imela dva hoda. Ko sem hotela razrezati meso, sem se počutila kot mesar. Popolnoma neprimerno postreženo meso. Na krožniku je zmagal po okusu in količini le mlad krompir, žlikrofov se nisem niti lotila, ker tja sploh niso pasali in so bili na krožniku kar tako – najbrž zato, da je več zgledalo. Borila sva se s tistim jagenjčkom. Vmes naju je prišla pozdraviti tudi lastnica, ki naju je prepričevala, da naj pijeva vino, da voda ni primerna k tej hrani. Nekako se najbrž ni zavedala, da nama noben niti z besedico ni omenil, če bi aperitiv, katero vino paše h kateri hrani … Ko je vprašala, kako se nama zdi in ko sva hotela odgovoriti, je bila že pri drugi mizi. Kot da se je bala, da bova iskreno povedala. Res pod vsakimi pričakovanji. Kaj takšnega nisva doživela še nikjer. Na krožniku sva pustila več kot sva dobila. Počutila sem se izigrano, saj se mi je zdelo, da si noben ni vzel niti minute časa, da bi razmislil, kaj hoče gostu ponuditi, kaj hoče z okusi Bele krajine doseči. Sledila je sladica – dva kosa (spet preveč) proste potice, poleg pa šato (omaka iz jajc in vina). Potica je bila dobra. Dobila sva jo ponovno na črnih krožnikih, ki jih je natakarica prinesla v belih rokavicah. Kljub takšni previdnosti so krožniki imeli sledi vodnih kapljic.
Kar se da hitro, sva zaključila, prosila za račun in odpeketala. Najino vse prej kot razvajanje je trajalo uro in dvajset minut. Vmes sem jaz večkrat padla v krohot, saj se mi je vse skupaj zdelo tragikomično. Poleg tolikih medijev, tolikih dobrih restavracij, niti ne tako zelo poceni menija – midva pa postrežena skoraj kot na vaški veselici. Mogoče sva pričakovala preveč, mogoče je najin nivo previsok. V petek dava priložnost novemu ponudniku Okusov Bele krajine …

  • Share/Bookmark


Lepota

12 08 2017

Včeraj sem bila na pedikuri. Drugič v življenju. Ker se mi je zdelo, da bo mojim nogam pasalo. Ko sem sedela na stolu, ki je podoben tistemu pri zobozdravniku in se je kozmetičarka s popolno natančnostjo posvečala mojim stopalom, sem imela nekaj časa za razmišljanje. Gospa je pohvalila moja stopala, češ da lepo skrbim za njih. Najbrž je to za to, ker ne skrbim za njih. Tudi ko sem bila na poročnem ličenju, me je vizažistka pohvalila, da imam lepo kožo. Nisem vedela, ali se heca ali misli resno, ampak za svojo kožo naredim bore malo – ali če pogledam iz drugega zornega kota – zelo veliko. Minimalno se ličim, ličila dam vsak večer dol in umijem se z vodo, zjutraj in zvečer. Krem za obraz ne uporabljam.
Kaj pa ostale ženske? Na facebooku zadnje čase zasledim ogromno fotografij popravljenih, narisanih, vrezanih, tetoviranih obrvi, ogromno oblik, poslikav nohtov, priporočil, kako je brazilska in druga depilacija nekaj najboljšega na svetu, potem podaljševanje trepalnic, ravnanje zob, operacija oči, različne frizure oz. barvni odtenki le teh, barvanje samo konic lasov, ki mene spominjajo po prvem pranju na en velik grd narastek, kako se pravilno naličiti … Kam smo prišli? Vse te storitve popravljajo žensko. Zakaj je potrebno popravljati žensko? Zadnjič je stand up komik Tine Murn zapisal, da naj se moški sprijaznijo, da ženskam nikoli ne bodo mogli nuditi vsega, kar si želijo. Sam bog jim je dal obrvi, pa si jih pulijo in rišejo nove. In to tako drži. Vse te storitve je potrebno obnavljati vsakih 14 dni, tri tedne. Presneto dober koledarček in kar nekaj sredstev na računu potrebuje ženska, da ima vse te popravke pod kontrolo. Pa je to res potrebno? Si moški želi, da bi ženska imela umetne lase, umetne obrvi, umetne trepalnice, čudno pobarvane lase, zdepilirane noge in »prijateljice«? Skoraj upam si posplošiti odgovor. Pravi moški si NE želi takšne ženske! Želi si Ženske! S katero se lahko pogovarja, kateri lahko zaupa svoje strahove, žensko, ki je nežna in čustvena, ki ga potolaži in spravi v smeh. Od tiste, ki dan za dnem preždi pri kozmetičarki, frizerki ima bore malo. Pa še potem, ko pride domov, verjetno naredi sto selfijev in sama sebe v ogledalu prepričuje, kako je kul. Najbolj se mi smilijo najstnice, ki v obdobju iskanja sebe, hrepenijo po teh popravkih in si želijo izgledati tako izumetničene, čeprav so »naravne« tako lepe. A kaj je lepo? Kaj je lepota? Kako mora izgledati ženska, da zadovoljivi družbene standarde? Za katero žensko se obračajo moški? Za takšno v prekratkem krilu, pretirano naličeno, v vrtoglavo visokih petah … Pa smo v začaranem krogu!

To tipkam v neonsko oranžnih umetnih nohtih. Nisem ravno primerna, da sodim. Vsake tri tedne zamenjam lak, potegnejo me divje barve, čeprav sem na začetku želela nežne tone. Moji nohti zgledajo urejeni. Zakaj sem se odločila za njih? Ker so moji res mehki in so se mi, tudi če sem jih nehala gristi, vedno cepili in zacesnili. Tudi sama sem nasedla. Bodo moja naslednja faza nove obrvi? Resnično upam, da ne. Da se bom znala ustaviti. Predvsem pa, da se bom znala ceniti takšno, kot sem.

  • Share/Bookmark


“Pasje” življenje

11 08 2017

Ne, ne bom pisala o vročini, ki preplavlja Slovenijo te dni. V bistvu v njej izredno uživam! Končno vroče poletje! To je to, podpišem za 365 dni. Pisala bom o psih. Živalskih, človeških …
Običajen odhod v trgovino. Čisto ponosna nase, ker tokrat za spremembo nisem pozabila vrečk doma in bom delovala malo eko za okolje. Dušan še poklepeta besedo ali dve z znancem, ki ga sreča pred vrati trgovini, medtem časom se razgledam po parkirišču in vidim avto od atka. Rečem Dušanu, da je ati Franci, v bistvu sva kar brez besed obrnila in odšla v avto. Tik preden sva odpeljala s parkirišča, sem na vratih trgovine zagledala mamo s polniiiiim vozičkom robe. Zapeljala sva se do druge trgovine in na parkirišču opazovala, kdaj bosta odšla. Kot dva kriminalista. Noro. Dušan me je – kot že neštetokrat – opomnil, da večno se ne bom skrivala in da se bomo enkrat srečali. A tokrat se nismo. Razmišljala sem, zakaj. Prvo zagotovo – še vedno se bojim. Bojim se reakcij mame. Bojim se, kaj bo rekla. Pa saj ničesar ne rabi izustiti, vem, da bi s pogledom povedala vse. Da bi me prizadela, da bi mi dala vedeti, da je moj prostor nekje pri njenih gležnjih. Ko sta odpeljala, sva šla nazaj v trgovino.
Ko se je dan prevesil že skoraj v večer, sva si zaželela sprehoda. Dušan si je želel nekam k vodi, meni se ni vozilo predaleč, pomislila sem na Divji potok. Dušan je nemudoma vstal in že sva se peljala proti Črmošnjicam. Prijazen pozdrav domačinov, takoj sva začutila, da je soparina manjša, saj sva se približevala vodi. Dušan je zagledal mlinček, malo nama je bilo žal, da sva pozabila na sprej proti komarjem, a tako lepo je bilo poslušati žuborečo vodo. Mirno, hladno, prijetno. Kar naenkrat pa od daleč zagledam psa, ki teče proti nama. In ko bolje pogledam – vidim 2 psa – enega manjša in enega nemškega ovčarja. Ozka pot, itak nimam kam, stopim na pobočje, a psa v diru tečeta proti nama – nemški ovčar laja in rjovi, vidim njegove zobe. Skrijem se za Dušanov hrbet, bila sta že čisto pri nama, imela sem občutek, da me bo nemški ovčar raztrgal. Dušan skriči, opozori lastnico, da se bojim in da naj ju priveže. Ko vidim, da sem na varnem, se nisem mogla zadržati. Glasno in jasno in res besna sem ji povedala, da ne moreš psov spuščati po sprehajalnih poteh brez povodca. Opravičila se je, razložila sem, da se res bojim. Nora izkušnja, potem sem se stisnila k Dušanu in se zjokala kot majhen otrok. Še nekaj minut sem potrebovala, da sem prišla k sebi in da sem se nehala tresti. Nadaljevala sva pot, jaz pa sem razmišljala o dogodkih današnjega dne. Ubežala sem mami, a nisem mogla ubežati psu. Nisem imela kam, skrila sem za Dušana, ki me je popolnoma zaščitil. Vem, da i me zaščitil tudi pred mamo. Občutki, ki sem jih doživljala pri srečanju s psom, so zelo podobni občutkom, ko srečam mamo. En velik strah. Počutim se nemočno, občutek imam, da me bo pes zgrizel, napadel, skakal po meni. Nimam fizične moči, da bi se branila. In pri mami nimam psihične moči, da bi se branila. Podobno kot sem zajokala po srečanju s psom, podobno zajočem po srečanju z mamo. A pozabljam na en »detajl« – ob meni je Dušan! Končala sva sprehodek, se vrnila domov, Dušan je po dolgem času obiskal še prostor, kjer je nekoč streljal in ki ga je nekako začel.
Topel večer je, na terasi sva, svečke gorijo in že kujeva načrte za jutri … Bova videla, koliko psov bova srečala jutri. In kot pravi Dušan, popolnoma izogniti se jim ne bom mogla nikoli. Psi so povsod, taki v živalski in taki v človeški obliki.

  • Share/Bookmark