Biti starš

20 08 2017

Po facebooku je te dni zaokrožil ta zapis, ki ga pridno delijo vse novopečene mamice:
Prihajamo do točke v življenju, ko “zabava” niso več nočni klubi, alkohol, zunaj do 4-ih zjutraj, nismo več sami sebi na prvem mestu. Zdaj so zabava Disney filmi in risanke, družinska večerja, pravljica pred spanjem, dolgo objemanje in pššššštttttkanje, razmetani dom, v posteljo ob 10-ih zvečer in majhen glasek, ki pravi: “Rad te imam”. Postati starš nas ne spremeni, ampak se spremeni to, da malo bitje potrebuje najboljše kar zmoremo. Kopiraj in prenesi, če si ponosen starš!
Hkrati pa je Jennifer Aniston v neki reviji objavila zapis, da so ženske popolne s partnerjem ali brez, z otrokom ali brez otroka.
Vse to je botrovalo k razmišljanju.
Nekaj let nazaj me je veliko ljudi spraševalo, kdaj se bom poročila in kdaj bom imela otroke. Ker sta mi vprašanji totalno mimo, sem vedno odgovorila, da sta to tako čudovita dogodka, da si ju »šparam« za malo pozneje. Ko je kdo res močno drezal, sem ga postavila na realna tla s vprašanjem: »Kaj pa če se trudim in ne morem zanositi?«
Zadnji teden pa se mi po glavi mota vprašanje: »Ali je res največ, kar lahko dosežemo v življenju, poroka in otrok? Ali ni mogoče še nekaj več?« Odgovor je preprost in na dlani – seveda je. Kakšen smisel ima življenje, ko se pri 25. poročimo, pri 26. imamo otroka, hodimo v službo in pademo v rutino? Dolgčas. Po 10 letih zakona pa ugotovimo, da partnerja sploh ne poznamo in nimamo z njim kaj početi. Nas res do polnosti osreči samo otrok? Žal mi je, če bom razbila kakšen stereotip, a najprej moramo znati osrečiti sami sebe, s podobo, ki jo vsak dan vidimo v ogledalu. Ne pa si prigovarjati, da nas osreči otrok. Otroka dobimo samo za nekaj časa na »posojo«, potem ima on zarisano svojo pot, po kateri bo hodil. In kakšna smola – takrat bomo pa jezni na njega, ker nas bo hotel zapustiti.
Želim si, da je moje življenje razburkano morje, pa četudi to pomeni, da se nikoli ne poročim in nimam otrok. Moje življenje bo popolno, ko bom v celoti čutila, česa si želim, kaj hočem, kdo sem, kako se počutim, kaj mi narekuje srce. Ko bom imela jasno vizijo mojega poslanstva, ko bom vedela, zakaj me ene stvari prizadenejo, druge pa osrečijo.
Lagala bi, če bi rekla, da si ne želim poroke, prej obratno, zelo si želim poroke − zame je to poseben obred, ko jasno, na glas, pri polni zavesti, s čistim srcem obljubiš zvestobo in podporo srčnemu partnerju. To, da imam rada rože, krasne obleke nevest in čudovite frizure ter izvirne dekoracije ne rabim posebej omenjati. Ja, nekoč bo prišel tudi zame ta dan. Do takrat pa bom raziskovala globine svoje duše in se spoprijateljila z vsemi občutki, ki me navdajajo.

  • Share/Bookmark


Mame

16 08 2017

Res ogromno mam poznam. Tiste, ki prihajajo po otroke v podaljšano bivanje, tiste, ki prihajajo na govorilne ure, sodelavke so mame, prijateljice so mame, sestra je mama, tudi svojo mamo poznam.
Mame so res zanimive. Svojim otrokom želijo najboljše, a jim hkrati povzročajo toliko travm, da je včasih kar težko gledati. Mama za otroka vedno najde izgovor, mama bi, da je njen otrok najboljši, mama se opravičuje, da otroku ne zna pomagati, mama vidi v svojem otroku le zgolj in samo najboljše, mame primerjajo svoje otroke s sorojenci, mame dajejo otrokom potuho in jih zavijajo v vato, upoštevajo vsako otrokovo željo, ga tu pa tam kdaj tudi prebutajo (iz ljubezni, kakopak).
Poznam tudi veliko otrok. Tistih v podaljšanjem bivanju, tistih v razredu, tiste, ki sem jih že učila, tiste, ki jih vidim na hodniku … Vsak je res poseben. A skoraj vsakemu lahko preberem v očeh, kako nanj vpliva njegova mama. Od pretirane ljubezni, do pretirane skrbi, od pretiranega poniževanja, od premalo ljubezni, do premalo skrbi in tako v nedogled.
In katera mama je prava? Katero navodilo za uporabo otroka je pravo? Ga ni. Vsaka mama je po svoje najboljša mama za svojega otroka. Včasih si res želim, da bi posegla v kakšno zgodbo, a ne smem, ni prav. Gre za izkušnjo tega otroka. Ki se bo mogel rešiti svoje mame. Najmočnejše vezi. Mama je lahko leta mrtva, leta, mesece je lahko ne vidimo, lahko sploh ne vemo, kdo je naša mama – a mislimo na njo, jo pogrešamo, si domišljamo, kaj počne, kako je z njo. In zato je težko. Težko je preseči ta vzorec. Največkrat se čez noč spremenimo v svoje mame. In nismo si všeč, a drugače ne znamo. Ne znamo, kako naj to presekamo.
Sama nisem mama, čeprav živim z dvema mladostnikoma. Točno vem, kdaj pogrešata mamo. Točno vem, kako težko bosta presekala z njuno mamo. Ker ju bo s krivdo vedno vezala nase. Ker drugače tudi ona ne zna. Ker tudi njo njena mama tako veže nase. Velikokrat mi očitajo: »Boš že videla, kako je, ko boš ti mama!« Zaboli me. Seveda bom videla, a vem, da imam zelo veliko vedenja na tem področju, da bom točno vedela, kdaj bom presegla mejo svobodne volje otroka. In prav zato še nisem mama – ker moram najprej začutiti sebe, ne iskati nadomestka ljubezni v otroku, ampak moram najprej brezpogojno ljubiti sebe, se zavedati svoje poti in se zavedati moči, da lahko v svojem življenjem počnem prav tisto, ob čemer mi srce poskoči hitreje. Samo tako bom lahko svojega otroka napotila po poti, ki si jo bo izbral zase. In še nekaj vem – ob mojem otroku bo še nekdo. Ko bom jaz utrujena, ko ne bom mogla, ko bom pretiravala s čimerkoli – njegov čudovit oče. In moj otrok bo zagotovo imel najboljšega očeta!

  • Share/Bookmark


“Pasje” življenje

11 08 2017

Ne, ne bom pisala o vročini, ki preplavlja Slovenijo te dni. V bistvu v njej izredno uživam! Končno vroče poletje! To je to, podpišem za 365 dni. Pisala bom o psih. Živalskih, človeških …
Običajen odhod v trgovino. Čisto ponosna nase, ker tokrat za spremembo nisem pozabila vrečk doma in bom delovala malo eko za okolje. Dušan še poklepeta besedo ali dve z znancem, ki ga sreča pred vrati trgovini, medtem časom se razgledam po parkirišču in vidim avto od atka. Rečem Dušanu, da je ati Franci, v bistvu sva kar brez besed obrnila in odšla v avto. Tik preden sva odpeljala s parkirišča, sem na vratih trgovine zagledala mamo s polniiiiim vozičkom robe. Zapeljala sva se do druge trgovine in na parkirišču opazovala, kdaj bosta odšla. Kot dva kriminalista. Noro. Dušan me je – kot že neštetokrat – opomnil, da večno se ne bom skrivala in da se bomo enkrat srečali. A tokrat se nismo. Razmišljala sem, zakaj. Prvo zagotovo – še vedno se bojim. Bojim se reakcij mame. Bojim se, kaj bo rekla. Pa saj ničesar ne rabi izustiti, vem, da bi s pogledom povedala vse. Da bi me prizadela, da bi mi dala vedeti, da je moj prostor nekje pri njenih gležnjih. Ko sta odpeljala, sva šla nazaj v trgovino.
Ko se je dan prevesil že skoraj v večer, sva si zaželela sprehoda. Dušan si je želel nekam k vodi, meni se ni vozilo predaleč, pomislila sem na Divji potok. Dušan je nemudoma vstal in že sva se peljala proti Črmošnjicam. Prijazen pozdrav domačinov, takoj sva začutila, da je soparina manjša, saj sva se približevala vodi. Dušan je zagledal mlinček, malo nama je bilo žal, da sva pozabila na sprej proti komarjem, a tako lepo je bilo poslušati žuborečo vodo. Mirno, hladno, prijetno. Kar naenkrat pa od daleč zagledam psa, ki teče proti nama. In ko bolje pogledam – vidim 2 psa – enega manjša in enega nemškega ovčarja. Ozka pot, itak nimam kam, stopim na pobočje, a psa v diru tečeta proti nama – nemški ovčar laja in rjovi, vidim njegove zobe. Skrijem se za Dušanov hrbet, bila sta že čisto pri nama, imela sem občutek, da me bo nemški ovčar raztrgal. Dušan skriči, opozori lastnico, da se bojim in da naj ju priveže. Ko vidim, da sem na varnem, se nisem mogla zadržati. Glasno in jasno in res besna sem ji povedala, da ne moreš psov spuščati po sprehajalnih poteh brez povodca. Opravičila se je, razložila sem, da se res bojim. Nora izkušnja, potem sem se stisnila k Dušanu in se zjokala kot majhen otrok. Še nekaj minut sem potrebovala, da sem prišla k sebi in da sem se nehala tresti. Nadaljevala sva pot, jaz pa sem razmišljala o dogodkih današnjega dne. Ubežala sem mami, a nisem mogla ubežati psu. Nisem imela kam, skrila sem za Dušana, ki me je popolnoma zaščitil. Vem, da i me zaščitil tudi pred mamo. Občutki, ki sem jih doživljala pri srečanju s psom, so zelo podobni občutkom, ko srečam mamo. En velik strah. Počutim se nemočno, občutek imam, da me bo pes zgrizel, napadel, skakal po meni. Nimam fizične moči, da bi se branila. In pri mami nimam psihične moči, da bi se branila. Podobno kot sem zajokala po srečanju s psom, podobno zajočem po srečanju z mamo. A pozabljam na en »detajl« – ob meni je Dušan! Končala sva sprehodek, se vrnila domov, Dušan je po dolgem času obiskal še prostor, kjer je nekoč streljal in ki ga je nekako začel.
Topel večer je, na terasi sva, svečke gorijo in že kujeva načrte za jutri … Bova videla, koliko psov bova srečala jutri. In kot pravi Dušan, popolnoma izogniti se jim ne bom mogla nikoli. Psi so povsod, taki v živalski in taki v človeški obliki.

  • Share/Bookmark


Fairy tale

20 07 2016


Koliko časa človek porabi, da ustvari ambient, v katerem se dobro počuti. A končno mi je uspelo. Sedim na terasi, sij polne lune in po citronki dišeča sveča mi svetita v noči, ki jo je umila poletna ploha. Počasi, kot da premišljujem sežem po steklenici pive in jo rahlo nagnem, da pijača faraonov, kraljev in tlačanov počasi steče po mojem grlu in pusti grenko sladek okus po hmelju in ječmenu. Pogledam v luno, še ščene v dolini, ki je nevzgojeno bevskalo na nebodigatreba, je utihnilo. Noč je. Lepo mi je.
Kar dve leti sta minili, čudež božji, ko pogledam datum skoraj točno dve leti, odkar sem zadnjič tako sedel. Drugačne volje, z drugimi mislimi v glavi. Če pomislim, samo štiri mesece po zadnji objavi na blogu, se je svet začel vrtoglavo vrteti.
Živel sem običajno življenje.. Punca, s katero sva se vzela, ker sva bila primerna za njeno in mojo žlahto, stanovanje pri mojih starših v mansardi, vedno na očeh z modrimi nasveti pomagati pripravljenim staršev, prvi otrok, drugi otrok, služba, vrtec, šola, služba, vrtec, šola, šola, rojstni dan, novo leto, rutina, avtomatizem, družbeno sprejemljivo življenje. Idealna družina, nasmešek standardno, vse lepo in vse prav. Ampak samo na delu ledene gore, ki je gledala iz morja, samo del življenja, viden ljudem. Del, ki sem ga prodajal zavoljo miru, ki sem ga igral za druge, življenje, v katerem sem izgoreval, da ne bosta otroka trpela, da bosta starša ponosna name, da ne bodo ljudje stikali glav na trgu pred cerkvijo po deseti maši. In so me teptali, moj ponos, mojo samopodobo, mojo dušo. Ki mi je šepetala a ji nisem prisluhnil. Življenje mi je kazalo pot a sem raje igral slepca. Iz razigranega škrata sem se spreminjal v starca, življenje mi je uhajalo med prsti kot puščavski pesek polzi med prsti. Vrtel sem se v prazno. Koliko človek potrebuje, da se upre? Kaj ti morajo narediti, da se upreš, postaviš na zadnje noge, da vržeš kocko in prestopiš Rubikon? Veliko, verjemite mi. A ko pride do tega, sem celo jaz odločen. Veliko žetonov je bilo na mizi in moje karte so bile slabe. Igral sem poker svojega življenja, stavil življenje na kocko in čakal. Bitja svetlobe so me nagradila za moj pogum. Poslala so mi angela in življenje je dobilo druge dimenzije.
Vse je bilo, kot se za našo dolino spodobi, niso me razočarali. Stikali so glave po deseti maši, s prstom so kazali za mano, pogovori so utihnili, ko sem vstopil v gostilno, obtožujoči pogledi so me zbadali. A nekaj je bilo drugače: jaz. Vedel sem mnogo več od njih, ki so me obtoževali. Dvignil sem se nad blato in jih gledam zviška. Pogovoril sem se s svojo dušo, pogledal sem res globoko v sebe. Veste, dramatične izkušnje v življenju te pripeljejo do križišča, kjer izbiraš. Lahko nadaljuješ po isti poti kot si hodil v življenju do sedaj. Ta pot je osvetljena z nasveti staršev, označena z navodili ljudi, ki te ves čas vodijo, da se ne bi izgubil, tlakovana z družbeno sprejemljivimi normami in navadami, varna, svetla pot, kjer se počutiš izgubljen. Ali pa se podaš na neznano, s trnjem in grmovjem zaraslo pot. Tu in tam pade okostnjak iz omare, tema je in spotikaš se na neravninah prejšnjih življenj. A ko se prebiješ skozi, gospe in gospodje, si car! Si, kar čutiš da si, poveš, kar misliš, narediš, kar si želiš. Nehaš z izgovori, nehaš ugajati drugim, živiš svoje življenje in se posvetiš osebi, ki si jo konstantno zanemarjal: sebi. In ko zaživiš v polnosti, osrečuješ tudi druge okoli sebe. Tiste, ki ti pomenijo največ. Ki so bili s tabo, ko si capljal po svoji poti, ki so ti ponudili roko vedno, ko si se spotaknil, ki so ti čistili rane, ko si padal. Ki so s tabo v vicah čakali odločitev in šli za tebe v pekel.
Do nedavnega sem bil vedno v središču družbe, obkrožen z množico ljudi a tako sam. Danes mi je ostala peščica prijateljev a se še nikoli nisem počutil tako bogatega in srečnega.
In nisem sam. Ona je z mano. Ki je šla zame v pekel. Ki me sprejema s solzami nemoči in jeze v očeh ali ko sem prešerne volje. Ki me ljubi. Ki z mano surfa na valovih življenja. S katero naju val potegne v globino in vrtinec potegne še globje a naju najina ljubezen dvigne na površje. Veliko me je naučila. Moje življenje je njeno in njeno srce je moje, ena misel v dveh telesih, isto bitje srca. Tudi ona je izbrala trnovo pot, skupaj naju reže trnje, skupaj padava a se pobereva močnejša kot prej in rineva naprej. Trmasto. S stisnjenimi zobmi. In vztrajnost se obrestuje. Cesta se širi, grmovje se umika.
Tukaj sta seveda še moja fanta. Kristjan je včeraj vozil letalo. Cessno, štirisedežno. Skoraj 2km visoko, nad Divačo. Tadej pozna 500 nogometašev, jih umesti v državo in klub, pozna njihovo statistiko napada, veze in obrambe. Vsi štirje smo družina. Vem, da bosta odšla. In vem, da ju bom znal izpustiti, ko pride čas. Vsi pa čakamo še kakšno dušico, da se odloči priti k nam. To bo hec! Veliko ljubezni je v naši družini, veliko podpore in razumevanja a tudi veliko obveznosti in odgovornosti.
Noč je že pozna, moja steklenica skoraj prazna. Roxette poje res staro pesem na Sky radio –Listen to your heart. Pomenljiv naslov, pomenljivo besedilo. Poslušajte svoje srce, jaz sem ga. Čudovite stvari so se mi zgodile, ljubim živjenje, svoja fanta in mojo princippesso. Svojo pravljico pišem sam. In dobro mi gre!

  • Share/Bookmark