72

18 02 2020

Dvainsedemdeset (72)
Ne, to ni 300 – film, ki govori o kruti starodavni bitki pri Termopilah, kjer se je 300 Špartancev, na čelu katerih je bil kralj Leonid, borilo do smrti proti Kserksu in njegovi ogromni perzijski vojski. To je 72 – število dni, ki me loči od trail teka po Beli krajini.
Vse skupaj se začne v Metliki, mimo najglobje jame, čez vinograde, belokranjske steljnike in šelestajoče bele breze. Po osem in pol kilometra sopihanja navkreber bomo prispeli do Krašnjega Vrha, kjer je cilj. Zakaj je ravno ta tek tako poseben? Ker moram spraviti svoj telešček v gibanje, ker moram dihati zrak, ker se moram prepotiti in ker želim čutiti adrenalin na startu in blažen občutek zmage na cilju. Ne zmage med konkurenco, da ne bo pomote. Zmage nad seboj, nad svojo lenobo, nad pomladansko utrujenostjo. In zmagal bom, o tem ni dvoma. Je pa zanimivo, kako za nekatere lahek trening, za drugega pomeni resne priprave, treninge, odpovedovanje, pa še komaj dosežemo cilj. Hja, je že tako v teh letih. No pain, no gain, bi rekli američani. Ali pa Spartanci, če želite. Ker moje priprave bodo zahtevale spartansko voljo in organizacijo.
Dvainsedemdeset torej in odštevamo. Dnevi kar bežijo, kajne?

  • Share/Bookmark


Wild wild west

24 11 2017

Na divjem zahodu so bile stvari jasne. Za časa Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, Billyja the Kida in ostalih posebnežev je bilo življenje vredno ravno toliko, kolikor hitro si lahko potegnil revolver. Pravica se je krojila po svoje in nič čudnega ni bilo, če si bil danes gangster in jutri že zaveden branitelj Pravice s šerifovo značko na prsih. Rahlo zmedeni časi, malo kaotični a peščica posebnežev se je znašla in v tem kaosu našla svoja pravila, ki so jih s pridom izkoriščali.
Podobno je bilo še kakšno stoletje prej, ko so po Atlantskem oceanu in po Rokavskem prelivu jadrali pirati in prežali na težko otovorjene galeje iz Novega sveta. Včasih v imenu Krone, drugič v svojem imenu so debelili mošnjiček. Pravila in strani so si izbirali sproti.
V vsakem obdobju, ki ga opisujem, so živeli tudi pridni ljudje. Takšni, ki so obdelovali polja, se borili za svoj kruh, se potili in krvaveli za cesarja in boga, dajali desetine, pravice prve noči, obdelovali tuja polja in bili zadovoljni in pokorni v svojem svetu. Na pridnih ljudeh stoji kmetijstvo, gospodarstvo, skratka ekonomija države, kraljevine, fevda.
Vzgajali so me v bogaboječega in državi pokornega državljana. Uspešno. Še pri svojih tridesetih sem v službi pokorno gledal v tla, ko so pljuvali po meni in me večkrat po krivem obdolžili. Pogoltnil sem nateg v trgovini, kjer sem plačeval dražje, mirno prenašal nategovanje tega ali onega mojstra obrtnika. Končno sem se osamosvojil in zbral pogum, da sranju rečem sranje, tudi ko vsi aplaudirajo. Da se postavim zase in za svoje vrednote. Končno!
In potem je tukaj država. Ki mi je pobrala otroške doklade, ker sem se poročil. Še vrnil sem jim za en mesec in bil vesel, da me niso kazensko preganjali za tajenje spremembe podatkov. Medtem, ko se polovica ljudi, ki jih poznam, ne poroči, matere so samohranilke in stalni naslov bivanja imata partnerja sto kilometrov narazen – zaradi potnih stroškov seveda. V šoli moja otroka nimata štipendije, v osnovni šoli edini plačujem malico, ostali imajo regresirano prehrano, tudi zato kruh namočen v čaj pristane na zidu jedilnice. Vse okrog mene zasebniki, obrtniki, vsi v novih hišah, enonadstropnih avtih, vsi z vikendi na morju, kamor maja odvlečejo svoje jahte, kjer preživljajo dolgo, vroče poletje. In jaz še vedno učim svoja otroka kot sem bil učen sam: pokorno, pridno, sive miške, saj bo boljše. Kaj ima moje pisanje skupnega z izobčenci iz začetka bloga? V kaj vzgajam svoja otroka? V boga in oblast boječa državljana, ki ju bo vsak prostituiral za drobiž, ki mu rečejo plača?
Nikoli! Naj živita svobodno, po pravilih, ki jih bosta pisala sama. Naj jezdita po širnih prerijah Novega sveta ali pa plenita galeje na svetovnih morjih. Nebo jima bodi meja in živita naj danes. Rajši vidim, da končata v spopadu pri OK Corralu ali v pomorski bitki z nasmehom na ustih, kakor da nastavljata sklonjene hrbte valptu, da jih biča.
V osnovni šoli nam je učiteljica slovenščine vbijala v pubertetniško glavo verz iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.”
Nikoli nisem razumel, zakaj na svetu si bi moral to zapomniti. Danes vem.

  • Share/Bookmark


Office

24 08 2017

Vsak dan hodim v službo. Pridno. Že dobrih dvajset let. Preživel sem nekaj zanimivih faz, različnih služb, mnogo delovnih sredin, takšnih in drugačnih okolij. Delal sem različna dela in ustvarjal v, milo rečeno, čudnih razmerah. A pisarne po svojem okusu še nisem srečal nikjer.
V moji Iskri, kjer sem začel kot proizvodnji delavec, da sem lahko vračal v Ljubljani zapravljeno štipendijo, nisem imel niti garderobne omarice. Delovno haljo sem imel obešeno kar na nekem vijaku, ki je priročno štrlel iz stroja, s katerim sva se vsak dan po osem ur družila. Svojo obleko sem pač puščal, kjer je bila prosta polica. Še kar hecno. Nato sem prišel do skladišča. Skladiščniki so carji! Tam sem imel garderobno omaro, pisarno, ki sem jo delil še s tremi možakarji, stene tapicirane s playboyevimi koledarji. Zasilna pločevinasta pisarna je imela odlično akustiko. To pa vem zato, ker me je največkrat med šesto in sedmo uro zjutraj, ko sem poizkušal prinesti še kakšnih petnajst minut spanca v prekratek nočni počitek, zbudil doneč zvok delavskega čevlja, s katerim je sodelavec prijazno in na vso moč butnil v steno. Ko si zaziban v jutranji dremež je to slišati približno tako, kot da bi bil v Hirošimi, nad tabo bi pa ravnokar razneslo atomsko bombo. Ja, kaj bi človek brez sodelavcev. V naslednji službi kreativni nered in vse mize moje. Na vsaki kup odprtih fasciklov in projektov. Multitasking je v tem podjetju dobil čisto nove razsežnosti. Najrajši pa sem se zadrževal v novem objektu pri novem stroju. Gretja ni bilo, prostor se je sčasoma ogrel zaradi delovanja stroja. Tako da sem bil zelo motiviran, da je stroj delal non – stop. Klimo sem dobil, ko je hidravlično olje v stroju postalo premalo viskozno zaradi visoke temperature v prostoru in je varnostni sistem stroj ugasnil. Potem smo prostor klimatizirali, pa je spet šlo. Na računalniku sem programiral v bombažnih rokavicah, ki sem jim odrezal kapice. Oblečen sem bil v debelo bundo, da sem se premikal okorno kot severni medved. Vse skupaj je bilo še kar smešno. V naslednji službi se v pisarni nisem veliko zadrževal, saj sem bil ves čas ob CNC jih. V delavnici ni bilo stolov, zato sem se natikal po delovnih mizah ali paletah. Zanimiva izkušnja, ni kaj. V Novem mestu, kamor sem se vsak dan vozil v naslednjo službo, sem delil pisarno z dvajsetimi kolegi. To je bilo še najbolj podobno šolskemu razredu, pa tudi obnašali smo se približno tako. Metanje papirčkov v soseda, nobene zasebnosti, nobenega miru. Res izziv za koncentracijo.
Nato sem se preselil sem, kjer sem še danes. Začel sem s poškodovano keramično ploščico na kolenih, ki mi je služila za mizico, kamor sem položil svoj domači prenosni računalnik. Mobilna pisarna, bi rekli temu. Po nekaj mesecih sem dobil dovoljenje, da si iz škart robe sestavim pisarno. To je bila čisto moja pisarna a na žalost prekmalu premajhna in nabuhana s papirji. Preglasna in prepolna. Tukaj sem še danes.
Imel bom svojo pisarno, kjer bom produktiven, kamor se bom rad vračal, kjer se bodo rojevale ideje in rastli projekti. Opremljeno po mojem okusu. Urban vintage slog sem ga poimenoval. Preproste linije, preproste rešitve, starinsko mešano z novimi arhitekturami. Umazan slog ulice, grafiti, najljubši modeli avtomobilov, ladjic, globus starega sveta, kompasi, daljnogledi. Miza plank na kobilah, stol nesramno udoben in arogantno mehak. Veselje bo vsako jutro stopiti v pisarno in nadaljevati z delom, kjer sem ostal prejšnji dan. Jutranji pregled novic, dogodkov po svetu, pregled mailov in opravljenega dela. Sestanek s kolegi, pregled opravljenega dela in plan za tekoči dan, nato se zatopimo vsak v svoje delo. Kratka usklajevanja v parih ali največ v trojicah, odgovarjanje na maile, izdelava produktov, iskanje kupcev, dogovori z dobavitelji. Na koncu dneva kratek rezime, globok vdih in odhod domov. Jutri me bo zopet pričakala. Moja pisarna.

  • Share/Bookmark


Jaz pa jašem v Colorado spet domov …

23 08 2017

Na morju sem preživel deset dni. Vem, kdo jih pa ni, porečete. Vsi smo migrirali vsaj za nekaj dni nekam na obalo. Nekateri na slovensko, drugi v Istro, Dalmacijo, morda še južnije, nekateri na jadranske otoke, drugi v sanjske dežele, kamor zaidem samo s prstom po zemljevidu. Še vedno se kot otrok razveselim, ko se prikaže v vsej svoji veličini, mogočnosti in razsežnosti: morje. Moja otroka ga ne doživljata tako. Tam pač je, kmalu bomo na obali, veliko igrišče, v katerem plavaš, nabiraš školjke, se potapljaš, žogaš. Zame pa je veliko več. Je hrepenenje majhnega dečka, ki ni nikoli vedel zagotovo ali bo morje videl ali ne. So skrite želje ob večernih sprehodih med kramarji, so odmevi žive glasbe iz teras hotelov, kamor sem lahko samo pokukal, za kaj več pa ni bilo denarja. Morje je zame cijazenje v avtu velikem kot flamingo, na katerem se sončijo mične gospodične letos, samo da se nas je pet stiskalo v vozilu. Morje so pobalinske akcije v campih in vojne s čistilkami WC jev. Vse to in še več je morje zame. Vrnem se malo v času nazaj, zato me vsak izlet na morje malo tudi pomladi – vsaj v duši. Nariše mi tisti pobalinski nasmešek na obraz in oči dobijo drugačen sijaj. Ja, to je morje zame.
Kot vedno, je tudi morja enkrat konec. Takrat vsak sede v svojo pločevinasto kočijo in se odpelje domov. In tukaj se moja zgodba pravzaprav začne. Rad potujem ob neobičajnih urah, da srečam kar najmanj ljudi. Letos pa me je gospod sosed pošteno preplašil z napovedjo orkanske burje, silnih vetrov, z naravno katastrofo neznanskih razsežnosti. Čeprav na telefonu AcuWeather ni nič vedel o tem in tudi lokalne novice niso pričakovale petih jezdecev Apokalipse, sem nagonsko zaupal sosedu. On že ve, on ima apartma na morju. Družinica se je z rekordno hitrostjo spakirala, pojedli smo nezdrave zadeve iz listnatega testa polnjene z zametki evrokrema, pri Tončiju spili poslovilni capuccino in okoli enajstih odjadrali iz Privlake. V nedeljo. Ko so izmenjave v apartmajih. Na polovici avgusta. Okoli enajstih …
Mahali smo morju v pozdrav, sonce je sijalo kot vsak dan, kot da se požvižga na sosedove vremenske prognoze. Iz vasice smo nekako prišli, nato pa na lepem zastoj in kolona. Hmmmm. Nekaj me je rahlo začrvičilo in takrat sem prvič (kasneje po poti pa še mnogokrat) podvomil v soseda. Šele začeli smo naše potovanje, pa že zastoji. Smo imeli pa lepo priložnost opazovati letala, ki so v morju zajemala vodo in gasila enega od požarov. Pa je mineval čas, mi pa smo bili že čisto blizu križišča, ki je povzročilo zastoje. Zavijanje v levo zna biti duhamorna zadeva, če se pred tabo odvija gost promet. Počutil sem se kot v računalniški igrici, samo da sem imel na voljo manj življenj in samo en avto. Vratolomen podvig mi je uspel in počasi smo napredovali do avtoceste. Počasi je šlo, res počasi. O vetru nobene sledi, cesta do Sv. Roka se je vila pred nami, šteli smo vse serpentine in ugibali, kdaj pridemo do predora. Na cesti pa, prijatelji moji, vsega. Zmahani avti vlečejo zmahane prikolice, bahave jahte so priklopljene na najnovejše izdelke iz Ingolstadta ali iz bavarske prestolnice, po cesti se ljudje vozijo v avtomobilih, ki stanejo toliko, kot manjša vas v naši lepi Beli krajini. In na drugi strani so modeli avtomobilov, ki so bili izdelani pred mojim rojstvom, pa štejem konkretnih štirideset let in drobiž. A to so samo prevozna sredstva. Šoferji, ki jih upravljajo, ti so šele poglavje zase. Nekateri vozijo obvezno po prehitevalnem pasu. Po moje iz dveh razlogov: ali so doma v kakšni od svetovnih metropol in mislijo, da sta nekje še kakšen pas ali dva za vožnjo ali pa so iz dežel, kjer vozijo po levi in se počutijo tako domače. Je pa zelo moteče, če njihova hitrost ne preseže 80 km/h na prehitevalnem pasu, ker potem vsi ostali vozniki prehitevajo po desni in se res vse skupaj zakomplicira. Potem imaš modele, ki se s super novim, de luxe avtom vozijo kot hudič in blendajo vsem pred sabo, da se jim vsi umikajo in skoraj bežijo pred njimi. Če se ne umakneš dovolj hitro, se živčni gospodje ustavijo tik za vašo ritjo, da v vzratnem ogledalu lahko bereš iz ustnic lepo domačo jeb** ti mater – in to kljub temu, da je registrska tablica iz Nemčije, Avstrije ali katere severnih dežel. Nekateri sovozniki sončijo svoje noge na armaturni plošči, kar je načeloma v redu, če so noge last mlade sovoznice, ne pa kakšne tetke v penziji. V nekaterih avtih se vozijo tudi živali. Dobesedno mislim. Različne pasme psov. Poizkušam si predstavljati, kako razložiš nemškemu ovčarju, naj zdrži še malo z veliko potrebo, saj bo kmalu konec kolone … Takrat ne bi bil rad v tistem avtu, res ne.
Mi smo stoično prenašali gnečo, se ustavljali po potrebi, prepevali zimzelene pesmi in se režali. Mislili smo na pizzo v Vinici in podoživljali dogodke na morju. Vse se je lepo končalo in na mejnem prehodu smo srečali avte, ki so na cesti švignili mimo nas kot bi jih gonil Lucifer. Na koncu se vsi dobimo v isti gostilni, mar ne?
Vsa zadeva me je spominjala na karavane, ki so v novem svetu osvajale divji zahod. Različni ljudje na različnih kočijah, različni temperamenti, različni nameni. Ceste in karavane spajajo svetove. Zanimivo, kako malo se je spremenilo v stoletjih. Samo konje v vpregi so zamenjali konji pod avtomobilskim pokrovom in to je vse. Človekova nrav pa je ostala ista. Čudaki na cesti so bili, so in bodo. In mi, ki se jim čudimo tudi.
P.S.: Vetra ni bilo. Samo toliko, v informacijo.

  • Share/Bookmark


Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom
(fotografija vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom)

Bog ve, da imam rad dobro hrano. Moja teža bi dosegla neslutene razsežnosti, če bi pojedel kar bi si želel. Zato sem se nekako prisilil, da ne jem več kolikor zmore želodec, pozornost posvečam kvaliteti. Na srečo moje želje po kvaliteti sovpadajo s trenutnim trendom gostiln: manj je več. Nihče ni več zadovoljen s kilo pečenke, kajlo kruha in litrom vina in vode. Za svoj denar hočeš zgodbo, hočeš paket doživetij, hočeš malo cerkljanja. Predvsem pa hočeš spoznati lokalno.
Zato sem ženo povabil na Okuse Bele krajine. Da imava zmenek ob dobri hrani in pijači, da vidiva, kaj zmorejo domači gostinci, da poizkusiva domačo hrano v drugi obliki, na drugačen način. Tako sem si zadevo tolmačil glede na napovednik Okusov Bele krajine.
Že dopoldan sem rezerviral mizo za dva, da se izognem nerodnemu mencanju ob zasedeni gostilni. Žena je bila vesela povabila, večer se je bližal, vse kot mora biti. Odpeljala sva se do gostilne, stopila na teraso in pozdravila mladenko, ki je izpolnjevala želje gostov. Prijazno sem pozdravil, povedal, da sem rezerviral mizo za dva in prosil, če se lahko vsedeva kar na teraso. Mladenka me ni razumela in me je vprašala, za kdaj bi rezerviral mizo. Sem ji poizkusil razložiti, da sem že rezerviral, sedaj sem pa kar prišel, kot je bilo dogovorjeno. Je le razumela. Posedla naju je in vprašala, kaj bova naročila. Sem rekel, da sva prišla na meni okusov Bele krajine. “Ajaaaaa, seveda, takoj bom prinesla meni”, je mislila, da je končno razumela. Ampak ni menija, ker imate natanko en meni za okuse Bele krajine! Kar obupal sem in prepustil ženi, da je lepo počasi po šolsko še enkrat razložila punci, kdo sva, zakaj sva prišla in kaj bi rada. Ljubi Jezus! Pa sam` jest sem hotu (bi rekel pokojni Humar).
Mene je že rahlo minevalo a večer je kljub vsemu obetal. Sicer je vse skupaj res zgledalo bolj orto – plehena miza na terasi, nič posebnega, nič drugačnega. Sem dal pa priložnost okusom. Najprej pozdravček iz kuhinje. Ki se je izkazal za velik pozdrav, saj sem dobil poln krožnik okisane govedine. Spopadel sem se z zadevo, se boril s tu in tam kakšnim kitastim koščkom a na koncu zmagal in rahlo zaudarjajoč po čebuli končal s pozdravi. Hja, že po pozdravčku sem bil sit. Preveč, moja draga gostiteljica, preveč. Toliko, da začutim govedino s čebulo, nežno, mehko, sočno, ne razkuhano a ravno prav čvrsto, da imajo tudi zobje nekaj od tega … Takšen bi moral biti pozdravček. Bo pa drugič menda boljše, kajne? Drugi hod štrukljeva juhica, ki je bila okusna in količinsko primerna, saj sem bil še od pozdravčka iz kuhinje totalno napihnjen.Glavna jed, krona gostije: jagenjček, žlinkrofi in solata. Njamsi, komaj sem čakal. Najprej klasičen krožnik mešane solate pride pred mano. OK. Nato plitek krožnik s čebulo in paradižnikom. OK. Kaj se pripravlja? Meni je že pribora začelo zmanjkovat. Nato pa v vsej svoji slavi: jagenjček. Dobesedno, skoraj cel. Ni čisto res, malo se hecam a na krožniku sem imel resnično dva ogromna kosa janca, ogromen žlinkrof in dve porciji solate. A dejte no, to me je pa malo razočaralo. Saj ne grem v gozd po drva, samo okuse sem prišel poizkusit in seveda se v štirih hodih človek tudi naje. Pa saj ne moreš toliko zmetat vase. In katere solate se naj lotim? Ojoj, ojoj! Žalostno vse skupaj. Ob pogledu na vedno bolj polne krožnike so nama iz gostilne svetovali, naj pijeva rajši vino, saj ob vodi res ne moreva veliko pojesti. Pa si bi želel poizkusiti vino, ki mi ga bi sommelier predlagal – pa ni bilo niti sommelierja niti predlogov. Tako sem ostal ob vodi in vrnil skoraj nedotaknjen krožnik nazaj. Končno še sladica: dva kosa proste povtice in šato. No ja, jaz sem bil preveč sit, malo razočaran, grand finale se ni razvil kot sem si predstavljal …Grenek priokus.
Jedel sem v kar nekaj znanih restavracijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Pohvalim lahko nivo znanja strežnega osebja, kuharjev, kvaliteto in način postrežbe. A v moji ljubi Beli krajini za belokranjca mora biti pa vse dobro. Ko imaš priložnost, da se pokažeš v vsej svoji lepoti, znanju, kreativnosti, se ti zadovoljiš s klasiko. Mene na žalost okusi v tej restavraciji niso prepričali. Nisem strog. Samo opeharili so me. Obljubili so mi zgodbo, nekaj posebnega, čarobnega, drugačnega, dobil pa sem skoraj samo in zgolj malico. Nočem, da se vsi zmrdujete in pišete, kaj se grem, saj je bilo OK, saj si se najedel, kaj bi še rad?! Pa bi rad še nekaj več, nekaj, kar me bo sezulo, česar ne doživim drugje, rad bi, da me cerkljajo, razvajajo, da natakar odmakne stol moji ženi, da nam prižge svečko, da nas čaka rezervirana miza samo za naju, da se mi priporoči vino ob hrani, da se mi razloži, kaj jem, kako so to jedli včasih in kako so se v kuhinji potrudili zame. Zakaj je to tako težko? Tako malo nam manjka do odličnosti, pa se nam ne zdi vredno potruditi? Sam delam v službi tako dobro kot le znam, ves čas se izobražujem, rad bi bil boljši pa še vedno sem okaran tu in tam, čeprav dam 110% od sebe. Za svoj denar firma hoče tebe celega in še več kot 100%. Tako smo navajeni. Zato hočem jaz za svoj denar na napovedan in promoviran dogodek 110% od osebja, hočem zgodbo, hočem pravljico! Zato sem bil razočaran in to tudi povem. Če je osebje vložilo ure in ure truda v realizacijjo večera se jim opravičujem – trdo delo ni rodilo sadov. Potruditi se bo potrebno drugače. Če pa niso preveč razmišljali o zadevi in so bili zdraven, ker se to pričakuje od njih, pa škoda njihovega časa. Odšel sem razočaran. Sit kot boben a prazen v duši. Škoda.

  • Share/Bookmark


Ko bi vsaj še psi obmolknili

10 08 2017

Evo, pa so me sprovocirali. Psi. Ne moreš verjeti. Mene, ki me ne moti, če s tankom voziš po meni, če mi nagazno mino vtakneš v rit in jo aktiviraš. Ni panike, samo da si srečen. A danes je sodu izbilo dno.
Ležim v Dolu ob Kolpi, ob meni pa mešanček, ki nevrotično cvileče laja na zlatega prinašalca, privezanega ob njem. Družina poleg njih se ponaša z buldogom, starejši par takoj za nama ima huskija, ki sploh ni privezan, in zlatega prinašalca. Koncert psov ne preneha. Ves čas cvilijo, lajajo, obiskujejo se med seboj. Gospodarji jih, prepričani v svojo nadmoč, pustijo, da se ovohavajo, ko psi začno z renčanjem, pa kličejo vsak svojega ljubljenčka, ki jih v žaru borbe, ne je*e pet procentov. Potem pa grožnje v stilu: »Privezal te bom!«, »Po riti te bom!« A bejž! Je*** se in pes in lastnik. Pa ne me fu*at’! Če bi želel galamo, bi šel v Brno poslušat Moto GP, lahko bi šel k sosedovemu psu, ga rajcal s salamo in se naslajal nad njegovim tuljenjem. Ob Kolpi bi pa res rajši poslušal jok otrok in zdravo vreščanje v vodi kot pa renčanje psov. Pa dajte, no, folk! Vsak od omenjenih psov se je vsaj enkrat poscal tam, kamor nič hudega sluteči kopalci razprostrejo brisače. Ob vrbi so dreki še od včeraj. Najslabša je pa ta, da se je gospod Prinašalec poscal v jamo mivke, kjer so se včeraj (in se bodo verjetno tudi danes) do vratu zakopali otroci. Potem je pa Kolpa kriva za lišaje in alergije, ki jih otroci fašejo zaradi pasje scaline. Da ne omenjam dlak, ki jih vetrič kot puhasto seme nosi po brisačah. Skratka, ob zadnjem kopanju lastnika, sta njegova psa tako bevskala za njim, da sem popizdil. Skričal sem na psa, na glas povedal, da sem na dopustu in želim mir. Lastnik je priplaval na breg, sedaj se vsi trije (on in njegova psa) kujajo. Upam, da se bodo čim prej pobrali domov.
Ni kriva mreža za slabo počutje na Kolpi. Krivi so ljudje. In če že moram izbirati, se bi raje kopal z medvedi kot s psi. Medvedi so vsaj tiho.

  • Share/Bookmark


Človekov najboljši prijatelj

8 08 2017

Že v pradavnini je človek bival v sožitju z volkom. Skupaj sta lovila, skupaj pokončala plen, skupaj ga razdelila in požrla. Človek in volk sta postala prijatelja, odvisna drug od drugega. Človek je s svojo zvitostjo in premišljenostjo nastavil past, volk pa je plen s svojo hitrostjo in okrutnostjo pregnal v smrt. S stoletji je človek iz partnerja na lovu napravil igračko – psa. Različna obdboja zgodovine, različne potrebe so ustvarile različne pasme psov. Od okrutnih ariedalcev, narejenih za lov na medveda, do pitbullov, ki so pomagali pri zakolu bikov v Španiji. Sčasoma so nastali majhni maltežani in njim podobne igračke, s katerimi so se portretirali svetovni vladarji. Človeški um res ne pozna meja.

Nič se ni spremenilo. Še vedno ima vsak svojega psa. S katerim gre vsak dan na lov: v supermarket, v pekarno, mesnico, na jutranji tek in večerni sprehod. Pes še vedno živi s človekom. Samo prazgodovinsko jamo je zamenjala betonska kletka v eni od stolpnic urbanega naselja. Kje so meje? Včasih so mešanci med nemškim in kraškim ovčarjem celo življenje prelajali priklenjeni na verigo. Nekateri so imeli srečo in imeli čisto svojo ogrado, a nobene svobode. Kaj pa danes?

Pes je postal družinski član. Za na sprehod se obleče, tačke se pred žgočim asfaltom  zavarujejo s posebnimi copatki, na glavi imajo gumice in čopke, da jim dlaka ne zastira pogleda. Na povodcu vlečejo in premikajo svojega gospodarja, da ne veš več, kdo koga pelje na sprehod. Smešni klovni so oropani svoje živalskosti. Pajaci v službi svojih gospodarjev. In njihovi gospodarji jih vodijo povsod. Ta teden sem bil v gostilni na večerji, ko me je za sosednjo mizo pozdravil pes in žalostno gledal v moj krožnik. Z ženo sva se pred nekaj dnevi sprehajala po učni poti ob potoku, ko sta pridrvela psa brez povodca, gospodarja pa daleč zadaj z značilnim stavkom: »Saj ti ne bo nič naredil!« Ko me pes ovohava po vseh mojih najljubših organih in ko mi obliže členek in na nogi začutim njegove zobe, res ne verjamem več, da mi ne bo nihče nič naredil. Pa še žena se smrtno boji psov in po takšnem divjem srečanju še cel večer ni prišla k sebi. Na morju, ob Kolpi – pes, pes, pes. Lulajo, kakajo, nekateri lastniki kakce pospravijo, drugi ne. Veliko pasjih odpadkov se nabere, verjemite mi. In obnašanje ljudi? S psički se obnašajo kot z majhnimi ljudmi. Pogovarjajo se z njimi, jih sprašujejo smešna vprašanja in kar pričakujejo odgovor od psa. »Samo še govoriti ne zna,« mi je ves raznežen razložil kolega. Ko se srečata dva lastnika psov z dvema varovancema, izmenjajo osnovne podatke o pasmi in spolu in dokler se štirinožca ovohavata in preiskujeta, se lastnika pogovarjata o njiju kot o dojenčkih. Kdaj je šel kateri v pasjo šolo, katero vrsto hrane kupujejo, katere ure hodi na sprehode, mogoče celo zahtevajo od psa, da pokaže kakšno novo potezo. Dvomim, da se dve mamici z vozičkom toliko pogovarjata o svojih otrocih kot lastniki psov o psih.

Sedaj me boste ožigosali kot pasjemrzneža. Pa ni res. Rad imam pse. Posebna vrsta živali se mi zdijo. A skrbijo me njihovi gospodarji. Pasji iztrebki povsod po trim stezi, po plaži, na pločnikih. Pasje bevskanje v gostilnah, na plaži, renčanje ob srečanjih, trganje od ust in metanje priboljškov psom … Dajte, no, ljudje. Pustimo psom njihov  svet in posvetimo se človeškim prijateljem, če jih kje najdemo. Če smo ostali sami s psom, je čas za temeljito samoevalvacijo.

  • Share/Bookmark


Fairy tale

20 07 2016


Koliko časa človek porabi, da ustvari ambient, v katerem se dobro počuti. A končno mi je uspelo. Sedim na terasi, sij polne lune in po citronki dišeča sveča mi svetita v noči, ki jo je umila poletna ploha. Počasi, kot da premišljujem sežem po steklenici pive in jo rahlo nagnem, da pijača faraonov, kraljev in tlačanov počasi steče po mojem grlu in pusti grenko sladek okus po hmelju in ječmenu. Pogledam v luno, še ščene v dolini, ki je nevzgojeno bevskalo na nebodigatreba, je utihnilo. Noč je. Lepo mi je.
Kar dve leti sta minili, čudež božji, ko pogledam datum skoraj točno dve leti, odkar sem zadnjič tako sedel. Drugačne volje, z drugimi mislimi v glavi. Če pomislim, samo štiri mesece po zadnji objavi na blogu, se je svet začel vrtoglavo vrteti.
Živel sem običajno življenje.. Punca, s katero sva se vzela, ker sva bila primerna za njeno in mojo žlahto, stanovanje pri mojih starših v mansardi, vedno na očeh z modrimi nasveti pomagati pripravljenim staršev, prvi otrok, drugi otrok, služba, vrtec, šola, služba, vrtec, šola, šola, rojstni dan, novo leto, rutina, avtomatizem, družbeno sprejemljivo življenje. Idealna družina, nasmešek standardno, vse lepo in vse prav. Ampak samo na delu ledene gore, ki je gledala iz morja, samo del življenja, viden ljudem. Del, ki sem ga prodajal zavoljo miru, ki sem ga igral za druge, življenje, v katerem sem izgoreval, da ne bosta otroka trpela, da bosta starša ponosna name, da ne bodo ljudje stikali glav na trgu pred cerkvijo po deseti maši. In so me teptali, moj ponos, mojo samopodobo, mojo dušo. Ki mi je šepetala a ji nisem prisluhnil. Življenje mi je kazalo pot a sem raje igral slepca. Iz razigranega škrata sem se spreminjal v starca, življenje mi je uhajalo med prsti kot puščavski pesek polzi med prsti. Vrtel sem se v prazno. Koliko človek potrebuje, da se upre? Kaj ti morajo narediti, da se upreš, postaviš na zadnje noge, da vržeš kocko in prestopiš Rubikon? Veliko, verjemite mi. A ko pride do tega, sem celo jaz odločen. Veliko žetonov je bilo na mizi in moje karte so bile slabe. Igral sem poker svojega življenja, stavil življenje na kocko in čakal. Bitja svetlobe so me nagradila za moj pogum. Poslala so mi angela in življenje je dobilo druge dimenzije.
Vse je bilo, kot se za našo dolino spodobi, niso me razočarali. Stikali so glave po deseti maši, s prstom so kazali za mano, pogovori so utihnili, ko sem vstopil v gostilno, obtožujoči pogledi so me zbadali. A nekaj je bilo drugače: jaz. Vedel sem mnogo več od njih, ki so me obtoževali. Dvignil sem se nad blato in jih gledam zviška. Pogovoril sem se s svojo dušo, pogledal sem res globoko v sebe. Veste, dramatične izkušnje v življenju te pripeljejo do križišča, kjer izbiraš. Lahko nadaljuješ po isti poti kot si hodil v življenju do sedaj. Ta pot je osvetljena z nasveti staršev, označena z navodili ljudi, ki te ves čas vodijo, da se ne bi izgubil, tlakovana z družbeno sprejemljivimi normami in navadami, varna, svetla pot, kjer se počutiš izgubljen. Ali pa se podaš na neznano, s trnjem in grmovjem zaraslo pot. Tu in tam pade okostnjak iz omare, tema je in spotikaš se na neravninah prejšnjih življenj. A ko se prebiješ skozi, gospe in gospodje, si car! Si, kar čutiš da si, poveš, kar misliš, narediš, kar si želiš. Nehaš z izgovori, nehaš ugajati drugim, živiš svoje življenje in se posvetiš osebi, ki si jo konstantno zanemarjal: sebi. In ko zaživiš v polnosti, osrečuješ tudi druge okoli sebe. Tiste, ki ti pomenijo največ. Ki so bili s tabo, ko si capljal po svoji poti, ki so ti ponudili roko vedno, ko si se spotaknil, ki so ti čistili rane, ko si padal. Ki so s tabo v vicah čakali odločitev in šli za tebe v pekel.
Do nedavnega sem bil vedno v središču družbe, obkrožen z množico ljudi a tako sam. Danes mi je ostala peščica prijateljev a se še nikoli nisem počutil tako bogatega in srečnega.
In nisem sam. Ona je z mano. Ki je šla zame v pekel. Ki me sprejema s solzami nemoči in jeze v očeh ali ko sem prešerne volje. Ki me ljubi. Ki z mano surfa na valovih življenja. S katero naju val potegne v globino in vrtinec potegne še globje a naju najina ljubezen dvigne na površje. Veliko me je naučila. Moje življenje je njeno in njeno srce je moje, ena misel v dveh telesih, isto bitje srca. Tudi ona je izbrala trnovo pot, skupaj naju reže trnje, skupaj padava a se pobereva močnejša kot prej in rineva naprej. Trmasto. S stisnjenimi zobmi. In vztrajnost se obrestuje. Cesta se širi, grmovje se umika.
Tukaj sta seveda še moja fanta. Kristjan je včeraj vozil letalo. Cessno, štirisedežno. Skoraj 2km visoko, nad Divačo. Tadej pozna 500 nogometašev, jih umesti v državo in klub, pozna njihovo statistiko napada, veze in obrambe. Vsi štirje smo družina. Vem, da bosta odšla. In vem, da ju bom znal izpustiti, ko pride čas. Vsi pa čakamo še kakšno dušico, da se odloči priti k nam. To bo hec! Veliko ljubezni je v naši družini, veliko podpore in razumevanja a tudi veliko obveznosti in odgovornosti.
Noč je že pozna, moja steklenica skoraj prazna. Roxette poje res staro pesem na Sky radio –Listen to your heart. Pomenljiv naslov, pomenljivo besedilo. Poslušajte svoje srce, jaz sem ga. Čudovite stvari so se mi zgodile, ljubim živjenje, svoja fanta in mojo princippesso. Svojo pravljico pišem sam. In dobro mi gre!

  • Share/Bookmark