72

18 02 2020

Dvainsedemdeset (72)
Ne, to ni 300 – film, ki govori o kruti starodavni bitki pri Termopilah, kjer se je 300 Špartancev, na čelu katerih je bil kralj Leonid, borilo do smrti proti Kserksu in njegovi ogromni perzijski vojski. To je 72 – število dni, ki me loči od trail teka po Beli krajini.
Vse skupaj se začne v Metliki, mimo najglobje jame, čez vinograde, belokranjske steljnike in šelestajoče bele breze. Po osem in pol kilometra sopihanja navkreber bomo prispeli do Krašnjega Vrha, kjer je cilj. Zakaj je ravno ta tek tako poseben? Ker moram spraviti svoj telešček v gibanje, ker moram dihati zrak, ker se moram prepotiti in ker želim čutiti adrenalin na startu in blažen občutek zmage na cilju. Ne zmage med konkurenco, da ne bo pomote. Zmage nad seboj, nad svojo lenobo, nad pomladansko utrujenostjo. In zmagal bom, o tem ni dvoma. Je pa zanimivo, kako za nekatere lahek trening, za drugega pomeni resne priprave, treninge, odpovedovanje, pa še komaj dosežemo cilj. Hja, je že tako v teh letih. No pain, no gain, bi rekli američani. Ali pa Spartanci, če želite. Ker moje priprave bodo zahtevale spartansko voljo in organizacijo.
Dvainsedemdeset torej in odštevamo. Dnevi kar bežijo, kajne?

  • Share/Bookmark


Obljuba dela dolg

7 08 2017

(January 4, 2017)
Noč je. Novega leta začetek. Jaz, moje misli in kozarček šampanjca. Vem, začudili se boste. Kaj se je zgodilo s pivo, ki me je spremljala pri mojem pisanju do sedaj? Ne, nisem je pozabil. A lesket šampanjca, v kozarcu okrašenem s Swarovski kristalčki, me pelje v novoletno vzdušje, ki sem ga prehitro pozabil. Prehitro sem padel v rutino vsakdanjika, prehitro se spopadel s težavami produkcije, prehitro zamenjal zvonjenje iz božičnega “All I want for Christmass” v “standard HTC tune”. A takšni smo – drvimo. In drvel sem tudi sam, drugi dan novega leta po gozdni poti, zaledeneli, prekriti s suhim listjem, plašil srnjad in zajce in se v mislih naročal na pregled pri strokovno usposobljeni osebi za pomoč mentalno šibkim in nestabilnim osebam, kar sem v tistem trenutku jaz definitivno bil. In vse zaradi ene same, v afektu izrečene, obljube.
Obljuba je huda reč. Zame je to kodeks obnašanja, je kot pogodba, podpisana s krvjo, je pergament, pečaten s častjo. Je kot poteza pri šahu: ko primeš figuro, jo premakneš, ni umika, ni spremembe. Je kot vojaška taktika, ko enkrat odvlečeš čete na bojišče, ni umika, no pasaran! Zato res pazim, ko kaj obljubljam, pa naj gre za staro mamo, direktorja, prijatelja ali psa, da ga bom peljal na sprehod. In kako požreš besedo, če te psiček milo gleda s povodcem v gobčku in prijazno maha z repkom, obenem pa ima tisti moker pogled v očeh? Rajši ne obljubljaj, če ne misliš izpolniti.
A beseda je padla. Na sprehodu prvega dne novega leta, ki je bil tako lep, da bi samo Walt Disney znal pričarati podobnega. Z rahlimi meglicami v kotlinah, z ravno pravšnjo svetlobo, ki so jo sončni žarki v posebnem odtenku oranžne, rdeče in oker, mešane z rumeno pošiljali v pobočje Semeniča. Kjer smo ob bitju zvona v Gorenjcih obstali na stezi mi štirje popotniki. Do petih zjutraj smo ponočevali, ob enajstih pa smo se odpravili po D vitamin, na Semenič. Lep dan, krasno počutje, začetek leta in s prvorojencem , ki je adrenalin freak, sva razmišljala, kakšen podvig bi bil, če bi ponovila izlet s kolesi. Naj vam razložim, da je prvi del sprehoda sam ljubi vzpon, ki ga ni konca. Tukaj bi morala kolesi riniti. A ko bi prišla na vrh, bi zadeva z vrtoglavo hitrostjo morala nabiti puls in adrenalin naj bi odplaknil odvečno maščobo, ki se je čez praznike nabrala v žilah. Razmišljanje je Kristjana pripeljalo že skoraj do realizacije, jaz pa sem se od začetnega navdušenja preko skeptičnega razmišljanja prikopal skoraj do odpovedi akcije s klasičnimi izgovori, kot so: “… morda nekoč …”, “… enkrat, ko bo čas …”, “jutri bo res malo časa za kaj takšnega…”. In tukaj stopi na sceno ljubezen moja, moja življenjska sopotnica, moja podpora in zaupanje, ki je kar takole iz glave napovedala, da bi bil drug dan pa res primeren za izvedbo downhilla. Pika. Konec. Zabetonirano. Kristjan se je misli oklenil kot utapljajoči rešilnega pasu, jaz pa sem momljajoče potrdil in obljubil – Bog, kako sovražim to besedo.
Naslednji dan smo vsi skupaj pospremili motivacijsko kokoš v pečico, ura je stekla. Časa sva imela dve uri. Potem bo kokoš pečena. Downhill gor ali dol, kosilo bo na mizi. Ljubim izzive – sem to že omenil v današnjem pisanju? S Kristjanom sva se zapodila v asfaltni breg, nato v makadamski breg, nato v stezo, ki pelje na Semenič. A ni šlo. Sestopila sva nekje na polovici in rinila vsak svoje sladko breme. Poslušal sem, kako sope mulc in se mu v svojem noro razbijajočem srcu smejal. Ha, sedaj pa imaš adrenalin! Večkrat sva se ustavila in s pogledom sem objel dolino. Mnogo se dogaja v njej a pogled te navda s posebno energijo, vedno bolj sem bil povezan s potko, listjem, z drevesi, z naravo. Ob sopihanju in potenju sem gledal mogočne bukve, nekatere v največji moči, druge napadene od ptic in črvov, tretje izruvane od vetra in žledu. Narava res ne dela selekcije, njej je vseeno ali si drevo, žival ali človek. In mogočen, kakor se morda sebi človek včasih zdi, je v rokah Narave res nebogljen črviček, ki ga Njena sila zlomi v nanotrenutku. Pogledal sem Kristjana, ki je kljub tridesetim letom manj od mene, tudi težko sopel in se nasmehnil. Ne vem, kaj ima Stvarstvo pripravljeno zanj a vem, da bo nekaj posebnega in čudovitega. Dokler pa tega ne odkrije, rineva. Vsak svoj voz v breg.
Katarza! Na vrhu Semeniča. Od tam pa samo še navzdol. Iz vrtoglavih 527 metrov nadmorske višine, sva se spustila v dolino. Previdno, ne objestno a še vedno adrenalinsko in nevarno. Naredil sem nekaj fotografij in posnel celo kratek video. Ne verjamem, da ga bom še pogledal. A izraza na obrazu sina ne bom pozabil nikoli. Skupaj sva šla, kot sem obljubil, osvojila sva vrh Semeniča vsak s svojim kolesom na hrbtu in da, bilo je fuck… težko, skoraj sem pustil pljuča na tisti stezi a obljubil sem mu downhill in imela sva ga.
Rad imam svoja sinova. In ljubim svojo princippesso. Pomaga mi pri fantih, odkrila mi je ljubezen, ki je nisem poznal. Učim se. Od nje. In od fantov. Nekaj posebnega so, vsi trije. In takšno naj bo tudi novo leto. Posebno. Nepozabno. Adrenalinsko. Strastno.
Če se kakšno nedeljsko popoldne zalotite na zofi, ko vas gleda TV, vaši otroci nabijajo po telefonih ali računalnikih, stopite do okna. Saj ni važno, kje ste doma. Zazrite se v daljavo in prisluhnite. Da, kliče ravno vas. Semenič vas čaka …

  • Share/Bookmark


FOOTBALL

4 12 2011


Otrok se je zvil v krču in obležal na tleh. Sodnik ni videl ničesar sumljivega, zato je piščal nemo bingljala na njegovem vratu. Igra se je nadaljevala s strahovito naglico, dečki so brez vsakega sočutja obšli, preskočili ali se kako drugače izognili soigralcu, ki je v bolečinah še vedno ležal na umetni travi, ob robu igrišča. Nasprotnik si je priboril žogo, naš gol je bil v nevarnosti. A akcija se je izjalovila, neutrudni Emilijo je razščistil zadevo in žogo poslal daleč na varno. Sodnik je le dojel, da z otrokom nekaj ni v redu, pomignil je z roko, kar je bil znak zame. Kot vodja selekcije U9 sem poleg privilegija, da edini lahko s trenerjem stojim ob robu igrišča, dobil tudi dolžnost, da nosim poškodovane fante z igrišča, jim brišem smrkave noske in zavezujem kopačke. Ko sem Žana obrnil, sem takoj vedel, da je nekaj hudo narobe. Krvavel je iz ust, kri se je mešala s slino in solzami, obraz je imel spačen od bolečine… V naročju sem ga odnesel na varno, tekma se je nadaljevala. Vendar je nisem več spremljal. Ogledoval sem si Žanova usta in v grozi štel, kateri od stalnih zob mu manjka. A na srečo je šlo le za presekano ustnico. Ko sem vso krvavo zmedo izpral z obraza, se je Žan pomiril, jaz pa sem vedel, da moram nekako ublažiti oteklino. Skočil sem v bližnji bife po kozarec leda (da so mi dali kozarec na reverz, sem moral zastaviti dušo) in masiral dečkovo ustnico, dokler ni oteklina uplahnila. Nasmehnil se mi je in že ga je trener poslal nazaj , v boj na zeleno sintetiko. Še dve, tri minute, konec tekme, obvezen pozdrav in menjava ekip. Trava se še ni ohladila, ko sta jo že dve drugi ekipi teptali in brcali žogo po njej.
Vse skupaj se je dogajalo v Športnem centru Triglav, v Ljubljani. Samo čez cesto stoji Plečnikova stvaritev, nekdaj slavni ljubljanski stadion, danes pa le še bleda senca nekdanje slave: tribune poraščene s ščavjem, zidovi v grafitih, železna vrata komaj še kljubujejo rji. Stari stadion osamljen umira daleč od žarometov, v katerih se sonči nov stadion v Stožicah. A v neposredni bližini starega stadiona, v pokritem balonu športnega centra je Medobčinska nogometna zveza Ljubljana organizirala Zimsko ligo v nogometu, kjer sodelujemo v skupini B11/12 pod imenom Kolpa&ŠD Partizan. Vse vrvi od življenja, nadebudni devetletniki skačejo pred in v pokritem igrišču. Nekateri samo v športnih dresih, da mimoidočim mamicam ledeni kri v žilah, ker mulčki pri minus pet skačejo v kratkih hlačah, drugi zaviti v bunde, čakajo na svojih dvakrat dvanajst minut. In če bi res dobro pogledal, bi nekje na parkirišču opazil sedem premraženih nadebudnežev z ogromnim sendvičem v roki, ki se na grozo dveh odraslih oseb, obmetavajo s suhim listjem in glasno hihitajo. Uganili ste: sedem palčkov je sedem devetletnih fantov iz Metlike in Semiča, dva odrasla pa sva midva s trenerjem Romanom. Ker med koncem jesenskega dela sezone in do začetka spomladanskega dela, vlada mrtvilo, je trener predlagal, da bi sodelovali na zimski ligi nogometa v Ljubljani. Če si iz Bele krajine, je vse problem: čas, denar, volja in ljudje. V našem primeru smo ljudi imeli – deset nadebudnih nogometašov, vedno pripravljenih poditi se za žogo.Potrebovali smo še dovoljenje njihovih staršev. Nekako so nama zaupali otroke, če jih bova le srečno pripeljala v Ljubljano in nazaj. Čas sva si s trenerjem vzela, težava pa je bila s prevozom. Najbolj elegantno je kompletno ekipo prepeljati v Ljubljano in nazaj, saj k nogometu spada tudi druženje, spoznavanje novih prijateljev in krajev. Samo za to pa potrebujemo kombi.
Vsa uspešna podjetja imajo svojo ekipo. Jankovič je imel rokomet, Abramovič Chelsea, zakaj ne bi imel tudi Sun Roller nogometno ekipo? Dokler ne postane Sun Roller svetovno poznan in prepoznan, bi začeli s cicibani. Cenejši so in predvsem zahtevajo manj. Z rastjo fantov, stroškov in apetitov nogometnega moštva, bo rastlo tudi podjetje. Tako bo oboje nekako v sožitju. S predlogom sem vletel k direktorju, ki je za začetek nadebudni in ambiciozni ekipici posodil kombi, za prevoz na vseh pet tekem zimske lige – petkrat v Ljubljano in nazaj. V zameno pa emblem Sun Rollerja fantje ponosno nosijo na dresih. Vse velike zgodbe o ouspehih se začnejo z majhnimi koraki. A v Beli krajini smo doma skromni ljudje, ki se veselimo vsakega uspeha.
Fantje so opravili prva dva kola v Ljubljani. Igrali so z Olimpijo in Ilirijo, najmočnejšima ekipama letos v ligi. Priznam, izgubili smo. A čakajo nas še štiri kola, zato gremo z dvignjeno glavo naprej. Fantje pa že na poti domov pozabijo na poraz ali zmago. Pomembne so majhne stvari: kdo je koga spotaknil na tekmi, kateri sodnik je kratkoviden, zakaj v kombiju ni dovoljeno jesti sendviča in škropiti coca-cole? Polno vprašanj, na katera med salvami smeha komaj sproti odgovarjam. Pa tudi naučim se ogromno od devetletnikov: eden (sem obljubil, da ne izdam imena) je srečno zaljubljen in če bo vse po sreči, bo izvoljenki svojega srca izpovedal ljubezen enkrat v decembru – držite pesti. Drugemu se zdi, da bi bilo v redu, če v šoli ne bi bilo učiteljev, ker so vsi smotani. Tretji ve, zakaj blondinke kakajo na dva kupčka. Vi ne veste? V soboto gremo spet v Ljubljano. Pridite z nami. Nogomet je veliko več od golov, zmag in porazov. Sun Roller je našim fantom omogočil, da to sedaj vedo.
Hvala.

  • Share/Bookmark