Skok na Kolpo

30 08 2017

V ponedeljek po pouku (ja, učiteljica sem in v šolo hodim že vso življenje) sem sedla v razgret avto. Komaj sem pritovorila torbo, pa še eno, v kateri je bil prenosnik. V glavi sem (verjetno mi bo sedaj prikimala vsaka ženska) hitro sestavila listek opravil, ki me čakajo za popoldne. Majica se mi je lepila na sedež avtomobila, komaj sem dihala – v glavi pa – operi, ker med vikendom nisem utegnila (več o vikendu v naslednji objavi), zlikaj, kar je ostalo še od prejšnjega tedna, posadi kumare, skuhaj kosilo. To je bil plan. Na poti do doma sem pobrala prvega – saj ne vem, kako mu naj rečem – nadobudneža, ki slučajno živi na istem naslovu kot jaz. Usedel se je v avtu, podobno sopihal kot jaz. Komaj sva vso prtljago znosila v hiško, ki je bila sicer malo hladnejša od avta. Nekaj časa sva se pogledovala, potem pa oba sklenila, da očita nahecava, da greva midva na Kolpo. Prsti hitrejši od misli, sms poslan, nama pa se je ideja, ko sva jo še zapisala, zdela vse boljša. Hitro sva spakirala najnujnejše (beri: on ničesar, jaz pa sončno kremo, brisačo, kopalke, armafleks), malo se je že mudilo, ker je bilo potrebno uloviti mlajšega nadobudneža na šolskem postajališču, da nama ne uide na avtobus. Uspelo nama je, videla sva ga, mali priteče v avto in ko zagleda prtljago, komentira: »Za koliko dni pa gremo na morje?« Car! Sva ga potolažila, da gremo samo do Kolpe, hitro se je preobul v japonke in smo že drveli. Seveda smo bili na kopališču sami, kuharja v gostilni še ni bilo, dela samo med vikendom, sladoled so pa imeli. Nič hudega, bomo pa sladico najprej, pa potem kosilo. Oba otroka sta imela naslednji dan ocenjevanje v šoli, a občutek, da diši po poletju in svobodi, jima je pomenil več. Počakali smo še očija, ki je pospešeno pridrvel iz službe, se v sosednjo gostilno odpeljali na kosilo in nazaj na Kolpo. Fanta sta se vse bolj spogledovala z idejo, da bi skočila v reko. In sta – v gatkah, vsak s svojim belim teleščkom. Pogumna! Voda je imela le kakšnih 19 stopinj. A splačalo se je – za ponos, za osvežitev, za to, da lahko rečeta, da sta se kopala 6. junija. Ustrezno sva poskrbela za njiju, da ne bo kdo rekel, kako neodgovorna sva – brzinsko brisanje, preoblačenje in že sta se martinčkala na soncu. Pozno popoldne smo odpeketali domov. In si morete misliti – uspelo mi je še oprati 2 stroja, zlikati ohohoh majic (ostalo mi je samo 6 kavbojk – ampak – kdo pa poleti sploh nosi kavbojke?), pripravila sem večerjo. Seznam opravil, ki sem ga sestavila v glavi, mi je uspelo obkljukati, dan pa je bil popoln – zame in za fante. No, pustimo to, da bi bilo potrebno pokositi še okoli hiše …

  • Share/Bookmark


Oj, lenoba, lenoba!

22 08 2017

Zadnje čase sem lena. Ja, prav ste prebrali. Lena. Če človek reče, da ne pozna lenobe, laže. Vsi vemo, kako je biti len. Mene spremlja ta zanimiva »bolezen« že nekaj časa. Po moje se je začela tam nekje okoli 6. razreda. Ni se mi dalo učiti, ni se mi dalo pospravljati sobe, pomagati mami … V srednji šoli se je le stopnjevala. Da o faksu ne govorim. Na faksu je bila lenoba moje drugo ime. Presedela sem lahko cele dneve v kuhinji apartmaja, kjer sem živela, in se smilila sama sebi, kako zelo lena sem. Potem sem prišla v službo, preselila sem se na svoje, dobila takšno posrečeno družinico. In ta beseda se naj bi po kriterijih družbe zbrisala iz moje glave. Dolgo sem se borila s tem. S tem, da »ne smem« biti lena. Da se spodobi za 29-letnico, da je na polnih obratih, da vedno deluje 200 % in da le, če deluje 200 %, deluje dobro. Dokler nisem ugotovila, da mi brez lenobe živeti ni. Da me vso delo, namenjeno meni, počaka, da – če se igram lenobo − kdo celo naredi kaj tudi namesto mene. Da sem po »delanju« lenobe boljše volje. Da mi ni potrebno 25 ur na dan načrtovati, delati planov, razmišljati, kakšen bo moj naslednji projekt, kaj vse moram še postoriti. Da se je lepo včasih odklopiti. Si dovoliti kakšen teden in delati NIČ. Tudi to se je potrebno naučiti. Lenariti brez slabe vesti. Ležati, se valiti po postelji, cel dan postopati v pižami, se premetavati po sedežni. Ker v tem hitrem tempu človek ne zmore zbrati misli, ker se vse dogaja prehitro. In so vse misli le na pol. Vse kar »zasveti« v glavi, prehitro pozabimo. Nimamo se časa pogovarjati sami s sabo, ne poslušamo se. In ko človek malo lenari, se mu veliko uredi v glavi, misli se postavijo na svoje mesto, dobijo neko zaokroženo podobo. In vam povem, kako se človek potem počuti? Božansko. Puzzle se začnejo sestavljati. In ni ga boljšega občutka kot ta! Da vam ne govorim, kako zelo so veseli moji učenci, ker imajo učiteljico, ki razume, kako je, ko je človek len. Ko učiteljica cele počitnice ne pogleda torbe, ker so počitnice namenjene počivanju. Kako prav je, da si človek zna napolniti baterije za nove izzive.
In tudi danes zvečer sem bila lena, da bi povlekla ven računalnik in kaj napisala. A je bil glas v meni glasnejši. Odprla sem računalnik, saj sem v bistvu hotela zapisati, kako dolgo sem verjela, da sem človek brez talentov. Da ne znam igrati na noben instrument, sem popolnoma brez posluha (to potrdijo vsi meni bližnji), nisem športnica, nisem spretna, ne znam risati. A rada imam besede, v glavi se mi dnevno zvrsti toliko zgodb, ki jih bi bilo vredno zapisati. In res je škoda, da zaradi zgoraj omenjene lenobe, tega ne storim večkrat. In čeprav je včasih prav lenariti, sem vesela, da sem se danes odločila, da nekaj zapišem. Tako. Zase. Za boljše počutje. Kako malo včasih človek potrebuje za srečo!

  • Share/Bookmark


TV

21 08 2017

Televizija. Nujno zlo. Če vprašate mene, stvar, v kateri ne vidim niti najmanjšega smisla. Da te zabava? Da izveš kaj novega? Polna informacij? Ne. Res ne. Poneumljanje ljudi, s programom, z reklamami. Če bi lahko, bi komodo s televizijo zamenjala z družabnimi igrami. Veliko več ti dajo.
Ko smo belili hiško, smo se odločili, da bomo televizijo pritrdili na steno. Zakaj pa ne? Vsaj na komodi mi ne bo potrebno več brisati prahu. In seveda – strokovni prijemi Dušana, majstrov, zgleda še kar kul, a televizija ne dela. Žal. Ali zame – na srečo. Po nekaj Dušanovih poskusih vklapljanja in izklapljanja kablovja se je vendarle odločil, da bo poklical na siol. Tam mu niso znali pomagati in naslednji dan je nekje sredi dopoldneva prišel avto. Bila sem doma, izgledala sem kot fata čistačica (ja, beljenje za vsako gospodinjo pomeni ful dela, čeprav ne beli). Gospod suvereno zakoraka, pokažem mu box, modem, televizijo. Gleda, tipka, vtika kable. In po 3 minutah tuhtanja ugotovi, da en kabel ni bil vklopljen. Počutila sem se – hm, nenavadno, skoraj sem se mu opravičila, vprašala bi ga najraje, koliko sem dolžna za pot. Samo neumno sem izjavila: »A zdaj dela?« Rekel je: »Kot vidite!« In ker itak ne maram televizije in je bila zame čisto prenaglas, sem jo hotela ugasniti. Mislite, da sem znala? Kakšna blamaža. Gospod je prijel daljinca in mi pojasnil, da moram pritisniti na tipko box, ne na rdeč gumb. Potem pa je ugotovil še, da imamo na televiziji črte, ki so nastale, ko sem televizijo enkrat brisala, ko je bila prižgana. Žal mi noben ni povedal, da se praha s televizije ne briše, ko je še topla. Gospod se je vihravo obrnil, se mi zahvalil za sodelovanje in odšel. Se mi zdi, da bo imel materiala za pogovor danes pri malici: o ženskah, o blond ženskah in ženskah, ki ne marajo televizije in je ne znajo v letu 2016 izklopiti.

  • Share/Bookmark