“Pasje” življenje

11 08 2017

Ne, ne bom pisala o vročini, ki preplavlja Slovenijo te dni. V bistvu v njej izredno uživam! Končno vroče poletje! To je to, podpišem za 365 dni. Pisala bom o psih. Živalskih, človeških …
Običajen odhod v trgovino. Čisto ponosna nase, ker tokrat za spremembo nisem pozabila vrečk doma in bom delovala malo eko za okolje. Dušan še poklepeta besedo ali dve z znancem, ki ga sreča pred vrati trgovini, medtem časom se razgledam po parkirišču in vidim avto od atka. Rečem Dušanu, da je ati Franci, v bistvu sva kar brez besed obrnila in odšla v avto. Tik preden sva odpeljala s parkirišča, sem na vratih trgovine zagledala mamo s polniiiiim vozičkom robe. Zapeljala sva se do druge trgovine in na parkirišču opazovala, kdaj bosta odšla. Kot dva kriminalista. Noro. Dušan me je – kot že neštetokrat – opomnil, da večno se ne bom skrivala in da se bomo enkrat srečali. A tokrat se nismo. Razmišljala sem, zakaj. Prvo zagotovo – še vedno se bojim. Bojim se reakcij mame. Bojim se, kaj bo rekla. Pa saj ničesar ne rabi izustiti, vem, da bi s pogledom povedala vse. Da bi me prizadela, da bi mi dala vedeti, da je moj prostor nekje pri njenih gležnjih. Ko sta odpeljala, sva šla nazaj v trgovino.
Ko se je dan prevesil že skoraj v večer, sva si zaželela sprehoda. Dušan si je želel nekam k vodi, meni se ni vozilo predaleč, pomislila sem na Divji potok. Dušan je nemudoma vstal in že sva se peljala proti Črmošnjicam. Prijazen pozdrav domačinov, takoj sva začutila, da je soparina manjša, saj sva se približevala vodi. Dušan je zagledal mlinček, malo nama je bilo žal, da sva pozabila na sprej proti komarjem, a tako lepo je bilo poslušati žuborečo vodo. Mirno, hladno, prijetno. Kar naenkrat pa od daleč zagledam psa, ki teče proti nama. In ko bolje pogledam – vidim 2 psa – enega manjša in enega nemškega ovčarja. Ozka pot, itak nimam kam, stopim na pobočje, a psa v diru tečeta proti nama – nemški ovčar laja in rjovi, vidim njegove zobe. Skrijem se za Dušanov hrbet, bila sta že čisto pri nama, imela sem občutek, da me bo nemški ovčar raztrgal. Dušan skriči, opozori lastnico, da se bojim in da naj ju priveže. Ko vidim, da sem na varnem, se nisem mogla zadržati. Glasno in jasno in res besna sem ji povedala, da ne moreš psov spuščati po sprehajalnih poteh brez povodca. Opravičila se je, razložila sem, da se res bojim. Nora izkušnja, potem sem se stisnila k Dušanu in se zjokala kot majhen otrok. Še nekaj minut sem potrebovala, da sem prišla k sebi in da sem se nehala tresti. Nadaljevala sva pot, jaz pa sem razmišljala o dogodkih današnjega dne. Ubežala sem mami, a nisem mogla ubežati psu. Nisem imela kam, skrila sem za Dušana, ki me je popolnoma zaščitil. Vem, da i me zaščitil tudi pred mamo. Občutki, ki sem jih doživljala pri srečanju s psom, so zelo podobni občutkom, ko srečam mamo. En velik strah. Počutim se nemočno, občutek imam, da me bo pes zgrizel, napadel, skakal po meni. Nimam fizične moči, da bi se branila. In pri mami nimam psihične moči, da bi se branila. Podobno kot sem zajokala po srečanju s psom, podobno zajočem po srečanju z mamo. A pozabljam na en »detajl« – ob meni je Dušan! Končala sva sprehodek, se vrnila domov, Dušan je po dolgem času obiskal še prostor, kjer je nekoč streljal in ki ga je nekako začel.
Topel večer je, na terasi sva, svečke gorijo in že kujeva načrte za jutri … Bova videla, koliko psov bova srečala jutri. In kot pravi Dušan, popolnoma izogniti se jim ne bom mogla nikoli. Psi so povsod, taki v živalski in taki v človeški obliki.

  • Share/Bookmark


Ko bi vsaj še psi obmolknili

10 08 2017

Evo, pa so me sprovocirali. Psi. Ne moreš verjeti. Mene, ki me ne moti, če s tankom voziš po meni, če mi nagazno mino vtakneš v rit in jo aktiviraš. Ni panike, samo da si srečen. A danes je sodu izbilo dno.
Ležim v Dolu ob Kolpi, ob meni pa mešanček, ki nevrotično cvileče laja na zlatega prinašalca, privezanega ob njem. Družina poleg njih se ponaša z buldogom, starejši par takoj za nama ima huskija, ki sploh ni privezan, in zlatega prinašalca. Koncert psov ne preneha. Ves čas cvilijo, lajajo, obiskujejo se med seboj. Gospodarji jih, prepričani v svojo nadmoč, pustijo, da se ovohavajo, ko psi začno z renčanjem, pa kličejo vsak svojega ljubljenčka, ki jih v žaru borbe, ne je*e pet procentov. Potem pa grožnje v stilu: »Privezal te bom!«, »Po riti te bom!« A bejž! Je*** se in pes in lastnik. Pa ne me fu*at’! Če bi želel galamo, bi šel v Brno poslušat Moto GP, lahko bi šel k sosedovemu psu, ga rajcal s salamo in se naslajal nad njegovim tuljenjem. Ob Kolpi bi pa res rajši poslušal jok otrok in zdravo vreščanje v vodi kot pa renčanje psov. Pa dajte, no, folk! Vsak od omenjenih psov se je vsaj enkrat poscal tam, kamor nič hudega sluteči kopalci razprostrejo brisače. Ob vrbi so dreki še od včeraj. Najslabša je pa ta, da se je gospod Prinašalec poscal v jamo mivke, kjer so se včeraj (in se bodo verjetno tudi danes) do vratu zakopali otroci. Potem je pa Kolpa kriva za lišaje in alergije, ki jih otroci fašejo zaradi pasje scaline. Da ne omenjam dlak, ki jih vetrič kot puhasto seme nosi po brisačah. Skratka, ob zadnjem kopanju lastnika, sta njegova psa tako bevskala za njim, da sem popizdil. Skričal sem na psa, na glas povedal, da sem na dopustu in želim mir. Lastnik je priplaval na breg, sedaj se vsi trije (on in njegova psa) kujajo. Upam, da se bodo čim prej pobrali domov.
Ni kriva mreža za slabo počutje na Kolpi. Krivi so ljudje. In če že moram izbirati, se bi raje kopal z medvedi kot s psi. Medvedi so vsaj tiho.

  • Share/Bookmark


Človekov najboljši prijatelj

8 08 2017

Že v pradavnini je človek bival v sožitju z volkom. Skupaj sta lovila, skupaj pokončala plen, skupaj ga razdelila in požrla. Človek in volk sta postala prijatelja, odvisna drug od drugega. Človek je s svojo zvitostjo in premišljenostjo nastavil past, volk pa je plen s svojo hitrostjo in okrutnostjo pregnal v smrt. S stoletji je človek iz partnerja na lovu napravil igračko – psa. Različna obdboja zgodovine, različne potrebe so ustvarile različne pasme psov. Od okrutnih ariedalcev, narejenih za lov na medveda, do pitbullov, ki so pomagali pri zakolu bikov v Španiji. Sčasoma so nastali majhni maltežani in njim podobne igračke, s katerimi so se portretirali svetovni vladarji. Človeški um res ne pozna meja.

Nič se ni spremenilo. Še vedno ima vsak svojega psa. S katerim gre vsak dan na lov: v supermarket, v pekarno, mesnico, na jutranji tek in večerni sprehod. Pes še vedno živi s človekom. Samo prazgodovinsko jamo je zamenjala betonska kletka v eni od stolpnic urbanega naselja. Kje so meje? Včasih so mešanci med nemškim in kraškim ovčarjem celo življenje prelajali priklenjeni na verigo. Nekateri so imeli srečo in imeli čisto svojo ogrado, a nobene svobode. Kaj pa danes?

Pes je postal družinski član. Za na sprehod se obleče, tačke se pred žgočim asfaltom  zavarujejo s posebnimi copatki, na glavi imajo gumice in čopke, da jim dlaka ne zastira pogleda. Na povodcu vlečejo in premikajo svojega gospodarja, da ne veš več, kdo koga pelje na sprehod. Smešni klovni so oropani svoje živalskosti. Pajaci v službi svojih gospodarjev. In njihovi gospodarji jih vodijo povsod. Ta teden sem bil v gostilni na večerji, ko me je za sosednjo mizo pozdravil pes in žalostno gledal v moj krožnik. Z ženo sva se pred nekaj dnevi sprehajala po učni poti ob potoku, ko sta pridrvela psa brez povodca, gospodarja pa daleč zadaj z značilnim stavkom: »Saj ti ne bo nič naredil!« Ko me pes ovohava po vseh mojih najljubših organih in ko mi obliže členek in na nogi začutim njegove zobe, res ne verjamem več, da mi ne bo nihče nič naredil. Pa še žena se smrtno boji psov in po takšnem divjem srečanju še cel večer ni prišla k sebi. Na morju, ob Kolpi – pes, pes, pes. Lulajo, kakajo, nekateri lastniki kakce pospravijo, drugi ne. Veliko pasjih odpadkov se nabere, verjemite mi. In obnašanje ljudi? S psički se obnašajo kot z majhnimi ljudmi. Pogovarjajo se z njimi, jih sprašujejo smešna vprašanja in kar pričakujejo odgovor od psa. »Samo še govoriti ne zna,« mi je ves raznežen razložil kolega. Ko se srečata dva lastnika psov z dvema varovancema, izmenjajo osnovne podatke o pasmi in spolu in dokler se štirinožca ovohavata in preiskujeta, se lastnika pogovarjata o njiju kot o dojenčkih. Kdaj je šel kateri v pasjo šolo, katero vrsto hrane kupujejo, katere ure hodi na sprehode, mogoče celo zahtevajo od psa, da pokaže kakšno novo potezo. Dvomim, da se dve mamici z vozičkom toliko pogovarjata o svojih otrocih kot lastniki psov o psih.

Sedaj me boste ožigosali kot pasjemrzneža. Pa ni res. Rad imam pse. Posebna vrsta živali se mi zdijo. A skrbijo me njihovi gospodarji. Pasji iztrebki povsod po trim stezi, po plaži, na pločnikih. Pasje bevskanje v gostilnah, na plaži, renčanje ob srečanjih, trganje od ust in metanje priboljškov psom … Dajte, no, ljudje. Pustimo psom njihov  svet in posvetimo se človeškim prijateljem, če jih kje najdemo. Če smo ostali sami s psom, je čas za temeljito samoevalvacijo.

  • Share/Bookmark