Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom
(fotografija vir: https://www.dnevnik.si/1042635437/dom/ideje-za-dom/pogrinjki-na-jedilni-mizi-navdihnjeni-z-vintage-slogom)

Bog ve, da imam rad dobro hrano. Moja teža bi dosegla neslutene razsežnosti, če bi pojedel kar bi si želel. Zato sem se nekako prisilil, da ne jem več kolikor zmore želodec, pozornost posvečam kvaliteti. Na srečo moje želje po kvaliteti sovpadajo s trenutnim trendom gostiln: manj je več. Nihče ni več zadovoljen s kilo pečenke, kajlo kruha in litrom vina in vode. Za svoj denar hočeš zgodbo, hočeš paket doživetij, hočeš malo cerkljanja. Predvsem pa hočeš spoznati lokalno.
Zato sem ženo povabil na Okuse Bele krajine. Da imava zmenek ob dobri hrani in pijači, da vidiva, kaj zmorejo domači gostinci, da poizkusiva domačo hrano v drugi obliki, na drugačen način. Tako sem si zadevo tolmačil glede na napovednik Okusov Bele krajine.
Že dopoldan sem rezerviral mizo za dva, da se izognem nerodnemu mencanju ob zasedeni gostilni. Žena je bila vesela povabila, večer se je bližal, vse kot mora biti. Odpeljala sva se do gostilne, stopila na teraso in pozdravila mladenko, ki je izpolnjevala želje gostov. Prijazno sem pozdravil, povedal, da sem rezerviral mizo za dva in prosil, če se lahko vsedeva kar na teraso. Mladenka me ni razumela in me je vprašala, za kdaj bi rezerviral mizo. Sem ji poizkusil razložiti, da sem že rezerviral, sedaj sem pa kar prišel, kot je bilo dogovorjeno. Je le razumela. Posedla naju je in vprašala, kaj bova naročila. Sem rekel, da sva prišla na meni okusov Bele krajine. “Ajaaaaa, seveda, takoj bom prinesla meni”, je mislila, da je končno razumela. Ampak ni menija, ker imate natanko en meni za okuse Bele krajine! Kar obupal sem in prepustil ženi, da je lepo počasi po šolsko še enkrat razložila punci, kdo sva, zakaj sva prišla in kaj bi rada. Ljubi Jezus! Pa sam` jest sem hotu (bi rekel pokojni Humar).
Mene je že rahlo minevalo a večer je kljub vsemu obetal. Sicer je vse skupaj res zgledalo bolj orto – plehena miza na terasi, nič posebnega, nič drugačnega. Sem dal pa priložnost okusom. Najprej pozdravček iz kuhinje. Ki se je izkazal za velik pozdrav, saj sem dobil poln krožnik okisane govedine. Spopadel sem se z zadevo, se boril s tu in tam kakšnim kitastim koščkom a na koncu zmagal in rahlo zaudarjajoč po čebuli končal s pozdravi. Hja, že po pozdravčku sem bil sit. Preveč, moja draga gostiteljica, preveč. Toliko, da začutim govedino s čebulo, nežno, mehko, sočno, ne razkuhano a ravno prav čvrsto, da imajo tudi zobje nekaj od tega … Takšen bi moral biti pozdravček. Bo pa drugič menda boljše, kajne? Drugi hod štrukljeva juhica, ki je bila okusna in količinsko primerna, saj sem bil še od pozdravčka iz kuhinje totalno napihnjen.Glavna jed, krona gostije: jagenjček, žlinkrofi in solata. Njamsi, komaj sem čakal. Najprej klasičen krožnik mešane solate pride pred mano. OK. Nato plitek krožnik s čebulo in paradižnikom. OK. Kaj se pripravlja? Meni je že pribora začelo zmanjkovat. Nato pa v vsej svoji slavi: jagenjček. Dobesedno, skoraj cel. Ni čisto res, malo se hecam a na krožniku sem imel resnično dva ogromna kosa janca, ogromen žlinkrof in dve porciji solate. A dejte no, to me je pa malo razočaralo. Saj ne grem v gozd po drva, samo okuse sem prišel poizkusit in seveda se v štirih hodih človek tudi naje. Pa saj ne moreš toliko zmetat vase. In katere solate se naj lotim? Ojoj, ojoj! Žalostno vse skupaj. Ob pogledu na vedno bolj polne krožnike so nama iz gostilne svetovali, naj pijeva rajši vino, saj ob vodi res ne moreva veliko pojesti. Pa si bi želel poizkusiti vino, ki mi ga bi sommelier predlagal – pa ni bilo niti sommelierja niti predlogov. Tako sem ostal ob vodi in vrnil skoraj nedotaknjen krožnik nazaj. Končno še sladica: dva kosa proste povtice in šato. No ja, jaz sem bil preveč sit, malo razočaran, grand finale se ni razvil kot sem si predstavljal …Grenek priokus.
Jedel sem v kar nekaj znanih restavracijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Pohvalim lahko nivo znanja strežnega osebja, kuharjev, kvaliteto in način postrežbe. A v moji ljubi Beli krajini za belokranjca mora biti pa vse dobro. Ko imaš priložnost, da se pokažeš v vsej svoji lepoti, znanju, kreativnosti, se ti zadovoljiš s klasiko. Mene na žalost okusi v tej restavraciji niso prepričali. Nisem strog. Samo opeharili so me. Obljubili so mi zgodbo, nekaj posebnega, čarobnega, drugačnega, dobil pa sem skoraj samo in zgolj malico. Nočem, da se vsi zmrdujete in pišete, kaj se grem, saj je bilo OK, saj si se najedel, kaj bi še rad?! Pa bi rad še nekaj več, nekaj, kar me bo sezulo, česar ne doživim drugje, rad bi, da me cerkljajo, razvajajo, da natakar odmakne stol moji ženi, da nam prižge svečko, da nas čaka rezervirana miza samo za naju, da se mi priporoči vino ob hrani, da se mi razloži, kaj jem, kako so to jedli včasih in kako so se v kuhinji potrudili zame. Zakaj je to tako težko? Tako malo nam manjka do odličnosti, pa se nam ne zdi vredno potruditi? Sam delam v službi tako dobro kot le znam, ves čas se izobražujem, rad bi bil boljši pa še vedno sem okaran tu in tam, čeprav dam 110% od sebe. Za svoj denar firma hoče tebe celega in še več kot 100%. Tako smo navajeni. Zato hočem jaz za svoj denar na napovedan in promoviran dogodek 110% od osebja, hočem zgodbo, hočem pravljico! Zato sem bil razočaran in to tudi povem. Če je osebje vložilo ure in ure truda v realizacijjo večera se jim opravičujem – trdo delo ni rodilo sadov. Potruditi se bo potrebno drugače. Če pa niso preveč razmišljali o zadevi in so bili zdraven, ker se to pričakuje od njih, pa škoda njihovega časa. Odšel sem razočaran. Sit kot boben a prazen v duši. Škoda.

  • Share/Bookmark


Okusi Bele krajine

14 08 2017

vir: bk-web-main-banner---karkoli-1

V petek me kliče Dušan iz službe in sprašuje, če greva na Okuse Bele krajine. Po 3 tednih najine poroke se mi je zdelo, da bi bil to lahko lep zmenek, zato sem pritrdila. Rezerviral je mizo ob osmih. V bližini so igrali tudi Mladi Belokranjci in kot zavedna Semičana je prav, da jih greva kdaj poslušat, čeprav ljubitelja njihove zvrsti glasbe ravno nisva. Kot bi slutila, nisem pretiravala s toaleto, kratke hlače in lepa srajčka sta se mi zdeli dovolj za večerjo.
Prispeva, parkirava, se usedeva na poljubno mizo na terasi in čakava. Takoj naju zmoti meni pripet s plastično ščipalko. Dušan takoj komentira, če ne bi raje uporabili leseno. Tudi prt oz. miza nista izražala ničesar posebnega. Pristopi natakarica, mlada, mogoče stara 20 let. Dušan ji razlaga, da sva rezervirala in da če sva lahko na tej mizi. Natakarica naju je gledala kot deveto čudo, spraševala, kako se piševa in da bo zapisala, da hočeva to mizo. Ko sem videla, da ne razume, sem ji še jaz začela razlagati, da sva že rezervirala in da sva že prišla na večerjo. Komaj komaj je dojela. Ko človek pričakuje svečano pogrnjeno mizo, s priimkom Kofalt, vsaj še kakšno svečo, pripravljene pogrinjke, dobi pa tole … Minus, minus. Greva naprej, mogoče pa hrana prepriča. Prvi hod, pozdrav iz kuhinje. Govedina, gribeljska čebula. Dobiva zelo velik krožnik, to bi bila lahko konkretna predjed. Navajena sva res majhnih grižljajev iz kuhinje, ne pa celega krožnika. Lotiva se hrane, govedina je bila žilasta, komaj sva tisto grizla, za moj okus je bilo vse skupaj preveč popoprano, okusi niso prepričali. Nič hudega, sledi juha. Štrukljeva juha. Natakarica jo prinese v belih rokavicah, ki so zgledale vse prej kot elegantno. Razvlečene, malo umazane, tudi nisva čisto razumela, zakaj nama je juho prinesla v belih rokavicah. Potem sva se strinjala, da verjetno zaradi črne barve skodelice. Juha je bila dobra, tudi količinsko je bilo primerno. Okusi dobri, majhen košček štruklja. Sledi glavna jed. Te se gost restavracije vedno veseli. Tudi pri nama ni bilo drugače. Natakarica najprej začne nositi solato – veliko skledo mešane solate (takšno, ki jo človek dobi pri malici) in potem še krožnik s papriko, paradižnikom in mlado čebulo, ki ni bila nič narezana. Cel večer sem se spraševala, kako so si predstavljali, da bom to jedla – kar ugriznem naj v tisto mlado čebulo? Količine prevelike, postreženo popolnoma neprimerno. Saj nisem na vaški veselici. Prišla sem na Okuse Bele krajine. Kje je kakšen nivo? Potem pa glavni krožnik – z Dušanom naju je kar pribilo na stol. Na krožniku je vsak dobil 2 res velika kosa jagenjčka (skoraj kg pečenke), krompir in ekstra velik žlikrof. Tako velikega krožnika ne bi pojedel tudi najbolj lačen delavec v gozdu. Midva pa sva za sabo že imela dva hoda. Ko sem hotela razrezati meso, sem se počutila kot mesar. Popolnoma neprimerno postreženo meso. Na krožniku je zmagal po okusu in količini le mlad krompir, žlikrofov se nisem niti lotila, ker tja sploh niso pasali in so bili na krožniku kar tako – najbrž zato, da je več zgledalo. Borila sva se s tistim jagenjčkom. Vmes naju je prišla pozdraviti tudi lastnica, ki naju je prepričevala, da naj pijeva vino, da voda ni primerna k tej hrani. Nekako se najbrž ni zavedala, da nama noben niti z besedico ni omenil, če bi aperitiv, katero vino paše h kateri hrani … Ko je vprašala, kako se nama zdi in ko sva hotela odgovoriti, je bila že pri drugi mizi. Kot da se je bala, da bova iskreno povedala. Res pod vsakimi pričakovanji. Kaj takšnega nisva doživela še nikjer. Na krožniku sva pustila več kot sva dobila. Počutila sem se izigrano, saj se mi je zdelo, da si noben ni vzel niti minute časa, da bi razmislil, kaj hoče gostu ponuditi, kaj hoče z okusi Bele krajine doseči. Sledila je sladica – dva kosa (spet preveč) proste potice, poleg pa šato (omaka iz jajc in vina). Potica je bila dobra. Dobila sva jo ponovno na črnih krožnikih, ki jih je natakarica prinesla v belih rokavicah. Kljub takšni previdnosti so krožniki imeli sledi vodnih kapljic.
Kar se da hitro, sva zaključila, prosila za račun in odpeketala. Najino vse prej kot razvajanje je trajalo uro in dvajset minut. Vmes sem jaz večkrat padla v krohot, saj se mi je vse skupaj zdelo tragikomično. Poleg tolikih medijev, tolikih dobrih restavracij, niti ne tako zelo poceni menija – midva pa postrežena skoraj kot na vaški veselici. Mogoče sva pričakovala preveč, mogoče je najin nivo previsok. V petek dava priložnost novemu ponudniku Okusov Bele krajine …

  • Share/Bookmark


Lepota

12 08 2017

Včeraj sem bila na pedikuri. Drugič v življenju. Ker se mi je zdelo, da bo mojim nogam pasalo. Ko sem sedela na stolu, ki je podoben tistemu pri zobozdravniku in se je kozmetičarka s popolno natančnostjo posvečala mojim stopalom, sem imela nekaj časa za razmišljanje. Gospa je pohvalila moja stopala, češ da lepo skrbim za njih. Najbrž je to za to, ker ne skrbim za njih. Tudi ko sem bila na poročnem ličenju, me je vizažistka pohvalila, da imam lepo kožo. Nisem vedela, ali se heca ali misli resno, ampak za svojo kožo naredim bore malo – ali če pogledam iz drugega zornega kota – zelo veliko. Minimalno se ličim, ličila dam vsak večer dol in umijem se z vodo, zjutraj in zvečer. Krem za obraz ne uporabljam.
Kaj pa ostale ženske? Na facebooku zadnje čase zasledim ogromno fotografij popravljenih, narisanih, vrezanih, tetoviranih obrvi, ogromno oblik, poslikav nohtov, priporočil, kako je brazilska in druga depilacija nekaj najboljšega na svetu, potem podaljševanje trepalnic, ravnanje zob, operacija oči, različne frizure oz. barvni odtenki le teh, barvanje samo konic lasov, ki mene spominjajo po prvem pranju na en velik grd narastek, kako se pravilno naličiti … Kam smo prišli? Vse te storitve popravljajo žensko. Zakaj je potrebno popravljati žensko? Zadnjič je stand up komik Tine Murn zapisal, da naj se moški sprijaznijo, da ženskam nikoli ne bodo mogli nuditi vsega, kar si želijo. Sam bog jim je dal obrvi, pa si jih pulijo in rišejo nove. In to tako drži. Vse te storitve je potrebno obnavljati vsakih 14 dni, tri tedne. Presneto dober koledarček in kar nekaj sredstev na računu potrebuje ženska, da ima vse te popravke pod kontrolo. Pa je to res potrebno? Si moški želi, da bi ženska imela umetne lase, umetne obrvi, umetne trepalnice, čudno pobarvane lase, zdepilirane noge in »prijateljice«? Skoraj upam si posplošiti odgovor. Pravi moški si NE želi takšne ženske! Želi si Ženske! S katero se lahko pogovarja, kateri lahko zaupa svoje strahove, žensko, ki je nežna in čustvena, ki ga potolaži in spravi v smeh. Od tiste, ki dan za dnem preždi pri kozmetičarki, frizerki ima bore malo. Pa še potem, ko pride domov, verjetno naredi sto selfijev in sama sebe v ogledalu prepričuje, kako je kul. Najbolj se mi smilijo najstnice, ki v obdobju iskanja sebe, hrepenijo po teh popravkih in si želijo izgledati tako izumetničene, čeprav so »naravne« tako lepe. A kaj je lepo? Kaj je lepota? Kako mora izgledati ženska, da zadovoljivi družbene standarde? Za katero žensko se obračajo moški? Za takšno v prekratkem krilu, pretirano naličeno, v vrtoglavo visokih petah … Pa smo v začaranem krogu!

To tipkam v neonsko oranžnih umetnih nohtih. Nisem ravno primerna, da sodim. Vsake tri tedne zamenjam lak, potegnejo me divje barve, čeprav sem na začetku želela nežne tone. Moji nohti zgledajo urejeni. Zakaj sem se odločila za njih? Ker so moji res mehki in so se mi, tudi če sem jih nehala gristi, vedno cepili in zacesnili. Tudi sama sem nasedla. Bodo moja naslednja faza nove obrvi? Resnično upam, da ne. Da se bom znala ustaviti. Predvsem pa, da se bom znala ceniti takšno, kot sem.

  • Share/Bookmark


“Pasje” življenje

11 08 2017

Ne, ne bom pisala o vročini, ki preplavlja Slovenijo te dni. V bistvu v njej izredno uživam! Končno vroče poletje! To je to, podpišem za 365 dni. Pisala bom o psih. Živalskih, človeških …
Običajen odhod v trgovino. Čisto ponosna nase, ker tokrat za spremembo nisem pozabila vrečk doma in bom delovala malo eko za okolje. Dušan še poklepeta besedo ali dve z znancem, ki ga sreča pred vrati trgovini, medtem časom se razgledam po parkirišču in vidim avto od atka. Rečem Dušanu, da je ati Franci, v bistvu sva kar brez besed obrnila in odšla v avto. Tik preden sva odpeljala s parkirišča, sem na vratih trgovine zagledala mamo s polniiiiim vozičkom robe. Zapeljala sva se do druge trgovine in na parkirišču opazovala, kdaj bosta odšla. Kot dva kriminalista. Noro. Dušan me je – kot že neštetokrat – opomnil, da večno se ne bom skrivala in da se bomo enkrat srečali. A tokrat se nismo. Razmišljala sem, zakaj. Prvo zagotovo – še vedno se bojim. Bojim se reakcij mame. Bojim se, kaj bo rekla. Pa saj ničesar ne rabi izustiti, vem, da bi s pogledom povedala vse. Da bi me prizadela, da bi mi dala vedeti, da je moj prostor nekje pri njenih gležnjih. Ko sta odpeljala, sva šla nazaj v trgovino.
Ko se je dan prevesil že skoraj v večer, sva si zaželela sprehoda. Dušan si je želel nekam k vodi, meni se ni vozilo predaleč, pomislila sem na Divji potok. Dušan je nemudoma vstal in že sva se peljala proti Črmošnjicam. Prijazen pozdrav domačinov, takoj sva začutila, da je soparina manjša, saj sva se približevala vodi. Dušan je zagledal mlinček, malo nama je bilo žal, da sva pozabila na sprej proti komarjem, a tako lepo je bilo poslušati žuborečo vodo. Mirno, hladno, prijetno. Kar naenkrat pa od daleč zagledam psa, ki teče proti nama. In ko bolje pogledam – vidim 2 psa – enega manjša in enega nemškega ovčarja. Ozka pot, itak nimam kam, stopim na pobočje, a psa v diru tečeta proti nama – nemški ovčar laja in rjovi, vidim njegove zobe. Skrijem se za Dušanov hrbet, bila sta že čisto pri nama, imela sem občutek, da me bo nemški ovčar raztrgal. Dušan skriči, opozori lastnico, da se bojim in da naj ju priveže. Ko vidim, da sem na varnem, se nisem mogla zadržati. Glasno in jasno in res besna sem ji povedala, da ne moreš psov spuščati po sprehajalnih poteh brez povodca. Opravičila se je, razložila sem, da se res bojim. Nora izkušnja, potem sem se stisnila k Dušanu in se zjokala kot majhen otrok. Še nekaj minut sem potrebovala, da sem prišla k sebi in da sem se nehala tresti. Nadaljevala sva pot, jaz pa sem razmišljala o dogodkih današnjega dne. Ubežala sem mami, a nisem mogla ubežati psu. Nisem imela kam, skrila sem za Dušana, ki me je popolnoma zaščitil. Vem, da i me zaščitil tudi pred mamo. Občutki, ki sem jih doživljala pri srečanju s psom, so zelo podobni občutkom, ko srečam mamo. En velik strah. Počutim se nemočno, občutek imam, da me bo pes zgrizel, napadel, skakal po meni. Nimam fizične moči, da bi se branila. In pri mami nimam psihične moči, da bi se branila. Podobno kot sem zajokala po srečanju s psom, podobno zajočem po srečanju z mamo. A pozabljam na en »detajl« – ob meni je Dušan! Končala sva sprehodek, se vrnila domov, Dušan je po dolgem času obiskal še prostor, kjer je nekoč streljal in ki ga je nekako začel.
Topel večer je, na terasi sva, svečke gorijo in že kujeva načrte za jutri … Bova videla, koliko psov bova srečala jutri. In kot pravi Dušan, popolnoma izogniti se jim ne bom mogla nikoli. Psi so povsod, taki v živalski in taki v človeški obliki.

  • Share/Bookmark


Ko bi vsaj še psi obmolknili

10 08 2017

Evo, pa so me sprovocirali. Psi. Ne moreš verjeti. Mene, ki me ne moti, če s tankom voziš po meni, če mi nagazno mino vtakneš v rit in jo aktiviraš. Ni panike, samo da si srečen. A danes je sodu izbilo dno.
Ležim v Dolu ob Kolpi, ob meni pa mešanček, ki nevrotično cvileče laja na zlatega prinašalca, privezanega ob njem. Družina poleg njih se ponaša z buldogom, starejši par takoj za nama ima huskija, ki sploh ni privezan, in zlatega prinašalca. Koncert psov ne preneha. Ves čas cvilijo, lajajo, obiskujejo se med seboj. Gospodarji jih, prepričani v svojo nadmoč, pustijo, da se ovohavajo, ko psi začno z renčanjem, pa kličejo vsak svojega ljubljenčka, ki jih v žaru borbe, ne je*e pet procentov. Potem pa grožnje v stilu: »Privezal te bom!«, »Po riti te bom!« A bejž! Je*** se in pes in lastnik. Pa ne me fu*at’! Če bi želel galamo, bi šel v Brno poslušat Moto GP, lahko bi šel k sosedovemu psu, ga rajcal s salamo in se naslajal nad njegovim tuljenjem. Ob Kolpi bi pa res rajši poslušal jok otrok in zdravo vreščanje v vodi kot pa renčanje psov. Pa dajte, no, folk! Vsak od omenjenih psov se je vsaj enkrat poscal tam, kamor nič hudega sluteči kopalci razprostrejo brisače. Ob vrbi so dreki še od včeraj. Najslabša je pa ta, da se je gospod Prinašalec poscal v jamo mivke, kjer so se včeraj (in se bodo verjetno tudi danes) do vratu zakopali otroci. Potem je pa Kolpa kriva za lišaje in alergije, ki jih otroci fašejo zaradi pasje scaline. Da ne omenjam dlak, ki jih vetrič kot puhasto seme nosi po brisačah. Skratka, ob zadnjem kopanju lastnika, sta njegova psa tako bevskala za njim, da sem popizdil. Skričal sem na psa, na glas povedal, da sem na dopustu in želim mir. Lastnik je priplaval na breg, sedaj se vsi trije (on in njegova psa) kujajo. Upam, da se bodo čim prej pobrali domov.
Ni kriva mreža za slabo počutje na Kolpi. Krivi so ljudje. In če že moram izbirati, se bi raje kopal z medvedi kot s psi. Medvedi so vsaj tiho.

  • Share/Bookmark


Človekov najboljši prijatelj

8 08 2017

Že v pradavnini je človek bival v sožitju z volkom. Skupaj sta lovila, skupaj pokončala plen, skupaj ga razdelila in požrla. Človek in volk sta postala prijatelja, odvisna drug od drugega. Človek je s svojo zvitostjo in premišljenostjo nastavil past, volk pa je plen s svojo hitrostjo in okrutnostjo pregnal v smrt. S stoletji je človek iz partnerja na lovu napravil igračko – psa. Različna obdboja zgodovine, različne potrebe so ustvarile različne pasme psov. Od okrutnih ariedalcev, narejenih za lov na medveda, do pitbullov, ki so pomagali pri zakolu bikov v Španiji. Sčasoma so nastali majhni maltežani in njim podobne igračke, s katerimi so se portretirali svetovni vladarji. Človeški um res ne pozna meja.

Nič se ni spremenilo. Še vedno ima vsak svojega psa. S katerim gre vsak dan na lov: v supermarket, v pekarno, mesnico, na jutranji tek in večerni sprehod. Pes še vedno živi s človekom. Samo prazgodovinsko jamo je zamenjala betonska kletka v eni od stolpnic urbanega naselja. Kje so meje? Včasih so mešanci med nemškim in kraškim ovčarjem celo življenje prelajali priklenjeni na verigo. Nekateri so imeli srečo in imeli čisto svojo ogrado, a nobene svobode. Kaj pa danes?

Pes je postal družinski član. Za na sprehod se obleče, tačke se pred žgočim asfaltom  zavarujejo s posebnimi copatki, na glavi imajo gumice in čopke, da jim dlaka ne zastira pogleda. Na povodcu vlečejo in premikajo svojega gospodarja, da ne veš več, kdo koga pelje na sprehod. Smešni klovni so oropani svoje živalskosti. Pajaci v službi svojih gospodarjev. In njihovi gospodarji jih vodijo povsod. Ta teden sem bil v gostilni na večerji, ko me je za sosednjo mizo pozdravil pes in žalostno gledal v moj krožnik. Z ženo sva se pred nekaj dnevi sprehajala po učni poti ob potoku, ko sta pridrvela psa brez povodca, gospodarja pa daleč zadaj z značilnim stavkom: »Saj ti ne bo nič naredil!« Ko me pes ovohava po vseh mojih najljubših organih in ko mi obliže členek in na nogi začutim njegove zobe, res ne verjamem več, da mi ne bo nihče nič naredil. Pa še žena se smrtno boji psov in po takšnem divjem srečanju še cel večer ni prišla k sebi. Na morju, ob Kolpi – pes, pes, pes. Lulajo, kakajo, nekateri lastniki kakce pospravijo, drugi ne. Veliko pasjih odpadkov se nabere, verjemite mi. In obnašanje ljudi? S psički se obnašajo kot z majhnimi ljudmi. Pogovarjajo se z njimi, jih sprašujejo smešna vprašanja in kar pričakujejo odgovor od psa. »Samo še govoriti ne zna,« mi je ves raznežen razložil kolega. Ko se srečata dva lastnika psov z dvema varovancema, izmenjajo osnovne podatke o pasmi in spolu in dokler se štirinožca ovohavata in preiskujeta, se lastnika pogovarjata o njiju kot o dojenčkih. Kdaj je šel kateri v pasjo šolo, katero vrsto hrane kupujejo, katere ure hodi na sprehode, mogoče celo zahtevajo od psa, da pokaže kakšno novo potezo. Dvomim, da se dve mamici z vozičkom toliko pogovarjata o svojih otrocih kot lastniki psov o psih.

Sedaj me boste ožigosali kot pasjemrzneža. Pa ni res. Rad imam pse. Posebna vrsta živali se mi zdijo. A skrbijo me njihovi gospodarji. Pasji iztrebki povsod po trim stezi, po plaži, na pločnikih. Pasje bevskanje v gostilnah, na plaži, renčanje ob srečanjih, trganje od ust in metanje priboljškov psom … Dajte, no, ljudje. Pustimo psom njihov  svet in posvetimo se človeškim prijateljem, če jih kje najdemo. Če smo ostali sami s psom, je čas za temeljito samoevalvacijo.

  • Share/Bookmark


Obljuba dela dolg

7 08 2017

(January 4, 2017)
Noč je. Novega leta začetek. Jaz, moje misli in kozarček šampanjca. Vem, začudili se boste. Kaj se je zgodilo s pivo, ki me je spremljala pri mojem pisanju do sedaj? Ne, nisem je pozabil. A lesket šampanjca, v kozarcu okrašenem s Swarovski kristalčki, me pelje v novoletno vzdušje, ki sem ga prehitro pozabil. Prehitro sem padel v rutino vsakdanjika, prehitro se spopadel s težavami produkcije, prehitro zamenjal zvonjenje iz božičnega “All I want for Christmass” v “standard HTC tune”. A takšni smo – drvimo. In drvel sem tudi sam, drugi dan novega leta po gozdni poti, zaledeneli, prekriti s suhim listjem, plašil srnjad in zajce in se v mislih naročal na pregled pri strokovno usposobljeni osebi za pomoč mentalno šibkim in nestabilnim osebam, kar sem v tistem trenutku jaz definitivno bil. In vse zaradi ene same, v afektu izrečene, obljube.
Obljuba je huda reč. Zame je to kodeks obnašanja, je kot pogodba, podpisana s krvjo, je pergament, pečaten s častjo. Je kot poteza pri šahu: ko primeš figuro, jo premakneš, ni umika, ni spremembe. Je kot vojaška taktika, ko enkrat odvlečeš čete na bojišče, ni umika, no pasaran! Zato res pazim, ko kaj obljubljam, pa naj gre za staro mamo, direktorja, prijatelja ali psa, da ga bom peljal na sprehod. In kako požreš besedo, če te psiček milo gleda s povodcem v gobčku in prijazno maha z repkom, obenem pa ima tisti moker pogled v očeh? Rajši ne obljubljaj, če ne misliš izpolniti.
A beseda je padla. Na sprehodu prvega dne novega leta, ki je bil tako lep, da bi samo Walt Disney znal pričarati podobnega. Z rahlimi meglicami v kotlinah, z ravno pravšnjo svetlobo, ki so jo sončni žarki v posebnem odtenku oranžne, rdeče in oker, mešane z rumeno pošiljali v pobočje Semeniča. Kjer smo ob bitju zvona v Gorenjcih obstali na stezi mi štirje popotniki. Do petih zjutraj smo ponočevali, ob enajstih pa smo se odpravili po D vitamin, na Semenič. Lep dan, krasno počutje, začetek leta in s prvorojencem , ki je adrenalin freak, sva razmišljala, kakšen podvig bi bil, če bi ponovila izlet s kolesi. Naj vam razložim, da je prvi del sprehoda sam ljubi vzpon, ki ga ni konca. Tukaj bi morala kolesi riniti. A ko bi prišla na vrh, bi zadeva z vrtoglavo hitrostjo morala nabiti puls in adrenalin naj bi odplaknil odvečno maščobo, ki se je čez praznike nabrala v žilah. Razmišljanje je Kristjana pripeljalo že skoraj do realizacije, jaz pa sem se od začetnega navdušenja preko skeptičnega razmišljanja prikopal skoraj do odpovedi akcije s klasičnimi izgovori, kot so: “… morda nekoč …”, “… enkrat, ko bo čas …”, “jutri bo res malo časa za kaj takšnega…”. In tukaj stopi na sceno ljubezen moja, moja življenjska sopotnica, moja podpora in zaupanje, ki je kar takole iz glave napovedala, da bi bil drug dan pa res primeren za izvedbo downhilla. Pika. Konec. Zabetonirano. Kristjan se je misli oklenil kot utapljajoči rešilnega pasu, jaz pa sem momljajoče potrdil in obljubil – Bog, kako sovražim to besedo.
Naslednji dan smo vsi skupaj pospremili motivacijsko kokoš v pečico, ura je stekla. Časa sva imela dve uri. Potem bo kokoš pečena. Downhill gor ali dol, kosilo bo na mizi. Ljubim izzive – sem to že omenil v današnjem pisanju? S Kristjanom sva se zapodila v asfaltni breg, nato v makadamski breg, nato v stezo, ki pelje na Semenič. A ni šlo. Sestopila sva nekje na polovici in rinila vsak svoje sladko breme. Poslušal sem, kako sope mulc in se mu v svojem noro razbijajočem srcu smejal. Ha, sedaj pa imaš adrenalin! Večkrat sva se ustavila in s pogledom sem objel dolino. Mnogo se dogaja v njej a pogled te navda s posebno energijo, vedno bolj sem bil povezan s potko, listjem, z drevesi, z naravo. Ob sopihanju in potenju sem gledal mogočne bukve, nekatere v največji moči, druge napadene od ptic in črvov, tretje izruvane od vetra in žledu. Narava res ne dela selekcije, njej je vseeno ali si drevo, žival ali človek. In mogočen, kakor se morda sebi človek včasih zdi, je v rokah Narave res nebogljen črviček, ki ga Njena sila zlomi v nanotrenutku. Pogledal sem Kristjana, ki je kljub tridesetim letom manj od mene, tudi težko sopel in se nasmehnil. Ne vem, kaj ima Stvarstvo pripravljeno zanj a vem, da bo nekaj posebnega in čudovitega. Dokler pa tega ne odkrije, rineva. Vsak svoj voz v breg.
Katarza! Na vrhu Semeniča. Od tam pa samo še navzdol. Iz vrtoglavih 527 metrov nadmorske višine, sva se spustila v dolino. Previdno, ne objestno a še vedno adrenalinsko in nevarno. Naredil sem nekaj fotografij in posnel celo kratek video. Ne verjamem, da ga bom še pogledal. A izraza na obrazu sina ne bom pozabil nikoli. Skupaj sva šla, kot sem obljubil, osvojila sva vrh Semeniča vsak s svojim kolesom na hrbtu in da, bilo je fuck… težko, skoraj sem pustil pljuča na tisti stezi a obljubil sem mu downhill in imela sva ga.
Rad imam svoja sinova. In ljubim svojo princippesso. Pomaga mi pri fantih, odkrila mi je ljubezen, ki je nisem poznal. Učim se. Od nje. In od fantov. Nekaj posebnega so, vsi trije. In takšno naj bo tudi novo leto. Posebno. Nepozabno. Adrenalinsko. Strastno.
Če se kakšno nedeljsko popoldne zalotite na zofi, ko vas gleda TV, vaši otroci nabijajo po telefonih ali računalnikih, stopite do okna. Saj ni važno, kje ste doma. Zazrite se v daljavo in prisluhnite. Da, kliče ravno vas. Semenič vas čaka …

  • Share/Bookmark


Zdrav duh in zdravo telo

7 08 2017

(August 1, 2016)
Rahlo smrdeč po znoju sedim na svoji priljubljeni lokaciji. Na terasi, kjer večerni vetrič milostno odnaša smrad v goro, mrači se, kamor seže oko pa rahle meglice, ki se po opranem ozračju dvigajo v nebo. Mir je, tišina. Le najvztrajnejši prebivalec z laksom mori travo a tudi njega mrak preganja. Moji trije zakladi gledajo televizijo. Vse mi pomenijo. Ampak ne morem sedeti z njimi. Po nekem čudnem naklučju imam tako okvarjen DNK, da v petih minutah gledanja televizije preprosto zaspim. Ni važno, kaj gledam, lahko sem zleknjen, sedim ali pa celo stojim. Dejstvo je, da bom zaprl veke. Zato prepuščam redke trenutke gledanja televizije svojim domačim, sam pa raje kaj zapišem.
Prvi dan dopusta, prvi dan avgusta. Nekaj malenkosti sem moral urediti v službi, družina me je počakala v Črnomlju, kosilo, delo na vrtu, treningi, večerja, lenarjenje. A nekaj je le bilo drugače. Fanta sta doma in zopet smo vsi skupaj. Neverjetno je, kako pogrešamo drug drugega, ko en manjka. Smejimo se skupaj, počnemo nore stvari. In planiramo dnevne in tedenske aktivnosti. Pa še so nam ure prekratke. Njun trening sva danes z Natašo izkoristila za vodeno vadbo pri Simonu. Lepo se je zadihati, Simon ima smisel, skupina te vleče s seboj. Na koncu, ko se umirimo in raztegnemo, so mi misli uhajale. Simon se me je spomnil izpred dveh let, ko sem dvigoval uteži pri njemu in zdržal natanko 14 dni. Spomnil me je na tiste čase.
Takrat sem bil sam. Človek potisnjen na rob, stisnjen v kot, brez izhoda, brez pomoči.V službi sem pregoreval, hrana mi je povzročala pekoče rane v želodcu, nisem bil niti ustvarjalen, niti prijazen. Nasmeh, ki sem ga imel na obrazu za ljudi, je izginil med štirimi stenami. Nisem jokal, ker fantje ne jokajo in nisem znal spustiti solz, nisem molil, nisem preklinjal. Šele danes se zavedam, kako razkopan sem bil v svoji duši, razdvojen, prestrašen. Nato sem začel s šahovsko igro življenja. Vlekel sem poteze kakor sem najbolje znal, pomoči nisem prosil, ker nisem vedel, kdo bi mi znal pomagati. Prišel sem do pol poti, s fantoma smo zaživeli na novo, od začetka. A zopet sem pregoreval v službi, zopet sem bil zadirčen do tistih, ki so mi pomenili največ. Cikel se je ponovil. V tem čudnem času sem srečal Njo, mojo princippesso. Nasmeh mi zaigra, ko se spomnim tistih dni. Kakor bi srečal nekoga, ki si ga poznal že stoletja. Vse mi je bilo všeč na njej. In potem sem spoznal Mileno, ki mi je pomagala spoznati sebe. Morda bi bil bolj pravšnji izraz spoznavati sebe, saj je to proces, ki se nikoli ne konča. Pogledal sem v globine svoje duše, spoznal demone, ki so puštošili po njej, prosil angele za pomoč, spoznaval škrate in vile in odkril svet, ki sem ga poznal še kot otrok. Kajti nežna otroška duša naivno iskreno prijateljuje z vsemi temi bitji, dokler jim odrasli tega kruto ne vzamemo. Težko je spoznavati sebe, se pogledati v ogledalo. Slika Doriana Greya je kar dober približek tega, kar se mi je dogajalo. Pogled v ogledalo prenesejo res samo močni ali pa dobro pripravljeni ljudje. A meni je šlo, ker sem imel ob sebi žensko, ki me je ljubila, ker sem imel otroka, ki sta me potrebovala, ker sem trmast, radoveden, ker se hočem učiti in sebe spoznati. Želim vedeti, kaj zmorem, kje so moje meje.In po svojih mejah se sprehajati, prijatelji moji, je peklenska pot! Zadnjič pri Mileni nisem imel več želja, ker sem srečen. Res! NIč mi ne manjka in sem svoje želje radodarno prepustil drugim. A na postavitvi sploh nisem vedel, kako se reče čustvu, ki sem ga tlačil tako globoko v sebi. Bes je bil. Nekontroliran, orto bes. Na vse: na šiht, na družino, na poslanstvo, na vse sem bil besen, ker nisem znal postaviti mej, določiti prioritet. Pogled v ogledalo mi je spet pomagal, figure na šahovnici sem postavil na novo in igra zopet teče.
Kaj vse človeku roji po glavi med telovadbo! Prijetno se je razmigati, prepustiti mislim prosto pot, čutiti bolečino v mišicah, za katere nisi vedel, da jih imaš. Prijetno je vse to deliti z nekom, ki ga ljubiš. S katerim deliš misli in dejanja, s katerim se ljubiš v dolgih nočeh in včasih tudi skregaš. A vse to so valovi življenja, ki nas lahko butajo ob steno. Če pa smo pripravljeni, lahko vzamemo desko, s postavimo na noge in surfamo. Ukrotimo surovo silo življenja, se dvignemo na noge in uživamo v vožnji. Včasih zgoraj, drugič v vrtincu vala a vedno z visoko dvignjeno glavo življenju naproti.
Surf`s up!

  • Share/Bookmark


Zakaj?

7 08 2017

(24.julij 2016)

Je vprašalnica, ki si jo velikokrat v življenju postavimo. Upam, da imate vedno prikladen odgovor v rokavu. Pa ni pomembno, da vas drugi ljudje razumejo, pomembno je, da vi razumete sebe. Da ne delate stvari zato, ker se tako spodobi, ker so drugi rekli, da je tako prav, ker drugače ne znate. Počnite stvari zato, ker vam tako odgovarja, ker ste si vedno to želeli, ker vas dejanje osrečuje. Prekratko je naše življenje in preveč se trudimo vsak dan, da bi to počeli samo zato, da ugajamo drugim. Bil tam, doživel to. Samo zato, ker so drugi rekli, da bi bilo v redu. Od takrat živim po svojih pravilih, igram svojo igro in, ne boste verjeli, srečam sorodno dušo, ki počne isto. Samo živi življenje po svojih pravilih. Srečala sva se kot da sva se iskala od nekdaj, našla majhno hišico na pobočju hriba in začela pisati svojo zgodbo. Mnogo stvari se nama dogaja. A midva sva srečna.
Zakaj? Ker živiva najine sanje in ne sanjava najinega življenja. Priporočam!

  • Share/Bookmark


Fairy tale

20 07 2016


Koliko časa človek porabi, da ustvari ambient, v katerem se dobro počuti. A končno mi je uspelo. Sedim na terasi, sij polne lune in po citronki dišeča sveča mi svetita v noči, ki jo je umila poletna ploha. Počasi, kot da premišljujem sežem po steklenici pive in jo rahlo nagnem, da pijača faraonov, kraljev in tlačanov počasi steče po mojem grlu in pusti grenko sladek okus po hmelju in ječmenu. Pogledam v luno, še ščene v dolini, ki je nevzgojeno bevskalo na nebodigatreba, je utihnilo. Noč je. Lepo mi je.
Kar dve leti sta minili, čudež božji, ko pogledam datum skoraj točno dve leti, odkar sem zadnjič tako sedel. Drugačne volje, z drugimi mislimi v glavi. Če pomislim, samo štiri mesece po zadnji objavi na blogu, se je svet začel vrtoglavo vrteti.
Živel sem običajno življenje.. Punca, s katero sva se vzela, ker sva bila primerna za njeno in mojo žlahto, stanovanje pri mojih starših v mansardi, vedno na očeh z modrimi nasveti pomagati pripravljenim staršev, prvi otrok, drugi otrok, služba, vrtec, šola, služba, vrtec, šola, šola, rojstni dan, novo leto, rutina, avtomatizem, družbeno sprejemljivo življenje. Idealna družina, nasmešek standardno, vse lepo in vse prav. Ampak samo na delu ledene gore, ki je gledala iz morja, samo del življenja, viden ljudem. Del, ki sem ga prodajal zavoljo miru, ki sem ga igral za druge, življenje, v katerem sem izgoreval, da ne bosta otroka trpela, da bosta starša ponosna name, da ne bodo ljudje stikali glav na trgu pred cerkvijo po deseti maši. In so me teptali, moj ponos, mojo samopodobo, mojo dušo. Ki mi je šepetala a ji nisem prisluhnil. Življenje mi je kazalo pot a sem raje igral slepca. Iz razigranega škrata sem se spreminjal v starca, življenje mi je uhajalo med prsti kot puščavski pesek polzi med prsti. Vrtel sem se v prazno. Koliko človek potrebuje, da se upre? Kaj ti morajo narediti, da se upreš, postaviš na zadnje noge, da vržeš kocko in prestopiš Rubikon? Veliko, verjemite mi. A ko pride do tega, sem celo jaz odločen. Veliko žetonov je bilo na mizi in moje karte so bile slabe. Igral sem poker svojega življenja, stavil življenje na kocko in čakal. Bitja svetlobe so me nagradila za moj pogum. Poslala so mi angela in življenje je dobilo druge dimenzije.
Vse je bilo, kot se za našo dolino spodobi, niso me razočarali. Stikali so glave po deseti maši, s prstom so kazali za mano, pogovori so utihnili, ko sem vstopil v gostilno, obtožujoči pogledi so me zbadali. A nekaj je bilo drugače: jaz. Vedel sem mnogo več od njih, ki so me obtoževali. Dvignil sem se nad blato in jih gledam zviška. Pogovoril sem se s svojo dušo, pogledal sem res globoko v sebe. Veste, dramatične izkušnje v življenju te pripeljejo do križišča, kjer izbiraš. Lahko nadaljuješ po isti poti kot si hodil v življenju do sedaj. Ta pot je osvetljena z nasveti staršev, označena z navodili ljudi, ki te ves čas vodijo, da se ne bi izgubil, tlakovana z družbeno sprejemljivimi normami in navadami, varna, svetla pot, kjer se počutiš izgubljen. Ali pa se podaš na neznano, s trnjem in grmovjem zaraslo pot. Tu in tam pade okostnjak iz omare, tema je in spotikaš se na neravninah prejšnjih življenj. A ko se prebiješ skozi, gospe in gospodje, si car! Si, kar čutiš da si, poveš, kar misliš, narediš, kar si želiš. Nehaš z izgovori, nehaš ugajati drugim, živiš svoje življenje in se posvetiš osebi, ki si jo konstantno zanemarjal: sebi. In ko zaživiš v polnosti, osrečuješ tudi druge okoli sebe. Tiste, ki ti pomenijo največ. Ki so bili s tabo, ko si capljal po svoji poti, ki so ti ponudili roko vedno, ko si se spotaknil, ki so ti čistili rane, ko si padal. Ki so s tabo v vicah čakali odločitev in šli za tebe v pekel.
Do nedavnega sem bil vedno v središču družbe, obkrožen z množico ljudi a tako sam. Danes mi je ostala peščica prijateljev a se še nikoli nisem počutil tako bogatega in srečnega.
In nisem sam. Ona je z mano. Ki je šla zame v pekel. Ki me sprejema s solzami nemoči in jeze v očeh ali ko sem prešerne volje. Ki me ljubi. Ki z mano surfa na valovih življenja. S katero naju val potegne v globino in vrtinec potegne še globje a naju najina ljubezen dvigne na površje. Veliko me je naučila. Moje življenje je njeno in njeno srce je moje, ena misel v dveh telesih, isto bitje srca. Tudi ona je izbrala trnovo pot, skupaj naju reže trnje, skupaj padava a se pobereva močnejša kot prej in rineva naprej. Trmasto. S stisnjenimi zobmi. In vztrajnost se obrestuje. Cesta se širi, grmovje se umika.
Tukaj sta seveda še moja fanta. Kristjan je včeraj vozil letalo. Cessno, štirisedežno. Skoraj 2km visoko, nad Divačo. Tadej pozna 500 nogometašev, jih umesti v državo in klub, pozna njihovo statistiko napada, veze in obrambe. Vsi štirje smo družina. Vem, da bosta odšla. In vem, da ju bom znal izpustiti, ko pride čas. Vsi pa čakamo še kakšno dušico, da se odloči priti k nam. To bo hec! Veliko ljubezni je v naši družini, veliko podpore in razumevanja a tudi veliko obveznosti in odgovornosti.
Noč je že pozna, moja steklenica skoraj prazna. Roxette poje res staro pesem na Sky radio –Listen to your heart. Pomenljiv naslov, pomenljivo besedilo. Poslušajte svoje srce, jaz sem ga. Čudovite stvari so se mi zgodile, ljubim živjenje, svoja fanta in mojo princippesso. Svojo pravljico pišem sam. In dobro mi gre!

  • Share/Bookmark