VICE

12 07 2014

Ni pekel. In niso nebesa. Je kraj, kjer duše čakajo na odločitev Najsvetejšega. Ki pogleda v črno knjigo grehov in jo primerja z zlato knjigo dobrih del. In nato se odloči. Ali se bo tvoja duša cvrla v peklenskem ognju ali boš z angelčki prepeval v nebesih.
Leto mineva od kar sem v vicah. In vam povem – naj bodo pekel al nebesa – samo da je konec. Negotovosti. Ker ta je tista, ki ubija, kaznuje, zaradi katere trpiš. Dan za dnem, jutro za jutrom…
Marsikaj se je zgodilo v tem letu: vem kaj je negotovost, prevara, hudobija, privoščljivost, vem kako lahko je prizadeti, vem kako globoke rane puščajo besede. Vem, kaj je policija, vem, kje je center za socialno delo. Vem, kaj je ljubezen, tista nedolžna, iskrena, tista, ki premika meje mogočega in vem, kaj je sovraštvo, ki te spodkoplje v koreninah, zastrupi vse okoli tebe, zaslepi in uničuje.
Vem, kaj so otroške oči, ki zahtevajo odgovore. Vem, kako je pri srcu, ki odgovorov ne najde. Vem, kako temne so noči, kako dolge so lahko, brez odrešilnega spanca, polne demonov in strahov. Polne vprašanj, na katere nimaš odgovorov. Polne priročnih, mamljivih rešitev, dokončnih in krutih. Noči, polne okostnjakov iz omar, grehov iz preteklosti, domnev in polresnic, ki pod krinko noči postanejo aksiomi, napihnjene čenče, pretirane govorice.
Štirideseto leto ni ravno tisto, ki se ga bi spominjal s ponosom. A ne želim ga potisniti v pozabo. Naučil sem se ogromno – diplomiral sem v šoli za življenje. Izkušnje s katerimi bi prihranil prijateljem marsikatero noč brez sna. Vendar je to šola, ki jo mora delati vsak zase.
Pride dan, ko gledaš v oči, strastne kot življenje samo, bereš iz duše, se naslajaš v medsebojni ljubezni… Že trenutek zatem pokropiš človeka, od katerega je ostal samo kupček pepela in lepi spomini… Zvečer pa z Alenko Godec mrmraš na živem koncertu o tem, kako je življenje lepo… Ja, življenje se vrti. Minuta za minuto… Ko že misliš, da te bo preizkušnja umorila, te ojača in obogaten z izkušnjo nadaljuješ. Do naslednje preizkušnje, do naslednjega mejnika…
Sklep:
Vedno je najbolj enostavno pobegniti. Za vedno. V sekundi je končano. Vse.
V življenju sem vedno natančno vedel, katera pot je enostavna. In to zato, ker sem vedno zbral komplicirano. Nekonvencionalno, nenavadno, čudno, zapleteno, nerazumljivo. A jaz sem našel. Vzorec. V vsem tem kaosu, neredu – našel sem ga. Ne, ne morete me razumeti od kje črpam moč. Ne trudite se…
Nekoč, morda, se bo razjasnilo tudi to.
Do tedaj pa…. vice. Peklensko trpljenje, samoobtoževanje, dolge noči in preklinjanje, molitev, iskanje rešitve.
Še sreča, da je predal blizu. Predal z odrešilnim vonjem po življenju, s tkanino nežno kot življenje, ki je stkana z ljubeznijo in strastjo, z obljubo po večnosti.
Life is a bitch! A če ima človek upanje, ga volja obdrži na gladini.
Vem, ni za razumet. Mogoče nekdo nekoč pa le razbere, kaj se mi je na lepo poletno noč, ko je polna luna sijala na naš zmedeni planet, motalo po glavi… Morda. Nekoč. Nekje. Nekdo.
Do takrat pa…sladke sanje Principessa…

  • Share/Bookmark


BONACA

15 12 2013

Slovar slovenskega knjižnega jezika je uporabna zadeva. Besede v njem dobijo nov, drugačen pomen. Fino je, če veš, kaj beseda pomeni. Različne kulture imajo različne pomene istih besed. Zato mora človek vedno paziti, kaj beseda pomeni.
Kolegi iz Prodaje so me nahecali, da jim čez vikend pomagam na Bonaci. Vem, da je Bonaca mednarodni salon navtike, karavaninga in zelene energije, pomembna za promocijo našega podjetja, zato sem seveda privolil. Dogodek je potekal od torka do nedelje. Moja izmena je bila druga – seveda, čez vikend. Takoj se mi je dogodek zdel malo manj prijeten, ker si pa vsak normalen človek želi vikend preživeti z najdražjimi. A služba je služba in družba je družba, dnevov za družino bo menda še nekaj.
Prišel je petek, v prtljažnik sem vrgel kovček s krtačko in rezervnimi spodnjicami (moški se pač čustveno navežemo na določene stvari) in z vetrom v hrbet me je moj Ford odpeljal proti Obali. Na poti se je zgodilo še nekaj dogodkov, za katere bi človek potreboval posebno poglavje v knjigi, da bi vse zajel. Skratka, če skrajšam zgodbo: pobral sem sodelavko, skočil kolegu oddat sosedovo buteljko chardoneja, se oglasil pri sestrični na malčki in se znašel na opoldanski kavici v enem od Krkinih hotelov v Strunjanu. Strela, kako se čas hitro vrti! Brez slabe vesti sva s kolegico pripujsala na kraj zločina – portoroško marino – ravno pravi trenutek za popoldanski šiht! Naš razstavni protor je imel lep pogled na zahajajoče sonce, ki se je utapljalo v morju nekje za Bernardinom. Soseda, Polymobil in REM, sta bila rahlo zakrita, kar se mi ni zdelo nič narobe. A preden sem začel z delom na sejmu, sem si kot zaprisežen šlosar ogledal nekaj znamenitosti, ki so posredno sodili na sejem, so pa imeli malo skupnega z navtiko, karavaningom in zeleno energijo. V enem od razstavnih boxov se je diskretno šopiril Akrapovičev Morsus v vsej svoji prototipni custom made skromnosti. Mercedezi clase »B« so pričali o prisotnosti ACH ja in ko sem si napasel oči, ko sem se nagoltal sline in ko sem se do konca zavedel majhnosti svoje denarnice, sem se lotil dela.
V prodajno – tehnoloških vodah sem bil zadnjikrat, ko sva z Novakom v Šibeniku navezovala stike s konkurenco in od takrat so minila leta. V našem podjetju pa modeli rastejo in se spreminjajo kot otroci v vrtcu. Prva stranka je bila začudena, saj sem jo rahlo razočaral s svojim znanjem nazivov hiške, ceno in podobnimi malenkostmi. A samo pol urice sem rabil, pomoč našega Leota in ostale ekipe, pa sem bil že v igri. Petek je počasi ugašal, ljudje so odhajali, prvi dan sem nekako preživel. Sledila je večerja v hotelu in spanje, saj so sobote na sejmih kar utrujajoče. Ker sem jutranji tip, sem cimra pustil spati, sam pa sem nase navlekel staro trenerko, adidaske in skočil raziskovat jutranji Portorož… Lepo, vam povem! Najlepša so mesta zjutraj, ko se prebujajo. Raznašalci časopisov, branjevke, ribiški čolni…morje mirno kot kristal, ljudje zaspano dobre volje, vonj po svežem kruhu in zapeljivi kavici. A že po tušu in zajtrku – delo. Priprava razstavnega prostora, peglanje hiš in zalivanje rož. Nasmešek na obraz in strankam, včasih prijaznim, drugič naduto tečnim, prijazno razlagati kvalitete naše hiške. Ja pa kaj, če so sosedje točili vino, pa kaj, če je njihov strop višji – naše hiše so top, naboljše, najače, vrhunske! Jasno!? In tako do večera. Vmes kratek skok na teraso hotela na kosilo in naprej, v boj. Z ramo ob rami so se borili tudi kolegi iz Adrije plus. Spoprijateljili smo se in postali zmagovalni tim. Na koncu sejma smo se komaj poslovili. Seveda zahvala, ko smo se vrnili domov, ob uspešno opravljenem poslu ni smela manjkati:
»Upam, da ste se danes zjutraj uspešno sestavili in padli v rutino vsakdanjega delovnika. Vsakemu se je nabral poln mailbox, neodgovorjeni telefonski klici, nujna dela in naloge…in spomini na sejem. Delo na sejmu ni samo visenje na štantu, zehanje in gledanje na uro, kot si zunanji opazovalci včasih narobe predstavljajo. Je predstavljanje svojega podjetja, razlaganje prednosti tvojega produkta, je poklanjanje nasmehov in širjenje dobre volje. Delo z ljudmi je naporna zadeva in če ti na sejmu uspe preživeti cel teden, si zmagovalec.
Delo je naporno, pomaga pa, če se ujameš s timom. Zato se vam bi vsem skupaj zahvalil za tri nepozabne dneve (in noči) druženja in dela z vami. Vsak od vas me je naučil nekaj novega in ko so me noge najbolj bolele, ko sem bil lačen in potreben intravenozne doze kofeina, ko sem bil čisto povožen, ste me s svojim humorjem, zabavnostjo, pozitivizmom dvignili, da sem dočakal večer. Naše večerje so bile nepozabne, polne humorja in smeha, naši natakarji pa zmedeni od naših naročil in presenečenj. Dnevi so minili kot blisk in v nedeljo mi je bilo kar hudo, ker je bilo konec nečesa lepega, prijetnega in zabavnega, čeprav napornega.
Hvala, ker ste mi dovolili biti del vašega tima, ker ste me sprejeli v skupino in mi podarili tri dni nepozabnih spominov.
Čeprav se vračamo v rutino vsakdanjega življenja, nam še vedno ostanejo spomini na sejem v Bonaci, na nepozabne dni, ki so nas povezali in na….krokodilčke v očeh!«
Sejem se je zaključil, doma sem padel v rutino vsakdana. Vodim službo priprave proizvodnje in se trudim pluti med čermi. A s kolegi iz prodaje nas veže nit. Nevidna, drobna a močnejša kot veriga. Sezona je na vrhuncu, leto se obrača. Poželi smo sadove sejmov, tudi Bonace.
In kaj ima SSKJ z našim sejmom? Vanj vpišite geslo bonaca in dobili boste rezultat:
bonáca -e ž (ȃ) popolnoma mirno morje ob brezvetrju.
Se vam je zdelo dogajanje na našem sejmu mirno? No ja, tudi slovarji se motijo, mar ne?

  • Share/Bookmark


BOYS WILL BE BOYS

7 12 2013


http://jmuwomensstudentcaucus.files.wordpress.com/2013/04/boys-will-be-boys.jpg
Moški smo zanimiva bitja, evolucija nas je ustvarila takšne. Pri ženskah je zadeva enostavna: majhne punčke, se igrajo z Barbikami, se urejajo pred ogledalom, razmišljajo o princu iz sanj, dobijo materinski nagon, svojega čisto pravega dojenčka in nato krmilijo med otroci, moškim svojega življenja, kuhinjo in skrbjo pred odvečnimi kilogrami. Čeprav so nam všeč ravno takšne kot so: suhe, debele, velike, majhne, brinete, blondinke, z dolgimi kodri ali kratko frizuro, v vsaki je nekaj, kar dvigne v samcih raven testosterona in željo po ohranitvenem nagonu – tudi tako se tisti stvari reče, ja. Pri moških je zadeva rahlo drugačna. Začetek je podoben, samo Barbike zamenjajo modelčki avtomobilov – če je fantek pravilno zvezan. Modelčke poganjamo po tleh, proizvajamo čudne zvoke, ki so slišati kot bruuuuuum, wrrrooooou, gaaaasaaaa, in brišemo slino, ki se cedi iz kotičkov ustnic. In naprej ni več. Razvoj moških se tukaj, na tej stopnji ustavi. Konec. OK, telo se še majčkeno razvije, glas mutira, dlaka tu, dlaka tam, kakšen mozolj viška…. Nato žena, otrok, ki dobi že v porodnišnici model avtosteze na baterije, ali pa daljinsko voden modelček za 2k€ na čisti kerozin. Aja, dokler ne bo otrok dovolj star, se bo pa očka malo pozabaval z igračko – samo, da se ne nabira prah na pregrešno dragi zadevi. Evolucija se tukaj zaključi.
Zgodba o naši nedelji pa se na istem mestu začenja. Nič hudega sluteč sem v nedeljo zjutraj oživljal na sedežni. Ležeren dan je zmotil telefon: Bojan. Hja, nič ne delam, vse po starem….Kaj? Avto ima na testu? Potreboval sem natanko 31,7 s za jutranjo higieno, kamor je vključeno tudi tuširanje, malo bogarjenja, ker nisem našel nogavic, pranje zob in ostalih notranjih organov. In že sem se peljal v Novo mesto, avanturi naproti. Fiata še nikoli nisem imel v rokah. Sploh pa ne Pande in to 4×4, ki je eden redkih serijskih avtomobilčkov, ki gredo tam, kamor si vi peš ne upate ali ne zmorete. Ne, to ni Jeep, Hummer ali kateri od velikih osvajalcev off road terena. Panda je majhen, nevsiljiv, skromen malček, ki vas pripelje na željeno lokacijo sredi ničesar in nato tam skromno čaka na nove izzive, dokler vi poženete po grlu pivo ali dve. To ni bahaški avto, ki kaže debelino vaše denarnice, je skromen delovni strojček, ki lastnika prikazuje kot eko ozaveščenega, skromnega moškega, ki nima težav z velikostjo orodja v hlačah, da bi ta manjko nadomeščal z veličino avta. Takšne misli so mi šibale po možganskih vijugah, ko sem pred hišo zagledal malčka. SMB (sivo maslinaste boje – za vse, ki niste uspeli služiti domovini – katerikoli že pač), polepljen z Adrijino reklamo je skromno čakal, kaj sva dva najstnika v štiridesetih, pripravila zanj. Bojan me je čakal, prva postaja Petrol. Ker tam, kamor smo šli, ni nekih vrtin, od koder bi curljala nafta ali kateri od njenih derivatov. Dobil sem malčka v roke in odpeljala sva se. Ne bom vam opisoval občutkov…saj se še spomnite prvega zmenka z dekletom, ne? Potne dlani, srček razbija, poizkusite gib ali dva, spremljate njene odzive…. Enako je bilo z mano. Volan mestno mehak, menjalnik robusten, natančen…. In že sva parkirala pri Leotu. Ja, on je tretji iz teama sejma Bonace. Trije mušketirji smo po grlu pognali kačjo slino in pogumni ko tigri od Mateje dobili dovoljenje, da gre Leo z nama na lov, na Smuk, po golaž za kosilo! Kako naporno je moško življenje: vedno lovci, vedno na preži, vedno v iskanju hrane, vedno v boju za preživetje! Irena se je na domačiji igrala s prašički, Mateja se je počasi prebujala, njuna moška pa, z mano vred, v kruto naravo, na lov! Hja, takšna je usoda nas moških….
Pa smo šli, po makadamu, po vedno ožjih poteh in uživali. Res! Pa fotkali iz lovskih prež, skriti za skalami, skoraj ležali v blatu, da bi vendar dobili pravi kot v objektiv. Postajali smo pogumni, Pandica nas je presenečala. Leo jo je pazil, potem pa jo je Bojan popeljal po gozdni vlaki v hrib, kjer se je vlaka končala. Pa ne za našo Pando. Previdno smo odmikali grozeče veje, Panda pa je kar grebla in grebla kamor smo želeli. Nismo več izzivali – kruljenje v želodčkih je nezmotljivo napovedalo čas kosila. Na Smuku je Jure že zajemal iz kotla in lovski golaž se je prilegel h kozarcu brizganca. No ja, k dvema kozarcema. Ampak porcija je bila ogromna in žeja velika. Nato pa na pobočje Smuka in z avtom po strmini, kjer še peš spodrsava jermen. Nisem mogel verjet! In moja kolega tudi ne! Najbolj smo se bali samo tega, da golaž v plastični posodici ne bo preživel. A se je vse skupaj srečno končalo. Na povratku smo enostavno morali pogledat tunel, ki se začne na Potokih, kjer je tudi bajer z vodo, ki so jo potrebovale parne lokomotive. Avto smo parkirali na treh kolesih in pogumno po švelerjih odskakljali proti fascinantnem tunelu. Vlak tukaj vozi vsake kvatre enkrat in točno v tem trenutku je bil ta moment: z oglušujočim hrupom in rezkim piskanjem je vlak švignil iz tunela in odbrzel proti Novem mestu. Strela jasna – kdo bi vrnil avto, če bi nas tri forenziki s strgalcem strgali iz šipe lokomotive? Kako bi bil kupec jezen, če avta v ponedeljek ne bi dobil….
Da se nam res ne bi kaj nepredvidenega zgodilo, smo raje posedli v Pando, ki nas je varno odpeljala v Uršna sela. Leo je potegnil vodo in malčka smo umili. Iz gozdno blatnega robustneža se je spremenil v uglajenega city prijateljčka. Dobro premešan golaž je romal k Mateji na dodelavo, poslovili smo se od Leota in tudi sam sem moral počasi domov.
Dan je bil popoln: dobra družba, avti in malo adrenalina. Moški pogovori, robate besede, smeh in trepljanje po ramenih. Hahljanje, brizganci in lesk v očeh. Lesk, ki je spominjal na najstniška leta, na drobne nagajivosti in malo večje barabije, na čase, ko je bila tvoja največja skrb ali bo oče opazil, da je njegov avto čez noč napravil 150 km… Lepo je, da včasih podoživiš trenutke sreče s prijatelji.
Ali, kot je rekla Irena v smehu: »Otroc…«

  • Share/Bookmark


Wild hogs reuninon

1 12 2013


Vir: http://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/mala-svinja-ki-se-boji-blata/193706

Vedno je pomembno že na začetku razčistiti nekaj pojmov – življenje je dosti enostavnejše in laže se razumemo. Torej prvi pojem:
Svinja: samica prašiča (ostalo si pa raje preberite v SSKJ, ker je več možnosti uporabe te besede)
Divja svinja: je nadgradnja prej omenjene besede, s poudarkom na neukročenosti, drznosti in obnašanju v stilu: Zepri oči da te vdarm!
Pohod divjih svinj: druženje osebkov, pri katerih so občasno izraženi zgoraj opisani sindromi.
V zlati dobi enega mojih bivših podjetij, smo bili prijatelji. To pomeni, da smo se skupaj smejali, skupaj potili, skupaj pili in skupaj čutili. Bolečino, veselje, tesnobo. To je bil čas druženja, nasmehov, prijateljskih trepljajev po ramah in izletov. Da, ker smo se radi družili tudi po službi, smo vedno napravili izlet. Enkrat letno, največkrat na Trdinov vrh. To je bila čista katarza, kombinacija pospešenega pulza, ki je omogočil organizmu, da je absorbiran alkohol kar najhitreje dostavil v čisto vsako celico telesa in kurjenje negativnih kalorij. Tako da smo bili srečni od znotraj in to popolnoma!
Leta so minila, rahlo smo se razpršili. Vsak od nas je pisal zgodbo svojega življenja a vezi so ostale. Čisto nežne in krhke sicer, a vez je vez in prijatelj ostane prijatelj. Naši izleti so vedno potekali v najbolj nemogočih razmerah, od koder smo se vrnili zasrani kot divje svinje (od tod tudi ime pohoda), da nas so lastne zakonske družice komaj prepoznale. Še razkosanega diverzanta Alkaide bi laže identificirali kot pa ljubljenega moža po opravljenem pohodu divjih svinj. In tako na jesen vedno postanem malo otožen. Tudi letos je bilo tako. Pogrešal sem prijatelje. V tem času moderne tehnologije sem potreboval natančno en mail, da sem jih predramil: Boštjana, Uroša, Tomaža, Ljudmilo…. Vsi so se zadeve razveselili a Ljudmila na žalost ni našla čarterja iz Moskve, Tomaž pa je imel pogodbeno delo, ki ga po podpisu pogodbe o sklenitvi zakonske zveze, veže na občasno ukvarjanje s svojimi otroci. A upanje je obstajalo do zadnjega!
Prišla je sobota, jutro kot diamant, čudovit dan se je napravil. Skočil sem v trgovino in slučajno opazil svinjske možgane! Noro! To bodo prijatelji veseli. Iz Vahte so mi javili, da prihajajo, jaz pa ne bodi len vržem pol kilce svinjskih možganov na praženo čebulo, tik pred koncem pa še vtepem tri jajčka od kokoške s slovenskim poreklom v ponvo, premešam vse skupaj, posolim, popopram (vam povem, da po štiridesetem samo še peče, pomaga pa ne ne vem koliko) in še vroče ponudim na mizo. Kako je pasalo! Medtem se je vreme zunaj naredilo pohodu divjih svinj primerno: rahel dež. A nas ne zadrži takšna malenkost: vetrovke, kapuce globoko na čelo (tam, kjer so bili včasih lasje) in pot pod noge. Smuk nas je čakal. Kot vedno. Mokro obleko smo razobesili ob kaminu, Jure nam je v poltemi kuhal čajčke. Ne vem, če boste prav razumeli a vse skupaj je bilo skoraj romantično. Sami v koči, prasketanje ognja, polmrak… Nismo se dolgo zadrževali. Odpravili smo se še na Semenič, malo višji hrib od Smuka. Semenič je zanimiv hrib. Od desetih poizkusov sem vrh našel samo enkrat. Kar odpeljejo me te potke levo in desno in že sem sredi ničesar! Seveda tudi tokrat ni bilo nič boljše. Pa smo kar rinili malo navkreber, dokler nismo prišli do točke preloma, potem pa malo navzdol, do civilizacije. Z očmi smo poiskali Staro lipo, okrepčevalnico, ki jo prepoznate po stari lipi (ne moreš verjet) in čez drn in strn lomastili proti njej: po vinogradih, travnikih, pod železniškimi tiri, do željene točke – toplega zavetja domače zidanice. Pa smo ga zdrli liter, pa drugi, pa pozabili na tople čaje in iskrene obljube. K tretjemu litru smo si naročili domače paričke, domač kruh in hren tako oster, da me še danes oči pečejo ob misli na korenino! Zunaj se je delal mrak in nekaj minut hoje po svežem zraku nas je zbistrilo. Fantje so se zložili vsak v svoj avto, jaz pa sem padel na posteljo. Izključil sem telefon, obraz zakopal v blazino in v trenutku zaspal.
To je bistvo divjih svinj: da je vse skupaj tako nedolžno in tako prisrčno, da smo podobni kvečjemu tistim vietnamskim pujsom, ki vlečejo trebuščke po dvorišču in jih imajo otroci v bloku za ljubljenčke. Vem, da bomo zadevo ponovili. Vsi se ne bomo zbrali a tisti, ki bomo, bomo obujali spomine na čase, ki so minili. A spomini ostanejo za vedno. In s časom dobivajo patino, so žlahtnejši in dragocenejši. Spomini… Kaj drugega ti na koncu še ostane, ko se dereš cimerju v slušni aparat v sobi 395 staračkog doma, ravno deset minut po tem, ko so ti v želodček po sondi injicirali šejk iz govedine, pireja, solate in nedeljske juhice? Spomini – na prehojene poti, na prijatelje, na noči, ko so se njene oči svetile prijetnejše kot celo zvezdnato nebo, na vonj njenega parfuma, na sladke trenutke zadovoljstva… Ja, gospe in gospodje, prav imate, tudi spomini na tradicionalne pohode divjih svinj, na tradicionalen dež in blato, smeh in mokroto. Zunaj in znotraj. Gube od smeha pa ostanejo – in prav je tako!

  • Share/Bookmark


MTB

15 10 2013


Zbudil sem se – kar je bila velika sreča, saj to ne uspeva vsem, ki zvečer trudno zaprejo učke. Nekateri se pač srečajo s Stvarnikom, jaz pa sem se ob osmih zbudil v čudovito nedeljsko jutro. Zunaj se je megla vlekla po semiški dolini, mraz je kazal zobe, sam pa sem se počasi reanimiral. Po štirih urah spanca sem kazal natanko toliko let kot jih imam, morda še kakšno desetletje več, a kjer je duh močan, tudi telo zmore. Hladen tuš, zbiranje krpic – nekaj v nahrbtnik, nekaj nase. Zajahal sem kolo, ki je od ugodja zarezgetalo in že sva se odpeljala v Semič, na parkirišče. Tam sem se pridružil še osmim pacientom, ki so umirjeno klepetali in ocenjevali kolesa.
Uganili ste, povabljen sem bil na sklepno dejanje MTB kolesarjenja. Dušan me povabi enkrat letno, za hec, ker verjame vame. Da bom pa letos res nabral kondicije in vsaj približno držal korak z njimi. Priznam, tudi sam verjamem vase, mogoče celo preveč, saj se vsako leto udeležim njegove »drn in strn« pustolovščine. Ja, gospe in gospodje, prav ste razumeli, gre za pustolovščino, doživetje. Seveda je njim, ki to počnejo redno, zadeva bliže kot meni, nedeljskemu šoferju. A ravno zaradi tega je vse skupaj mikavno, prežeto s kančkom romantike, nostalgije in z ogromno adrenalina. Ki ga fantje potrebujemo, da se počutimo živi.
Takoj smo ugotovili, da bi pa za kakšen bar več zraka lahko dodal v zračnice, sicer bodo kmalu sople one, na njih pa še jaz. Hvala občinarjem za bencinsko v Semiču, ki daje zrak čisto zastonj ob nedeljah. Pritisk na pištolo se mi zdi čisto drugačen od tlačenja in stiskanja zraka skozi majhen ventilček z ročno pumpo. Vsaj tukaj se nisem utrudil. A če bi vedel, da je to zadnje opravilo danes, kjer se nisem utrudil, bi me skrbelo. Zelo skrbelo!
V bikerskem stilu smo najmanj izkušenega poslali naprej, da sem se zagrizel v hrib. Dokler je mešanica etnično čistih Šokcev, pomešanih s Črnomaljci in predstavnikom metliške občine, veselo klepetala, sem jaz že brcal v hrib. Hja, šlo je. Nekako je šlo a vožnja po asfaltu je skrunjenje MTB koles, nekako izvirni greh če hočete. Zato smo si vsi želeli čim hitrejšega vzpona in zabave, ki jo nudijo kolovozi in narava. Ampak jaz sem pot potil že na asfaltu… Počutil sem se kot gasilska cisterna, ki poleti razvaža vodo, pa jim ventil zadaj pušča, da jih je slediti od hidranta do cilja. Pa zakaj vedno najprej v breg, madona? Med sopihanjem sem prišel do odgovora, da si me nihče ne želi poslušati celo pot, pa me tako na sofisticiran način utišajo. Če je res ali ne, namen je bil dosežen. Na vrhu Tajčbirta, ko so se kolegi šele dobro ogreli, bi meni Polar že kritično piskal in kazal utrip na meji med infarktom in zastojem srca – še dobro, da nimam še tega hudiča opasanega! Glavnina je nadaljevala po krajši makadamski poti z naklonom vrednim plezanja, mene pa se je le Dušan usmilil in zadnjih nekaj metrov sva odkolesarila še po asfaltu. Nato pa nenadoma v gozd. V zelenje in tišino.
Listje na kolovozu, drevesa še zelena a vrhovi krošenj obarvani v jesenske barve. Pot razmočena, mehka a prijetna za vožnjo. Moje sopenje se je umirilo v še zmeraj globoko dihanje a dovolj nemoteče, da sem slišal Naravo okoli sebe. Pa smo prišli na makadam proti Vimolu. Spomnim se ceste iz mojih lovskih dni, ko smo še lovili košutke. V tistih časih še niso bile tako zahtevne, da bi moral imet človek ravno Dormeo jogi, zato smo iskali za lov primerne kotičke tudi na poti na Vimol. A takrat še ni bilo brega madona! Sedaj pa cesta izgleda ravna, kolo pa noče nikamor, če ga ne poganjaš. No ja, v uteho mi je bilo, da se lahko kadarkoli obrnem in brez napora spustim domov. Vam povem, da mi je nedeljska juhica dišala zelo! A pridružil se mi je Toni in vse skupaj je bilo lažje. Skupino sva ravno še videla v daljavi, da se nisva počutila osamljena. Nato pa nenadoma zajec na cesti, za njim laja pes, v gozdu kraval – lovci in pogon! Hvala športnim trgovinam, ki so nas oblekle flourescentno, tako da nas noben lovec ni mogel zamenjati za žival. Čeprav sem sam spominjal na prenažrtega medveda, ki malce jezen išče brlog, kjer bi v miru pričakal zimo.
Vimol. Zame bi bilo lahko tudi konec proge. To je bila zmaga zame. Dobrih 10km vzpona, prebrcal sem a me je radovednost gnala naprej. Čez travnik, potem pa na kolovoz, pa downhill- gaaaasaaaa! Mater, je šlo! Rahlo pokrčen na pedalih, rit nazaj, da zavaruješ premoženje in znižaš težišče, roke čvrsto na krmilu in prstek ali dva na zavori. Blato pa škropi okoli, po obrazu, dresu, izpod prvega kolesa, zadnje kolo je pa itak ves čas frajhalo po riti in nahrbtniku… Žene, prosim ne berite naprej. Možakarji, samo to vam rečem: spomnite se puzanja po blatu v vojski ali pa kopanja po blatnih lužah – naša vožnja je bila boljša! Briga te za obleko, saj stroj vse pogoltne, ženska opere in obesi, užitek je tisto, kar šteje! OK –sedaj lahko berete tudi žene naprej. Navzdol je šlo z vrtoglavo hitrostjo in ves čas si bil v nevarnosti, da te katapultira v blato ali da ne boš speljal ovinka in se boš bliže spoznal s katero od obcestnih bukev. Užival sem, to je bil pure pleasure. In to sredi semiških gozdov, vse skupaj manj kot 10km iz Semiča. Spustili smo se vse do Divjega potoka, ki je bruhal kot kristal čisto vodo. Napolnili smo bidone in mrzla, sveža voda mi že dolgo ni tako teknila. Res se počutiš povezan z Naravo. In nekje tukaj je bilo konec romantike. Potem spet breg, da sem še peš komaj zmogel in mahal kolegom, ki so v »prvi šajbi« premagovali strmino. Pa spet malo gozdne poti. Sonček nam je nagajal skozi jesenske krošnje in metal čudovite vzorce pred nas. Vem, moški nismo romantični a v takšnih trenutkih se še najbolj zagrizen šlosar razneži. A spet je šlo v breg in ostajal sem zadaj…Zadrževal sem skupino in tega ne maram. Nekje do tukaj mi je šlo, nekako do tretjine poti, nato sem se odcepil. Videl sem Pajkež, občutil klic narave in ostal na Gornjih Lazah. Pa ne za vedno, kot fantje iz Prve Belokranjske čete. Samo posedel sem, odvil svoj sendvič in nagibal studenčnico. Sam sem bil. Včasih človeku paše, da se pogovori sam s sabo. Da si vrže resnico v obraz, jo premelje, da najde izhod iz labirinta. Da se postavi nazaj na noge, otrese blato, ki ga življenje nasuje po tebi, iz sebe, dvigne glavo in gre naprej. Ja, belokranjski gozdovi imajo tako energijo, da je to možno. Počasi sem pritiskal na pedala in nadaljeval proti Pribišju. V gozdu sem se priključil na cesto, po kateri sem vozil s Štangljem poleti na nekem drugem izletu. Človeka spomini zapeljejo in v trenutku sem bil na Smuku. Od tam pa nekaj vratolomnih minut spusta do doma.
Obleka v stroj, sam pod tuš. Nato pa nazaj na Smuk, z avtomobilom, počakat kolege. Čez nekaj časa so prileteli. Malo mi je bilo žal, da nisem z njimi. A vseh poti ne moreš vedno odpeljati do konca. Sem bil pa ponosen, da sem bil del nečesa lepega, da so me kljub moji pomanjkljivi pripravljenosti vzeli s seboj. Imel sem se lepo, v družbi in naravi. Prijetni ljudje so to, kolesarji. Veliko sem se naučil na poti, naužil sem se lepot in spoznal, kje so moje meje. A meje so tam zato, da jih premikamo, da se izboljšujemo. Moji kolegi so uživali v vožnji, spoznali belokranjske in dolenjske skrivnosti in poglobili prijateljstvo. Jaz pa sem se odločil, da premaknem svoje meje in drugo leto poizkusim znova.
Kaj pa vi? Poznate svoje meje?

  • Share/Bookmark


Življenje je lepo

14 07 2013

La vita e bella…
…ali Življenje je lepo, pravi Roberto Benigni. Vsi, ki ste si film z istoimenskim naslovom ogledali, se verjetno strinjate z njim. Če pa ste po srcu dvomljivec in se želite o vsem prepričati na lastne oči, bi morali biti v soboto v Semiču.
Kaj vse človek stori za okusne, ravno prav zapečene, slastno začinjene in ravnokar iz žara vzete čevapčiče? Sploh če so le-ti v družbi mlade čebule, ki se koketno spogleduje z ajvarjem, ta pa ves ponosen kraljuje na sveže ubranem solatinem listu? K temu dodajte še kos sveže pečenega kruha in kozarec domačega, semiškega špricarja… Kaj bi storili za ta nebesa na Zemlji? Vam povem, kako sem sam prišel do zapeljivo slastnega paketa?
Slučajno. Kot vse velike stvari na Zemlji, se je tudi meni zgodilo peto kolesarjenje po okolici Semiča čisto po naključju. Jani se nam je ponesrečil (pozdravi se prijatelj!), Dušan je bil službeno odsoten, ostalih sedemindevetdeset kandidatov, ki so bolj primerni za zadeve, tudi ni imelo časa in prostovoljno sem bil izbran, da pomagam pri organizaciji naše rekreativne ture. Najprej sem se vsega skupaj skoraj ustrašil, nato pa so me Franc, Karmen in Dušan pomirili, da ne gre za Tour po Sloveniji ampak za krog okoli Semiča, ki ga bi nekaj rekreativcev v lahnem drncu opravilo v dveh uricah s postanki vred. Majčkeno sem obrnil telefon. Andrej Schweiger iz Črnomlja je obljubil sponzorstvo na Gradniku, da si po 10 km neprestanega sedenja na neudobnem sedežu dvokolesnika malo privežemo duše. Za pobiranje padlih borcev sem prosil Lavrinovega Tineta, ki ima izkušnje že iz tekov po Kraški učni poti, za vodjo poti pa sem prosil Fuksovega Nejca, ki se je ravnokar vrnil iz motorističnega zbora v Nemčiji. Se mi je zdelo, da če je prišel v Nemčijo in nazaj, bo mogoče tudi našo četico popeljal varno okoli Semiča. Karmen in Franc sta pomagala in vse je bilo pripravljeno na dan “D”.
Semiška ohcet je bila v teku, dan se je nagibal v popoldan, kolesarji so se zbirali. Mladi, še mlajši, mamice, babice, fantje v najlepših letih in fantje v letih. Športni dresi so bili različnih modelov: nekateri s trebuhi, ženski spet z oblinami na čisto drugih mestih a vse skupaj prisrčno in zabavno. Prijave so pokazale nadebudnih 31 kolesarjev, ki so se odločili spoznati okolio Semiča. Pa smo šli…
Na žalost je makadam na cesti proti Vinjem Vrhu že v prvem kilometru pobral svoj davek in izgubili smo kolega kolesarja… A je sveto obljubil, da nas počaka na cilju. Ostali pa smo bolj ali manj besno pritiskali na pedala. Udeležba je bila mednarodna, saj smo imeli kolesarje iz Ljubljane, Črnomlja, celo iz daljne Vinice je prišel sodelavec. Mlad zakonski par iz Zagreba se je tudi udeležil kolesarjenja. Komaj smo dobro navezali stike, že smo se morali na Gradniku ustaviti in podpreti. Pogača je teknila, semiški špricar pa še bolj. Prazna vreča ne stoji pokonci in lačen kolesar je slab kolesar. Skoraj smo pozabili, da smo šele na pol poti! Hja, proti Črešnjevcu je letelo ko sneta sekira in tik tak smo bili v Stranski vasi, kjer smo pojedli in popili še tisto, kar je na Gradniku ušlo pridnim zobem in suhim grlom. Proti Vinjem Vrhu je bilo krvavo a na srečo kratko. Vsi skupaj smo se dobili pri cerkvici sv Mihaela, počakali najavo in se ponosno pripeljali na prireditveni prostor. Napovedovalka je povedala nekaj besed, mi pa smo zasedli tri gasilske mize. Postrežba je bila odlična, družba pa tudi. Nekateri so prej, drugi kasneje, tretji pa zeeeelo zeeeelo pozno zapustili veselico, ki se je medtem razživela v Semiču.
Združilo nas je 25 km kolesarjenja po skritih potkah semiških gozdov, po asfaltu vaških cest, po širokem makadamu, ki je še ubežal asfaltni prevleki. Spoznali smo se, se pogovarjali, izmenjali naslove. Predvsem pa delili dobro, pozitivno energijo in se veliko smejali. Tako malo je včasih potrebno za srečo.
Mi sedaj verjamete, da je življenje res lepo?

  • Share/Bookmark


INVENTURA

28 01 2013

Dela se vsaj enkrat letno. Zadeva je tečna, duhamorna, najbolj se je bojijo trgovci, najbolj si roke manejo razne revizorske hiše, ki potegnejo denarce v dobrem ali slabem. Načeloma se dela po podjetjih, trgovinah, lokalih in povsod kjer se dogaja menjava blaga za žvenketajoče zlato ali šelesteče bankovce. Tudi v našem podjetju smo jo imeli – inventuro namreč. Ker smo hoteli najboljše, smo pohiteli s terminom v prvi teden decembra. Ker smo se hoteli izogniti snegu in ledu in vetru in dežju – naravnim pojavom, ki so v mesecu decembru nekako stalnica. Zadeli smo terno: snega pol metra čez noč, motena oskrba z elektriko, drevesa čez cesto, cestarji pa s spuščeno čeljustjo in izbuljenimi očmi: presenečenjeeeeee! OK, malo pretiravam, a sneg je nesramno metalo iz nebes na zemljo in tudi v sanjah ni bilo mogoče očistiti cest. Pa mislite, da je to ustavilo predvsem dekleta in žene, ki naj bi popisovale materiale? Ne! Vse do ene so bile pet minut do šestih tam, pripravljene oddelati šiht. Ja, to pa je za kapo dol! Takšna pripadnost podjetju je redko videna v današnjem svetu in času. Ni mi bilo žal nočnih ur, da sem jim pripravil parkirišče – zaslužile so si. Štetje kot štetje – paziš, da ne šteješ prevečkrat ali premalokrat in to je v bistvu to. Mogoče kakšne eksotične EM, kot so centini ali kaj podobnega. A nič srce parajočega. Končali smo ravno dovolj zgodaj, da smo si očistili avte in v zgodnjem mraku odhiteli vsak na svoj dom.
A so še druge vrste inventure. Pogledaš, kaj si ustvaril, kaj se je zgodilo prejšnje leto. Koliko preveč so zobje namleli, kako hitro skoči kazalec na tehtnici do magične meje (jaz jo imam postavljeno na 100, kaj pa vi?). Letos ne bom delal sklepov. Ne bom načrtoval življenja. Prevečkrat me buta ob steno – to moje življenje. Saj ne, da bi se mi zgodilo kaj drastičnega, ne. Življenje je prizanesljivo z menoj. Stvari in ljudje, ki mi največ pomenijo, so v redu (če odštejem tu in tam vneto oko, vnetje ušes in grla – a to povezujem s pomanjkanjem poljubljanja, kar je statistično enostavno dokazati in tudi relativno hitro nadoknaditi). Tudi sam se dobro počutim, kar se seveda jutri lahko spremeni. Zato sem se odločil, da si bom vzel. Kar mi pripada. Življenje. V celoti.
Pogrešam duhanje življenja. S Kristjanom sva namreč rada nos potopila v od jutranje rose vlažne cvetove vrtnic in »dišala« življenje. Všeč mi je kolesarjenje po naših semiških gozdovih in gričevjih. Ko se mazohistično zapodim v breg, opazujem mravlje, hrošče, polže, ki brzijo mimo mene, s potnimi sragami, ki mi lijejo s čela jih skušam zadeti in vsaj malo upočasniti… Ko poizkušam umiriti pulz in s pogledom objamem svojo dolino, zadiham s polnimi pljuči in polnim akumulator. Za tiste sive, turobne dni… Pogrešam razigran smeh, veselo družbo…vsi so nekam odšli. Ko sem opravil inventuro življenja, svojega okolja, sem opazil, da smeh ni na inventurnem seznamu. Pa dobra volja tudi ne. Vse je samo pehanje za časom, denarjem in utapljanje v alkoholni omami, dokler ni motorika enaka nuli, izgovorjava spominja na brundanje ranjenega medveda, RAM pa ima prostora samo za cca 10 s dogajanja, potem je programiran na autoerase. Madona no! Japijevska kultura my ass!
Veste kaj morate narediti? Zberite nekaj res dobrih prijateljev, ne veliko – 3 ali štiri. Razvajajte jih, pogostite jih v vinski kleti, peljite jih na kavo pod 600 let staro lipo, smejte se z njimi, naredite nekaj norega… Peljite jih v semiški tunel, odprite šampanjec, naj zamašek izstreli slabo voljo za vedno v temo! Obiščite Nedžota in njegovo baklavo, kremšnito ali celo sladoled. Pa kaj, če je zima! Pa kaj, če imate gripo! Živi se samo enkrat in semiški sladoled je nekaj, česar ne pozabite kar tako. Zakaj bi sanjali svoje življenje, če lahko živite svoje sanje? Vidite, to pogrešam. Pogrešam »Joie de vivre«, pogrešam zdravo veseljačenje, pogrešam stiskanje na zadnjem sedežu, pogrešam mladostno zapeljevanje, strastno ljubljenje, pogrešam nežno cerkljanje, poslušanje glasbe in prepletanje dlani. Pogrešam njene vroče solze ljubezni na svojem licu. Vsega tega je premalo na naših policah. Inventurno stanje kaže manjko. Imamo pa preveč zavisti, obrekovanja, slabe volje, privoščljivosti, spletkarjenja,…vsega tega je na zalogi še pa še.
Zadnje čase hodim s fantoma na turnirje v nogometu. Zadnjič sva bila s Kristjanom v Trbovljah. Kristjan je pri svojih desetih simpatičen fant (zame najlepši), zdrav (hvala Bogu), malo zmeden ker se telo spreminja, on pa je v glavi še vedno očkov fantek… Sredi vrstnikov v slačilnici se je zlil z ostalimi. Ujel pa sem trenutek, ki bo za vedno z menoj. Oče, istih let kot jaz, je še zadnjič sinu, ki bi lahko bil Kristjan, popravil infuzijsko črpalko, da ga bi kar najmanj ovirala pri igri. Vidite, taka stvar me pa spodseka…
Kaj je torej na mojem inventurnem spisku, kar res šteje?
Zdravja obilo, prgišče dobre volje, žličko smeha in vedro zabave, ščepec nagajivosti…
Kdaj ste zadnjič vi opravili inventuro v vaši »štacuni«?

  • Share/Bookmark


SKLADIŠČE

23 12 2012

Krhaj haj haj haj!!! Je kričal po dvestometrskem hodniku, se odkašljeval in tu in tam, če je bil res prehlajen, izstrelil pljunek skozi vrata na dvorišče – če so bila ravno odprta. Na koncu hodnika je bila naša pisarna, kjer sem v toplem polmraku sedel na udobnem fotelju in dremuckal. Seveda me je mentorjevo kašljanje in robantenje popolnoma prebudilo in čakal sem Duničanovega Franca, kakor je bilo mentorju ime, kot čaka hiša na orkan, da jo uniči. Končno je vstopil v do takrat spokojno pisarno, prižgal luči, me prijateljsko lopnil z njegovo, lopati podobno roko, po hrbtu, da so mi vretenca zarožljala in me z nagajivo radovednostjo vedno, čisto vsak dan ,vprašal: » Kaj je zdej, mulc, si kaj jahal al nič?« Saj ni pričakoval odgovora in tudi nesramen ni bil, samo nagajivo so se mu zasvetile oči, obraz se mu je skrivnostno nagubal in z žarom osemnajstletnika mi je mož v jeseni življenja čisto vsak dan razložil, kako se je ljubil, ko je bil mojih let. Ni bil vulgaren, ni sramotil, moj robati mentor je bil globoko pod krinko suroveža, nežna, romantična duša. Zatopil se je v spomine, jaz pa sem z vozičkom in 30 literno termoposodo odpeketal v kuhinjo po vrel čaj. Pridne tete kuharice so vsako jutro pripravile za nas, vajence, ogromen kotel čaja, ki smo ga razvozili po oddelkih. Jaz iz skladišča, sem vedno dobil še nekaj za poleg, za svojega mentorja, ki so ga menda ljubila vsa dekleta, ko je bil še mlad. In nekako se je ta ljubezen do mentorja prenesla tudi na mene, njegovega vajenca. Dokler sem privlekel vroče breme v skladišče, je bila pisarna polna, Val 202 prižgan in skodelice pripravljene. V vsaki je bilo za prst Belokranjca na dnu in ko sem ga prelil z vrelim čajem, je po pisarni zavel božični vonj po kuhanem vinu… Med našim ritualom nas ni nihče motil, naročila iz proizvodnje so prišla šele okrog sedmih, ko smo se že popolnoma prebudili. Nato smo založili linijo, odpravili skupinovodje, premetali kamione in že je bila malica. Skladišče je spet dobilo porcije x2, saj človek brez skladiščnika res ne more več. Polne trebuščke smo pustili počivati ob Moppet showu, ki se je na Valu 202 vrtel po malici. Takrat je bil v skladišče strogo prepovedan prihod, ker so nam lahko pokvarili dan in jeznega skladiščnika si res ne želiš videti, mar ne? Po meditaciji smo imeli še kamionček ali dva, morda kakšno dirko z elektro viličarji po šotoru, nato pa priprava za naslednji dan.
Ja, uganili ste. Dvajset let je že od te službe. Kar nekaj stvari se je spremenilo. Skladiščno poslovanje je postalo garanje, rutina, nobenih čustev več. Šef v skladišču mora imeti bič v rokah, pa še se pozablja njegova navodila. Beseda mentorja je bila včasih sveta, če mi je pa šef kaj rekel (če se je slučajno spustil tako nizko), sem pa mislil, da govori Bog z mano. In s temu primerno hitrostjo sem nalogo tudi opravil, pa če je bila logična ali pa ne…. Ja, to so bili časi zgodbic, kuharic, ki so ti v žepe delovne halje potisnile narezek zavit v alu folijo, kar tako, ker imaš fajn mentorja. Časi, ko je avtoriteta nekaj pomenila, ko so bile vrednote jasne, ko je bil prijatelj prijatelj, ko si bedaku v obraz povedal, da je bedak! Ko si pomagal prijatelju najti avto, ki ga je izgubil med nočnim pijančevanjem, ko si držal stražo, dokler je mentor samo za kaksno urico zaprl utrujene očke in si malo pridremal. Ko smo znotraj službe držali skupaj. Ko smo stopili kot eden za kolega naprej in mu pomagali, ne glede na dan v tednu ali uro v dnevu. Vsi za vsakogar….Ja, to so bili časi!
Danes pa… je bolj kot ne svet izprijen, zahrbten in vase zaverovan! Denar goni svet naprej in to, moji dragi prijatelji, je bedarija. V svoji prvi službi sem imel najmanjšo plačo, najslabše delo a sem imel nekaj drugega. Kadar mi kaj ni šlo, če me je kdo iz proizvodnje jeb… v glavo, je moj mentor vstal, šel direktno do tega tipa in mu nedvoumno povedal, da z njegovim vajencem se nima kdo kaj zajebavat! In konec! Vse težave so izginile! Vedel sem, da sem del nečesa, skupine, ki skrbi za svoje. Znotraj skupine sem garal a imel sem renome, imel sem podporo in pomoč. In vsi so vedeli, kam spadam. Nekaksna Cosa nostra znotraj podjetja, a je delovalo. Mentor mi je govoril, da denar ne pomeni nič. Samo kratek obisk pri zdravniku, nekaj latinskih besed na diagnozi, pa nič na svetu ni več važno, ker se začnejo sekunde odštevati…
Dobre nasvete upoštevam še danes. Rad presenetim ljudi, ki so mi blizu. Dejansko denar ne igra vloge: šteje nasmeh, lesk v očeh, topel dotik. Ne verjamete? Pa je res!

  • Share/Bookmark


PAKLENICA – road to hell

16 12 2012

Kraj peklenskega imena! Kakor obstaja čisto tanka črta med genijem in idiotom, med ljubeznijo in sovraštvom, tako se tudi raj kaj hitro spremeni v pekel. In ravno to Paklenica je: majhen letoviščni kraj, ki kot večina hrvaških obmorskih krajev ni nič posebnega, če odmislimo tri mesece navala morja željnih turistov. Majhna vasica spominja na košček raja, a pozimi, ko burja prinese sol v oči, brije po pobočju Velebita in neusmiljeno pokonča vsako živo bitje, pa naj bo rastlina ali žival, takrat gospe in gospodje, se Paklenica spremeni v pekel.
Morje je zame neskončen sprehod ob plaži, risanje srčkov v pesek, sedenje na klopci na pomolu s sladkim bremenom v naročju, ki mu vsake toliko odstreš koder z obraza, jo strastno poljubiš in se ne meniš za nevoščljivo butaste poglede naključno mimoidočih. Odkar se je ta slika spremenila v nošnjo čolna, bazena, rolerjev, rokavčkov, lopatk, grabljic, senčnika, iskanje otrok po plaži, vračanje tujih igračk čudno govorečim sosedom na sosednjem kvadratnem metru brisače – od takrat morje ni ravno nekaj, kar si bi neskončno želel. A včasih kljub vsemu usoda nanese, da se srečava jaz, original Šokec in morje.
Ravno mojim sodelavcem v skladišču gre zahvala, da sem srečal morje v vsem njegovem besu in peklenski lepoti, in sicer v decembru – vsaj gužve ni bilo na plaži. Skladišče je zanimiva služba: vsi si želijo delati v njem, ko pa pridejo tja vidijo, da to ni nobena obljubljena dežela. Sam malo nadomeščam Matejo in teroriziram sodelavce. Vcepljam jim čut za odgovornost, doslednost, razlagam o enostavnosti dela v skladišču: prešteješ, sprejmeš, prešteješ, oddaš. Pa mislite, da me kdo posluša? OK – bodimo pošteni – včasih, ampak res samo včasih, pa res. A tisti prekleti dan temu ni bilo tako.
Najlepše v skladišču je pripravljati rezervne dele za na teren. Najprej pripraviš material po papirju, ker je naš sistem rahlo drugačen kot v Adriji in imam itak za enake naloge 53% manj resursov. Nato prihrumijo terenci in se izživljajo nad primitivnostjo tehnologov, ki itak nimajo pojma o posegih na terenu, ki bi morali iti včasih na teren, ležati v blatu, kopati jarke, priklopiti hišo, napeljati odtoke,bla bla bla…..Pa še skladiščniki so itak leni, nesposobni, ker bi itak lahko sami kaj pogruntali, da manjka, bla bla bla…. Ko se saga o nesposobnih tehnologih in lenih skladiščnikih konča, se odpre naslednji RD, kamor ti isti nesposobneži namečejo željeni material. Ko pripravimo le tega, se RD, če imam srečo, zamrzne, ker kupec nima časa. Ali je pa umrl. Ali pa rodil. Ali se je začel ukvarjati z vzrejo pasemskih ovac na Novi Zelandiji. V glavnem ni ga, nima časa. In njegov rezervni del čaka. Dokler nekega lepega jutra ne pridrvi konjenica v SunRoller, pograbi material, na katerem se je nabralo prst prahu in leti! V Paklenico, uredit, montirat, zaključit posel. Kamen se mi odvali s srca, obkljukam preklet RD in delam svoj posel.
Okrog enajstih pa pride Franc ves zaripel v obraz in vem: ali je umrl ali me bo pa napizdil. Na njegovo srečo in mojo žalost je bilo to drugo: materiala ni na terenu, je okoliščinam primerno izjavil. Hladnokrvno sem mu pomolil pod nos papir, po katerem je biser iz skladišča pripravljal material in kjer je bilo modro na belem pokljukano, da je material na poti. Kaj bo Franc mene, v moji službi imam jaz zadeve urjene – itak! Franc ni vedel ali me bi z levo ali desno, ampak materiala na terenu ni! Poln samega sebe pokličem Andreja in mu naročim naj za božjo voljo razloži, da je vse OK. Ker je Andrej gledal v tla pod kotom 74 stopinj, se mi je zdelo rahlo čudno in pomislil sem, da je fanta kljub rosnim letom zgrabil išijas. Je bila pa slaba vest, saj je v nekem oddaljenem kotu našel manjkajoči material…
Nerad preklinjam in se derem. To mi je nekako nizko, nevredno funkcije, ki jo opravljam. A so trenutki, ko mi prebije varnostni ventil, ko para vseka skozi ušesa in se ušesno maslo v kepah nalepi po stenah. To je bil takšen trenutek. Iz arhiva sem potegnil repertoar najsočnejših top 50 kletvic, še iz časov Iskre in moje rezkalne kariere, kjer smo RES znali in z dušo preklinjali! Bogaril in pizdakal sem po skladišču, da se je tema naredila! Naložil sem kurč… profile v svoj avto, vzel dopust ob enih in se odcijazil proti Paklenici. Peršič je šel z mano, kot moralna pomoč. Čuden je ta najin odnos, včasih sva podobna staremu zakonskemu paru, ki se stalno prička in nagaja drug drugemu a globoko v srcu, OK, res globoko, čisto nekje na dnu, če res dobro pogledaš, se imava rada. Na nek posebno čuden, mazohističen način. Ustavil sem se v Vinici, kupil Jegermaister za terence in sva letela! Specialce sva našla na delu, oddala sva material, povohala zelje, ki ga je Milan kuhal – in že naju ni bilo več.
Pot domov je bila romantična, saj sva vozila za ralicami, ki so čistile avtocesto. Redki so trenutki, ko se vračaš iz morja, pred tabo pa plužijo sneg… A živemu človeku se vse sorte dogaja! Teme za pogovor nama je zmanjkalo, Franc je moral poslušati sago o moji stari mami, ki je stara 91 let in je doživela že marsikaj. Če vas zanima, vprašajte Franca – on vse ve o njej. Tako da se je revež sam kaznoval, ker je šel z menoj – poslušati monolog dolg več kot šest ur, zna biti utrujajoče!
Njegova žena je skuhala klobase, prvič v življenju sem jedel poleg klasične kranjske klobase še neko republiško izpeljanko kranjske, ki ima sicer čudno ime a prav prijeten okus… In s polnim želodčkom sem odpujsal domov.
Ker je bil še vikend pred delovnim ponedeljkom, sem se ohladil. In v ponedeljek sem namesto vpitja, bogarjenja, pretepa z leskovo šibo po trebuhih, udrihanja s koprivami po hrbtu, klečanja na koruzi in podobnih kaznih, ki sem jih imel v mislih, izpeljal samo pogovor z Andrejem. Ni bilo lepo, a tudi meni ni bila sanjska nagrada v petek popoldne potovati v Paklenico. Nekako smo se dogovorili, da vsak popravlja svoje napake, in sicer gratis! Če je lahko šef, lahko tudi vsi ostali. Upam samo, da se bo dobra praksa uveljavila tudi v ostalih službah v podjetju. Bi bilo zanimivo…
Paklenica… kraj peklenskega imena. 400 km dolgo potovanje, moški pogovor, popravljanje napake, postavljanje novih pravil, vodenje z vzgledom… Za nekatere idiotizem, zame nova izkušnja, novi spomini, spoznavanje samega sebe – na poti v pekel in nazaj.

  • Share/Bookmark


KAKO SE ROJEVA TRADICIJA

19 07 2012


Ljudje hitro pozabljamo. Sploh grde stvari: bolečino, žalost, slabe izkušnje. Naši varnostni mehanizmi so tako narejeni, da laže preživimo, da sčasoma pozabimo, da bolečina popusti. Sam sem bil vedno ponosen, da imena, obraza in ljubezni nikoli ne pozabim. A glej ga zlomka, kaj se mi je pripetilo…
Vsako leto pride Semiška ohcet. Obvezna je kot Vigred v Metliki, kot Jurjevanje v Črnomlju, kot sonce po dežju. In vsako leto se dogaja. Lani je planinsko društvo začelo zanimivo zadevo: spoznavanje Semiča in okolice. Pa ne peš, ker Semič je vsako leto večje naselje, trg, vas, mesto – kakorkoli mu že pravimo, ampak s kolesi. Po hudih analizah, napornih sejah in utrujajočih sestankih so v planinskem društvu Semič sprejeli sklep, da je kolo ravno dovolj hitro prevozno sredstvo, da se Semič ogleda v dobrih dveh urah in ravno dovolj počasno, da se razvije klepet v družbi. Lani se je zadeva prijela, letos smo začeli s tradicijo.
Doma sem navlekel nase kolesarski dres, ki je bil še lani prijetno udoben, letos pa že moteče tesen, pognal sem kolo in v lahnem drncu sem prikolesaril do 2 minuti oddaljenega gasilskega doma v Semiču, kjer smo začeli naš krog. V trenutku, ko sem stopil iz kolesa, so zatulile sirene, varnostniki so besno začeli mahati z loparčki in zastavicami, reševalno vozilo je pridivjalo iz smeri Črnomlja, za njim pa še policijsko vozilo. V hipu je bilo pred gasilskim domom cel kup gasilskih vozil, cistern, kombijev, terencev, kot da gre za parado intervencijskih vozil… Plašno sem stiskal krmilo svojega kolesa in sčasoma le ugotovil, da ne gre za demonstracijo usposobljenosti lokalnega prostovoljnega gasilnega društva ampak da nekje v Semiču zares gori. Vsekakor hrupen in predvsem slikovit začetek našega raziskovanja okolice Semiča.
Dušan je čakal na zamudnike, drugače pa nas je bila zbrana lepa četica tridesetih kolesarjev in kolesark. Po kratkih navodilih, da ne bi šlo kaj narobe, smo se odpeljali proti Trati in zavili na makadamsko pot proti Vinjemu vrhu. Barvitost dresov je naredila našo skupinico zanimivo in na oko prijetno. Po hrbtih so se bohotili napisi večjih in manjših belokranjskih podjetij, ki so priložili kakšen euro, da je blazinica pod zadnjo platjo polnjena z gelom namesto s spužvo in da moškost ostane moškost tudi po stotih kilometrih prevožene poti. Veselje je bilo pogledati Robija, ki je s ponosom reklamiral čisto izvirsko vodo, kar je v Semiču dokaj pogumna poteza. A on je naše pripombe o Šokcih in čisti izvirski vodi stoično prenašal in s takšnim veseljem nagibal bidon, da smo vsi začeli dvomiti o skrivnostni vsebini. Do prvega cilja na Vinjem vrhu smo se raztegnili, nato pa zopet nadaljevali v strnjeni skupini, po že videni poti. Mimo Stranske vasi proti štirim rokam po makadamu, da ne pozabimo, kaj nas v občini še čaka. Ker je deževalo res pred dolgim časom, se je prah zažiral v oči in grla, neravnine na cesti pa so bile pravi test za vzmetenje in kvaliteto dresov. Ker je bilo sonce že nizko, je izgubilo ubijajočo moč in vožnja je v lahnem klepetu hitro minevala. Nekaj kolesarjev iz Črnomlja, Metlike, nekaj od drugod… Nekaj starejših, nekaj mlajših, drugi pa v starostni skupini veseljakov. Na Golišu nas je čakalo okrepčilo v obliki medice, ki nam jo je velikodušno podaril čebelar. Polni dopinga smo zagrizli proti Gradniku in z lahkoto pribrcali do cerkvice. Od tam je šlo pa samo še navzdol. Do Stranske vasi, kjer nas je zopet čakalo okrepčilo: dober belokranjski špricar, ki se ga kljub napisu na majici, tudi Robi ni branil. Vračali smo se po isti poti, kot smo prišli, razen manjšega ovinka. Na vaški poti je namreč ogromen stroj blokiral cesto, da niti s kolesi nismo mogli mimo. Na srečo je infrastruktura Semiča zgrajena tako, da imaš vedno na voljo vsaj dve ali tri pomožne variante in tako tudi tokrat ni bilo težav s prehodom. Prihod v Semič je bil spet čisto teatralen: slavnostni krog na plesišču v šotoru in velik aplavz. Nato pa zasluženi čevapčiči in – ni me sram priznati – veliko pivo.
Všeč mi je bilo. Vse. Znani obrazi, nekaj novih, nekaj starih pa smo pogrešali (pozdravi se Jani!). Lahkoten tempo, lahke teme pogovora. Rahlo zbadanje in heci na temo kondicije, koles, dresov in življenja. Všeč mi je bila bliskovita postrežba Oskoršničanov, všeč mi je bilo liter vina in liter vode, ki jih je prinesla županja s seboj, ko nas je prišla pozdravit ob prihodu na prireditveni prostor. Všeč mi je bilo, da ste se pustili zapeljati, kakor sem vas izzval lani in všeč mi je, da nas je vsako leto več. Popraviti moram pa eno leto staro napako: že lani smo imeli punco s sabo – morda celo več a ene se dobro spomnim, saj sem kar nekaj kilometrov klepetal z njo. Na koncu pa napisal, da smo bili na kolesarjenju sami možakarji. Karmen – oprosti .
Letos smo imeli tri punce s seboj, ki so sredi moških egov uspešno vrtele pedala: Karmen, Rezka in Nina so uspešno preživele krog. Morda se nam drugo leto pridruži še kakšno dekle, da bomo še bolj mešana družba.
Za drugo leto imamo načrte, ideje in predloge. Večina zadev je izvedljivih, vse pa so skoraj brezplačne. In ravno to je zanimivo: najlepše stvari v življenju so vedno brezplačne. Ne verjamete? Pridite drugo leto na kolesarjenje okoli Semiča in se prepričajte!

  • Share/Bookmark